Jedro

Tožena stranka je bila dolžna upoštevati omejitve tožnice, ki so bile ugotovljene v obdobnem zdravstvenem pregledu. Ker je prav zaradi teh omejitev ni mogla uporabiti za delo na drugih delovnih mestih, jo je zakonito izbrala za presežno delavko in ji podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 26. 3. 2007 ter da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. V sklepu, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti priči M.Č. stroške v znesku 45,79 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Po mnenju tožnice tožena stranka ni dokazala, da je v februarju 2007 dejansko prišlo do takih sprememb, ki so narekovale sprejetje tako drastičnih ukrepov. Tožena stranka bi dejansko morala dokazati, zakaj je prišlo do zmanjšanja proizvodnega načrta količine izdelanih smuči. Tožena stranka je zgolj trdila, da je prejela manj naročil, čeprav za take navedbe ni predložila nobenega dokaza. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. O tem sodba nima razlogov, čeprav gre za odločilna dejstva, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov, ki jih je v spis predložila tožena stranka nadalje izhaja, da so bili pri toženi stranki v času, ko je ta tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposleni tudi delavci za določen čas. Ti so bili zaposleni še v decembru 2007. Tožena stranka niti ni poizkušala najprej zmanjšati števila delavcev, zaposlenih za določen čas. Očitno je potreba po delavcih obstajala, saj se je proizvodnja kljub ukrepom še vedno izvajala v treh izmenah, seveda pa je bilo toženi stranki ceneje imeti na delu najete delavce kot pa delavce za nedoločen čas. Tožena stranka ni preverila ali je tožnico pod spremenjenimi pogoji mogoče zaposliti na kakšnem drugem delovnem mestu. Priča M.P. je povedal, da naj bi tožnica imela določene omejitve pri delu, zato drugje ne bi mogla delati. Pri tem tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da zaradi zdravstvenih težav tožnice slednje ne bi mogla razporediti na kakšno drugo delovno mesto. Tožnica poudarja, da v času odpovedi ni imela nobene odločbe o ugotovljeni invalidnosti, ki bi toženo stranko omejevala pri izbiri njej primernega delovnega mesta. Poudarja, da je logično, da delodajalec ne bo sam priznal, da je pogodbo o zaposlitvi delavcu odpovedal zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Je pa iz izpovedi prič, predvsem M.P. razvidno, da je tožena stranka poznala tožničino zdravstveno stanje in se ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti trudila, da bi ji poizkušala najti drugo delovno mesto, saj se je enostavno sklicevala na njeno zdravstveno stanje. Tako ne bo držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničino zdravstveno stanje za toženko predstavljalo določeno oviro pri razporejanju na različna dela znotraj sitotiska in na druga delovna mesta po delavnicah. Tožničino zdravstveno stanje je bilo razlog, da se je tožena stranka odločila, da bo pogodbo odpovedala prav tožnici. Tožena stranka pa tekom postopka niti ni povedala, katere so bile tiste zdravstvene omejitve, ki bi toženko ovirale pri razporejanju tožnice na druga delovna mesta. Meni, da je bila odpoved podana izven 30-dnevnega roka. Da je prišlo do zmanjšanja naročil, je tožena stranka gotovo vedela že pred 28. 2. 2007, ko naj bi uprava pripravila predlog ukrepov. Na stanje v proizvodnji bi tožena stranka lahko odreagirala že prej, ne pa da je čakala na sejo nadzornega sveta S. d.o.o.. