Jedro

Toženka je bila namestnica direktorja, poslovodja, in to brez omejitev, in je bil njen delež v družbi, katere organizacijske oblike je bila družba z omejeno odgovornostjo, 1/3, bila je tista družbenica, ki je bila angažirana pri pridobitvi posojil. Njen vpliv je bil odločilen v času nastanka obveznosti. Toženka ni dokazala, da je bila le pasivna družbenica in je zato odgovorna za obveznosti izbrisane družbe.

Izrek

Pritožbi tožencev zoper ugodilni del sodbe se zavrneta in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba v zavrnilnem delu (zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za pripadajoče obresti od 1.10.2001 dalje)r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, toženca pa sama nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tožencema je naložilo, da tožeči stranki plačata 7.741.054,00 SIT in ji povrneta 727.286,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za "pripadajoče obresti od 1.10.2001 dalje".

Zoper sodbo so se pritožile vse stranke, tako tožeča stranka kot tudi oba toženca. Tožeča stranka meni, da odločitev kolikor je zavrnjen zahtevek "za pripadajoče obresti" ni pravilna, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da se sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišče zavrnitev zahtevka pojasnjuje, da je nedoločljiv in da ga je zato moralo zavrniti. Prišlo je v nasprotje samo s seboj, če je zahtevek nedoločljiv, mora namreč sodišče stranko pozvati, da ga popravi in šele če tega ne stori, lahko zahtevek (pravilno tožbo) zavrže. Nedoločen zahtevek namreč predstavlja pomanjkljivo vlogo, ki ni sposobna za obravnavanje in jo sodišče zavrže. Zavrnejo pa se zahtevki, ki so sposobni za presojo po vsebini, tega nedoločni oz. nedoločljivi zahtevki niso sposobni. Sicer pa je napačno stališče, da zahtevek ni določljiv. Tožeča stranka namreč uveljavlja plačilo obresti od stranke, ki je dolžna vrniti posojilo in je z vračilom v zamudi. Da je dolžnik, ki je v zamudi, dolžan plačati za neizpolnitev tudi zamudne obresti, je jasno najbrž vsakemu in to določa tudi zakon. Dilema je lahko ali gre za pogodbeno določene ali tiste, ki so določene z zakonom. Izračun bi pokazal, da so pogodbene obresti višje od zakonitih in zato bi pogodbene obresti tekle tudi od 1.10.2001 dalje kot je bilo dogovorjeno. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, saj se tudi ni poglobilo v vprašanje, katere obresti bi upniku pripadale, ali pogodbeno dogovorjene za primer zamude, ali zakonsko določene zamudne obresti. To bi moralo sodišče oceniti in presoditi katera vrsta obresti je za dolžnika milejša in prisoditi tožeči stranki navedeno vrsto obresti.

