Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnik in partnerica dogovorila za objavo članka v reviji, ki sodi v kategorijo rumenega tiska; da gre za revijo, ki se loteva lahkotnejših tem na bombastičen način; da je njena vsebina redno „začinjena“ z opolzkimi izrazi in da je verodostojnost tako podanih „informacij“ vsakič zelo vprašljiva. Gre za zvrst zabavnega, bulvarskega novinarstva, kjer naslovnik njihovih sporočil ni javnost, ampak potrošniki. Ker bistvo takšnega novinarstva ni v obveščanju javnosti, tudi ni zavezano objektivnosti oziroma je od te močno oddaljeno.

Tožnik in njegova partnerka sta svoje doživljaje s počitnikovanja hotela deliti z bralci revije in se v ta namen dogovorila za objavo teksta in fotografij, s čemer sta se temu delu svoje zasebnosti odpovedala. Z objavo članka njuna pravica do zasebnosti zato ni mogla biti kršena. Po načelu „volenti non fit iniuria“ izključi privolitev oškodovanca v škodo tudi nedopustnost škodnega dogodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 45.000,00 EUR ter objavo sodbe v medijih, ki so navedeni v 2. in 3. točki izreka, tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.791,00 EUR.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da se sodišče ni opredelilo do zahteve za objavo demantija in do pisne izjave tožnika, s čemer je zagrešilo procesne kršitve. Zahtevek za objavo demantija, ki sta ga tožnik in U. Č. toženi stranki poslala še isti dan, ko je bil sporen članek objavljen, kaže na to, da ni bila dogovorjena takšna vsebina članka, kot se je potem pojavil v reviji. Tudi priča U.Č. je povedala, da novinarki nekaterih stavkov iz članka zagotovo ni povedala. Sodišče je neutemeljeno verjelo novinarki, ki je trdila nasprotno, sodišče pa ne pojasni, zakaj je bila bolj prepričljiva. Pri presoji njenega ravnanja sodišče ni upoštevalo, da je novinarka kršila pravico do popravka s tem, ko je v naslednji številki revije popravek s svojim komentarjem tako zrelativizirala, da je s tem le še potrdila prvotno pisanje. Neprepričljiva je obrazložitev sodišča, zakaj ni mogoče verjeti U. Č.. Slednja je z novinarko očitno dosegla nek dogovor, na podlagi katerega je umaknila tožbo, sicer pa z njo še vedno sodeluje. Svojo medijsko prepoznavnost in zaslužek namreč črpa iz promocije v t.i. rumenih medijih, kjer ima tožena stranka primat. Toženo stranko, ki skrbi za njeno medijsko promocijo, je zato hotela zaščititi in se ji ni hotela zameriti. V zvezi z vsebino članka pritožba nadalje očita sodišču, da ni pojasnilo, zakaj ni vpogledalo v izjavo tožnika (A14/A15). Glede na to, da je sodišče na naroku izrazilo dvom, ali je izjava pristna, pritožbi prilaga originalno ovojnico, ki jo je dal na vpogled že na naroku, iz nje pa izhaja, da je bila poslana iz P., kjer je tožnik v zaporu. Izjava je toliko bolj pomembna, ker zaslišanje tožnika iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče. Pritožba nadalje graja stališče sodišča, da je za tožnikovo škodo lahko odgovorna kvečjemu U. Č., ki je novinarki posredovala sporno vsebino za objavo članka. Tožena stranka se namreč ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na to, da jim je ona posredovala tako vsebino. V trenutku, ko novinar prične uporabljati ime in doda fotografijo, na kateri je ta oseba dobro vidna, se ne more več zagovarjati, da sam ne posega v pravico te osebe. Najmanj, kar bi novinarka morala storiti, je, da bi preverila resničnost zgodbe pri tožniku in predstaviti tudi njegovo plat. Ker tega ni storila, temveč je takšen članek objavila brez njegovega soglasja, je objava protipravna. V zvezi z škodo pritožba navaja, da je tožnik dobro seznanjen s stvarmi, ki se dogajajo v Sloveniji, saj dogajanje spremlja preko spleta, redno pa je v stikih tudi s svojo mamo. Zatrjuje, da je podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in tožnikovimi bolečinami. Nazadnje pritožba navaja še, da tudi če bi držalo, da je za povprečnega moškega takšno pisanje ''hvalospev'', kot meni sodišče, pa je treba poseg v osebnostno pravico obravnavati tudi s subjektivnega vidika. Pisanje je za tožnika predstavljalo žalitev, sicer ne bi vložil tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje v obravnavani zadevi je bil tožnikov očitek toženi stranki, ki je izdajatelj tednika N., da je z objavo članka o tožniku oziroma njegovi tedanji partnerki U. Č. z naslovom ''Zalita s spermo'' posegla v njegove osebnostne pravice, predvsem v njegovo zasebnost, pa tudi v čast in dobro ime.

