Jedro

Pri drugi tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne nezmožnosti za delo. Zato tožbeni zahtevek, da se druga tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 31. 1. 2013 in št. ... z dne 7. 9. 2012 ter se drugotožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da prvotožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta pritožbo vložili prvotožeča stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in drugotožeča stranka smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Prvotožeča stranka navaja, da je ugotovitev sodišča, da drugotožnica ni trajno nezmožna za delo in se je zato ne more uvrstiti med invalide I. kategorije, napačna. Do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prišlo zato, ker se je oprlo na izvedensko mnenje psihiatrinje, prof. dr. A.A., ki ni prepričljivo, v določenih delih pa tudi ni obrazloženo. Sodišče je povsem nekritično sprejelo tudi mnenje obeh invalidskih komisij toženca. Da bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaslišati psihiatra, ki drugotožečo stranko že vrsto let zdravi in ki je v svojih mnenjih večkrat jasno zapisal, da je drugotožeča stranka trajno nesposobna za delo. Mnenje psihiatrinje A.A. je zato v očitnem nasprotju z mnenjem psihiatra B.B.. Povzema, kako je razliko med mnenjem lečečega specialista in izvedenskim mnenjem, obrazložila izvedenka A.A.. Meni, da je pojasnilo izvedenke A.A. neutemeljeno sodišče ocenilo kot prepričljivo. Izvedenka namreč ni podala nobenih strokovnih argumentov, ki bi govorili o tem, da se ne strinja z oceno psihiatra B.B.. Izvedenka je celo povedala, da je psihiater B.B. ustrezno ocenil tožničino zdravstveno stanje, hkrati pa ni podala nobenega argumenta, ki bi podpiral njeno stališče, da je bil dr. B.B. kot lečeči psihiater, bolj osredotočen na tožničine nemoči kot pa na zmožnosti oziroma, da je bil zato do tožnice bolj zaščitniški in da je zato njegova ocena napačna. Navaja, da nobenega strokovnega argumenta ni, ki bi podpiral stališče, da je v primeru, ko sta si mnenji lečečega psihiatra in izvedenca psihiatra glede delazmožnosti nasprotni, treba slediti mnenju izvedenca, ker naj bi bil lečeči psihiater bolj zaščitniški, ocena izvedenca pa naj bi bila pravilna zato, ker je izvedenec neodvisen. Vsak od njiju je namreč dolžan podajati svoje mnenje o delazmožnosti neke osebe kot neodvisen strokovnjak in zato se mnenje o delazmožnosti ne sme razlikovati zgolj zato, ker je eden od zdravnikov v vlogi lečečega zdravnika drugi pa v vlogi izvedenca. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da posamezen specialist presoja trenutno stanje, izvedenec pa ima vpogled nad zdravstvenim stanjem v daljšem časovnem obdobju z različnih vidikov. V obravnavanem primeru psihiater B.B. drugotožečo stranko zdravi že več let, psihiatrinja A.A. pa je s tožnico imela le eno srečanje. Zato je po mnenju pritožbe ravno psihiater B.B. tisti, ki ima vpogled nad zdravstvenim stanjem drugotožeče stranke v daljšem časovnem obdobju z različnih vidikov, zaradi česar je mogoče ob dejstvu, da je tudi izvedenka A.A. potrdila ustreznost B.B. ocene zdravstvenega stanja drugotožnice, utemeljeno trditi, da je njegovo mnenje tisto, ki ima večjo težo, saj drugotožnico spremlja že več let. Sodišče bi moralo glede mnenja dr. B.B. slediti načelu, ki ga je samo zapisalo, ko je ocenjevalo verodostojnost mnenj invalidskih komisij toženca, da jih ni mogoče izločiti kot pristranska samo zato, ker sta jih izdala izvedenska organa toženca. Izvedenka dr. A.A. tudi ni prepričljivo pojasnila, zakaj se njeno mnenje in mnenje lečečega