Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pravilno oprla na določilo 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ob ugotovitvi, da je Vlada RS s svojim sklepom z dne 17. 2. 2016 Kosovo določila kot varno izvorno državo v smislu 3. odstavka 65. člena ZMZ, saj tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država ni zanj varna izvorna država. Ugotovila je tudi, da tožniku ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, predvsem ob dejstvu, ki med strankama ni sporno, da se je tožnik med leti 2009 in 2005 tolikokrat vrnil iz Slovenije, Nemčije in Madžarske nazaj v izvorno državo, česar ne bi tolikokrat storil v primeru, če bi se s tem kakorkoli izpostavljal tveganju nastanka resne škode v smislu določil 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma dejanjem preganjanja v smislu določil 1. in 2. odstavka 26. člena v zvezi s 25. členom ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1755/2015-7 z dne 23. 12. 2015, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 21/2016 z dne 3. 2. 2016. Pri odločitvi se je oprla na določili 3. in 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter da prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena v povezavi s 66. členom ZMZ saj tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin njegova izvorna država zanj ni varna izvorna država.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji za mednarodno zaščito, ki je bila na predpisanem obrazcu vložena 9. 10. 2015, ter kaj izhaja iz njegove lastnoročne izjave z dne 8. 10. 2015 in kaj izhaja iz policijske depeše PP Ljubljana Vič z dne 8. 10. 2015, kot tudi, kaj je tožnik navedel v svoji naknadni pisni dopolnitvi prošnje z dne 16. 11. 2015. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel na osebnem razgovoru, ki je potekal dne 15. 2. 2016 v navzočnosti tedanjega pooblaščenca in tolmača za albanski jezik. Pri tem ugotavlja, da je tožnik podajal izrazito skope, nenatančne in posplošene navedbe, kljub temu, da je bil izrecno opozorjen, da mora vse podatke in izjave, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici, vendar ni pokazal interesa, da bi ponovno navedel razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, saj je na posebno vprašanje v zvezi z osebnimi razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, odgovoril zgolj to, da ima probleme na Kosovu in dodal, da vse to že piše v zapisniku. Kljub izrecnemu dodatnemu opozorilu, da naj ponovno navede vse težave, ki jih ima na Kosovu, je tožnik odgovoril zgolj to, da imajo 15 let težave z eno družino, medtem ko je iz zapisnika št. 2142-192/2015/14 (1312-15) z dne 25. 2. 2016 razvidno, da ga je uradna oseba večkrat opozorila, da naj, kot mu je bilo že uvodoma pojasnjeno, odgovarja čim bolj natančno in izčrpno, saj mora sam navesti razloge za zapustitev izvorne države skladno z 21. členom ZMZ.

4. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je imel tožnik na osebnem razgovoru ponovno možnost, da pojasni vse okoliščine, vendar je s svojimi skopimi izjavami, ki jih ni z ničemer konkretiziral, tožnik ni prepričal, da je v izvorni državi preganjan ali ogrožen, zato je v ponovljenem postopku sprejela enako odločitev, kot pri svojem prvem odločanju, ob ugotovitvi, da je tožnik v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo navedel, da ima njegova družina že 15 let trajajoče težave z družino K., ker naj bi tožnikov oče zavzel delovno mesto, ki naj bi pripadalo družini K. Kljub temu, da ima tožnikova družina, torej vsi člani njegove družine, že 15 let spore z družino K., tožena stranka ugotavlja, da je vsa tožnikova družina, razen tožnika, še vedno v izvorni državi in živi na istem naslovu, kot so živeli pred 15 leti. Poleg tega je sam tožnik še navedel, da ima stike s svojo družino in da trenutno nimajo težav. Navedel je še, da so tudi ostali člani njegove družine ogroženi, vendar se je zgolj tožnik odločil, da bo zapustil izvorno državo. Poleg tega tožena stranka še ugotavlja, da se je omenjeni spor začel med tožnikovim očetom in očetom družine K., ki pa oba še vedno živita v izvorni državi, in sicer v različnih krajih, ki sta v medsebojni oddaljenosti 85 km, torej ne živita v neposredni bližini in tako ne prihajata vsakodnevno v medsebojne stike. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik po lastnih navedbah od dopolnjene starosti 18 let, to je od leta 2008 dalje na Kosovu ni imel nobenih težav, bodisi doma, kot tudi izven izvorne države, tudi ko je med leti 2007 do 2009 delal v Mitrovici pri podjetju Baskimida in naj bi ga tam ščitil delodajalec, zato ni imel težav. Na vprašanje, če bi lahko živel kje drugje na Kosovu, je tožnik odgovoril, da se nikjer ne počuti varno. Vendar slednje navedbe po presoji tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojne, ker se sicer tožnik ne bi 2 leti zadrževal v Mitrovici in celo delal v gradbenem podjetju, iz česar nadalje sklepa, da tožnik v Mitrovici tedaj ni imel nobenih težav, kar kaže na to, da v izvorni državi tožnik nikakor ni bil preganjan.

