Jedro

V primeru, ko država članica, v kateri je vložena prošnja, prosilčevo državo opredeli kot varno izvorno državo, lahko prosilec omenjeno izpodbija z navedbo dejstev ali predložitvijo dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, ki je bila podlaga za ugotovitev, da gre za varno državo.

Ker se je prosilec za mednarodno zaščito šele s prejemom odločbe, izdane v enostopenjskem postopku, seznanil s pravno presojo svojih navedb (na osebnem razgovoru o tem ni bilo razprave, zato se upravni organ z njegovimi tovrstnimi navedbami ni mogel ukvarjati in jih zavrniti, ji je šele v tožbi lahko prvič ugovarjal. Sodišče prve stopnje bi do teh tožbenih očitkov zato moralo zavzeti stališče, ne pa uporabiti določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-192/2015/15 (1312-15) z dne 1. 3. 2016. S to odločbo je toženka v pospešenem postopku iz razlogov po 3. in 13. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz odločbe izhaja, da je tožnik oktobra 2015 zapustil Kosovo ter preko Srbije in Madžarske prišel v Slovenijo, kjer je 9. 10. 2015 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V njej je zatrjeval nasilje, ki ga izvaja družina K. To naj bi izviralo iz spora, začetim med tožnikovim očetom in očetom omenjene družine, ker naj bi pritožnikov oče K. prevzel posel (gradnjo hiše). Toženka je ocenila, da ne gre za dejanja preganjanja ali resne škode, poleg tega pa je Kosovo varna izvorna država.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper omenjeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Med drugim navaja, da je njegova družina in on sam žrtev dolgoletnega preganjanja s strani družine K., da je bil prvič pretepen leta 2003, ko je bil star 13 let, da je to trajalo do leta 2008, pri čemer so mu 2007 zagrozili, da ga bodo ubili, ko bo dopolnil 18 let, in da je grožnje prejemal tudi po tem obdobju, kadarkoli je bil na Kosovu. Opisuje primer iz leta 2014, ko so člani omenjene družine tekli za njim, on pa se je skril na dvorišče neznanih oseb, ki so ga nato odpeljale domov z avtomobilom. Od leta 2004 njegova družina napadov ni več prijavljala policiji, saj ta zanje oziroma za njihovo varnost ni storila nič. Tudi sicer organi odkrivanja in pregona pri svojem delu zaradi razširjene korupcije niso učinkoviti in mu zato niso bili sposobni nuditi zaščite.

3. Na podlagi navedenega pritožnik meni, da je navedel in utemeljil okoliščine, iz katerih izhaja, da obstaja velika verjetnost, da je preganjan v skladu s 26. členom ZMZ, toženka pa bi zlahka prišla do podatkov o neučinkoviti policiji, nedelujočem pravosodnem sistemu in vsesplošni korupciji, če bi ravnala v skladu z dolžnostjo iz 23. člena ZMZ. Dolžnost, da je treba pregledati stanje v izvorni državi, izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi M. M. (C-277/11). Zato tudi ni pravilno stališče, da v zvezi s 13. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ ni izkazal utemeljenih razlogov, da zaradi njegovih osebnih okoliščin Kosovo ni varna izvorna država. Poleg vsega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o stanju pravosodnega sistema, korupciji in nedelovanju policije ter o tem, da mu grozi preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini (konkretni družini), niti ni izvedlo glavne obravnave (kršitev 22. člena Ustave RS). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče pritožniku oziroma njegovi pooblaščenki uvodoma pojasnjuje, da pri odločanju ni upoštevalo navedb in dokazov iz dosedanjega postopka, na katere se je tožnik skliceval le pavšalno na način, da naj postanejo del trditvene in dokazne podlage v pritožbi. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče vložiti iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 75. člena ZUS-1. To pa stranki nalaga, da pritožbo obrazloži celovito na način, da navede zatrjevane kršitve in jih konkretizira. Le na ta način pritožbenemu sodišču omogoči opredelitev do pritožbenih stališč, ki so bistvena za presojo izpodbijane sodbe.

7. Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ v pospešenem postopku odloči o prošnji, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. V 23. členu so kot taka dejstva in okoliščine navedeni: podatki in izjava iz prošnje (prva alineja); informacije, pridobljene v osebnem razgovoru (druga alineja); dokazi, ki jih predloži prosilec (tretja alineja); dokumentacija, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za vložitev prošnje (četrta alineja); dokazi, ki jih pridobi pristojni organ (peta alineja); uradni podatki, s katerimi razpolaga pristojni organ (šesta alineja); dokumentacija, pridobljena pred vložitvijo prošnje (sedma alineja); splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno politični situaciji in sprejeti zakonodaji (osma alineja). V skladu s 55. členom lahko pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne v taksativno naštetih primerih (prvi odstavek), med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena tega zakona (13. točka).

8. Odločanje v pospešenem postopku je torej izjema od odločanja v rednem postopku. Glede na pogoje iz 54. člena ZMZ je prošnjo v takem primeru mogoče zavrniti le, če je očitno (na prvi pogled) neutemeljena, to je v primeru okoliščin, ki ustrezajo dejanskim stanom, navedenim v prvem odstavku 55. člena. Tako odločitev je mogoče sprejeti ne le na podlagi prosilčeve izjave in dokazov (prva do četrta alineja 23. člena), ampak tudi na podlagi dokazov in podatkov, s katerimi razpolaga upravni organ, ter splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). Kot je navedlo Ustavno sodišče v odločbi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, to na primer pomeni, da bo na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ prošnjo zavrnjena, čeprav bi prosilčeve navedbe lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje očitno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Ob tem je poudarilo, da če mora pristojni organ ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji oziroma v ZMZ, ni mogoče sklepati, da je v konkretnem primeru očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito.

9. Pritožnik navaja, da v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji za odločanje v pospešenem postopku, s čimer zatrjuje napačno uporabo 54. člena v zvezi s 55. členom ZMZ. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, je tožnik navedeno trdil že v tožbi, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje o tem zavzeti stališče, pritožbeno pa preizkusiti njegovo pravilnost. 10. Vendar iz izpodbijane sodbe ni razbrati argumentov, ki so sodišče prve stopnje vodile k zavrnitvi tega tožbenega očitka. V obrazložitvi je navedlo, da je po preučitvi izpodbijane odločbe ter podatkov v listinah upravnega spisa ugotovilo, da je odločitev toženke pravilna in zakonita, ter da se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, ker da so skladni s podatki v listinah upravnega spisa. V 14. točki obrazložitve je dodatno zapisalo, da iz dejanskega stanja obravnavane zadeve med drugim izhaja, da se je toženka pri odločitvi pravilno oprla na ugotovitve o tožnikovem bivanju v Sloveniji in prošnjah za azil v Nemčiji in na Madžarskem ter vsakokratnem umiku prošnje in vračanju na Kosovo,(1) kjer še vedno živijo vsi člani njegove družine, ki v zadnjem času ne doživljajo groženj s strani družine K. Navedlo je še, da se je toženka pri svoji odločitvi pravilno oprla na 13. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj je Vlada RS s sklepom z dne 17. 2. 2016 Kosovo določila kot varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država zanj ni varna. Potrdilo je še, da tožniku ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, saj se je med leti 2009 in 2015(2) tolikokrat vrnil nazaj v izvorno državo, česar tudi po prepričanju sodišča ne bi storil, če bi se s tem kakorkoli izpostavljal tveganju nastanka resne škode.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno ne zadošča standardu obrazložene sodne odločbe, saj ne daje odgovora na vprašanje, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je kljub drugačnim tožbenim navedbam očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, to je, zakaj meni, da opisani dogodki glede fizičnih napadov in groženj sami po sebi ne morejo pomeniti preganjanja v smislu Ženevske konvencije (26. člen ZMZ).