6. Poseg v pravice osebnosti pomeni civilni delikt, za katerega je kršitelj odškodninsko odgovoren, če so izpolnjeni vsi elementi odškodninske obveznosti: protipravnost oziroma nedopustnost njegovega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in kršiteljeva odgovornost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati nedopustnosti oziroma protipravnosti ravnanja tožene stranke. Na njem je namreč dokazno breme ugotovitve te materialnopravne predpostavke odškodninske obveznosti. Hkrati je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi okoliščine, ki narekujejo odstop od pravila prepovedi povzročanja škode (neminem ledere), ki ga določa 10. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotovljeno je bilo namreč, da se je tožnikova tedanja partnerka, ki je medijsko bolj zanimiva, obrnila na novinarko revije N., ki jo sicer "pokriva" in o njej enkrat mesečno objavlja članke, ter ji posredovala fotografije, ki sta jih posnela na skupnem počitnikovanju. Kot je na podlagi zaslišanja novinarke prispevka ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik prisoten pri pogovoru partnerke z novinarko in tudi sam kaj dodal. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija. Tožnik in njegova partnerka sta torej svoje doživljaje s počitnikovanja hotela deliti z bralci revije in se v ta namen dogovorila za objavo teksta in fotografij, s čemer sta se temu delu svoje zasebnosti odpovedala. Z objavo članka njuna pravica do zasebnosti zato ni mogla biti kršena. Po načelu „volenti non fit iniuria“ izključi privolitev oškodovanca v škodo tudi nedopustnost škodnega dogodka.

7. V zadevi je sporen način pisanja novinarke oziroma uporabljeni besednjak (izrazoslovje in besedne zveze), ki po zatrjevanju tožnika presega meje dopustnega (dogovorjenega). Pri tem tožnik ni pojasnil, kaj konkretno je novinarka dodala članku, česar ni pričakoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vedel, v kakšnem tonu bo članek napisan. Za to je imelo podlago v izpovedi novinarke, ki je povedala, da je takšne izraze uporabila tožnikova partnerka v telefonskem pogovoru z novinarko, pri katerem je bil prisoten tudi tožnik, ki je tudi sam kaj pripomnil (izpoved na list. št. 42 - 45). Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni (prepričljivo) pojasnilo, zakaj drugačni izpovedi priče U. Č. (glede uporabe določenih besed v članku) ni sledilo. Navedlo je namreč, da se navedena priča v pretežnem delu ni spomnila, kaj so se dogovarjali z novinarko, oziroma je o tem izpovedovala zelo različno (obrazložitev v prvem odstavku na strani 6 sodbe). Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno štelo, da ni zanesljiva. Iz njene izpovedi pa izhaja, da se je spomnila novinarkinih besed, „da je treba njuno zgodbo o dopustu začiniti“, kar sta očitno prepustila novinarki. Pritožbene navedbe, da navedena priča iz osebnih koristi ni hotela izpovedati tako, kot je dejansko bilo, predstavljajo zgolj ugibanja, ki ne morejo biti podlaga za drugačen dokazni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Hkrati predstavljajo nedopustno dejansko pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

8. Da je bila z novinarko dogovorjena drugačna vsebina članka, pritožba ne uspe prepričati niti s sklicevanjem na zahtevo za objavo demantija tožnikove partnerke na objavljeni članek. Ne drži, da navedene dokazne listine sodišče ni vključilo v procesno gradivo, kot zatrjuje pritožba, saj je navedena med dokazi (četrti odstavek na strani 4 sodbe), se pa sodišče prve stopnje do nje res ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato (v skladu s pooblastilom iz tretje alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) samo ocenilo to listino: ta ne vpliva na drugačno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve s tem, ko izjave tožnika glede vsebine dogovora z novinarko ni sprejelo kot dokaz. Tudi presoja obeh navedenih listin glede na navedene dokaze in razloge iz naslednje točke te odločbe, ne bi mogla pogojevati drugačne dejanske podlage izpodbijane odločitve.

9. Da je treba šteti, da sta tožnik in njegova partnerka privolila v objavo v (z opolzkostmi) začinjeno zgodbo, izhaja tudi iz naslednjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tako ugotavlja, da sta se tožnik in partnerica dogovorila za objavo članka v reviji, ki sodi v kategorijo rumenega tiska; da gre za revijo, ki se loteva lahkotnejših tem na bombastičen način; da je njena vsebina redno „začinjena“ z opolzkimi izrazi in da je verodostojnost tako podanih „informacij“ vsakič zelo vprašljiva. Gre za zvrst zabavnega, bulvarskega novinarstva, kjer naslovnik njihovih sporočil ni javnost, ampak potrošniki. Ker bistvo takšnega novinarstva ni v obveščanju javnosti, tudi ni zavezano objektivnosti oziroma je od te močno oddaljeno. Gre za interpretacijo stvarnosti, ki je odvisna od uredniškega koncepta konkretnega občila. V konkretnem primeru ga izkazuje že sama naslovnica N., na kateri so poleg naslova obravnavanega članka npr. še: „K. F. – Niti Alaha ni zrajcala“ ali pa „B. C. boža umetne joške“. Pravila po katerih funkcionira tak medij so jasna ne le izdajatelju, ampak tudi "junakom", ki v njem hočejo nastopati. Tožnik je za takratno svojo partnerko v pritožbi navedel, da gre za osebo, „ki svojo medijsko prepoznavnost in končno tudi zaslužek črpa prav iz promocije v t.i. rumenih medijih“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik v isti reviji že prej pojavil kot partner U. Č., zato so bila omenjena pravila (kriteriji) znana tudi njemu. Z dogovorom o prispevku o njunem dopustu v mediju, katerega pravila funkcioniranja sta poznala, sta hotela zbuditi pozornost. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da sta privolila v „začinjenost“ njune zgodbe in ne zgolj v posredovanje skopih informacij o njunem dopustu. Prav to je njuno zgodbo postavilo na naslovnico revije. Krog med njuno željo po pozornosti, radovednostjo bralcev in končno stremljenjem izdajatelja po čim večjem dobičku je bil s tem sklenjen.

10. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pri obravnavanem pisanju tudi (v odsotnosti privolitve) ne bi šlo za razžalitev tožnikove časti in dobrega imena. Končno pa tudi ni izkazan nastanek škode. Razžalitev oziroma žaljivost je pravni standard, ki mu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa prepustil tistemu, ki uporablja pravno normo, torej sodišču. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neopravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Sodna praksa razlaga čast kot zavest človeka o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), ugled oziroma dobro ime pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast). Prav subjektivno obravnavanje posega v navedeno dobrino, ki ga poudarja pritožba, ob gornjih dejanskih ugotovitvah, kako je prišlo do objave članka in končno tudi ugotovljeni okoliščini, da je bil tožnik že mesec dni po objavi članka v priporu v P., izkazuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ni mogoče verjeti tožnikovim trditvam o prizadetost zaradi zgražanja in posmeha. Izvedeni dokazni postopek ni potrdil obstoja tožnikovih duševnih bolečinah. O kakršnemkoli pravno relevantnem psihičnem neugodju tožnika ni ničesar izpovedala niti priča U. Č. niti priča S. S., zaslišanje tožnika, ki bi o tem najbolj zanesljivo izpovedal, pa ni bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje tudi v tem delu torej pravilno ugotovilo, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako zahtevek za plačilo denarne odškodnine (179. člen OZ), kot tudi zahtevek za objavo sodbe (178. člen OZ).

12. Ker v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).