Jedro

Dejanska podlaga v obravnavani zadevi narekuje presojo, da je v tožnikovem dejanju podan zahtevani znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - direktni naklep. Tako ne drži, da je zaradi odsotnosti tega tožnikovo dejanje mogoče opredeliti le kot kršitev po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, v zvezi s katero pa bi bil v konkretnem primeru objektivni 6 mesečni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekoračen.

Izrek

R evizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nezakonit sklep št. 100-1359/2009 (1502-03) z dne 7. 1. 2010, ki ga je sprejela tožena stranka v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku; da se odpravi sklep št. 10051-150/2009/2 z dne 10. 2. 2010, ki ga je sprejela Vlada RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja; za ugotovitev, da tožniku dne 3. 3. 2010 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od 3. 3. 2010 dalje; mu obračunati in izplačati vse zapadle plače in druge prejemke iz delovnega razmerja od dne prenehanja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; mu za čas prenehanja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja vpisati delovno oz. pokojninsko dobo v evidenco ZPIZ ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se sodišče druge stopnje ni strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnik storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, ampak je zaključilo, da je dejanje storil iz hude malomarnosti. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja oziroma uradnih pravic pa je možno storiti le z direktnim naklepom. Če bi šlo za kaznivo dejanje, tožena stranka ne bi kršila prekluzivnga roka, ker pa za kaznivo dejanje tako ni šlo, je tožena stranka pri odpovedi kršila 30 dnevni prekluzivni rok, pretekel pa je tudi 6 mesečni prekluzivni rok. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do navedbe tožnika, da odpoved ni bila pravočasna. Pritožbeno sodišče pa je do te kršitve zavzelo stališče, da se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na obrazložitev sodbe z dne 1. 9. 2010, kar je nerazumljivo in gre za bistveno kršitev določb postopka. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do vseh navedb kršitev, in sicer zakaj se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izpovedbe tožnika, ampak je verjelo le pričam, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišči sta vezani na 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in bi morali že po uradni dolžnosti preveriti izpoved priče G., za kar bi bil nujen ogled kraja prekrška. Gre za absolutno kršitev postopkovnega zakona. Čeprav je v dejanski stan kršitve nastal dvom zaradi nasprotujočih dejstev, sodišče ni ravnalo v skladu z načelom: »V dvomu v korist delavca.« Ukrep, ki ga je tožena stranka izrekla tožniku zaradi malomarnosti in neznatne škode je nesorazmeren s kršitvijo. Takšna nesorazmernost je očitno tudi kršitev materialnega zakona in mednarodne konvencije št. 158 MOD, ki terja, da mora obstajati tehten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom ZDSS – 1 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentov očitek, da naj se sodišči nižjih stopenj ne bi opredelili do vseh njegovih navedb, je neutemeljen. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in po presoji sodišča za odločitev bistvenega pomena. Zato ni nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Prav tako je zmotno sklicevanje revidenta na določbo 34. člena ZDSS – 1, po katerem bi po njegovem mnenju sodišči morali za preveritev nasprotujočih izpovedb prič glede kraja, kjer je tožnik opravljal meritve, po uradni dolžnosti opraviti ogled kraja kršitve. Uporaba preiskovalnega načela, uzakonjenega v navedeni določbi je namreč predvidena le za primere, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, čemur pa dejanski stan, opisan v omenjenem očitku ne ustreza.

7. V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava revident v reviziji utemeljeno opozarja na razliko v dolžini objektivnega odpovednega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri krivdnem razlogu, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in pri ostalih razlogih, konkretno pri razlogu, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR). V prvem primeru je rok omejen na čas, ko je možen kazenski pregon, v drugem primeru pa na šest mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved (v zvezi s subjektivnim rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa so revidentove izpeljave o odvisnosti tega od opredelitve, ali gre za razlog po 1. ali 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR nepravilne, saj je subjektivni rok pri obeh omenjenih odpovednih razlogih enak – prim. drugi odstavek 110. člena ZDR). Ne drži pa revidentovo stališče, da bi bilo treba pri presoji obravnavane tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi treba uporabiti 6 mesečni prekluzivni rok, ker naj v njegovem dejanju ne bi bili podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ - 1, Ur. l. RS, št. 55/2008). Dejanja naj namreč ne bi storil z direktnim naklepom.

8. Vprašanje oblike krivde (katere določena oblika, in sicer direktni naklep je pri kaznivem dejanju po 257. členu KZ - 1 prelita v sam zakonski znak tega kaznivega dejanja) (1) je sicer pravno, vendar je odgovor nanj odvisen od v konkretnem primeru ugotovljenih dejanskih okoliščin. Primarna je zato (predvsem) dejanska presoja sodišč prve in druge stopnje, ki pa je v tej fazi sojenja ni (več) mogoče izpodbijati oziroma problematizirati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili naslednje okoliščine: tožnik je meril hitrost kršitelju A. G. znotraj naselja B. (kjer je hitrost omejena na 50 km/h), in sicer je razdalja od znaka za naselje B. do kraja meritve znašala 456,2 metrov; kršitelju je izmeril hitrost 92 km/h (hitrost je bila prekoračena za 42 km/h), zoper njega pa ni podal obdolžilnega predloga na sodišče; ni prišlo do zmote ali napake pri njegovem delu, ni se zmotil, da naj bi bila omejitev na kraju opravljene meritve 80 km/h, tistega dne je v štirih primerih kršiteljem zaradi manjše prekoračitve hitrosti v naselju izdal plačilne naloge; v listi evidence laserskega merilnika je v rubriki "omejitev" popravil prvotno vpisano omejitev na 90 km/h, kršitelju pa takoj izdal plačilni nalog za 60 EUR (čeprav bi glede na dopustno toleranco bilo treba upoštevati hitrost 87 km/h in ob omejitvi 90 km/h ne bi bi bilo pogojev za kaznovanje kršitelja).

Navedena dejanska podlaga pa narekuje presojo, da je v tožnikovem dejanju podan zahtevani znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - direktni naklep, pri čemer ta izhaja že iz opisa samega dejanja, kar je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ugotovilo pa tudi sodišče druge stopnje. Revidentovo zavzemanje, da je zaradi odsotnosti tega njegovo dejanje mogoče opredeliti le kot kršitev po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), v zvezi s katero pa bi bil v konkretnem primeru objektivni 6 mesečni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekoračen, je zato treba zavrniti kot neutemeljeno.

9. Na v reviziji ponovljen očitek revidenta, da naj bi bil ukrep tožene stranke nesorazmeren s kršitvijo, je v celoti in pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, zato se revizijsko sodišče, v izogib ponavljanju, na te razloge le sklicuje.

10. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Stori ga uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti.