Jedro

Če sodišče ne sledi pravnemu naziranju stranke glede materialnopravnih vprašanj, mu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev ustavnih pravic, pač pa gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

Kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje sploh ne more storiti. Ta kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo treba opraviti glavno obravnavo. Glavna obravnava se izvede pred sodiščem prve stopnje in se pred tem sodiščem zaključi, ko je zadeva zrela za odločitev (291. člen ZPP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje (347. člen ZPP) ni del glavne obravnave. Če je sodišče druge stopnje ne izvede, pa bi jo moralo, to lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP.

Univerzi ne gre odrekati njene avtonomnosti, vendar ta ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih iz delovnega razmerja oziroma pravicami, ki jim jih je kot delodajalec dolžna zagotavljati na podlagi zakona.

Izstop članice iz univerze ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Z izstopom članice je med toženko (univerzo kot prenosnikom) in ZRS (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa dela dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, saj je prenos po sklepu Vlade o ustanovitvi ZRS zajemal zaključeno organizacijsko enoto z vsemi raziskovalnimi in drugimi projekti ter drugimi dejavnostmi, ki je bila organizirana v UP ZRS, premoženjem, zaposlenimi, pravicami in obveznostmi, osnovnimi sredstvi, dokumentacijo ter vsemi pravnimi razmerji.

Prenos nastopi ne glede na morebitne (drugačne) dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu. Celo delavec sam se ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem.

Pri opredelitvi pojmov "podjetje" in "gospodarska dejavnost" ni mogoče izhajati iz definicij, ki jih ponuja toženka (ko se sklicuje na ne več veljavni Zakon o podjetjih in na Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence), pač pa iz razlag teh pojmov v smislu Direktive.

Ob dejanski ugotovitvi, da je imel tožnik A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženko za različna delovna mesta za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti, za katero je tožnik opravljal delo v trajanju 16 ur na teden, so zanj pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu prešle od toženke kot delodajalca prenosnika na ZRS kot delodajalca prevzemnika.

Podpis nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku ponujena ob odpovedi (odpoved s ponudbo nove), ne pomeni sporazumnega prenehanja prejšnje pogodbe, pač pa sklenitve nove pogodbe z razveznim pogojem.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se zavrne.

II. Revizija drugega tožnika se zavrže. III. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo drugega tožnika.

IV. Tožena stranka mora tožnikoma v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa nerazdelno povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 939,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem sporu, ki ga je vodilo po vzorčnem postopku, ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikoma iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti z dne 29. 9. 2016, ter da je pogodba o zaposlitvi tožnika A.A. za delovno mesto višji znanstveni sodelavec razvezana in preneha veljati (brez datuma), enako pogodba o zaposlitvi tožnika B.B. za delovno mesto direktor članice Univerze in delovno mesto znanstveni svetnik z dnem 14. 12. 2016. Nadalje je ugotovilo, da ima tožnik A.A. s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in sicer za opravljanje dela na dveh članicah univerze za krajši delovni čas: na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor na Pedagoški fakulteti (UP PEF) za krajši delovni čas 4 ure tedensko, na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in tehnologijo (UP FAMNIT) pa za krajši delovni čas za 20 ur tedensko. Kar je tožnik A.A. iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo. Toženki je tudi naložilo, da tožniku A.A. izroči pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s takšno vsebino. Glede tožnika B.B. je odločilo, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi odpovedi z dne 29. 9. 2016, temveč je trajalo do 14. 12. 2016. S tem dnem je ugotovilo tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor članice univerze in znanstveni svetnik. Njegov zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 73.008,72 EUR je zavrnilo. Za tožnika A.A. je ugotovilo, da mu delovno razmerje pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor za krajši delovni čas 4 ure na teden in na delovnem mestu visokošolski učitelj docent za krajši delovni čas 20 ur na teden ni prenehalo 1. 1. 2017, temveč še traja in mu je toženka dolžna za ves čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja za tako določen krajši delovni čas ter ga vrniti nazaj na navedena delovna mesta. Kar je zahteval iz tega naslova več, je zavrnilo. Presodilo je, da za odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti ni bilo utemeljenih razlogov, zato tožnikoma pri toženki delovno razmerje ni zakonito prenehalo na tej podlagi. Ker sta imela sklenjeni pogodbi za opravljanje različnih del, tožnik A.A. je 4 ure tedensko opravljal delo na UP PEF, 20 ur tedensko na UP FAMNIT, preostali delovni čas pa na Znanstveno raziskovalnem središču (v nadaljevanju: UP ZRS), ki se je od toženke odcepil – kar je bil razlog za odpoved, tožnik B.B. pa je bil direktor članice UP ZRS, kjer je opravljal tudi pedagoško in raziskovalno delo, je tožniku A.A. priznalo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in za krajši delovni čas 24 ur tedensko pri toženki tudi od 1. 1. 2017 dalje, tožniku B.B. pa do 14. 12. 2016. S 15. 12. 2016 je namreč sklenil pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas na delovnem mestu direktor Znanstveno raziskovalnega središča (v nadaljevanju: ZRS) in 15. 12. 2016 tudi podal odpoved pogodbe o zaposlitvi toženki. Glede preostalega dela delovnega časa do polnega za tožnika A.A. je presodilo, da je z odcepom UP ZRS od toženke nastopil položaj iz 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), kar pomeni, da je zaradi prenosa dela dejavnosti preostali del delovnega časa, ki ga je tožnik pred prenosom opravljal za to organizacijsko enoto toženke, zaposlen pri ZRS kot delodajalcu prevzemniku.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika A.A. na izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolski učitelj izredni profesor s časom 4 ure na teden in na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent z delovnim časom 20 ur na teden, odločitev v zvezi s tožnikom B.B. pa je v delu, ki se nanaša na datum 14. 12. 2016 (trajanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri toženki) razveljavilo zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Pritožbo tožnikov in preostali del pritožbe toženke je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta reviziji vložila toženka in drugi tožnik.