5. V nadaljevanju obrazložitve še ugotavlja, da je imel tožnik v Sloveniji v obdobju od 26. 1. 2009 do 5. 11. 2009 izdano dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in je v tej zvezi sam navedel, da je delal v Tolminu in Ajdovščini. Na vprašanje, zakaj ni že tedaj zaprosil za mednarodno zaščito pa je odgovoril, da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik je v letu 2011 zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in tam ostal 2,5 meseca, nato pa je sam zaprosil, da ga vrnejo zaradi zanj nevzdržnih razmer zaradi slabe hrane in čudnih sostanovalcev, s katerimi je bil zaprt, česar po lastnih navedbah tožnik ni vzdržal in se je raje vrnil na Kosovo. Tožena stranka iz navedenega sklepa, da v izvorni državi tožnik nima težav, kar še dodatno potrjujejo njegove navedbe, da ko je bil na Madžarskem, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, so bile razmere še slabše, zato je tam ostal samo 12 dni, nato pa napisal odstopno izjavo in se je raje spet vrnil nazaj domov na Kosovo. Na podlagi navedenega tožena stranka zaključuje, da mu na Kosovu ne grozi preganjanje in pojasnjuje, zakaj tožnik po njenem mnenju ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil podvržen smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, težav z družino K. pa ni z ničemer utemeljil. Prav tako ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite, v njegovi izvorni državi pa tudi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad. Poleg tega ugotavlja, da je tudi Evropska komisija predlagala, naj se tudi Kosovo uvrsti na seznam varnih držav izvora.

