Jedro

Kršitev postopka ne more povzročiti neveljavnosti tistih dejanj, ki so bila opravljena pred njo. Z razumno in natančno izbiro je treba iz postopka izločiti le s kršitvijo kontaminirana dejanja in ohraniti tista, na katera sama kršitev ni imela vpliva.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1517/2014 s 3. 9. 2014 se zavrže. II. Pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah P 199/2014 s 16. 3. 2015 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep višjega sodišča

1. Pritožnik izpodbija sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1517/2014 s 3. 9. 2014. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ne predvideva možnosti vložitve pritožbe zoper odločbo sodišča druge stopnje, zato je višje sodišče pritožbo v tem delu na podlagi določbe 352. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

O pritožbi zoper sodbo

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so tožnice na podlagi priposestvovanja lastnice dela parcele št. 1 k. o. X, ki je zemljiškoknjižno last toženca, in sicer tistega dela, ki poteka po celotni dolžini s sosednjima parcelama št. 2 k. o. X in parc. št. 3 k. o. X v obsegu in obliki, ki je na skici izvedenca geodetske stroke označen z mejniki v določenih točkah in v izvedenčevem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je priloga, predviden kot novonastala parcela z rezervirano parcelno številko 4 k. o. X (I. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da mora tožnicam povrniti 1.742,05 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik, ki v laični, ponavljajoči se in mestoma težko razumljivi pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da: „sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero odloči o temelju tožbenega zahtevka in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje.“ Zaradi izločitve prve sodnice bi moralo sodišče prve stopnje postopek pričeti popolnoma od začetka. Ne zadošča, da je višje sodišče od opravljenih procesnih dejanj razveljavilo le zadnji narok. Napačna je tudi ugotovitev višjega sodišča, da do 19. 9. 2013 ni bilo razlogov za izločitev prve sodnice. To dokazuje sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 43/2014 z 11. 6. 2014. Tožencu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, kar bo uveljavljal z vsemi pravnimi sredstvi, nazadnje pa pred Evropskim sodiščem za človekove pravice preko odvetnika E. E., ki ima koncesijo za zastopanje strank iz Slovenije.

Pritožnik ni imel možnosti, da bi dokazal svoje trditve, ker sodišče njegovih navedb in dokazov ni upoštevalo. Teh navedb in dokazov toženec brez svoje krivde ni mogel podati prej.

Toženec še vsebinsko pojasnjuje, zakaj ni pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku – dobra vera tožnic oziroma njihovega pravnega prednika je izključena, ker sta toženec oziroma njegov pravni prednik večkrat opozarjala na vrnitev odvzetega zemljišča. 4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

Uvodno in o dosedanjem poteku postopka

6. V tej zadevi je tožbo najprej obravnavala okrajna sodnica A. A. Toženec je vložil vrsto predlogov za izločitev, pa tudi predlog za delegacijo in bil z vsemi neuspešen. Ker zoper sklep predsednika sodišča (ali sodečega sodnika, kadar ta odloči po 6. odstavku 72. člena ZPP), s katerim se zahteva za izločitev zavrne, ni posebne pritožbe (5. odstavek 73. člena ZPP), je višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 363. člena ZPP ob obravnavi pritožbe zoper prvo sodbo, izdano v obravnavani zadevi, obravnavalo tudi toženčeve navedbe, da bi morala biti prva sodnica izločena.

7. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodnica A. A. po poškodovanju njenega avtomobila, 20. 9. 2013 podala predlog za pregon kaznivega dejanja, dan prej pa policistu povedala, da bi bil možni storilec kaznivega dejanja lahko eden od članov družine B. Po oceni višjega sodišča so s tem ravnanjem nastopile okoliščine, ki bi v razumnem povprečnem udeležencu postopka utegnile vzbujati dvom v pristranskost sodnice. Tedaj bi razpravljajoča sodnica morala ravnati po določbi 2. odstavka 71. člena ZPP. Ker ni ravnala tako, je bila podana kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 71. člena ZPP in 6. točko 70. člena ZPP. Višje sodišče je zato prvo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim sodnikom (356. člen ZPP).

O tem, katera procesna dejanja je bilo treba ponoviti

8. Hkrati z razveljavitvijo sodbe je višje sodišče opozorilo, da sta procesni dejanji, ki jih zajema bistvena kršitev določb pravdnega postopka in jih je bilo treba razveljaviti, le: narok za glavno obravnavo 20. 9. 2013 in izdana sodba. Po argumentu simili ad simile iz določbe 3. odstavka 71. člena ZPP jasno izhaja, da nimajo pravnega učinka le tista pravna dejanja sodnika, opravljena po tem, ko nastane izločitveni razlog.

