Jedro

Tožnica je imela možnost pripomb na izvedensko mnenje; to možnost je izkoristila, podala pripombe in zahtevala dopolnitve v zvezi s konkretnimi vprašanji, ki jih je postavila.

Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je vprašanje poslabšanja zdravstvenega stanja in nezmožnosti za delo pri drugi tožnici z zaslišanjem članice izvedenskega organa temeljito in prepričljivo razčistilo, je dokazni predlog za zaslišanje lečečega psihiatra utemeljeno zavrnilo in zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo. Tudi po oceni revizijskega sodišča v izvedenskem mnenju, ki je bilo dopolnjeno tako, da je bila izvedenka neposredno zaslišana, ni zaslediti, da bi bilo nejasno, nepopolno, ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in bi bilo zato potrebno še dodatno izvajanje dokazov. Tudi tožnica razen nasprotovanja pojasnilom izvedenke ne izhaja iz tega, da je nastal upravičen dvom o pravilnosti podanega mnenja - kar bi bil lahko razlog za pridobitev mnenja drugih izvedencev (254. člen ZPP), temveč iz tega, da bi moral biti zaslišan tudi njen lečeči psihiater, katerega dokumentacijo in mnenje pa je izvedenka že upoštevala.

Izrek

Reviziji prve in druge tožnice se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb toženke št. I-4038306 z dne 31. 1. 2013 in št. 2 4 4038306 z dne 7. 9. 2012 in razvrstitev druge tožnice v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

2. Druga tožnica je bila od 29. 5. 2001 razvrščena v II. kategorijo invalidnosti, od 31. 12. 2002 pa ji je priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno, psihično manj naporno delo, brez vsiljenega ritma in tempa dela s strankami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Osebni zdravnik druge tožnice je 6. 6. 2012 podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja njene invalidnosti, vendar je toženka z izpodbijanima odločbama predlog zavrnila. Pri tem se je oprla na enotni mnenji invalidskih komisij, da je pri drugi tožnici zaradi posledic bolezni še vedno podana II. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani presodilo, da pri drugi tožnici ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbi prve in druge tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnici vlagata revizijo. Prva tožnica jo vlaga zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje lečečega psihiatra druge tožnice storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Razlogi, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga, niso sprejemljivi. Mnenje članice izvedenskega organa nasprotuje oceni lečečega psihiatra glede delazmožnosti za drugo tožnico, zato bi moralo sodišče ta dokaz izvesti. Poleg tega mnenje v določenih delih ni obrazloženo oziroma izvedenka ni prepričljivo pojasnila razhajanj. Po prepričanju prve tožnice ima ocena lečečega psihiatra celo večjo težo od mnenja izvedenskega organa, saj drugo tožnico zdravi že več let. Zato je ocena sodišča o tožničini delazmožnosti napačna. Druga tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede razmerja med mnenjem izvedenca in mnenjem lečečega psihiatra ter glede dokazne ocene izvedenskega mnenja. Pravna akta, na katerih temelji izvedensko mnenje, in sicer „klinične smernice za delo izvedencev medicinske stroke“ in „pravila za izdelavo izvedenskih mnenj“, sta nižji sodišči sprejeli, čeprav naj z njima ne bi bili seznanjeni. Ker drugi tožnici ni bilo omogočeno preverjanje skladnosti mnenja z navedenima aktoma, je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Reviziji sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni toženki, ki nanju ni odgovorila.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

K reviziji prve tožnice:

8. Toženka je zahtevo druge tožnice za uvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnila na podlagi skladnih mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje, da je pri njej še nadalje podana II. kategorija invalidnosti. Ker se je mnenje obeh invalidskih komisij, da pri drugi tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti v bistvenem razhajalo z oceno lečečega psihiatra, ki je pri drugi tožnici ugotavljal popolno nezmožnost za delo, je sodišče prve stopnje na predlog tožnic določilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani v sestavi specialista nevrokirurga in specialistke psihiatrinje. Oba specialista sta bila enotnega mnenja, da pri drugi tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne nezmožnosti za delo, ki bi narekovala priznanje invalidnosti I. kategorije. Ker sta imeli tožnici številne pripombe na izvedensko mnenje, je sodišče zaradi odstranitve dvoma v pravilnost in popolnost mnenja še dodatno zaslišalo članico izvedenskega organa – izvedenko psihiatrinjo.

9. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje lečečega psihiatra druge tožnice zavrnilo. Po prepričanju prve tožnice je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; poleg tega naj tudi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga ne bi bili sprejemljivi.