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo kot neutemeljeno. Poudarja, da na utemeljenost razloga za redno odpoved iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje in investicij v posodobitev proizvodnje, kaže že samo dejstvo, da so hkrati ob prenehanju delovnega razmerja tožnici bile podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi večjemu številu drugih delavcev, pri čemer to dejstvo v postopku na prvi stopnji med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je v februarju 2007 prišlo do sprememb (zmanjšanja naročil), ki so narekovale sprejem takšnih ukrepov. Slednje je dokazovala z dokumentacijo, opredeljeno pod točko I. odgovora na tožbo in v nadaljnjih vlogah ter z izpovedbami prič. Zaradi cikličnosti poslovnega procesa je namreč tožena stranka sodelovala tudi z agencijami za posredovanje delavcev drugemu delodajalcu, katere so ji zagotavljale delovno silo za določen čas. Pri pogodbah o zaposlitvi za določen čas tožena stranka ni šla v postopek redne odpovedi iz poslovnega razloga, saj bi se tekom postopka takšne pogodbe ravno iztekle, zato to ni bilo smiselno. Glede možnosti prerazporeditve odvečnih zaposlenih (tudi tožnice) na drugo delovno mesto je bilo izkazano, da je tožena stranka v največji možni meri prezaposlila zaposlene v E.M. d.o.o.. Razporeditve na druga dela ali do(pre)kvalifikacije pa ravno zaradi zmanjšanja števila delavcev v celotni proizvodnji niso bile možne. Tožena stranka poudarja, da ukrep odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi bil izveden, če nadzorni svet ne bi potrdil celote sanacijskih ukrepov, ki jih je pripravila uprava v zvezi s spremembo poslovnih okoliščin. Promet tožene stranke je bistveno upadel, zato delo ni bilo potrebno, poleg tega pa je bila tožena stranka, v konkurenčnem boju na trgu, primorana posodobiti proizvodnjo v smeri večjega obsega avtomatiziranega dela.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožeče stranke že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 814/2008 z dne 5. 3. 2009 in pritožbi tožeče stranke ugodilo. Zoper navedeno odločitev je tožena stranka vložila revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. VIII Ips 248/2009 z dne 18. 4. 2011 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovnem odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče skladno z napotili Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 248/2009 z dne 18. 4. 2011 ponovno odločalo o pritožbi tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v petem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici in da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v okviru celotne reorganizacije proizvodnje smuči pri toženi stranki, ki je bila potrebna zaradi zmanjšanja naročil kot posledica „zelene zime“, zmanjšanja proizvodnega načrta s prvotno planiranih 820.000 parov na 640.000 parov smuči, kar je tožena stranka dokazala s predloženo listinsko dokumentacijo in z izpovedbami prič (M.P., T.L.). Ugotovilo je, da je do zmanjšanja potreb po delavcih prišlo na vseh oddelkih proizvodnje (B29) in da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved iz poslovnih razlogov po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka pa tožnice ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, v katerem od drugih oddelkov, ker je upoštevala njeno bolezensko stanje oziroma zdravstvene omejitve, ki so bile ugotovljene ob obdobnem zdravniškem pregledu dne 28. 2. 2007 in izhajajo iz obvestila z dne 9. 4. 2007 (A4). Te zdravstvene omejitve so za toženo stranko predstavljale omejitev pri razporejanju tožnice na različna dela znotraj oddelka in na druga delovna mesta po drugih delavnicah (izpoved M.P.). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Delavčevo delazmožnost z vidika njegova zdravstvenega stanja ugotavlja v prvi vrsti izbrani osebni zdravnik v nadaljevanju pa imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija (80. in 81. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZVZZ) s tem, da odsotnost z dela zaradi bolezni vsaj v začetni fazi na podlagi 1. odstavka 78. člena ZVZZ lahko uveljavlja le zavarovanec, to je delavec. Trajne omejitve delovne zmožnosti ali izgubo le-te pa v invalidskem postopku ugotavljajo organi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s tem, da se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med katere se uvršča tudi pravica do dela na drugem ustreznem delu v posledici invalidnosti III. ali II. kategorije, lahko začne na predlog delavca – zavarovanca ali na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika (1. in 2. odstavek 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1).