9. Napačno je torej pritožbeno stališče, da bi se moral postopek po izločitvi prve sodnice ponovno pričeti. Ko višje sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavi sodbo, v sklepu odloči tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev postopka, se razveljavijo (1. odstavek 354. člena ZPP). Če tega ne stori, je razveljavljena le sodba, procesna dejanja pa ne. Ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sicer lahko povzroči tudi to, da se mora postopek ponovno začeti, a le, če je do razloga za razveljavitev prišlo že v tako zgodnji fazi postopka. Če pa je bila kršitev storjena kasneje, je treba presoditi, katera dejanja je ta kršitev še “okužila“. Kršitev postopka ne more povzročiti neveljavnosti tistih dejanj, ki so bila opravljena pred njo. Z razumno in natančno izbiro je treba iz postopka izločiti le s kršitvijo kontaminirana dejanja in ohraniti tista, na katera sama kršitev ni imela vpliva(1).

10. Pritožnik se s takšnim stališčem ne strinja predvsem zato, ker meni, da je bila prva sodnica pristranska oziroma je trpel njen videz nepristranskosti že mnogo prej - še v času, preden je začela z obravnavanjem tožbe v tej zadevi, ker jo je pritožnikov oče že pred tem (7. 1. 2013) prvič tožil na plačilo odškodnine in jo večkrat žalil. Višje sodišče je že v svojem sklepu s 3. 9. 2014 pojasnilo, da samo ravnanje strank, tudi žaljenje in vlaganje odškodninskih tožb zoper sodnika(2) , praviloma ni nekaj, kar bi lahko vzbujalo dvom v sodnikovo nepristranskost(3). To še toliko bolj velja za ravnanje tretjih oseb, ki niso stranke postopka. Pritožnik ne navede prav nobenega razumnega razloga, zakaj bi za ravnanje (žalitve) njegovega očeta v očeh sodnice kakorkoli odgovarjal toženec in zakaj in kako bi torej ravnanje očeta vplivalo na nepristranskost sodnice do toženca, njegovega odraslega sina, ali vsaj okrnilo videz sodničine nepristranskosti v odnosu do toženca. Toženčeve trditve, da naj bi sodnica A. A. toženca in njegovega očeta žalila, pa so ostale le pri trditvah. Zanikala jih je celo toženčeva sorodnica C. C., ki naj bi žalitve slišala in jih prenesla tožencu.

11. Sodnik mora in je usposobljen vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (1. odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Sposoben mora biti za objektivno odločanje v vseh sporih, čeprav je pri svojem delu deležen kritike ali burnega obnašanja udeležencev postopka (v širšem smislu), ki nikakor ni neobičajno, saj so stranke, za razliko od sodnika, v spor tudi čustveno vpete. Pritožniku tako višje sodišče ponovno kratko pojasnjuje, da se je videz nepristranskosti na strani prve sodnice, ki je terjal njeno izločitev, v obravnavanem primeru vzpostavil šele 19. 9. 2013, ko je policistu izjavila, da je možno, da je njen avtomobil poškodoval eden od članov družine pritožnika. S tem so nastale okoliščine, ki pri razumnem povprečnem udeležencu postopka ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v nepristranskost sodnika. Prej takšnih okoliščin ni bilo, bile so le burne in nekontrolirane reakcije in ravnanja toženčevega očeta, ki pa o nepristranskosti sodišča v odnosu do toženca niti v subjektivnem niti v objektivnem smislu ne povedo ničesar.

12. Sodišče prve stopnje je torej popolnoma pravilno ponovilo le tista procesna dejanja, ki jih je prva sodnica opravila po spornem trenutku. Drugačna razlaga bi omogočila izigravanje zakonske možnosti izločitve sodnika in zavlačevanje sodnih postopkov. Prav na to močno kaže toženčevo ravnanje, še posebej ob hkratnih težavah s pravočasnostjo navedb in predložitve dokazov. V skladu z 11. členom ZPP si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Pri poskusu zlorabe pravic najprej pridejo v poštev preventivni ukrepi(4) , eden od takih nedvomno je, da stranka s svojim ravnanjem ali sklicevanjem na ravnanje kakšnega sorodnika, ne more povzročiti izločitve sodnika.

13. Nazadnje – gornjim zaključkom tudi ne nasprotuje odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 43/2014 z 11. 6. 2014. Tudi v tem sklepu je namreč kot ključno okoliščino, zaradi katere je ogrožen vtis nepristranskosti sodišča izpostavilo to, da je sodnica pred izdajo sodbe ovadila tožnika zaradi poškodovanja njenega avtomobila. S sklepom pa je bila razveljavljena le sodba in nobeno drugo procesno dejanje ter zadeva vrnjena v nov postopek, ki naj odpravi kršitev.