psihiatra razlikujeta in tudi ni prepričljivo pojasnila, zakaj bi bilo mnenje psihiatra B.B. napačno. Vztraja, da bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožeče stranke in zaslišati tudi lečečega psihiatra dr. B.B.. Sodišče bi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje šele, ko bi zaslišalo tudi argumente dr. B.B. o tem, zakaj je po njegovem mnenju, ki ga je tekom let večkrat izrazil, tožnica trajno nezmožna za delo. Izvedenka A.A. je zavzela stališče, da ponavljajoče se depresivne epizode in pojačanje anksioznosti ob večjih preizkušnjah in obremenitvah zmanjšujejo delazmožnost le začasno in prehodno. Takšno stališče je povsem neprepričljivo ob dejstvu, da je drugotožeča stranka v bolniškem staležu od 28. 9. 2011 z izjemo nekaj ur. Ko je bila izvedenka na to opozorjena, je odgovorila, da sam podatek ne govori o njeni trajni nesposobnosti za delo. Takšna pojasnila izvedenke niso prepričljiva in jih sodišče ne bi smelo sprejeti. Ni namreč logično, da naj bi bil nekdo le začasno in prehodno nezmožen za delo, hkrati pa bi bil v bolniškem staležu že od 28. 9. 2011 dalje, pri čemer je izvedenka sama povedala, da bolniški listi, ki izkazujejo bolniški stalež, niso vprašljivi, da pa opisujejo neko splošno stanje v določenem obdobju. Ponovno se torej izvedenkino mnenje razlikuje od mnenja lečečega zdravnika, ki je vsakokrat, ko je drugotožnica prosila za podaljšanje bolniškega staleža ocenil, da ni sposobna za delo in je zato odobril bolniški stalež. Izvedenka je v svojem mnenju zapisala, da po vseh kliničnih smernicah v psihiatriji pri drugotožeči stranki ni podanih duševnih zdravstvenih motenj, ki bi indicirale na I. kategorijo invalidnosti. Prvotožeča stranka je prosila za pojasnilo, katere so te klinične smernice in izvedenka je odgovorila, da anksiozno depresivna motnja ne sodi med tiste duševne motnje, pri katerih bi bila delazmožnost človeka že kar sama po sebi odsotna. Tudi ta odgovor ni prepričljiv oziroma ni obrazložen, saj še vedno ni jasno, katere so klinične smernice, na katere se sklicuje izvedenka. Če ostane mnenje neobrazloženo, je kršena pravica strank do izjave, dokazna ocena sodišča pa je arbitrarna in iracionalna. Vztraja, da je ocena sodišča o delazmožnosti drugotožeče stranke napačna. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in naloži toženi stranki, da ji povrne stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Drugotožeča stranka v pritožbi predlaga, da višje sodišče samo odloči v skladu s tožbenim zahtevkom prvo in drugotožeče stranke, podredno, da vrne spis v ponovno razsojenje prvostopenjskemu sodišču, saj dokazni postopek v dosedanjem sodnem postopku ni bil izveden v skladu z voljo tožečih strank, saj niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi z zaslišanjem prič. Sodišče naj upošteva pričanje vodje drugotožeče stranke mag. C.C. in direktorja dr. D.D.. Meni, da je odločanje sodišča predvsem na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrinje in izpovedi izvedenke psihiatrinje, za drugotožečo stranko nesprejemljivo. Vztraja, da nima več preostale delovne zmožnosti in delovnih sposobnosti, ki bi omogočale sodelovanje v organiziranem pridobitnem delu. Sodišče prve stopnje je za svojo končno odločitev preveliko vlogo dalo mnenju izvedenke psihiatrinje, ki ni bila prepričljiva in tudi ustna izvajanja so bila zelo nejasna. Izvedenka priznava, da ima drugotožeča stranka težave s kronično utrujenostjo in s sindromom izgorelosti ter s kronično okužbo z EBV, zanika pa hkratne možne nevrološke težave, kar pa ne pomeni, da so zato težave tožnice manjše ali