Glede na navedeno mora delodajalec pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD), na podlagi ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo in na podlagi dokončne odločbe ZPIZ-1. Tožničino bolezensko stanje oziroma zdravstvene omejitve, ki so bile ugotovljene v obdobnem zdravstvenem pregledu dne 28. 2. 2007 in izhajajo iz obvestila z dne 9. 4. 2007, je glede na citirano določilo 22. člena ZVZD za delodajalca predstavljalo dolžnost, da upošteva mnenje pooblaščenega zdravnika (enako sklep opr. št. VIII Ips 289/2009 z dne 18. 11. 2010), zato tožena stranka tožnice ni mogla prerazporediti na delo, ki je bilo po mnenju pooblaščenega zdravnika za njeno zdravstveno stanje nevarno oziroma neprimerno. Po izvedbi priče (M.P.), ki je skupaj z vodjo procesa v S. določal, komu od delavcev bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pri kriterijih upošteval, katere delavce lahko uporabijo tudi na drugih delovnih mestih, vendar tožnice prav zaradi določenih zdravstvenih omejitev pri delu ni mogel uporabiti. Ker je bil delodajalec dolžan upoštevati zdravstveno stanje tožnice in priporočila zdravnika (22. člen ZVZD), pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v času odpovedi tožnica ni imela odločbe o ugotovljeni invalidnosti, ki bi toženo stranko omejevalo pri izbiri njej primernega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža in da tudi ni bila diskriminirana zaradi zdravstvenega stanja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka niti ni poskušala najprej zmanjšati število delavcev zaposlenih za določen čas in da je potreba po delavcih obstajala, saj se je proizvodnja kljub ukrepom še vedno izvajala v treh izmenah. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas tožena stranka ni odpovedovala, saj je večina potekla v aprilu in maju 2007, pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas pa tudi niso podaljševali (izpoved A.R.). Poslovno sodelovanje z družbami za zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu (A. d.o.o., M. d.o.o.) je tožena stranka vzpostavila v januarju 2007, ko ji je primanjkovalo delavcev in sodelovanje z njimi prekinila, ko se je izkazalo, da delavcev ne potrebuje več, kakor je pravilno dokazno zaključilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prepozno in da je za zmanjšanje naročil tožena stranka gotovo vedela že pred 28. 2. 2010, ko naj bi uprava pripravila predlog ukrepov. V skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V spornem obdobju je to veljalo tudi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Naveden rok za podajo odpovedi je opredeljen kot izključevalni rok in po poteku tega roka delodajalec pogodbe o zaposlitvi ne more več zakonito odpovedati (glej sodba opr. št. VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006). Pravno pomemben je nastanek poslovnega razloga in vedenje tožene stranke o tem, to je od kdaj ni bilo več potreb po tožničinem delu. Tožena stranka je bila zaradi zmanjšanja naročil prisiljena prilagoditi poslovni načrt novonastali tržni situaciji. Uprava je pripravila predlog ukrepov z dne 28. 2. 2007 (B6) in jih je posredovala nadzornemu svetu S. d.o.o.. Nadzorni svet je na seji dne 5. 3. 2007 podprl upravo pri predlogih za izpolnitev poslovnega načrta (B5) in ukrepi so predvideli tudi zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Tožnica je bila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pisno obveščena 17. 3. 2007, redno odpovedana pa ji je bila pogodba o zaposlitvi z dne 26. 3. 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pravočasno, saj je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči dne 5. 3. 2007, ko je nadzorni svet potrdil ukrepe, ki jih je pripravila uprava v zvezi s spremembo poslovnih načrtov. Slabo finančno stanje namreč ni bil neposredni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, temveč le razlog, da je uprava pripravila predlog ukrepov in jih posredovala nadzornemu svetu v sprejem. Šele s sprejemom ukrepov na seji nadzornega sveta dne 5. 3. 2007 je nastal razlog za sporno odpoved. Šele takrat je bilo ugotovljeno, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu, za katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi (B32), zato odpoved z dne 26. 3. 2007 ni prepozna.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, navedenih v pisni odpovedi dne 26. 3. 2007, kakor tudi dokazala, da tožnice ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, upoštevajoč mnenje pooblaščenega zdravnika, ki ga bila dolžna upoštevati skladno z 22. členom ZVZD.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče o revizijskih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih v postopku ni priglasila.