Jedro

Delavec, ki ravna skrajno nepazljivo in zanemarja tisto pazljivost in skrbnost, ki se pričakuje od povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Tudi tožnik je spornega dne ravnal hudo malomarno, kot policist zoper voznika, ki je v naselju prekoračil hitrost za 42 km/h, ni podal obdolžilnega predloga na sodišče, kar bi glede na veljavna zakonska določila moral storiti, temveč mu je izdal le plačilni nalog. S takšno opustitvijo je vozniku omogočil, da se izogne sodnemu postopku in s tem višji globi ter kazenskim točkam kot stranski sankciji, s tem pa je tudi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (njegova kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je nezakonit sklep št. ... z dne 7. 1. 2010, ki ga je sprejela tožena stranka v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku; da se odpravi sklep št. ... z dne 10. 2. 2010, ki ga je sprejela Vlada RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja; da se ugotovi, da tožniku dne 3. 3. 2010 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od 3. 3. 2010 dalje; mu obračunati in izplačati vse zapadle plače in druge prejemke iz delovnega razmerja od dne prenehanja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; mu za čas prenehanja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja vpisati delovno oz. pokojninsko dobo v evidenco ZPIZ ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Tožnik poudarja, da sodišče ni obrazložilo vseh odločilnih okoliščin in ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo izpovedbe priče A.G.. Tožnik in navedena priča se v kritičnem času nista poznala, zato ni verjetno, da bi A.G. izpovedoval neresnico. Sodišče bi v primeru, če bi dvomilo v izpovedbo A.G., lahko njegovo izpoved preverjalo z meritvijo na kraju samem. Tožnik je predlagal ogled tudi zaradi preizkusa verodostojnosti pričevanja policistov A.K. in A.Š. v zvezi z razdaljo meritve hitrosti, pa sodišče ni ugodilo niti temu predlogu in tudi ni obrazložilo, zakaj temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Tožniku kaznivo dejanje ni dokazano. Dokazno breme je na toženi stranki in dokler nekomu kaznivo dejanje ni dokazano, velja presumpcija nedolžnosti. Sodišče v ponovljenem sojenju tudi ni sledilo navodilu pritožbenega sodišča glede pojasnitve elementov kaznivega dejanja, niti ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je bila odpoved dana pravočasno. Sodišče prve stopnje se je v odpovedi zgolj sklicevalo na obrazložitev, ki jo je zapisalo v sodbi z dne 1. 9. 2010, kar je nepravilno. Sodišče tudi ni ravnalo po splošno uveljavljenem načelu, da je v dvomu potrebno ravnati v korist delavca. Dvom, da je tožnik naklepno storil kršitev v zvezi s postopkom zoper A.G., je ustvaril že z izpovedjo sam A.G., pa tudi tožnik s svojim zagovorom, saj ni imel nobenega motiva, da bi zlorabil svoj položaj in bi lahko podatke o hitrosti A.G. enostavno izbrisal iz laserskega merilnika. Že te okoliščine so zadostna podlaga za dvom v pravilno odločitev tožene stranke. Odpoved je tudi nesorazmeren ukrep glede na tožniku očitano kršitev, ki je bila očitno posledica tožnikove zmote. Ne gre prezreti dejstva, da je bil tožnik več kot 20 let uspešen policist na mejnih kontrolah, in da je službo prometnega policista začel opravljati malo pred očitano kršitvijo. Potrebno je torej upoštevati, da je kršitev, če je sploh bila, posledica neizkušenosti, ki je botrovala kršitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je v predmetnem postopku že odločalo in sicer s sklepom opr. št. Pdp 1289/2010 z dne 18. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožnik je dne 23. 2. 2009 opravljal kontrolo prometa – meritve hitrosti in v tej zvezi izdal vozniku – kršitelju A.G. plačilni nalog (B7) zaradi kršitve določb ZVCP-1, izrekel mu je globo v višini 60,00 EUR. Iz lista evidence laserskega merilnika (B9), ki ga je izpolnil tožnik, je razvidno, da je ta izmeril kršitelju A.G. hitrost 92 km/h na razdalji 402,5 m od mesta opravljene meritve, in da je tožnik hitrost vozil meril pri hiši z naslovom P. ul. 87, .... Iz uradnega zaznamka, naslovljenega na Vrhovno državno tožilstvo (C1), ki ga je napisal policist specializiranega oddelka M.S., izhaja, da je ta pregledal kraj, kjer je tožnik opravljal meritve in izmeril razdaljo od kraja meritve do znaka za označbo naselja ... - ta razdalja je 456,2 m. Tožnik je torej vozniku A.G. izmeril hitrost 92km/h znotraj naselja ..., kjer je hitrost omejena na 50 km/h; - kljub dejstvu, da je voznik A.G. v naselju prekoračil hitrost za 42 km/h, tožnik zoper voznika ni podal obdolžilnega predloga na sodišče, kar bi glede na veljavna zakonska določila moral storiti, temveč mu je izdal le plačilni nalog. S takšno opustitvijo je vozniku A.G. omogočil, da se izogne sodnemu postopku in s tem višji globi ter kazenskim točkam kot stranski sankciji; - tožena stranka je tožniku odpoved podala v okviru zakonskega roka, saj se je z vsemi okoliščinami tožnikove kršitve seznanila ob tožnikovem zagovoru dne 28. 