10. Ob načelni dolžnosti sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, so lahko podani upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe dokazov. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd. 11. Že iz prvega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izhaja, da je izvedenka psihiatrinja upoštevala tudi podatke iz dokumentacije o tožničini psihiatrični obravnavi in dodatno dokumentacijo, ki jo je predložila druga tožnica. Tožnica je imela možnost pripomb na izvedensko mnenje; to možnost je izkoristila, podala pripombe in zahtevala dopolnitve v zvezi s konkretnimi vprašanji, ki jih je postavila. V svojem zaslišanju je izvedenka psihiatrinja odgovorila na vprašanja in se opredelila tudi do ocene lečečega psihiatra o tožničini delazmožnosti. Določno je pojasnila, zakaj se razlikujeta. Kot bistveno je izpostavila, da nalog lečečega specialista in izvedenca, določenega v sodnem postopku, ni mogoče enačiti, ker so izhodišča za obravnavo pacienta drugačna in se pogosto zgodi, da so ta mnenja povsem različna. Navedla je, da je lečeči psihiater izhajal predvsem iz trenutnega zdravstvenega stanja druge tožnice in ne njene delazmožnosti, ki je bistvena za presojo invalidnosti. Dejstvo, da lečeči psihiater zdravi drugo tožnico že več let, ni odločilno. Izvedenka je drugo tožnico pregledala in se opredelila tudi do dejstva, da je tožnica od leta 2011 v bolniškem staležu. V zvezi s tem je poudarila, da bolniški stalež opravičuje le začasno nezmožnost za delo, saj so depresivne epizode in povečanje tesnobnosti pri drugi tožnici občasne narave (ob večjih preizkušnjah in obremenitvah) in pomenijo samo začasno nezmožnost za delo. Zato bolniška odsotnost ni ključni kriterij pri presoji njene delazmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, kjer se ugotavlja trajna nezmožnost za delo. Izvedenka psihiatrinja je odgovorila na vsa vprašanja oziroma nejasnosti, ki jih prva tožnica v reviziji izpostavlja kot neobrazložene v izvedenskem mnenju.

12. Sodišče prve stopnje je dodatna pojasnila skupaj z izvedenskim mnenjem ocenilo kot strokovno obrazložena in prepričljiva. Tudi sicer sodišči nižje stopnje v mnenju izvedenskega organa nista zasledili nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi vzbudile dvom v pravilnost podanega mnenja. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je vprašanje poslabšanja zdravstvenega stanja in nezmožnosti za delo pri drugi tožnici z zaslišanjem članice izvedenskega organa temeljito in prepričljivo razčistilo, je dokazni predlog za zaslišanje lečečega psihiatra utemeljeno zavrnilo (1) in zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo (2). Ob tem sta sodišči nižjih stopenj pravilno poudarili, da je namen dokazovanja z izvedencem ugotovitev ali razjasnitev pomembnih dejstev, za kar je potrebo strokovno znanje; pri tem ni bistveno, ali stranki z izvedenskim mnenjem v celoti soglašata. Tudi po oceni revizijskega sodišča v izvedenskem mnenju, ki je bilo dopolnjeno tako, da je bila izvedenka neposredno zaslišana, ni zaslediti, da bi bilo nejasno, nepopolno, ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in bi bilo zato potrebno še dodatno izvajanje dokazov. Tudi tožnica razen nasprotovanja pojasnilom izvedenke ne izhaja iz tega, da je nastal upravičen dvom o pravilnosti podanega mnenja - kar bi bil lahko razlog za pridobitev mnenja drugih izvedencev (254. člen ZPP), temveč iz tega, da bi moral biti zaslišan tudi njen lečeči psihiater, katerega dokumentacijo in mnenje pa je izvedenka že upoštevala.

K reviziji druge tožnice:

13. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb druge tožnice. Bistvena kršitev ni podana, ker je sodišče druge stopnje ustrezno in zadosti jasno obrazložilo naravo in namen dokazovanja z izvedenci v razmerju do mnenj lečečih specialistov. Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje (360. člen ZPP). Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje (3).

14. Po prepričanju druge tožnice sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta pri odločanju upoštevali „klinične smernice za delo izvedencev medicinske stroke“ in „pravila za izdelavo izvedenskih mnenj“, na katerih temelji izvedensko mnenje, čeprav z njimi naj ne bi bili seznanjeni. Navedena akta vsebujeta le strokovna izhodišča in tehnična navodila za izdelavo izvedenskih mnenj in na vsebino samih mnenj nimata vpliva. Zato njuna uporaba pri izdelavi izvedenskega mnenja ni vprašanje (pravilne) uporabe materialnega prava v sodnem postopku.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo kot neutemeljeni.

Op. št. (1): Tudi sicer mnenje lečečega psihiatra nima značaja dokaza z izvedencem v smislu določb 243. in 244. člena ZPP, kot to zmotno meni prva tožnica.

Op. št. (2): Zadeva VIII Ips 111/2004 z dne 9. 11. 2004, na katero se sklicuje prva tožnica v reviziji, je primerljiva z obravnavano zadevo. Sodišče prve stopnje je nasprotujoča mnenja lečečega psihiatra in invalidske komisije upoštevalo in zato tudi angažiralo izvedenski organ.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015.