blažje. Izvedenka ne omenja psihotičnih posledic okužbe z EBV. Izvedenka tudi zaobide pripombo drugotožnice, da desna možganska hemisfera korespondira s sposobnostjo čustvenega odzivanja in zanika težave, ki jih drugotožnica ima na čustvenem področju, saj na to pripombo odgovarja samo v smislu mentalnih sposobnosti, ne pa tudi v smislu sposobnosti obvladovanja čustvenih odzivov, kar je bilo bistvo vprašanja oziroma pripombe drugotožnice. Drugotožnica ima velike težave pri obvladovanju svojih čustvenih odzivov na dogajanja okrog nje, tako na dejanska realna dogajanja kot na dogajanja, ki se odvijajo samo v njeni glavi. Izvedenka ni prepričljiva v svojem pojasnilu glede razlike med stališči lečečega psihiatra o trajni dela nezmožnosti ter svojem stališču o preostali pridobitni sposobnosti. Izvedenka ne pojasni, kdaj so halucinacije odraz duševne bolezni in gre za psihoze ter kdaj so halucinacije lahko samo konverzivne motnje brez psihoz. Izvedenka popolnoma obide stanje tesnobe drugotožeče stranke zaradi teh zvočnih halucinacij, zaradi stanja zbeganosti, kaj je res in kaj ne. Izvedenka psihiatrinja je sama izražala pridržke svojega mnenja in navajala, da ne pozna rezultatov psihoterapije, da ne ve, kako naj bi pri drugotožeči stranki psihoterapija zdravila nerealno samopodobo in da je izvedenka sicer oblikovala diagnozo za drugotožečo stranko, ob tem, da ji simptomatika in intenzivnosti simptomatike pri drugotožeči stranki nista poznani. Izvedenka je popolnoma obšla vpliv zvočnih halucinacij na diagnozo, saj pri depresijah mešanih ali generaliziranih, bolnik ne zaznava zvočnih halucinacij, ki pa so zelo pomembne, če ne celo bistvene za počutje drugotožeče stranke. Čudi se, da se izvedenka ni sama odločila za ponavljanje kliničnega psihološkega pregleda in se je v tem delu zanesla na mnenje lečečega psihiatra. Izvedenka je nejasna tudi v zvezi z zdravilom Loquen in zaobide vprašanje o diagnostiki pri drugotožeči stranki, ki indicira terapijo s tem zdravilom. Navaja, da so navedbe, ki izhajajo iz liste zdravil v direktnem nasprotju z navedbami izvedenke psihiatrinje. Drugotožeča stranka vztraja tudi, da ker je bila pod vplivom tega zdravila na glavni obravnavi, sploh ni mogla zbrano sodelovati in posredovati svojih nestrinjanj z izvajanji izvedenke. Lečeči psihiater je v enem od zadnjih izvidov napisal, da drugotožeča stranka ni dostopna za terapije, torej, da je v njegovem delu zdravljenja neozdravljiva, kljub temu, da se redno srečuje s svojo psihoterapevtko. Izvedenka psihiatrinja je na glavni obravnavi tega dejstva kljub izrecni iztočnici, ni hotela komentirati. Nadalje navaja, da je obvestilo sodnika na glavni obravnavi, da lahko začne kadarkoli pri tožencu nov postopek, brezpredmetno. Če se je toženka na glavni obravnavi lahko sklicevala na izvide, ki so bili izdani po zaključku upravnega postopka, je to dovoljeno tudi njej. V pritožbi se dotakne tudi vprašanja samopodobe, koncepta enosti, samodokazovanja z delom. Izraža željo, da bi si rada uredila življenje v pokoju in to v miru in da ne bi bila več pod stalnim pritiskom vabil v upravnem in sodnem postopku.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve v skladu s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 31. 1. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 7. 9. 2012, s katero je zavrnil zahtevo drugotožnice za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali je prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožna za pridobitno delo in da je invalid I. kategorije invalidnosti ter na tej podlagi upravičena do invalidske pokojnine.

