Jedro

Tožba na odkup solastninskega deleža na stanovanju je vložena po določbah stanovanjskega zakona. Ta zakon pa za uporabo 117. člena ne predvideva samostojnega zahtevka na ugotovitev stanovanjske pravice. Obstoj tega statusa je le podlaga za utemeljenost zahtevka za odkup stanovanja, ki jo je sodišče dolžno ugotoviti pred odločitvijo o zahtevku.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve pod III. 3. in pod IV. sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija se v ostalem delu zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da M. K. iz D. ni imetnik stanovanjske pravice na dvoinpolsobnem stanovanju v D., v stolpnici št. stanovanja 51/11, v izmeri 42,75 m2 oziroma je to pravico izgubil, ko se je iz stanovanja leta 1986 trajno izselil. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka imetnica stanovanjske pravice na omenjenem stanovanju, kar naj nadomesti dodelitveno odločbo tožene stranke za stanovanje, pa tudi tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo, s katero bo tožnica omenjeno stanovanje kupila, tožena stranka pa ji ga prodala do 3/5 za kupnino v znesku 888.758,70 SIT. Zato je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne njune pravdne stroške. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožeča stranka vlaga revizijo iz razlogov po 385. členu ZPP in predlaga revizijsko odločitev, s katero bo tožbenim zahtevkom ugodeno. Res je, da je do 2/5 solastnica spornega stanovanja tožničina tašča M. K., vendar pa je bil imetnik stanovanjske pravice na celotnem stanovanju stranski intervenient, tožničin mož M. K. Ko se je leta 1986 M. K. iz stanovanja izselil, je tožnica postala imetnica stanovanjske pravice po 17. členu zakona o stanovanjskih razmerjih. Sporazum o prenosu stanovanjske pravice s tožnico je bil med njo in razvezanim možem realiziran, čeprav je zapisano drugače. Tašča M. K. nikoli ni bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato bi bilo treba odločiti, da je stanovanjska pravica M. K. ugasnila, pridobila pa jo je tožnica sama. Sporazum pred razvezo zakonske zveze, s katerim sta tožnica in njen mož odločila tudi o dodelitvi stanovanjske pravice, ne more biti podlaga za ugotovitev, da je imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju postala M. K. Pomembna je bila prava volja strank, ki sta sklepali sporazum, ta pa je bila, da imetnica stanovanjske pravice postane tožnica. Stanovanjske pravice v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih tožnica in njen mož nista mogla prenesti na tretjo osebo.

Tožena stranka in stranski intervenient na revizijo nista odgovorila, javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP tožeča stranka izpodbijani sodbi očita tudi kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne pove, katere tovrstne kršitve so bile v postopku na nižjih stopnjah zagrešene. Zato se je v tem obsegu revizijsko sodišče opredelilo le v skladu z uradno dolžnostjo po določbi 386. člena ZPP in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je - v obsegu ki bo opisan - podan. Bistvena ugotovitev izpodbijane sodbe je v stališču, da bi tožnica lahko pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju ob pogojih iz 16. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS, št. 35/82), ker je bil imetnik stanovanjske pravice pred razvezo njen mož M. K. (ne glede na mešano lastnino: 3/5 pravni prednik tožene stranke, 2/5 M. K., vendar pa sta tožnica in M. K. pred razvezo zakonske zveze dne 1.8.1986 sklenila sporazum z ugotovitvijo, da je imetnica stanovanjske pravice tašča oziroma mati M. K. S tem pa je prenehala stanovanjska pravica obeh. To stališče izpodbijane sodbe je pravilno glede ugotovitve, da je imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju pred razvezo zakonske zveze bil M. K. Podlago ima namreč v dejanskih ugotovitvah, sprejetih na prvi stopnji, posebej v odločbi tedanje Samoupravne stanovanjske skupnosti D. z dne 26.9.1978, ki je v skladu s tedanjo stanovanjsko zakonodajo (zakon o stanovanjskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 18/78 - 36. člen) stanovanjsko pravico na spornem stanovanju - ob sicer deljenem lastništvu - podelila M. K. Pravilno je tudi stališče, da je tožnica kot zakonec ob razvezi zakonske zveze z M. K. ob pogojih 16. člena ZSR lahko pridobila stanovanjsko pravico. Pravno napačno pa je sklepanje, da sta tožnica in M. K. s sporazumom ob razvezi zakonske zveze dne 1.8.1986 stanovanjsko pravico izgubila zaradi zapisa, da ima na njem to pravico M. K. Stanovanjsko pravico je bilo mogoče pridobiti na podlagi odločbe stanodajalca o dodelitvi stanovanja (3. člen ZSR). Drugi primeri (zakonci, smrt imetnika stanovanjske pravice, sanirana nezakonita vselitev) pa so bili predvideni po določbah 16, 17., 18. in 50. člena ZSR. Opisanega primera domnevnega prehoda stanovanjske pravice na M. K. ni mogoče uvrstiti v nobenega od teh okvirov. Zato obvelja, da bi sporazum z dne 1.8.1986 glede dodelitve stanovanjske pravice M. K. mogel biti veljaven le ob soglasju stanodajalca - pravnega prednika tožene stranke. Ker se obstoj takega soglasja ne zatrjuje, zapis v navedenem sporazumu glede stanovanjske pravice nima pravnih posledic. To pomeni, da je glede vprašanja, ali je tožnica ob uveljavitvi stanovanjskega zakona v oktobru 1991 bila imetnica stanovanjske pravice, ki je upravičena do odkupa stanovanja (v obsegu 3/5), v celoti odprta uporaba določbe 16. člena ZSR - glede na tožbeno trditveno podlago, da se je M. K. iz stanovanja izselil že v letu 1986, tožnica pa po razvezi z otrokom v njem ves čas nemoteno stanuje.

