Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena stranka iskala posojilo za družbo, da je tožnik denarna zneska v višini 250.000 SIT in 1.700.000 SIT družbi tudi nakazal, zato izostanek podpisa pogodbe o posojilu s strani tožene stranke ne pomeni, da ni prišlo do sklenitve pogodbe (ustne), ki se je tudi realizirala.
Reviziji se delno ugodi tako, da se pravnomočni del prvostopenjske sodbe v I. odstavku njenega izreka tako spremeni, da se poslej glasi: „Toženca S. N. in Z. V. sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki družbi M., d.o.o., L., znesek 16.274,41 EUR in ji povrniti stroške postopka v znesku 1.529 EUR , vse v roku 15 dni.
Tožena stranka S. N. je poleg zneska, navedenega v prvem odstavku izreka, dolžna plačati tožeči stranki družbi M., d.o.o., L., tudi še znesek 16.028,43 EUR in stroške postopka v znesku 1.506 EUR, vse v roku 15 dni.“ Sicer se revizija zavrne.
Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 610,96 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Tožeča stranka je na podlagi dveh posojilnih pogodb od toženih strank, aktivnih družbenikov družbe F. d.o.o., D., ki je bila na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFFPod) izbrisana iz sodnega registra, zahtevala plačilo 7.741.054 SIT s pripadki. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencema naložilo nerazdelno plačilo tožnici v višini 7.741.054 SIT ter povrnitev njenih pravdnih stroškov. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za pripadajoče obresti od 1.10.2001 dalje. Višje sodišče je pritožbi tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je sodišče pridržalo za končno odločbo, tožencema pa povrnitve pritožbenih stroškov ni priznalo.
Navedbe revidenta
2. Revizijo je druga tožena stranka vložila zoper pravnomočno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je zmotno štelo podatek o revidentovem nahajanju na prestajanju zaporne kazni kot novoto, saj je slednji sodišče o tej okoliščini obvestil na naroku 13.5.2004. Ni sicer opredelil časa prestajanja kazni, saj je glede na medijsko odmevnost njegovega kazenskega postopka štel, da gre za splošno znano dejstvo. Ker je bil revident na prestajanju kazni, ni imel nobenega vpliva na poslovanje družbe. Zaradi dejstva, da se je v zaporu nahajal že od 31.3.2000, objektivno ni mogel biti aktivni družbenik. Da je bil revident pasivni družbenik izhaja tudi iz izvedenega dokaznega postopka na prvi stopnji, kar je smiselno ugotovljeno tudi na 6. strani sodbe pritožbenega sodišča. Ker pa pritožbeno sodišče v nasprotju s prej navedeno ugotovitvijo zaključi, da je revidenta obravnavati kot aktivnega družbenika, takšen zaključek predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Bistveno kršitev ZPP predstavlja tudi dejstvo, da posojilne pogodbe s strani revidenta niso bile podpisane, da se on za posojila ni dogovarjal in da z nakazanim zneskom na račun družbe ni bil seznanjen, kar vse vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča glede dogovorjenih obveznosti, ki ne izhajajo iz pismenega zapisa pogodb. Iz istega razloga je sporna tudi v pogodbi zapisana in s strani sodišča ugotovljena kot dogovorjena obrestna mera. Pogodbo, ki ni bila podpisana s strani tožene stranke, v kateri ni navedeno kdo jo v imenu posojilojemalca sklepa in ki ni opremljena z žigom, bi moralo sodišče kot dokaz posebej oceniti; in ker sodišče tega ni storilo, se v tem delu sodba ne more preizkusiti. Tudi zaključek sodišča, da se obresti izračunavajo na konformni način je napačen. Zaključek sodišča, da so po posojilni pogodbi dogovorjene obresti TOM + 23% letno je v nasprotju s IV. točko pogodbe, kar revident dodatno pojasni. Sicer pa je obračun obresti tudi v nasprotju z ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Zmotno uporabo prava pa predstavlja tudi odločitev pritožbenega sodišča, da je treba odločiti tudi o obrestih v zavrnilnem delu. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na revidenta in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.
3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
4. Revizija je delno utemeljena.
5. Sankcija neomejene solidarne odgovornosti družbenikov (na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah) družbe F. d.o.o. je nastopila, ker družba neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ni opravljala izplačil preko računa pri organizaciji, ki je za družbo opravljala posle plačilnega prometa in kar je po 2. točki prvega odstavka 25. člena ZFPPod v zvezi z drugim odstavkom istega člena predstavljalo razlog za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti.
6. Iz Ustavne odločbe U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 izhaja (42. točka obrazložitve), da se za pasivne, neprave družbenike štejejo osebe, ki se praviloma niso zavedale, da so družbeniki družbe, prav tako pa niso imele ne vedenja ne interesa sodelovati pri upravljanju družbe. Poleg tega je za družbe z omejeno odgovornostjo značilno manjše število družbenikov in tesnejša povezava družbenikov z družbo. Družbenik ima tudi pravico do informacij in vpogleda v poslovne knjige, kar mu omogoča, da odgovorno sodeluje pri upravljanju družbe. Upravljanje družbe pa je temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov (44. točka obrazložitve). Temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod je torej vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe (76. člen obrazložitve).