Drugi toženec v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša pritožbene stroške. Odločitev v ugodilnem delu ni pravilna. Tožba je sicer vložena v enoletnem roku zoper družbenika, toženca in pravočasna. Vendar pa je napačen zaključek, da je bil drugi toženec kot direktor družbe aktiven družbenik in zato za obveznosti družbe odgovarja s svojim premoženjem. Odločitev je tudi v nasprotju s podatki v spisu. Drugi toženec je bil res direktor izbrisane družbe F., toda, ko je bil zaslišan, je pojasnil, da se nahaja v zaporih. V zaporu je že od 31.3.2000 in od takrat ni imel več nobenih možnosti, da družbo vodi in vpliva na poslovanje. Tudi, ko je s pričo, B.K. sklenil dogovor o hrambi in prodaji strojev za poplačilo obveznosti, je upoštevati, da je priča ocenila, da je terjatev znašala približno 5.000.000,00 SIT, ni vedela za koliko poslov in katere je šlo, kaj predstavlja glavnica in kaj obresti. Ko je bil na prostosti, je bil toženec res aktiven družbenik in je dejansko poskušal poplačati obveznosti družbe in tudi sprejemal odločitve. Sodišče odločitev glede odgovornosti drugega toženca opira na trditve tožeče stranke, ki jih je ta oprla na določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), a je to napačno in se sodba v tem delu ne more preizkusiti. Pogodbi za dane zneske 250.000,00 SIT in 1.700.000,00 SIT nista podpisani in posojilo ni bilo zavarovano. Razlogi sodišča so, da sta bili sklenjeni že dve posojilni pogodbi, ki pa sta podpisani in je bilo posojilo tudi zavarovano. Za odločitev pa sodišče opore v izvedenem dokaznem postopku nima. Drugi toženec je povedal, da se za posojili ni dogovarjal, ne ve niti ali sta bila zneska dejansko nakazana saj so se v navedenem obdobju ukvarjali z izterjavo terjatev komitentov družbe, tedaj F.. Spominjal pa se je nakazil po obeh podpisanih posojilnih pogodbah za 400.000,00 SIT dne 28.11.1995 in 200.000,00 SIT, kar niti ni sporno. Pri dogovorih glede vračila posojila je imel v mislih le navedeni pogodbi. Tudi priča B. je izpovedala, da se je za posojila družbe F. pogovarjala le s prvo toženko in z drugim tožencem kontaktov ni imela. Tudi priča o samem sklepanju pogodb ni znala ničesar povedati, ni se spominjala roka vračila posojila, ni se spominjala višine obresti in je dokazni postopek pokazal le, da ni bila dogovorjena obrestna mere in ne rok vračila, tudi če bi držala trditev sodišča, da je tožeča stranka nakazala oba zneska. Ustno sklenjena posojilna pogodba le s prvo toženko brez obresti in brez določenega roka vračila nima vseh elementov posojilne pogodbe in torej posojilo ni bilo sklenjeno. Sodišče se opre zgolj na nakazilo tožeče stranke in sledi navedbam tožeče stranke glede višine obresti in roka vračila, čeprav teh trditev ni potrdila niti priča B., ki je dejansko pri tožeči stranki posredovala za posojilo. Sporne so tudi obresti, dosojeni znesek namreč tožeča stranka uveljavlja z obrestmi, glavnica znaša le 1.950.000,00 SIT, obresti pa kar 5.791.054,00 SIT, tožeča stranka je obračunavala tudi obresti od obresti kar je v nasprotju z Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožba je vložena 30.10.2001, pet let in pol po zatrjevanem posojilu, nastopilo je zastaranje. Za zapadlost plačila posojila je potrebno ugotoviti datum odpoklica, kar ni ugotovljeno in tega ni tožeča stranka ne zatrjevala in ne dokazala. Šlo je za kratkoročna posojila z rokom vračila 31 dni po odpoklicu, to pa je odločilno za pravilno odločitev sodišča glede zastaranja. Sodišče ne pojasni višine obrestne mere, ne dejstva in dokazov na podlagi katerih ugotavlja višino obrestne mere in sodbe ni mogoče preizkusiti v tem delu ter je podana bistvena postopkovna kršitev. V času vložitve tožbe so veljale določbe ZOR in bi sodišče moralo uporabiti 279. člen ZOR in tudi 401. člen ZOR, ki določa, da prenehajo teči obresti, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, tožeča stranka pa je obresti obračunala v trikratnem znesku po več kot petih letih. Predlaga zato, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva toženka v pritožbi uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša tudi stroške sestave pritožbe. Res je bil poslovni delež toženke kot družbenika 1/3 in je bila formalno namestnica direktorja. Ne drži pa kar zaključuje sodišče, da je zato imela možnost vpliva na poslovanje družbe in bi lahko preprečila pravne posledice izbrisa. Ta zaključek sodišča namreč temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče ne upošteva neizpodbitih trditev pritožnice, da po letu 1998 ni imela v družbi nikakršne vloge. Večinski družbenik je bil toženec, ki je po letu 1996 kot družbenice ni upošteval. Po letu 1998 pa je izginil in je poslovanje družbe, ki je bilo izključno v njegovih rokah, obmirovalo ter je tako morala toženka s pomočjo Zavoda za zaposlovanje in ZPIZ urediti manjkajoče pokojninsko zavarovanje in upokojitev, od družbe tudi ni mogla pridobiti dokumentacije, kar je razvidno iz sodnega spisa in je nerazumljiv zaključek sodišča, da je do dokumentacije imela neoviran dostop. Iz izpovedbe priče B. sicer izhaja, da se je v zvezi s posojili naprej pogovarja s pritožnico, od leta 1998 pa samo še s tožencem. Sicer pa je bila toženka leta 1997 prve štiri mesece na bolniški, od leta 1998 pa družba več ne posluje in je bila pritožnica nezaposlena, brez urejenega delovno pravnega statusa. Sicer je toženec izpovedal, da je pritožnica o poslih družbe lahko vedela kaj se je v družbi govorilo, saj je šlo za majhno družbo z nekaj zaposlenimi, da pa družbenika nista imela sestankov. Sodišče prve stopnje očitno izhaja iz napačnega razumevanja odločbe Ustavnega sodišča, ki je izrecno izpostavilo pomen dejanske vloge posameznega družbenika, sodišče pa pretirano izpostavlja njen 1/3 poslovni delež in očitno zgolj formalni status namestnice direktorja. Sicer pa niti sklepa o izbrisu družbe ni prejela in je zanj zvedela posredno po prejemu te tožbe. Vprašanje je tudi, kdaj je začel zastaralni rok teči, priča B. je namreč izpovedala, da so se vsa kratkoročna posojila dajala z rokom vračila največ šest mesecev. Priča K. pa je tudi povedala, da sta bili obe sporni posojili dani na odpoklic z enaintrideset dnevnim rokom vračila. Tožnica bi kot posojilojemalka imela pravico zahtevati vračilo posojila po dogovorjenem roku enaintrideset dni oz. skrajnem roku šest mesecev. Sodišče omenja sestanek leta 1998, takrat pa je šlo za razgovor o tem kako bo posojilodajalec (tožeča stranka) saniral že zapadle, to je že odpoklicane obveznosti. Napačno je razlagano domnevno priznanje obstoja terjatve z dopisom Z.V. zasebnemu izterjevalcu B.K.. Dopis toženca je splošen in toženec je trdil in tožnica ni oporekala, da je bilo poleg spornih posojil še več posojilnih razmerij, vsaj eno iz leta 1995, ki tudi ni bilo vrnjeno. Sodišče ni preverjalo iz katerih posojil zatrjevani saldo v zvezi z izterjavo sploh izhaja, po ZOR pa mora biti priznanje terjatve, da se lahko pretrga zastaranje, določno in jasno, čeprav je storjeno na različne načine, npr. s priznanjem terjatve, z delnim plačilom itd. Tudi dopisa z dne 26.2.2000 ni mogoče šteti kot priznanje terjatve, ki bi pretrgalo zastaranje povsem določnih spornih terjatev, ki so predmet te pravde. Predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Pritožbi tožencev nista utemeljeni, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