Položaj tožnice kot imetnice stanovanjske pravice ob uveljavitvi stanovanjskega zakona je po določbi 117. člena tega zakona pogoj za utemeljenost zahtevka za odkup solastninskega deleža tožene stranke. Tožbeni zahtevek se glasi na odkup tega solastninskega deleža. Ker je pravica do odkupa pogojena z ugotovitvijo predpisanega statusa in ker tožena stranka tožeči stranki tega statusa ne prizna, je sodišče za potrebe te pravde dolžno ta problem razrešiti kot predhodno vprašanje. Tožeča stranka je v tej smeri postavila kar dva samostojna ugotovitvena tožbena zahtevka (na ugotovitev, da M. K. ni imetnik stanovanjske pravice in na ugotovitev, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice). Sodišči nižje stopnje sta oba zahtevka zavrnili. Vendar pa je zavrnitev pravilna iz drugih razlogov, kot sta jih navedli. Tožba na odkup solastninskega deleža na stanovanju je vložena po določbah stanovanjskega zakona. Ta zakon pa za uporabo 117. člena ne predvideva samostojnega zahtevka na ugotovitev stanovanjske pravice. Obstoj tega statusa je le podlaga za utemeljenost zahtevka za odkup stanovanja, ki jo je sodišče dolžno ugotoviti pred odločitvijo o zahtevku. Zato je odveč presoja o tem, ali je tožena stranka pasivno legitimirana za zahtevek, da M. K. ni imetnik stanovanjske pravice. V navedenem obsegu je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Pravna presoja, da je tožnica ob razvezi zakonske zveze izgubila stanovanjsko pravico (če jo je po določbi 16. člena ZSR pridobila), je torej napačna. Navedena zmotna uporaba materialnega prava pa ima za posledico razveljavitev sodb nižjih sodišč v obsegu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na odkup solastnega deleža na stanovanju (2. odstavek 395. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba zavzeti stališče do trditve, da se je M. K. že leta 1986 iz stanovanja izselil, kar bi imelo za posledico (v skladu s pravilnim stališčem sodišča druge stopnje), da bi tožnica ob pogojih iz 16. člena ZSR dobila na stanovanju stanovanjsko pravico. Tako bi bili izpolnjeni vsi pogoji za odkup (117. člen SZ). Določitev vrednosti odkupljenega dela stanovanja (119., 120. in 121. člen SZ) bo nato predvsem stvar dejanske presoje.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi razveljavitev izreka o pravdnih stroških na nižjih stopnjah. Revizijski stroški pa so zato nadaljnji pravdni stroški (166. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).