7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - toženi stranki sta bila edina družbenika izbrisane družbe; - toženec je bil direktor izbrisane družbe in njegov poslovni delež v družbi je znašal 2/3; - vtoževana obveznost je nastala leta 1996, do njenega odpoklica pa je prišlo julija 1998; - priča S. P. je povedala, da jo je glede posojil klicala toženka, potem sta bila prisotna oba toženca, od sredine leta 1998 pa je kontaktirala le še s tožencem, ker se toženka o vračilu denarja ni hotela več pogovarjati.
8. Pravilna je materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je toženca glede na njegov položaj (družbenik z 2/3 poslovnim deležem, direktor, v stiku z osebo, ki je družbi posredovala posojilo) šteti za aktivnega družbenika. Pri tem se okoliščina, da se je revident od 31.3.2000 dalje nahajal v zaporu, ne izkaže za bistveno. Odločilno je namreč, da je sodeloval pri urejanju posojila in da je bil na prostosti julija 1998, ko je bilo posojilo družbi odpoklicano. Prav tako aktivnejša vloga toženke v fazi pridobivanja posojila ne vodi do zaključka, da je bil revident pasiven, še posebej glede na njegov položaj v družbi in ugotovitvi, da je sodeloval pri urejanju načina za poplačilo danih posojil družbi. Revident s trditvijo, da za nakazano posojilo družbi ni vedel tako izpodbija dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, kar pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).
9. Tožnik zahteva plačilo denarnega zneska na temelju dveh posojilnih pogodb. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v 67. členu določal, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa. V skladu s 26. členom ZOR pa se šteje pogodba za sklenjeno, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena stranka iskala posojilo za družbo, da je tožnik denarna zneska v višini 250.000 SIT in 1.700.000 SIT družbi tudi nakazal, zato izostanek podpisa pogodbe o posojilu s strani tožene stranke ne pomeni, da ni prišlo do sklenitve pogodbe (ustne), ki se je tudi realizirala.
10. V skladu z drugim odstavkom 558. člena ZOR v gospodarskih pogodbah dolguje posojilojemalec obresti, tudi če niso bile dogovorjene. Da so bile obresti dogovorjene je potrdila predstavnica tožeče stranke, zaslišana kot priča, poleg tega pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pravna prednica družbe F. d.o.o. ne dolgo pred podpisom posojilnih pogodb pri tožnici že najela posojilo z obrestno mero, ki je bila enaka kot v vtoževanih posojilnih pogodbah, ter da se je družba F. d.o.o. zadolževala tudi še pri drugih posojilodajalcih. Takšne ugotovitve pa potrjujejo zaključek sodišč prve in druge stopnje, da se je tožena stranka zavezala vrniti tudi pogodbene obresti v višini TOM+23%.
11. Sodišči prve in druge stopnje pa sta pravilno upoštevali tudi izračun tako dogovorjenih obresti. Valorizaciji je imanentno sprotno (obrestno) obrestovanje in je zato tudi v dogovorjeni obrestni meri pogodbenih obresti implicirano obrestno obrestovanje, pri čemer je utemeljena tudi uporaba konformne metode (1).
12. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo druge tožene stranke v obravnavanem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.
13. Utemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na tek pogodbenih obresti. V skladu z 376. členom Obligacijskega zakonika (prej 401. členom ZOR) obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ker so v času odločanja na prvi stopnji pogodbene obresti že presegle glavnico je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka.
14. Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo pravnomočne stroškovne odločitve za drugo toženo stranko (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). V zvezi s stroški pred sodiščem prve stopnje je revizijsko sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zoper drugo toženo stranko uspela v 50% in je zato drugi toženi stranki naložilo, da skupaj s prvo toženo stranko solidarno povrne tožeči stranki njene pravdne stroške do 1.529 EUR (kolikor je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom zoper obe toženi stranki). Razliko do končne višine pravnomočno priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke pa je vrhovno sodišče naložilo v plačilo prvi toženi stranki. Drugi toženi stranki je revizijsko sodišče priznalo tudi 50% uspeh v pritožbenem postopku, kar znaša 277.71 EUR in 50% uspeh revizijskega postopka, kar znaša 333.25 EUR.
15. Revizijsko sodišče pa ni odgovarjalo na revizijske navedbe, kolikor se nanašajo na razveljavitveni del odločbe pritožbenega sodišča, saj v tem delu odločitev še ni postala pravnomočna in je z revizijo ni moč izpodbijati (prvi odstavek 367. člena ZPP).
Op. št. (1): Glej tudi sklep VS RS II Ips 370/2005.