12. 2009, pa tudi sicer bi rok najprej lahko začel teči dne 9. 12. 2009, ko je vodja nadzora direktorju policijske uprave posredoval poročilo o nadzoru nad delom delavcev PP M. (B6) in je bil torej delodajalec seznanjen z večino okoliščin konkretnega primera; - tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 7. 1. 2010. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku odpoved podala v 30 - dnevnem prekluzivnem roku in torej v skladu z drugim odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožena stranka je za kršitev izvedela najkasneje, ko je tožniku podala pisno obdolžitev (18. 12. 2009 - A6), saj je v pisni obdolžitvi natančno opisala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. čl. Zakona o kazenskem postopku (KZ-1). Iz tega razloga je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2010 podana v nadaljnjih 30-ih dneh in je bila torej v tem pogledu zakonita. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe svoje odločitve v zvezi s tem, da je odpoved podana pravočasno, kar je izrecno zapisalo, res ni decidirano obrazložilo, vendar pa se je v obrazložitvi sklicevalo na obrazložitev sodbe z dne 1. 9. 2010, ki je sestavni del spisa. Tožnik je imel ves čas pravico pregleda spisa sam ali po pooblaščenem odvetniku, ki ima v skladu s predloženim pooblastilom pravico opravljati vsa pravdna dejanja (1. tč. 1. odst. 95. čl. ZPP), zato je imel vsekakor možnost preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Tožnik je zaradi preizkusa verodostojnosti pričevanja policistov A.K. in A.Š. v zvezi z razdaljo meritve hitrosti resda predlagal tudi ogled in meritve na kraju samem. Sodišče prve stopnje ni ugodilo temu predlogu in tudi ni natančneje obrazložilo, zakaj temu dokaznemu predlogu ni sledilo, čeprav je to iz obrazložitve mogoče jasno razbrati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v listine iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. IK 7229/2011, katerega del je tudi uradni zaznamek policista M.S. z dne 21. 1. 2010 (C1). Sodišče prve stopnje se je do tega uradnega zaznamka, iz katerega izhaja, kje je tožnik meril hitrosti in koliko znaša razdalja od kraja opravljene meritve do znaka naselje ..., izrecno opredelilo. Ta uradni zaznamek predstavlja listinski dokaz, tožnik pa je imel možnost, da se o njem izreče. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno navajal, da izmere, kot izhajajo iz tega uradnega zaznamka, ne držijo, ali da je meritve opravljal drugje, kot je to navedeno v uradnem zaznamku, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati novih meritev na kraju samem in je pravilno svojo dokazno oceno oprlo na meritve, kot izhajajo iz te listine. Tožnik niti v pritožbi ne oporeka dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da je razdalja od kraja meritve do označbe naselja ... 456,2 m in je torej jasno, da je tožnik hitrost voznika izmeril, ko je bil ta že znotraj naselja ... (402,5 m od kraja meritve). Iz tega izhaja, da je tudi ta dejanska in neprerekana ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ne drži, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni sledilo navodilu pritožbenega sodišča glede pojasnitve elementov kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje po 1. odst. 257. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št.55/2008) stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik uradna oseba, ki ni opravila uradne dolžnosti (kljub ugotovljeni kršitvi zoper voznika A.G. ni podal obdolžilnega predloga na sodišče), s čimer mu je omogočil, da se izogne sodnemu postopku in s tem višji globi (pridobitev premoženjske koristi) in kazenskim točkam kot stranski sankciji (pridobitev nepremoženjske koristi). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obliko krivde, zato je zaključiti, da je ugotovilo vse znake kaznivega dejanja.