V 71. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovanja oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. V 1. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega stanja sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku potem, ko je pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri E. fakulteti v F., v sestavi specialista nevrokirurga in specialistke psihiatrinje, pri tožnici ni ugotovilo in je utemeljeno tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 31. 1. 2013 in z dne 7. 9. 2012 ter se drugotožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, zavrnilo.

Oba specialista sta bila enotnega mnenja, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne nezmožnosti za delo. Takšnega mnenja je bil specialist nevrokirurg v povezavi z degenerativno boleznijo vratne in ledveno križne hrbtenice in zaradi sindroma zapestnih prehodov. Po mnenju specialistke psihiatrinje po vseh kliničnih smernicah v psihiatriji pri drugotožeči stranki ni podanih duševnih zdravstvenih motenj, ki bi potrdile I. kategorijo. Prav tako izvid klinično psihološkega pregleda pri njej ne kaže kognitivnih motenj (motenj miselne povezanosti, zbranosti, spomina, izvršitvenih funkcij, ki bi povsem izključevale njene delovne sposobnosti).

V zvezi s številnimi pripombami prvotožeče in drugotožeče stranke je sodišče izvedenko psihiatrinjo še zaslišalo. Med drugim tudi o tem, zakaj njeno mnenje odstopa od mnenja lečečega specialista.

K pritožbi prvotožeče stranke Skladno z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na določbo 213. člena ZPP pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Kljub v predsodnem postopku enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, je bil eden izmed ključnih razlogov, da je sodišče prve stopnje pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja pri E. fakulteti v F., prav medicinska dokumentacija, v kateri je lečeči psihiater pri tožnici ugotavljal popolno nezmožnost za delo. Z izvedenko psihiatrije je sodišče prve stopnje vprašanje popolne nezmožnosti za delo dovolj, temeljito in tudi prepričljivo razčistilo. V vseh bistvenih elementih so odgovori na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja in do I. kategorije invalidnosti, tudi ustrezno in strokovno obrazloženi. Predlog, da se zasliši še lečeči psihiater drugotožeče stranke, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo. V tej smeri so pritožbene navedbe neutemeljene.

Zaslišana izvedenka je pojasnila, da so v večini primerov predlogi in mnenja lečečih specialistov nasprotujoči si z mnenji izvedencev. Nalog lečečega zdravnika in izvedenca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti. Lečeči zdravnik pacienta zdravi z zdravili ali drugimi ustreznimi metodami in mu pomaga na strokoven način doseči čim višjo stopnjo medicinske rehabilitacije. Izvedenec pa mora pri podaji mnenja upoštevati poleg medicinske znanosti, znanja in izkušenj, še definicijo invalidnosti, poslabšanja in I. kategorije invalidnosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da izvedenka v zvezi z mnenjem lečečega specialista ni podala nobenega strokovnega argumenta, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpostavila zelo pomembno okoliščino, da so izhodišča za oceno pri terapevtu različna in da je njegov glavni cilj zaščititi pacienta. Ocenila je tudi, da je lečeči psihiater ustrezno ocenil trenutno tožničino zdravstveno stanje, ne pa njene delovne zmožnosti, čeprav naloga izvedenke ni bila ocenjevanje mnenja lečečega psihiatra, ampak tožničine delazmožnosti. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da lečeči psihiater tožnico že več let zdravi. V zvezi s samim pregledom drugotožeče stranke pred podajo izvedenskega mnenja, je izvedenka pojasnila, da je ta trajal dovolj dolgo, da je ob upoštevanju vseh zbranih diagnostičnih podatkov imela možnost ustrezno oceniti splošno duševno stanje tožnice in tiste značilnosti, ki so za sam izvid potrebne.

Brez podlage in neutemeljen je tudi predlog, da bi sodišče moralo slediti svojemu stališču, ki ga je zapisalo glede verodostojnosti mnenj invalidskih komisij. Gre za izvedenski organ toženca, ki je pristojen med drugim ali v glavnem, za ocenjevanje delazmožnosti zavarovancev tako, da ima povsem drugo vlogo kot lečeči psihiater. Nenazadnje pa sodišče, ni izločilo mnenja lečečega psihiatra, ampak je v povezavi z njegovim mnenjem, razčiščevalo obstoj I. kategorije invalidnosti z izvedenko oziroma z izvedenskim organom skladno z določbo 243. člena ZPP.

