Jedro

Sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 45.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in za objavo te sodbe v medijih, navedenih v 2. in 3. točki sodbe sodišča prve stopnje. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo. V njej navaja, da je sodišče druge stopnje napako prvostopenjskega sodišča, ki se ni opredelilo do dokazne listine - zahteve za objavo demantija, saniralo tako, da je pavšalno zaključilo, da navedena listina ne vpliva na drugačno dokazno oceno. S takšnim odgovorom po njegovem mnenju tudi višje sodišče ni zadostilo standardu obrazloženosti. Ocena te listine bi lahko in morala pripeljati do drugačne dokazne ocene. Kljub temu, da se zaveda, da ugotovitve dejanskega stanja v reviziji ne more izpodbijati, pa ponavlja, da sodišče ni posebej ugotavljalo, ali je tožnik privolil v objavo konkretnega zapisa zgodbe. Že iz trditvene podlage obeh strank takšnega zaključka ni mogoče podati. Njegova privolitev v objavo članka v rumenem tisku še ne pomeni, da s tem daje privolitev v vsakršen, tudi objektivno in subjektivno žaljiv način objave. Sporen je zlasti način pisanja novinarke, ki presega tudi dopustno mejo senzacionalističnega pisanja v t. i. rumenem tisku. Minimum teh mej vsekakor predstavlja veljavna zakonodaja, ki prepoveduje žaljenje. Zato ni utemeljeno pravno naziranje sodišča, da že privolitev v objavo zgodbe zadostuje za izključitev elementa protipravnosti za konkretni primer. Prav tako je sodišče kršilo pravila postopka, ko ni vpogledalo v pisno izjavo tožnika glede vsebine dogovora z novinarko. Slednje je še posebej občutljivo, ker se tožnik zaradi dejstva, da se nahaja v zaporu v tujini, ni mogel udeležiti glavne obravnave in se je utemeljeno poslužil takšnega načina. Saniranje napak v pritožbenem postopku s pavšalno navedbo, saj bi odločili enako, pa ne vzdrži resne presoje in kontrole pravilnosti odločitve. Ne drži, da je za tožnikovo škodo odgovorna kvečjemu njegova tedanja partnerka, ki naj bi posredovala vsebino za objavo članka. V trenutku, ko novinar ne piše več v inicialkah, ko prične poleg imena uporabljati tudi fotografijo, ne more več zagovarjati stališča, da sam ne posega v pravico konkretne osebe. Novinar bi moral kot skrben strokovnjak v takšnem primeru preveriti resničnost zgodbe in predstaviti tudi njegovo plat. Opozarja, da je povsem dobro seznanjen s stvarmi, ki se dogajajo v Sloveniji, da mu o dogodkih razlaga njegova mama in jih spremlja preko spleta. Navedba, da je njegova škoda kratkotrajna je zato neutemeljena, poleg tega pa tudi pravno zmotna, saj krajše trajanje duševnih bolečin morda vpliva na njeno višino, nikakor pa ne izključuje njenega obstoja. Neutemeljeno je tudi stališče, da v kolikor tožnik preko pogovorov s svojo mamo podoživlja svojo sramoto, to nima zveze z odgovornostjo toženke. Vzročna zveza med škodnim ravnanjem in tožnikovimi bolečinami je vsekakor podana. Četudi bi za povprečnega moškega res veljalo, da je sporno pisanje zanj hvalospev, kot tolmači sodišče, ki s takšnimi izjavami celo samo žali tožnika, je treba poseg v osebnostno pravico obravnavati s subjektivnega vidika, pri čemer takšno pisanje za tožnika osebno predstavlja žalitev, saj sicer ne bi zahteval objave sodbe, objave popravka itd. 4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je uveljavljal povračilo nepremoženjske škode zaradi posega v njegovo zasebnost ter čast in dobro ime, do katerega naj bi prišlo z objavo članka o njem in njegovi tedanji partnerki v tedniku A., katerega izdajateljica je toženka. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo iz več razlogov, sodišče druge stopnje je pritrdilo vsem: da je privolitev tožnika v škodo izključila nedopustnost škodnega dogodka, da tudi (v odsotnosti privolitve) ni šlo za razžalitev tožnikove časti in dobrega imena, končno pa tudi ni izkazan nastanek škode.

7. Če sodišče za svojo odločitev navede več samostojnih razlogov, za presojo utemeljenosti pravnega sredstva proti tej odločitvi zadostuje že pravilnost enega od njih. Po presoji Vrhovnega sodišča so pravilni že razlogi o nedokazanosti škode oziroma njene višine.

8. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ali s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ). Tožnik je zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, pač pa se zahteva tudi subjektivna komponenta: sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

9. Po oceni Vrhovnega sodišča je, ob tem, da so bile skope že trditve tožnika o trpljenju duševnih bolečin, o njihovi intenziteti in trajanju kot ključnih elementih presoje o temelju (odškodnina ne pripada za vsako duševno trpljenje ne glede na intenziteto in trajanje) in o višini zahtevka (za različno intenzivna in različno trajajoča trpljenja, ki pa morajo presegati določeno stopnjo navedenih kriterijev, da sploh predstavljajo pravno priznano škodo, pripadajo različno visoke denarne odškodnine), bistven zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik (še) teh ni dokazal. Kot sta poudarili sodišči, zaslišanje tožnika ni bilo mogoče, pri čemer po njunih neizpodbojnih ugotovitvah (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP) o dejstvih, ki bi kazala na tožnikovo intenzivnejšo prizadetost in porušenje notranjega duševnega ravnovesja, ni izpovedala nobena od zaslišanih prič.

10. Zaključku o neutemeljenosti revizije daje podlago že ocena o pravilnosti razlogov o nedokazanosti škode oziroma njene višine. Z zatrjevano procesno in materialnopravno nepravilnostjo drugih razlogov se zato Vrhovno sodišče ni ukvarjalo.

11. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo, skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).