6. Tožnik v tožbi meni, da v tem primeru sploh niso izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku, ker naj tožnik ne bi zatrjeval takšnih okoliščin, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, češ da naj bi že iz tožnikovih izjav očitno izhajalo, da je zatrjeval takšna dejanja, ki jim je bil izpostavljen s strani družine K., da naj bi šlo za krvno maščevanje družine K., dejanj pa ni prijavljal policiji, ki ji ne zaupa zaradi korupcije in ker naj ne bi ukrepala, pač pa ga zasmehovala. Konkretne okoliščine naj bi pomenile, da gre že na prvi pogled za dejanja preganjanja, zato naj ne bi bili podani pogoji za odločanje o njegovi prošnji v pospešenem postopku, niti za njeno zavrnitev, češ da gre za dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, saj tožnik vztraja, da zatrjevana dejanja, ki jim je bil izpostavljen v matični državi, pomenijo dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, smrti oziroma krvnega maščevanja in tudi diskriminatornim pravosodnim ukrepom. Tožnik se ne strinja z zaključkom tožene stranke, da njegova družina na Kosovu ni ogrožena, ker še vedno živi v izvorni državi, saj naj navedeno dejstvo ne bi utemeljevalo omenjenega zaključka, češ da se njegova družina večinoma zadržuje doma, pri čemer tožnik pa poudarja, da je opisal incident, ki se mu je zgodil v letu 2014 in njegovemu bratu v letu 2015, zato poudarja, da ima družina tožnika in on sam vedno težave, ko se srečajo z družino K. Tožnik poudarja, da v ničemer ni spreminjal svoje zgodbe niti kar zadeva navedbe, kdaj je bil prvič in kdaj zadnjič pretepen, niti kar zadeva prijav incidentov na policijo. Sicer je pojasnil, da je njegova družina incidente večkrat prijavljala na policijo, nazadnje pa resda leta 2004, vendar vztraja, da policija ni naredila nič, kot tudi ne drugi pristojni organi, ker je vseskozi trdil, češ da mu organi pregona ne nudijo zaščite v izvorni državi. Zato meni, da ne vzdržijo presoje zaključki tožene stranke, tudi kolikor tožena stranka, po mnenju tožnika napačno sklepa, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, češ da zgolj njeno posplošeno sklicevanje na Odlok z dne 19. 2. 2016, v katerem je zajeta tudi tožnikova izvorna država, ne zadosti standardu, da je izvorna država varna za tožnika. Po njegovem mnenju so bili v tem primeru podani utemeljeni dvomi, da bi bil tožnik preganjan v izvorni državi in da mu le-ta ne more in noče nuditi zaščite, kar ne omogoča zaključka, da je izvorna država varna za tožnika, niti zaključka, da je v tem primeru mogoče odločanje v pospešenem postopku. Tožnik se ne strinja niti z zaključkom tožene stranke, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda, saj njena ocena o (ne)upravičenosti do subsidiarne oblike zaščite v celoti temelji na trditvah o poznavanju razmer na Kosovu, ki pa jih ni mogoče preveriti, saj ob tem ni izpostavljena nobena konkretna informacija, do katere bi se tožnik lahko opredelil, oziroma, ki bi jo sodišče presojalo. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je zakonita in pravno pravilna, zato pri njej v celoti vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Izrecno vztraja, da tožniku v izvorni državi zagotovo ne grozi preganjanje, ker se sicer ne bi tolikokrat vrnil nazaj v izvorno državo, če bi se s tem izpostavljal tveganju preganjanja. Prav tako ni z ničemer utemeljil, kakšne težave bi konkretno imel zaradi družine K., prav tako pa se zagotovo ne bi tolikokrat vračal nazaj v izvorno državo, če bi se s tem izpostavljal morebitnemu tveganju. Tudi glede tožnikovih navedb, da nima zaščite v v izvorni državi, tožena stranka izpostavlja, da je v skladu tako z mednarodno kot tudi z nacionalno upravno sodno prakso mogoče priznati zaščito izključno le v primeru, če bi tožnik dokazal, da mu subjekti zaščite v izvorni državi niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, česar pa tožnik ni dokazal. Kar pa zadeva tožbi priložena poročila Human Rights Watch (HRW) in Civil Rights Defenders v zvezi s pravosodnim sistemom na Kosovu pa tožena stranka ob sklicevanju na 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) meni, da gre za nedopustno tožbeno novoto, češ da ji navedenih informacij o izvorni državi tožnik ni predlagal v upravnem postopku izdaje spornega upravnega akta, četudi bi jih lahko, pa tega ni storil. 8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena dokončna odločba o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) v pospešenem postopku na podlagi določil 3. in 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ kot očitno neutemeljene. Sodišče je v primerljivih zadevah že večkrat, med drugim v zadevi št. I U 846/2014 izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku in zgolj izjemoma odloča v pospešenem ali v posebnih postopkih le, če so izpolnjeni zakonski pogoji, saj je namen pospešenega postopka hitro obravnavati očitno neutemeljene prošnje zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, oziroma, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ in tako preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

10. V konkretnem primeru je tožena stranka kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljen navedla 3. in 13. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Pri odločanju v pospešenem postopku lahko tožena stranka kot pristojni organ zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno med drugim zato, če je na primer očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, bodisi iz razloga po 13. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena tega zakona, po katerem pristojni organ izvaja koncept varne izvorne države v skladu z minimalnim skupnim seznamom varnih izvornih držav, ki ga sprejme Svet Evropske unije na podlagi 29. člena Direktive 2005/85/EU (prvi odstavek), na podlagi kriterijev iz 30. člena Direktive 2005/85/EU pa lahko Vlada RS določi dodatni seznam varnih izvornih držav in o tem obvesti Evropsko komisijo (tretji odstavek).