Nadalje pritožba neutemeljeno vztraja, da je neprepričljivo mnenje izvedenke, da ponavljajoče depresivne epizode in pojačanje anksioznosti ob večjih preizkušnjah in obremenitvah, zmanjšujejo delazmožnost le začasno in prehodno. Izvedenka se je izrecno opredelila do tega, da je tožnica od leta 2011 v bolniškem staležu in poudarila, da I. kategorije invalidnosti ni mogoče ugotoviti samo na podlagi odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža, ki opravičuje le začasno nezmožnost za delo. Obenem je pojasnila, da tožnica premočno doživlja svojo nemoč in da anksiozna depresivna motnja ne sodi med tiste motnje, pri katerih bi bila delazmožnost že sama po sebi odsotna. Prav tako ni utemeljen očitek, da mnenje ni obrazloženo, ker niso pojasnjene smernice, na podlagi katerih je izvedenka podala svoje mnenje.

K pritožbi drugotožeče stranke Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo izvedenskemu organu v sestavi specialista nevrokirurga in specialistke psihiatrije in ga ocenilo kot prepričljivega. Izvedenski organ je bil skladno s sklepom opr. št. V Ps 861/2013 z dne 20. 1. 2014 dolžan oceniti, ali je pri drugotožeči stranki prišlo do takih sprememb v zdravstvenem stanju, da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in sicer skladno z določbo 81. člena ZDSS-1 za obdobje do dokončne odločbe toženca, tj. do 31. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je namreč skladno s citirano določbo v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe v materialnem in procesnem smislu in odločalo o tožbenem zahtevku.

Sodišče prve stopnje v mnenju izvedenskega organa ni našlo nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi vzbudili dvom v pravilnost podanega mnenja, še zlasti potem, ko je sodišče izvedenko psihiatrinjo še podrobno zaslišalo v zvezi s številnimi pripombami. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje kot samostojni dokaz v povezavi z ostalimi dokazi, tudi pravilno dokazno ocenilo. Pravilno je poudarilo, da ni namen dokaza z izvedencem, doseči strinjanja strank z njegovimi ugotovitvami. Z izvedenskim mnenjem se na strokoven način na podlagi objektivnih dokazov ugotavljajo in presojajo medicinska vprašanja relevantna za samo odločitev.

Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenkinim pojasnilom o možnosti nadzora tožnice nad lastnim vedenjem v povezavi z izjavami vodja in direktorja podjetja. V zvezi s tem ne drži pritožbena trditev, da je izvedenka odgovarjala samo na vprašanja v zvezi s tožničinimi mentalnimi sposobnostmi.

Vprašanj, ki jih navaja pritožba v točki 1.6, da izvedenka nanje ni odgovorila (kot npr., da je obšla vpliv zvočnih halucinacij na diagnozo, da se ni opredelila do primerov, ki jih je drugotožeča stranka obdelovala pri delodajalcu in do vpliva teh primerov) drugotožeča stranka na glavni obravnavi (list. št. 109 - 111) ni izpostavila ali ugovarjala kršitve 286.b člena ZPP, v pritožbi pa se sklicuje zgolj na to, da je bila pod vplivom zdravila in da ni mogla slediti obravnavi oziroma izvedenkinim izvajanjem.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je nejasno pojasnilo izvedenke, da se mnenja lečečega specialista pogosto razlikujejo z mnenji izvedencev.

Vsaka stranka, bodisi tožeča ali tožena stranka, lahko navaja izvide ali druge dokaze po datumu dokončne odločbe toženca, sodišče pa skladno z 8. členom ZPP ter 81. členom ZDSS-1 upošteva le tiste, ki so relevantni za samo odločitev, v konkretnem primeru dokazi do dokončne odločbe toženca. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je v obsegu, kot je to presodilo, upoštevalo tudi pojasnilo psihiatrinje glede zdravila Loquen.

Do ostalih pritožbenih navedb kot so samopodoba, koncept enosti, samopotrjevanje in samodokazovanje in drugo, ki niso pomembne za samo odločitev, se pritožbeno sodišče ni opredelilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker prvotožeča stranka s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.