O pravočasnosti navedbe trditev in predložitve dokazov

14. Pritožnik nadalje v pritožbi ponavlja in dopolnjuje svoje predhodne navedbe, ki se nanašajo na vloge in dokaze, podane po prvem naroku za glavno obravnavo, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da jih ne more upoštevati zaradi prekluzije in svojo odločitev o tem ustrezno obrazložilo. Posplošena in neobrazložena trditev, da toženec trditev ni mogel podati in dokazov ni mogel predložiti prej, ne zadošča. Pritožbeno sodišče se je do tega vprašanja opredelilo že v sklepu I Cp 1517/2014 s 3. 9. 2014. Kadar stranka dokaze predloži po prvem naroku za glavno obravnavo, mora pojasniti, kaj je razlog za “zamudo“, da lahko sodišče presodi, ali stranka dokazov ni mogla predložiti brez svoje krivde. Dopustitev podajanja trditev in predložitve dokazov po prvem naroku je torej izjema. Jasno je, da mora stranka razloge za podajanja trditev in predložitev dokazov po prvem naroku pojasniti tedaj, ko poda trditve in predloži dokaze. Ker tedaj s trditvami in dokazi razpolaga, nedvomno tudi ve, zakaj jih ni predložila prej. Kasneje je pritožnik podal še dodatne navedbe v smeri, da trditev in dokazov, podanih z vlogo z 20. 6. 2013, ni mogel pravočasno podati zaradi zdravstvenih težav svojega očeta, ki naj bi mu te dokaze priskrbel, saj oče zaradi možganske kapi trpi za delno izgubo spomina in oteženim govorom. Te navedbe je pritožnik prvič podal šele z vlogo s 5. 2. 2015, skoraj dve leti po vložitvi vloge z 20. 6. 2013. Takšno naknadno dopolnjevanje trditev ni dopustno in je tudi neutemeljeno. Na neutemeljenost dotedanjih navedb o nezmožnosti predhodne navedbe trditev in predložitve dokazov je bil pritožnik opozorjen tako s prvo (razveljavljeno) sodbo sodišča prve stopnje kot tudi s sklepom pritožbenega sodišča s 3. 9. 2014. Očitno je, da je okoliščina, ki jo pritožnik navaja kot ključno za njegovo zatrjevano nezmožnost pravočasne predložitve dokazov in navedbe trditev, 20. 6. 2013 že obstajala, ter da je imel že takrat, pa tudi kasneje, možnost navedbe in predstavitve sodišču, česar pa, kljub več opozorilom v obrazložitvi odločb v obravnavani zadevi, tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega sodišča, do 5. 2. 2015 ni naredil. Tudi v tem oziru je zato treba potrditi stališče sodišča prve stopnje kot pravilnem.

Materialnopravni preizkus

15. Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe pa pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pravilna. Tožnice oziroma njihov pravni prednik so sporno nepremičnino (od nepremičnine toženca ločeno z žičnato ograjo) na podlagi darilne pogodbe v dobri veri uporabljali od leta 1969. Od leta 1976, ko je toženčev pravni prednik zgradil betonski zid, s čimer je bilo prehajanje popolnoma onemogočeno, toženec oziroma njegov pravni prednik do sporne parcele nista mogla niti dostopati. Takšne zaključke pritožnik izpodbija le s ponavljanjem svojih prepoznih trditev o tem, da ni bilo dobre vere, ker je sam oziroma njegov pravni prednik pravnega prednika tožnic večkrat opozoril, naj vrne odvzeto zemljišče(5) , s čimer ne more uspeti. Vsekakor pa tudi niso nepomembni razlogi sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca o tem, da je pripis sporne parcele k nepremičnini toženca oziroma njegovega pravnega prednika posledica pomote v katastru (15. točka izpodbijane sodbe).

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

16. Pritožbene navedbe o vrednosti spornega predmeta (da je ta previsoko določena), ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

17. Tudi ostale pritožbene navedbe, ki vsebujejo očitke drugih procesnih kršitev, niso utemeljene. Ker za odločitev niso bistvenega pomena, ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (1. odstavek 360. člena ZPP).

18. Pritožba torej ni utemeljena. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Prim. Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, 2009, stran 444. Op. št. (2): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS Cp 1/2014 s 6. 2. 2014. Op. št. (3): 9. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1517/2014 s 3. 9. 2014. Op. št. (4): Prim. Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, 2005, stran 104. Op. št. (5): V zvezi s tem pa višje sodišče še dodatno izpostavlja, da so te nove trditve tudi nelogične in contra factum proprium glede na njegove trditve v odgovoru na tožbo, da je posestnik sporne nepremičnine toženec in da je tožnice oziroma njihov pravni prednik nikdar niso imeli in je nimajo v posesti.