12. Sodišče prve stopnje namreč svoje dolžnosti opredeliti se do tožbenih navedb ne more izpolniti samo s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Navedeno omogoča sodišču, da iz razlogov procesne ekonomije ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je navedel že upravni organ. Vendar pa je s sklicevanjem na to pravno podlago mogoče zavrniti le tiste tožbene ugovore, ki pomenijo ponovitev navedb iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.(3) V obravnavanem primeru pa tak položaj že po naravi stvari ni mogel nastopiti, saj se je pritožnik šele s prejemom odločbe seznanil s pravno presojo svojih navedb (na osebnem razgovoru o tem ni bilo razprave, zato se upravni organ z njegovimi tovrstnimi navedbami ni mogel ukvarjati in jih zavrniti). Ker je bila poleg tega odločba izdana v enostopenjskem postopku, je pritožnik omenjeni presoji sploh prvič lahko ugovarjal šele v tožbi.

13. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo tudi omenjeno določbo ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Zaradi izostanka bistvenih razlogov za odločitev se pritožbeno sodišče ne more opredeliti glede pritožbenih navedb, da v konkretnem primeru za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku ni podan pogoj iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

14. Vse navedeno velja za izpodbijano sodbo tudi v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeno stališče o nepravilni uporabi 13. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (da prosilec prihaja iz varne izvorne države).

15. V skladu s prvim odstavkom 36. člena Direktive 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) se lahko tretja država, ki je bila v skladu s to direktivo označena za varno izvorno državo, po individualnem obravnavanju prošnje šteje za varno za določenega prosilca, če ima državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel prej običajno prebivališče v njej, ter če ni izkazal nikakršnih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da ta država glede na njegove posebne okoliščine in v smislu njegovega izpolnjevanja pogojev kot upravičenca do subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2011/95/EU ni varna izvorna država. Tudi iz 42. uvodne izjave prvo omenjene direktive izhaja, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Ocena, na kateri temelji takšna označitev, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja dejansko podvrženi sankcijam. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper dojemanje te države za varno.

16. To pomeni, da je za prosilca varna izvorna država tista, kjer mu ne grozi preganjanje, če tega ni, pa resna škoda. V primeru, ko država članica, v kateri je vložena prošnja, prosilčevo državo opredeli kot varno izvorno državo,(4) lahko prosilec omenjeno izpodbija z navedbo dejstev ali predložitvijo dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, ki je bila podlaga za ugotovitev, da gre za varno državo.

17. Pritožnik je v tožbi omenjenemu oporekal s trditvijo, da Kosovo zanj ni varno, ker je bil tam preganjan, država pa mu ne more in noče nuditi zaščite. To pomeni, da je zatrjeval obstoj nasilja in s tem povezan nedelujoč sistem državne zaščite v primerih meddružinskih sporov (v tožbi omenja celo krvno maščevanje). Do tega se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, ampak je le pavšalno zavrnilo, da pritožnik ni izkazal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država zanj ni varna. Na navedeno ne morejo vplivati poudarki o vračanju na Kosovo, ki jih je sodišče navedlo v 14. točki obrazložitve sodbe (in so povzeti v 10. točki obrazložitve tega sklepa), saj jih je upravni organ uporabil za podkrepitev stališča (prvi odstavek na 9. strani obrazložitve), da preganjanje ni bilo tako hudo, kakor skuša to prikazati prosilec.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka upravnega spora (izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti - kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena), ki jo je ugotovilo po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1), pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

(1) Iz 5. točke obrazložitve, kjer je povzeta vsebina izpodbijane odločbe, izhaja: da je imel tožnik od 26. 1. do 5. 11. 2009 dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji zaradi dela in da se je nato vrnil na Kosovo; da je v letu 2011 zaprosil za azil v Nemčiji in tam ostal dva meseca in pol, nato pa se je vrnil zaradi slabe hrane in čudnih sostanovalcev, s katerimi je bil zaprt; da je v juliju 2013 vložil ponovno prošnjo na Madžarskem, kjer je ostal 12 dni, nato pa se ponovno vrnil na Kosovo.

(2) V sodbi je očitno pomotoma zapisana letnica 2005. (3) Tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-434/14-15 z dne 8. 1. 2015, točka 10. (4) V konkretnem primeru je bilo Kosovo opredeljeno kot varna izvorna država z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, Ur. l. RS, št. 13/2016.