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite podan tako razlog iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, kakor tudi razlog iz 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, predvsem ob upoštevanju izpovedbe samega tožnika na osebnem razgovoru dne 15. 2. 2016 v ponovljenem upravnem postopku po sodbi št. I U 1755/2015 z dne 23. 12. 2015, s katero je bila iz razloga po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravljena predhodna odločba tožene stranke št. 2142-192/2015/5 (1312-15) z dne 18. 11. 2015, ki je temeljila na določilih 3. in 4. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

12. Na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 se namreč v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan, pristojni organ pa mora v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od prejema sodbe oziroma v roku, ki ga določi sodišče, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki zadevajo postopek. S citirano sodbo I U 1755/2015 dne 23. 12. 2015 je sodišče odpravilo predhodno izdano odločbo tožene stranke na podlagi ugotovitve, da pred njeno izdajo s tožnikom ni bil izveden osebni razgovor, oziroma da tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanja z osebnim razgovorom s tožnikom, marveč se je tedaj pri odločitvi oprla zgolj na dokumentacijo v upravnem spisu, ni pa tožnika pritegnila v postopek z izvedbo osebnega razgovora in mu tako tudi ni bila dana možnost, da se v skladu z določili 46. člena ZMZ v povezavi s 3. odstavkom 146. člena ZUP izjavi o za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah. Navedene okoliščine med strankama niso sporne, sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali je tožena stranka v ponovljenem postopku po citirani sodbi I U 1755/2015 z dne 23. 12. 2015 pravilno in zakonito izvedla ponovljeni postopek z izdajo sedaj izpodbijane odločbe.

13. Sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točkami 1. do 5. obrazložitve te sodbe, pravilna in zakonita ter v celoti skladna z napotki sodišča v citirani sodbi I U 1755/2015 dne 23. 12. 2015, ki temelji na (v bistvenem) enakem dejanskem stanju in (deloma) isti materialno-pravni podlagi, to je 3. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, dodatno pa tudi na 13. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku zadostila določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 in tudi zahtevam zakonodajalca, predpisanim v 3. in 13. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ z ugotavljanjem konkretnih dejstev oziroma okoliščin, ki so v tem primeru relevantne za sprejem pravilne in zakonite odločitve, tudi ob upoštevanju relevantnega prava Evropske unije, pri čemer je bila v ponovljenem postopku tožniku dana učinkovita možnost, da se na osebnem razgovoru dne 15. 2. 2016 izjavi o vseh relevantnih dejstvih, kar je skladno tudi s temeljnim načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

14. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi, da jih ne ponavlja, ker se strinja z logično prepričljivimi pravnimi in dejanskimi razlogi za sprejeto odločitev. Ti razlogi so skladni tudi s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Iz relevantnega dejanskega stanja obravnavane zadeve med drugim izhaja, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 15. 2. 2016 (z dokazno veljavo veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP), da se je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno oprla na ugotovitve, da je tožnik imel od 26. 1. 2009 do 5. 11. 2009 izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji zaradi dela in da tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak se je vrnil nazaj v izvorno državo in nato je v letu 2011 zaprosil za azil v ZR Nemčiji, v letu 2013 pa na Madžarskem, a je vsakič sam umaknil prošnjo in se ponovno vrnil v izvorno državo, zatem je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem s prošnjo z dne 8. 2. 2015, a jo je po 12 dneh spet sam umaknil in se spet vrnil v izvorno državo, kjer je bival vse do oktobra 2015 in kjer še vedno živijo vsi preostali člani njegove družine, to je oče, mama, dva brata in ena sestra, ki so vsi še vedno na Kosovu in tam v zadnjem času ne doživljajo groženj s strani družine K. Poleg tega se je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno oprla tudi na določilo 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ob ugotovitvi, da je Vlada RS s svojim sklepom z dne 17. 2. 2016 Kosovo določila kot varno izvorno državo v smislu 3. odstavka 65. člena ZMZ, saj tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država ni zanj varna izvorna država, pa tudi, da tožniku ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ, predvsem ob dejstvu, ki med strankama ni sporno, da se je tožnik med leti 2009 in 2005 tolikokrat vrnil iz Slovenije, Nemčije in Madžarske nazaj v izvorno državo, česar tudi po prepričanju sodišča ne bi tolikokrat storil v primeru, če bi se s tem kakorkoli izpostavljal tveganju nastanka resne škode v smislu določil 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma dejanjem preganjanja v smislu določil 1. in 2. odstavka 26. člena v zvezi s 25. členom ZMZ.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil ponovljeni postopek po sodbi I U 1755/2015 z dne 23. 12. 2015 pravilen in da je uvodoma navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (54. člen v zvezi s 3. in 13. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ).