Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, lahko zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbe v odgovorni državi članici.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1116/2016-5 z dne 3. 8. 2016 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s svojo sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) tožbi ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke št. 2142-814/2016/10 (1313-07) z dne 21. 7. 2016 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z omenjenim sklepom je tožena stranka na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III), odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje te prošnje. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev sklepa tožene stranke, izpodbijanega v tem upravnem sporu.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, ker odločitev tožene stranke o predaji tožnika Republiki Hrvaški temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju glede stopnje ranljivosti tožnika in je zato v bistvenem delu premalo obrazložena. Tožena stranka se namreč ni opredelila do ključnih tožnikovih navedb v zvezi z njegovimi psihičnimi težavami in neustrezno zdravstveno oskrbo v Republiki Hrvaški, kar je tožnik navajal kot razlog proti vrnitvi vanjo, saj tam ne bi bil obravnavan skladno s standardi Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive.(1) Glede na to, da tožnik spada v skupino ranljivih oseb, bi morala tožena stranka pri predaji preveriti, ali je zanj v Republiki Hrvaški na voljo zdravstvena oskrba in od nje kot odgovorne države članice zahtevati s tem povezano individualno zagotovilo še pred izvedbo predaje. Sodišče prve stopnje meni, da je tak pristop v zvezi z ranljivimi osebami, ko je šlo za ranljivost mladoletnikov v spremstvu staršev, postal pravni standard v zvezi z varstvom pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) oziroma 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Tarakhel proti Švici.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, saj je to odgovornost sprejela s svojim dopisom z dne 27. 6. 2016. Pri tem poudarja, da je s tožnikovim zdravstvenim stanjem seznanjena, saj je bil obravnavan v ambulanti azilnega doma v Ljubljani. Glede na to, da v Republiki Hrvaški ne gre za obstoj sistemskih pomanjkljivosti ali razpad azilnega sistema, je tožena stranka ocenila, da se tožnikov položaj v primeru vrnitve na Hrvaško ne bo poslabšal. Poleg aktualnih poročil, ki razmere na Hrvaškem opisujejo kot dobre, sta tožniku ustrezna nastanitev in oskrba omogočena tudi na podlagi 57. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti. Sicer pa po mnenju pritožnice iz 3. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi morala tožena stranka pred izvedbo predaje zahtevati podatke o zdravstveni oskrbi v individualnem primeru prosilca. Tudi sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici ni ustrezno, saj je izdana glede na konkretne razmere v Republiki Italiji. Republike Hrvaške noben organ ni obravnaval glede sistemskih pomanjkljivosti v smislu 3. člena Uredbe Dublin III.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

7. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bil tožnik na Hrvaškem, preden je dne 15. 4. 2016 vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III je pritožnica prošnjo za sprejem prosilca posredovala Republiki Hrvaški, ki je 27. 6. 2016 odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. S tožnikom je bil 8. 7. 2016 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III.

8. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti),(2) država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Iz navedene določbe izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,(3) ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil(4) in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,(5) ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče(6) oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.(7)

10. Tožnik je 8. 7. 2016 na osebnem razgovoru, pri katerem je bil navzoč tudi njegov pooblaščenec, v zvezi s predajo izjavil le, da nima nobenih izkušenj s Hrvaško in ne ve, kako bi tam ravnali z njim. Drugih relevantnih okoliščin ni navajal. V zvezi s svojimi posebnimi potrebami je le v prošnji za mednarodno zaščito dne 15. 4. 2016 navedel, da je psihično obremenjen, dvakrat je v Postojni poskusil narediti samomor, ker naj bi mu rekli, da ga bodo vrnili v Maroko. Nato je bil dvajset dni v psihiatrični bolnici v Idriji. Povedal je še, da je zdaj v redu, če jemlje tablete.

11. Obstoja sistemskih pomanjkljivosti tožnik na osebnem razgovoru torej niti ni zatrjeval, vendar se je pritožnica kljub temu do njih opredelila in menila, da niso podane. Dne 21. 5. 2015 pa je prejela še dopis UNHCR,(8) v katerem so opisane ustrezne razmere v azilnem domu na Hrvaškem, sklicevala pa se je tudi na Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/2015), ki v 57. členu določa, da mora biti prosilcem za mednarodno zaščito nudena potrebna zdravstvena oskrba.

12. Iz sodb SEU in ESČP je sicer razvidno, da je učinke domneve, da vse države članice, ki so vključene v Dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, možno izpodbiti. Vendar pa tožnikove izjave (10. točka te obrazložitve) tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost domnevne baze, pri čemer nepravilnosti v konkretnem postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite niti niso bile zatrjevane. Če prosilec ne odpre določenih vprašanj (še posebej, če je pravno zastopan, kot je bil tožnik), potem organ (tudi sodišče) ni dolžan ugotavljati nezatrjevanih dejstev oziroma se do navedb opredeljevati. Bolj kot določena dejstva stranka zatrjuje, večja je obveznost organa, da se do njih opredeli in tudi sam ugotavlja s tem povezana dejstva.(9) Povedano drugače, pritožnica je glede na nekonkretiziranost tožnikovih izjav v osebnem razgovoru svojo odločitev v zadostni meri, razumno in pravilno utemeljila ter pravilno odločila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in torej tudi ni kršila pravil upravnega postopka.

13. Obstoja utemeljenih domnev o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljivih z dokumenti pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ne izkazujejo niti tožbene trditve.(10) ,(11) Tožnik sicer navaja okoliščine, ki jih dokazuje s poročili posameznih nevladnih organizacij, vendar gre za informacije starejšega datuma (Human Rigts Watch iz leta 2014 in Lowy Institute for International Policy iz leta 2013), ki jih je ovrže kasnejše uradno poročilo UNHCR o razmerah na Hrvaškem z dne 21. 5. 2015. Iz navedenega poročila je razvidno, da so v Republiki Hrvaški razmere dobre ne le za t. i. „pripadnike splošne populacije prosilcev“,(12) temveč je v sprejemnem centru v Kutini ustrezno poskrbljeno tudi za ranljive skupine prosilcev z duševnimi težavami,(13) saj jim je nudena psihološka podpora glede na njihove posebne potrebe, za osebe, ki ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih, pa je strokovno poskrbljeno v bližnji psihiatrični bolnišnici. Nenazadnje je tudi SEU v časovno primerljivi zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, navedlo, da ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva.(14) Zato je neutemeljen tožbeni ugovor glede slabih nastanitvenih razmer in zagotavljanja ustrezne psihiatrične zdravstvene oskrbe.

14. Vrhovno sodišče še dodaja, da možnost vlaganja prošenj za mednarodno zaščito prosilcem ne zagotavlja izbire države glede na njihovo mnenje o (ne)ustreznosti konkretne zdravstvene terapije. Tudi po stališču ESČP iz 3. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi bilo vprašanje izročitve odvisno od vprašanja primerjave razlik med zdravstvenimi sistemi in v katerem izmed njih ima prosilec boljše pravice/možnosti za zdravljenje.(15)

15. Tožnik niti s sklicevanjem na izjavo hrvaškega notranjega ministra, da prosilci iz različnih držav, med njimi tudi iz Maroka, ne morejo pridobiti mednarodne zaščite, ne more uspešno izpodbiti domneve o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.(16) Poročilo Moving Europe glede razmer v kampu v Slavonskem Brodu pa je nedovoljena tožbena novota v smislu 52. člena ZUS-1, saj so te informacije obstajale že v času odločanja organa prve stopnje in bi jih tožnik zato moral uveljavljati v upravnem postopku pred izdajo sklepa tožene stranke z dne 21. 7. 2016.(17) Tudi sicer na podlagi razmer v omenjenem tranzitnem begunskem centru v januarju 2016 (članek je iz tega obdobja) ni mogoče sklepati na podobno stanje v drugih nastanitvenih objektih, namenjenih prosilcem za mednarodno zaščito.

16. Vrhovno sodišče pripominja, da iz 3. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo od Republike Hrvaške zahtevati podatke, ali je za tožnika, ki zaradi duševnih težav spada v skupino ranljivih oseb, na voljo zdravstvena oskrba in od nje kot odgovorne države članice zahtevati s tem povezano individualno zagotovilo še pred izvedbo predaje. Sklicevanje na sodbo ESČP Tarakhel proti Švici (29217/12) z dne 4. 11. 2014 ni primerno, saj je izdana ob upoštevanju posebnih razmer v Republiki Italiji, ki jih ESČP natančno povzema in iz katerih je razvidno, da je imela Italija kot ena tipičnih vstopnih točk v EU za begunce velike težave z navalom beguncev, da je že pri formalnem registriranju prošenj za azil prihajalo do večtedenskih zamikov, da so bili postopki ugotavljanja države, pristojne za obravnavo prošnje za azil, zelo počasni in so lahko trajali tudi do dveh let, da je do zamud prihajalo tudi v fazi od registracije zahteve do odločitve o sami prošnji za azil, predolgo pa so trajali tudi postopki sodnega varstva, težave so bile tudi pri namestitvah in oskrbi. Na tako situacijo so se odzivala v svojih odločitvah tudi sodišča drugih držav. Težave so bile tako dejansko povezane z velikim povečanjem števila azilantov in zato je ESČP poudarilo, da bo prišlo do kršitve 3. člena EKČP, če Švica vrne pritožnike v Italijo, ne da bi od nje prej dobila konkretna zagotovila, da bo za pritožnike poskrbljeno na način, prilagojen starosti otrok, in da bo družina ostala skupaj. V Republiki Hrvaški takih (niti primerljivih) razmer ni, česar ne zatrjuje niti tožnik.

17. Ne glede na ugotovitve v zvezi z neobstojem sistemskih pomanjkljivosti, pa je iz omenjene sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, razvidno, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbe v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.(18) Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja sicer izhaja iz prakse ESČP, ki zahteva minimalno stopnjo intenzivnosti grdega ravnanja, kar se ugotavlja v odvisnosti od trajanja ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih posledic na osebo ter glede na osebne okoliščine te osebe (spol, starost itd.).(19) Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.(20)

18. Razprava o prekinitvi vračanja na Hrvaško bi zato bila po presoji Vrhovnega sodišča na mestu šele, če bi tožnikove trditve in predloženi dokazi kazali na to, da bi njegovo zdravstveno stanje ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna za presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi (posebej resna duševna bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), ne izhajajo niti iz tožnikovih trditev niti iz predloženih dokazov. Sicer pa je tožnik že v prošnji za mednarodno pomoč navedel, da je njegovo zdravstveno stanje v redu, če jemlje tablete, za kar bo, upoštevajoč citirano poročilo UNHCR z dne 21. 5. 2015, v Republiki Hrvaški nedvomno poskrbljeno.

19. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Iz zgornje obrazložitve so razvidni tudi razlogi za zavrnitev relevantnih tožbenih ugovorov.

(1) Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

(2) Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

(3) V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011, tč. 85. (4) Recepcijska direktiva.

(5) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

(6) C-411/10, tč. 88. (7) Ibid., tč. 94. (8) United Nations High Commissioner for Refugees - United Nations Refugee Agenc - Visoki komisariat OZN za begunce.

(9) Glej tudi odločbo I Up 121/2013 z dne 4. 4. 2013. (10) Vrhovno sodišče je že poudarilo (sodba I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.

(11) V tožbi tožnik trdi, da: - iz poročila Raziskovalnega inštituta za Migracije iz Berlina (Moving Europe) z dne 6. 1. 2016 izhaja, da obstaja sistematično nasilje in nezakonit postopek s strani hrvaških policistov v tranzitnem kampu v Slavonskem Brodu, - dvomi v nastanitvene zmogljivosti Hrvaške, glede na to, da je od septembra 2015 dalje nastanitveni objekt zgolj v sprejemnem centru v Kutini, - tožena stranka ni pravilno ugotovila varnostne situacije na Hrvaškem in stanja hrvaškega azilnega sistema (sklicuje se na članek spletne strani http://www.lowyinterpreter.org/post/2013/08/02/The-EUs-dysfunctional-asylum-system.aspx in na poročilo Human Rights Watch – WORLD report 2014 na spletni strani https://www.hrw.org/world-report/2014/country-chapters/european-union#croatia), - sam ne zna oceniti razmer na Hrvaškem, vendar si tja ne želi, saj ni varna država glede na izjavo notranjega ministra, da državljani Maroka ne morejo dobiti mednarodne zaščite, - v Republiki Hrvaški ne bodo prepoznali njegovih razlogov za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, - je psihični bolnik, saj je bil v času, ko je v Sloveniji, na zdravljenju v psihiatrični ustanovi v Idriji; zato glede na navedbe, kako je poskrbljeno za zdravje v azilnih domovih na Hrvaškem, utemeljeno pričakuje, da tam ne bo deležen potrebne obravnave.

(12) Ugotovitev sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

(13) Prvi odstavek 32. člena Uredbe Dublin III.

(14) Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, tč. 71. (15) Zadevi N. v. the United Kingdom z dne 27. 5. 2008 in D. v. the United Kingdom z dne 2. 5. 1997. (16) V zvezi z omenjeno izjavo je Vrhovno sodišče stališče sprejelo že v odločbi I Up 58/2016. (17) Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 163/2012 z dne 4. 4. 2012, I Up 297/2010 z dne 18. 11. 2010 in I Up 58/2016 z dne 30. 3. 2016. (18) SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

(19) Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

(20) C-578/16, tč.73 do 75.