Delodajalec je v postopku odpovedi dolžan dokazati le, da obstoji zakoniti razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), kar pa je v danem primeru podano. Tožena stranka je tako v predhodnem kot tudi v sodnem postopku dokazala obstoj tako razloga opredeljenega v 1. alinei kot tudi v 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi česar je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Za kršitev po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR morajo biti podani tudi vsi znaki kaznivega dejanja, vendar pa za individualni delovni spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da so ugotovljeni elementi kaznivega dejanja, ne pa da je kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Zato je pravno neupoštevna smiselna pritožbena trditev, da je delovno sodišče v tem sporu odločilo preuranjeno, ker še ni končan kazenski postopek zoper tožnika.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da bi sodišče pri tem, ko je ugotavljalo obliko krivde moralo upoštevati, da je bil tožnik več kot 20 let uspešen policist na mejnih kontrolah, in da je službo prometnega policista začel opravljati malo pred očitano kršitvijo, ter da ga tožena stranka ni poslala na posebno usposabljanje. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo pričo A.Š., ki je pojasnil, da je tožnik opravil usposabljanje za delo s tehničnimi pripomočki z laserskimi merilniki hitrosti (list. št. 53). Iz zapisnika naroka ne izhaja, da bi tožnik taki navedbi priče ugovarjal, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik za to delo strokovno usposobljen. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik dejanje storil z direktnim naklepom, temveč je iz dokaznega postopka razvidno, da je dejanje storil iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da bi tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost, moral vedeti, da meri hitrost znotraj naselja, če pa v to ni bil prepričan, pa bi moral to takoj preveriti na kraju samem že pred izdajo plačilnega naloga. Takšen opis oblike krivde ob izostanku ugotovitve, da se je tožnik zavedal svojega dejanja in ga tudi hotel storiti, po oceni pritožbenega sodišča lahko opredelimo le kot (hudo) malomarnost. ZDR ne opredeljuje pojmov namena in hude malomarnosti. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti (tako npr. sodba VSM opr. št. Cp 1168/97 z dne 9. 9. 1999). Pri ugotavljanju oblike krivde v delovnih sporih je treba izhajati iz ravnanj povprečnega delavca. Delavec, ki ravna skrajno nepazljivo, torej tako, da njegovo ravnanje pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni ravnal tako, zato je glede na vse zgoraj zapisano potrebno zaključiti, da je ravnal hudo malomarno.

Glede na to, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tako ob sklicevanju na 1. kot tudi na 2. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR, pa niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odst. 257. čl. KZ-1. Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča, da je tožniku očitano ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Tožniku očitano ravnanje prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da morajo policisti, kot javni uslužbenci, vedno ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost do vseh udeležencev v prometu in učinkovitost opravljanja javnih nalog, tožnik pa je z opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju s tem, zato je podan tudi drugi pogoj iz 1. odst. 110. čl. ZDR, ki se zahteva za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi moral biti tožnik, ki je sam opravljal kontrolo prometa, še bolj previden in dosleden glede uporabe veljavnih predpisov. Ker se je izkazalo, da je v takšni situaciji tožnik huje kršil svoje delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženi stranki, da tožniku takšnega dela ne more več zaupati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.