Jedro

Stanovanjska pravica preneha tudi, če sta zakonca v sporazumu o delitvi skupnega premoženja in o tem, kateri zakonec bo imetnik stanovanjske pravice, zapisala, da sporazum o imetništvu stanovanjske pravice odpade, ker da nihče od njiju ni imetnik stanovanjske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo stransko intervencijo M.K. strani tožene stranke, vzelo na znanje umik predloga za začasno odredbo ter zavrnilo zahtevek, da M.K. ni imetnik stanovanjske pravice na dvoinpolsobnem stanovanju v D. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju ter da ji ga mora tožena stranka prodati po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj.

Zoper to odločbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in zatrjuje, da je M.K. z odločbo leta 1978 postal imetnik stanovanjske pravice.

Ker pa se je leta 1986 iz stanovanja trajno izselil, je po 16. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih pridobila stanovanjsko pravico tožnica, ki je bila takrat še njegova žena. Sicer pa sta se tožnica in M.K. ob razvezi sporazumela, da postane tožnica imetnica stanovanjske pravice in ta usten dogovor tudi realizirala. V stanovanju so ostali tožnica z dvema mladoletnima otrokoma in njena tašča (mati M.K.). Stanovanje so si razdelili tako, da ima Ma.K. svojo sobo, tožnica svojo, otroka pa pregrajeno dnevno sobo. V souporabi imajo hodnik, kuhinjo in kopalnico. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da bi morala biti tožba vložena zoper M.K. On namreč ne more biti pasivno legitimiran, ker po samem zakonu ni več imetnik stanovanjske pravice. Kot rečeno, je namreč leta 1986 trajno prenehal uporabljati stanovanje. Ugotovitveni zahtevek, da ni imetnik stanovanjske pravice, zato ne predstavlja spornega razmerja, ampak zgolj formalno ugotovitev pravnega razmerja, ki traja že osem let in to le zaradi potreb tega postopka, t.j. zaradi odločitve o dajatvenem zahtevku. Če ne drugače je M.K. stanovanjska pravica prenehala že zaradi sporazuma, sklenjenega v skladu s 17. členom ZSR. Tako ni razumljivo, zakaj sodišče stranskega intervenienta še vedno šteje kot imetnika stanovanjske pravice. Z zavrnitvijo zahtevka je stranski intervenient pridobil možnost odkupa stanovanja, čeprav je stanovanjsko pravico izgubil že leta 1986. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnica živi v spornem stanovanju z otroci že 17 let ter da ga vzdržuje, obnavlja in zanj plačuje vse stroške. Če bo M.K. kupil stanovanje, bo ostala tožnica brez vsakršnih pravic. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, saj je sodišče ugotovilo, da se je stranski intervenient iz stanovanja izselil že leta 1986, hkrati pa mu je priznalo pravni interes za zmago tožene stranke. Ma.K. ni bila nikoli imetnica stanovanjske pravice. Sicer pa tožnica od nikogar ne zahteva izselitve, marveč le odkup stanovanja. Zato M.K. tudi nima pravnega interesa za uspeh tožene stranke. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča glede sporazuma tožnice in M.K. ob sporazumni razvezi. Zakonca namreč v razveznem postopku nista mogla Ma.K. priznati ali nanjo celo prenesti stanovanjsko pravico. Listina, kjer zakonca zapišeta, da to pravico podeljujeta tretji osebi, je nična.

Listina, kjer pa piše, da tak sporazum odpade, pa takšnega sporazuma ne vsebuje. Vendar, kot že rečeno, sta tožnica in M.K. ustno sklenila sporazum, da bo tožnica imetnica stanovanjske pravice. Končno je sodba pomanjkljiva tudi zato, ker ne pove, kakšen status ima tožnica in kako naj se ta primer reši. Pritožba ni utemeljena.

Očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni utemeljen. Sodba je namreč razumljiva in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Tudi njeni razlogi niso protislovni, saj ugotovitev, da se je stranski intervenient že leta 1986 trajno izselil iz stanovanja, še ne izključuje njegovega pravnega interesa za uspeh tožene stranke. Ker je bilo stanovanje dodeljeno njemu in je bil on imetnik stanovanjske pravice, je razumljivo, da je zainteresiran za uspeh tožene stranke. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi se namreč njegove možnosti za odkup stanovanja lahko povečale (117. in nasl. členi Stanovanjskega zakona).

Pritožbeno sodišče sprejema tudi stališča prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni stvarno pasivno legitimirana za zahtevek za ugotovitev, da M.K. ni imetnik stanovanjske pravice. Predmet zahtevka je namreč pravno razmerje, katerega subjekt je M.K., kar pomeni, da mora biti tožba uperjena predvsem zoper njega. Kajti za tak primer namreč noben predpis ne določa razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, ali M.K. že od leta 1986 ni več imetnik stanovanjske pravice, ker se je takrat iz spornega stanovanja izselil. Kajti to so le tožničine trditve, ki predstavljajo podlago tožbenega zahtevka (t.i. tožbeni temelj) in s tem (ob tožbenem predlogu) njegov integralni del. Utemeljevanje s tavtologijo, češ da M.K. ni stvarno pasivno legitimiran za ugotovitveni zahtevek, da ni imetnik stanovanjske pravice zato, ker pač ni imetnik stanovanjske pravice, je tako v tem kontekstu logičen nesmisel. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na to, da je tožnica pridobila stanovanjsko pravico na podlagi 16. člena ZSR. V konkretnem primeru je šlo za t.i. "mešano" solastnino na stanovanju. Do 2/5 je v lasti Ma.K., do 3/5 pa je bilo v družbeni lastnini s pravico uporabe tožene stranke (oziroma je sedaj ta delež v lasti tožene stranke). V Republiki Sloveniji sicer ni bil sprejet noben zakon, ki bi urejal takšna razmerja. Vendar tudi ni (bilo) predpisa, ki bi taka razmerja prepovedoval. Glede na določbe 17. člena ZTLR, je bila zato pogodba, na podlagi katere je nastalo solastninsko razmerje med Ma.K. in toženo stranko, veljavna. Če pa je "mešana" lastnina na stanovanju lahko nastala, se zastavlja za ta primer aktualno vprašanje nadaljnjega razpolaganja tožene stranke (kot bivše družbene pravne osebe) s svojim solastninskim deležem. Gre torej za vprašanje, ali je tožena stranka lahko oddala stanovanje v "mešani" solastnini ter ali je M.K. lahko pridobil na njem lastninsko pravico. Če sta se solastnika (tožena stranka in Ma.K.) dogovorila, da sme tožena stranka s stanovanjem razpolagati tako, da ga odda M.K., tako da bo ta po sklenitvi stanovanjske pogodbe z vselitvijo vanj pridobil stanovanjsko pravico (36., 44. in 10. člen ZSR - Uradni list SRS št. 18/74), je M.K. lahko pridobil stanovanjsko pravico. Ob pogojih iz 16. člena ZSR (Uradni list SRS št. 35/82) bi tožnica potem lahko pridobila stanovanjsko pravico.

Vendar ker sta zakonca v sporazumu o delitvi skupnega premoženja, o dodelitvi stanovanjske pravice in o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo ter na plačevanje preživnine, ki ga je overil sodnik, zapisala, da sporazum glede določitve stanovanjske pravice oziroma imetnika stanovanjske pravice odpade, ker stanujeta v stanovanju, ki je v solasti Samoupravne stanovanjske skupnosti in Ma.K., na katerem ima ta stanovanjsko pravico, je s tem prenehala stanovanjska pravica bodisi M.K. (če je takrat še stanoval v stanovanju), bodisi tožnice (če je takrat že pridobila stanovanjsko pravico na podlagi 16. člena). Pri tem je povsem irelevantno, da tožnica sporno stanovanje vzdržuje, obnavlja ter da to stanovanje potrebuje zase in za mladoletna otroka. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo in sklep prve stopnje (368. člena in 2. točka 380. člena ZPP).