K pritožbama tožencev: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila družba F. d.o.o., Č., iz sodnega registra izbrisana 11.6.2001 in je bil izbris objavljen v Uradnem listu RS dne 21.6.2001. Edina ustanovitelja in družbenika izbrisane družbe sta bila toženca, poslovni deleže toženca je znašal 2/3, toženke pa 1/3. Do izbrisa družbe je prišlo, ker premoženja ni imela (izbrisni razlog iz 25. člena ZFPPod). Družbeniki so zato po 4. in 5. odst. 27. člena citiranega zakona v zvezi s 3. odst. 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) odgovarjali za obveznosti izbrisane družbe, toda z omejitvijo, odgovornost je bila omejena na tako imenovane prave oz. aktivne družbenike (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-135/00 z dne 21.10.2002).

Sodišče prve stopnje je ocenilo zbrane dokaze in sprejelo analitično in prepričljivo dokazno oceno o obstoju terjatev tožeče stranke do izbrisane družbe. Tožeča stranka je namreč družbi F. posodila dva zneska, 250.000,00 SIT dne 1.3.1996 in 1.700.000,00 SIT dne 1.4.1996, zneska sta bila nakazana družbi F. in je sodišče prve stopnje to ugotovilo na podlagi ocene listin, ki izkazujejo nakazila. Da so se o tem dogovorili, torej tožeča stranka kot posojilodajalec in tožena stranka kot posojilojemalec (zanjo toženka, namestnica direktorja) sta potrdili priči B. in K., zato sodišče ni sprejelo izpovedbe tožencev, ki sta izpovedovala, da o teh posojilih ne vesta ničesar, in to prepričljivo obrazložilo z argumenti, ki jih pritožba ne more ovreči. K pritožbenim navedbam toženca pritožbeno sodišče še dodaja, da je (enako toženka) na naroku navedel, da je bilo posojilo dano na odpoklic (torej mu je znano, da obstoji ta terjatev, ki se vtožuje v pravdi), izpovedal pa je tudi, da ti posojili nista bili odpoklicani, torej je sam potrdil obstoj dolga.

