Jedro

Delodajalec mora pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena ZVZD, na podlagi ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo in na podlagi dokončne odločbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 3. 2007. Posledično je zavrnilo tudi nadaljnje tožbene zahtevke za vrnitev na delo ter priznanje pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved ter da tožnice ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih ustreznih delih. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njenega dolgotrajnega bolniškega staleža. Njeno zdravstveno stanje je za toženo stranko predstavljalo le določeno oviro pri razporejanju na druga dela.

2. Sodišče druge stopnje je v prvem postopku s sodbo Pdp 814/2008 z dne 5. 3. 2009 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom ugodilo v celoti. Tako je odločilo na podlagi presoje, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana izključno zaradi njenega zdravstvenega stanja in zato glede na določbo četrtega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) neveljavna. Revizijsko sodišče je tako sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo (sklep VIII Ips 248/2009 z dne 18. 4. 2011) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je spremenilo dokazno oceno, sprejeto tudi na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ne da bi razpisalo obravnavo.

3. Sodišče druge je v ponovljenem postopku ponovno odločalo o pritožbi tožnice in jo zavrnilo. Navedlo je, da mora delodajalec upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu, na podlagi ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvenih komisij o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo in na podlagi dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožničino bolezensko stanje oziroma zdravstvene omejitve, ki so bile ugotovljene na obdobnem pregledu, je bil delodajalec dolžan upoštevati in je zato ni mogel prerazporediti na delo, ki je bilo po mnenju pooblaščenega zdravnika za njeno zdravstveno stanje nevarno oziroma neprimerno. Tožnici tako pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi njenega dolgotrajnega bolniškega staleža in ni bila diskriminirana zaradi zdravstvenega stanja. Tožena stranka pogodb o zaposlitvi za določen čas ni odpovedovala, ker je večina potekla v aprilu in maju 2007 in jih ni podaljševala. Odpoved ni bila podana prepozno, saj je rok začel teči šele dne 5. 3. 2007, ko je nadzorni svet potrdil ukrepe, ki jih je pripravila uprava.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da so ji bile v postopku pred sodiščem druge stopnje kršene njene pravice iz 22. in 23. člena Ustave, ker je sodišče v novem postopku sprejelo popolnoma drugačno odločitev kot prvič. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju upoštevalo določbo 22. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu in ji daje drugače namen in pri tem napačno interpretira tudi sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 289/2009. Obvestilo z dne 9. 4. 2007 ne predstavlja podlage za razporejanje delavca na drugo delovno mesto, saj je taka podlaga lahko le dokončna odločba ZPIZ, pri čemer je bila odpoved dana že 26. 3. 2007. Sodišče druge stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 360. členom ZPP, ker ni navedlo razlogov o pritožbenih trditvah, da je bilo pri toženi stranki še v juniju 2007 zaposlenih 11 delavcev za določen čas in še v decembru 2007 11 delavcev na stroškovnem mestu, na katerem je delala tožnica. Enaki kršitvi sta podani tudi zaradi nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Ne drži, da je tožena stranka z družbami za zagotavljanje dela delavcev odpovedala, ko se je izkazalo, da delavcev ne potrebuje več. Prekinila ga je šele po intervenciji Inšpektorja za delo po podani odpovedi tožnici. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila odpoved podana pravočasno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena v zvezi s 360. členom ZPP niso podane. Iz revizijskih navedb predvsem izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ne nanašajo pa se na morebitne nepopolnosti ali nepravilnosti v dokaznem postopku. Obrazložitev o tem, katera dejstva je sodišče štelo za odločilna in zakaj je odločilo tako, kot je, pa izpodbijana sodba ima, vključno z opredelitvijo do pritožbenih navedb. Deloma se do njih opredeli s tem, da „v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke“ iz prvostopne sodbe, deloma pa se do nekaterih še izrecno opredeli. Zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti zato izpodbijana sodba nima in jo je v celoti mogoče preizkusiti.

8. Sodišče druge stopnje ni nepravilno uporabilo določbe 362. člena ZPP, ker ni razpisalo obravnave. Taka obveznost iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 248/2009 tudi ne izhaja. Vrhovno sodišče je opozorilo le na to, kdaj je sodišče druge stopnje dolžno razpisati obravnavo. Če pa v celoti sprejema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, mu tega ni treba. Ne gre pa za kršitev pravil postopka, če sodišče v novem postopku, ob enakem dejanskem stanju, sprejme drugačno odločitev.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Bistveni razlog, ki pravilno povzema stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 289/2009, je, da mora delodajalec pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD), na podlagi ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo in na podlagi dokončne odločbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da mora na vse navedene načine, ne samo na podlagi odločbe ZPIZ, ugotovljene zdravstvene omejitve pri delu upoštevati tudi pri ugotavljanju, ali delavcu, katerega delo postane nepotrebno, v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR zagotovi drugo ustrezno delo.

12. Tožena stranka je zato lahko upoštevala zdravstvene omejitve pri delu za tožnico, kot so izhajale iz mnenja pooblaščenega zdravnika, ugotovljene na obdobnem zdravniškem pregledu „v smislu določb 22. člena ZVZD“ in tega ni mogoče opredeliti kot diskriminacije. Za kakšne omejitve gre, ni bilo sporno. Obvestilo z dne 9. 4. 2007, ki je bilo poslano tožnici in ga je ona predložila v spis (priloga A4), ni bila neposredna podlaga za odločitev. Tožena stranka ga ni mogla upoštevati že zato, ker ni bilo poslano njej in je datirano že po odpovedi. Sodišče druge stopnje pa se nanj sklicuje kot na listino, iz katere so razvidne zdravstvene omejitve tožnice, ugotovljene na obdobnem zdravstvenem pregledu dne 28. 2. 2007, torej pred odpovedjo. Odločitev sodišča pa temelji na presoji drugih dokazov, predvsem izpovedi priče, da so bile toženi stranki zdravstvene omejitve tožnice, torej tudi omejitve, ugotovljene na omenjenem pregledu, znane.

13. Revizijske navedbe o številu delavcev, zaposlenih za določen čas v mesecu „decembru 2007 na stroškovnem mestu, na katerem je delala tožnica“ ne pomenijo, da ne bi mogla prenehati potreba po delu tožnice. Iz izpovedi priče R. namreč izhaja tudi to, da na delovnem mestu tožnice ni bilo nobenega delavca za določen čas (zapisnik obravnave 27. 2. 2008). Predvsem pa zaposlitev delavcev za določen čas na tistih delih, kjer je to začasno potrebno, ne preprečuje ugotavljanja presežnih delavcev na drugih delovnih mestih, kjer delo ni več potrebno.

14. Glede na ugotovitev izpodbijane sodbe je rok za odpoved pričel teči 5. 3. 2007, ko je nadzorni svet podprl upravo pri predlogih za izpolnitev poslovnega načrta, ki so predvidevali tudi zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano, in ki utemeljuje presojo, da je bila odpoved dne 26. 3. 2007 podana pravočasno. Revizija neutemeljeno navaja, da je odpoved prepozna, ker naj bi se tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved že prej, pri čemer ne navaja, kdaj naj bi to bilo. S tem izpodbija drugostopenjsko dokazno oceno glede trenutka seznanitve tožene stranke z odpovednim razlogom, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).