Prepričajo tudi razlogi sodišča prve stopnje, da sta se stranki dogovorili glede obrestne mere, čemur v pritožbi oporeka toženec. Tožeča stranka je to v tožbi trdila, saj je tudi priložila pogodbo, kjer je izrecno zaveden dogovor o obrestih, in obračun obresti, listine pa je sodišče ocenilo v povezavi z oceno drugih izvedenih dokazov in zaključilo, da je bila obrestna mera dogovorjena v višini, kot je zapisano v osnutku pogodbe v prilogi A2 - TOM + 23% letno, in to tako v času pred zapadlostjo kot tudi po zapadlosti. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi v tem delu dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je pritožba s polemiko ne more ovreči. Ne drži, da bi npr. priča B. ne potrdila dogovora o obrestih, iz njene izpovedbe jasno izhaja, da so bile dogovorjene tudi obresti, le višine se pač po tolikih letih ni spominjala, da so bile obresti dogovorjene v višini kot je to zapisano v listini (osnutek pogodbe), pa je izpovedala tudi priča K., na njuni izpovedbi pa veže sodišče prve stopnje tudi dokazno oceno glede te okoliščine in zato trditve toženca, da obrestna mera ni bila dogovorjena, niso prepričljive in ima glede tega dejstva sodba razloge .

Neutemeljeno toženca v pritožbah očitata sodišču prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava pri presoji o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Posojili sta bili dani "na odpoklic" z obveznostjo vrnitve enaintrideset dni po odpoklicu in toženca nista dokazala svojih trditev, da bi bili odpoklicani pred aprilom 1998 (ko naj bi prišlo do odpoklica po ugotovitvah sodišča prve stopnje, in je tudi tožeča stranka v tožbi navedla, da se je družba zavezala, da v aprilu 1998 vrne posojilo). Upnik namreč lahko šele od zapadlosti terja in šele tedaj začne zastaranje teči (360. člen ZOR - ta zakon se za razmerja nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika še uporablja - 1060. člen OZ). Tudi če je šlo za pogodbo o prometu storitev in je zastaralni rok trileten, kot zaključuje prvostopenjsko sodišče (374. člen ZOR), zastaralni rok ni mogel poteči, saj je prišlo do pretrganja zastaranja (387. člen ZOR). Tako je prišlo dne 10.12.1999 do dogovora o plačilih. Zastaranje je tedaj začelo pričeti znova. Zastaralni rok torej do tedaj ni potekel in tudi od tedaj do vložitve tožbe (29.10.2001) ne. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne in argumentirane razloge prvostopenjskega sodišča zakaj šteje, da je bil tedaj govor o predmetnih posojilih. Pritožnika ne prepričata, ko opozarjata, da B.K. ni vedel, za katere zneske gre, za katera posojila in kakšne so obresti, dejstvo je, da je tedaj terjatev tožeče stranke znašala 5.000.000,00 SIT, toženec je npr. izpovedal, da ve le (še) za terjatev v višini 400.000,00 SIT (po pogodbi z dne 28.11.1995 z isto višino obresti) in torej skupni dolg po tej pogodbi v letu 1999 (po štirih letih) ni mogel narasti na 5.000.000,00 SIT. Pripoznava dolga (toženca - direktorja družbe), ki je podana pred nastopom zastaranja, na obličnost ni vezana in dana izjava (dogovor o plačilu teh terjatev s prodajo strojev) je jasna, izraža voljo dolžnika (družbe), da dolg povrne, torej tudi, da pripozna dejstva glede navedenega pravnega razmerja med tožečo stranko in družbo F. (obstoj dolga, ki je predmet te pravde). Enako velja tudi glede pogovorov med tožečo stranko in družbo F. v obdobju med aprilom in avgustom 1998 in dogovarjanj glede vračila posojil, ki so tudi predmet te pravde (kar je tudi v sodbi ugotovljeno in te ugotovitve temeljijo na oceni dokazov ter tega toženka le z negiranjem ne more ovreči), tudi z najetjem bančnih kreditov. Tedaj pa niti od dne, ko sta posojili bili dani, niso potekla tri leta.

Toženec v pritožbi trdi, da je od marca 2000 v priporu, ko ni imel več možnosti voditi družbe. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto saj tega (da bi bil že od meseca marca 2000 v priporu) v postopku na prvi stopnji ni trdil - 337. člen Zakona o pravdnem postopku). Toženec se upira zaključku, da je bil aktivni družbenik. Trdi, da je bil le pasivni družbenik. Tega, da bi bil nepravi, le pasivni družbenik družbe, v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, trditveno in dokazno breme pa je na njem, da torej izpodbija pravno domnevo iz 394. člena ZGD, da je podal izjavo o prevzemu obveznosti družbe in je to pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. Zato tudi ne drži, da razlogov o odgovornosti toženca za obveznost družbe v sodbi ni, nenazadnje pa je sodišče prve stopnje ob tem še poudarilo, da gre za direktorja z 2/3 poslovnim deležem. Tudi toženka s pritožbenimi trditvami, usmerjenimi v izpodbijanje dejanskih in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je bila le pasivna družbenica in zato za obveznosti družbe odgovarja, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo argumente, povzete v citirani odločbi Ustavnega sodišča, pomemben je dejanski vpliv na poslovanje družbe. Vendar pa je ugotovljeno, da je bila toženka namestnica direktorja, poslovodja, in to brez omejitev, in je bil njen delež v družbi, katere organizacijske oblike je bila družba z omejeno odgovornostjo, 1/3, bila je tista družbenica, ki je bila angažirana pri pridobitvi posojil. Njen vpliv je bil torej odločilen v času nastanka obveznosti. To je npr. v točki 74 citirane odločbe med drugim poudarilo tudi ustavno sodišče, to je: kakšen vpliv je imel posamezni družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjem družbe, kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v družbi, ali so obveznosti družbe nastale še za časa, ko je oseba bila družbenica družbe ali kasneje. Vpliv družbenice na poslovodstvo je bil očitno občuten, če je toženka kot družbenica in namestnica direktorja poskrbela (torej v imenu družbe) za pridobitev kreditov. Njeno sodelovanje je bilo pri tem aktivno. Stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe očitno tudi. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je bila poslovodja, imela je vpogled v poslovanje oz. gospodarjenje družbe, in ni sprejelo njene izpovedbe, da temu ni bilo tako, to tudi logično obrazložilo, njene trditve je zanikal drugi družbenik, nenazadnje pa se njena izpovedba ni izkazala za resnično niti v bistvenem delu, ko je izpovedala, da sama ni vedela za te obveznosti, saj je ugotovljeno, da je bila prav ona tista, ki je bila angažirana pri pridobivanju posojil. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno poudarilo, da je pomembno, ali so obveznosti nastale v času, ko je oseba bila družbenica in v konkretnem primeru je ugotovljeno, da je terjatev, ki jo tožeča v tej pravdi vtožuje, nastala prav v času, ko je bila toženka aktivna družbenica, v družbi dejansko aktivno sodelovala. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče materialno pravo nepravilno uporabilo in napačno razumelo razloge odločbe Ustavnega sodišča. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje dokazni oceni in pravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da toženka ni dokazala, da je bila le pasivna družbenica in je zato odgovorna za obveznosti izbrisane družbe.

Trditve toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe 401. člena ZOR, so pravno zgrešene, saj je bil ta zakon noveliran, tudi z novelo leta 1989, ko je 401. člen nehal veljati. Ne drži tudi, da je obračun obresti nepravilen in so obračunane obresti od obresti, gre za dovoljeno valorizacijo (TOM + 23%) in konformni izračun obresti (podlaga je Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - Ur. l. RS, št. 45/95 v povezavi z 1. odst. 279. člena ZOR - izjema od pravila, uzakonjenega v tem členu).

Pritožbeni razlogi v pritožbah toženca in toženke tako niso podani, v sodbi so vsi potrebni razlogi, ki se nanašajo na odločilna dejstva in pravne zaključke, niso podane ne uveljavljene in tudi ne uradoma upoštevne postopkovne kršitve (2. odst. 350. člena ZPP) ter je pritožbeno sodišče zato njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo v ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP) ter morata posledično pritožnika nositi svoje pritožbene stroške.

K pritožbi tožeče stranke: Sodišče druge stopnje se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je zahtevek v obrestnem delu (s pripadajočimi obrestmi) nedoločen. V takem primeru gre za nepopolno tožbo in mora sodišče postopati po 108. členu ZPP v zvezi s 180. in 105. členom ZPP, vložnika pozvati, da tožbo, ki procesno ni sposobna za obravnavanje, ustrezno popravi. Tega sodišče ni storilo, pač pa s temi procesnimi razlogi zavrnilo (pravilno bi moralo zavreči tožbo) višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek glede obresti, ki tečejo od 1.10.2001 dalje. Napačno je uporabilo navedene določbe ZPP, ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Podana je bistvena postopkovna kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (354. člen ZPP) ter so napotki za nadaljnje postopanje razvidni iz obrazložitve.

Zaradi delne razveljavitve sodbe po pritožbi tožeče stranke je odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. člena ZPP). Ne glede na delno razveljavitev sodbe pritožbeno sodišče v stroškovno odločbo ni poseglo, saj razveljavitev sodbe glede nadaljnjega teka obresti na oceno uspeha tožeče stranke v dotedanji pravdi ne vpliva.