4. Toženka izpodbija 2. točko sodbe sodišča druge stopnje v delu zavrnitve pritožbe zoper I. in II. točko izreka (razen zavrnilnega dela) ter III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (stroški). Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na številne relevantne pritožbene navedbe. S tem naj bi kršilo določbe 22. in 25. člena Ustave RS, kar se kaže kot bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Isto kršitev naj bi sodišče zagrešilo, ker ni obrazložilo, zakaj toženka ne bi mogla dela tožnika A.A. zakonito prerazporediti na druge izvajalce, saj je to upravičen poslovni razlog. Sodba naj bi bila „protispisna“ in obremenjena z bistvenima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Senat toženke je sprejel sklep o prenehanju članstva UP ZRS, kar pomeni, da gre za ukinitev oziroma prenehanje obstoja članice, posledica tega pa je, da delavci UP ZRS z delom pri toženki ne morejo nadaljevati zaradi konflikta interesov. Na tej podlagi je bil pripravljen spremenjen študijski program, ki tožnikov ni več vključeval. Spremenjen je ne le po nosilcih ampak tudi po vsebini, zato je izrek sodbe po mnenju toženke neizvršljiv, torej je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP. Sodišču očita, da ne bi smelo presojati potrebnosti oziroma smotrnosti organizacijskih sprememb, ker so te v pristojnosti delodajalca. Senat univerze je odločil, da raziskovalci, ki bodo odšli v ZRS, ne bodo mogli biti več v delovnem razmerju pri toženki. Kdo bo poučeval pri toženki, spada v področje, ki ga varuje avtonomija univerze. Opozarja na mnenja pravnih strokovnjakov o tem. Ker je odločitev sodišča v nasprotju z mnenji, naj bi to predstavljalo bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Nadalje ponavlja, da reorganizacija, ki je del elaborata o prenehanju članstva UP ZRS, zadostuje za obstoj poslovnega razloga. Sodišče se do tega ni opredelilo, kar naj bi spet predstavljalo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaposleni so bili s sklepom senata vnaprej seznanjeni z jasnimi pogoji in posledicami prenehanja članstva UP ZRS. Vsak se je lahko samostojno odločil, ali bo dal prednost raziskovalnemu delu znotraj ZRS, ali pa pedagoškemu delu. Kršen naj bi bil 59. člen Ustave RS, ki zagotavlja svobodo znanstvenega ustvarjanja in sodišče je to določbo kršilo, ker se ni opredelilo do navedbe, da nihče ni upravičen v nedogled izvajati znanstveno raziskovalnega dela kot svoje pedagoške pravice v programu. Ne strinja se tudi s presojo sodišča glede zagovora in zaradi tega, ker sodišče druge stopnje zgolj povzema stališča sodišča prve stopnje, očita bistveno kršitev iz 22. in 25. člena Ustave RS ter bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker gre za objektivno nesposobnost, pri kateri zagovor nima nobenega smisla. Drugostopnemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do navedb v zvezi s konkurenčno prepovedjo. Odločitvi očita protispisnost in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je iz 3. člena sklepa senata jasno razvidno, da se zaposlitev delavcev prenaša na ZRS v celoti, to pa pomeni, da toženka ni dala soglasja za to, da bi delavca raziskovalno dejavnost opravljala pri drugem delodajalcu. Ne strinja se, da je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu 75. člena ZDR-1, saj uporaba tega instituta za toženko, ki je zavod in ne podjetje, ne pride v poštev. Sodišče ni upoštevalo določb Direktive Sveta 2001/23/ES. Upravna reorganizacija organa oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti ni prenos v smislu direktive. Ne drži tudi, da naj bi obseg prenesenega delovnega razmerja na ZRS bil enak obsegu njegovega delovnega razmerja pri toženki na dan ustanovitve ZRS. ZRS je tožnika A.A. v nazivu in na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec prevzel za polni delovni čas (100 %). Zato naj bi bil zmoten zaključek, da ni potreben nikakršen sporazum med delavcem in delodajalcem prevzemnikom in da je aneks pogodbe o zaposlitvi med prvim tožnikom in ZRS z dne 27. 12. 2016 nepomemben. Sodišči o aneksu nimata razlogov oziroma ga prvostopenjsko sodišče celo spregleda. Sodišče druge stopnje naj bi drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje glede ugotovitve, da se raziskovalna dejavnost ne financira le iz javnih sredstev, ampak je delno to tudi tržna dejavnost. Gre za novo dejstvo, zaradi katerega bi moralo sodišče druge stopnje izvesti obravnavo. Ker je ni, je podana absolutna bistvena kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna naj bi bila uporaba tudi 81. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom. Naknadno sklenjena pogodba o zaposlitvi z novim delodajalcem je pravno zavezujoča. Tudi o domnevno večjem obsegu pedagoškega dela, ki naj bi bil ustno dogovorjen med prvim tožnikom in toženko gre po mnenju toženke za zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja na sklep in sodbo VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe od obstoječe ni predvideno. Nasprotuje reintegraciji tožnika A.A., ki ima sklenjeno pogodbo z ZRS. Delovno mesto, na katero naj bi se vrnil, je zasedeno, porušeni so tudi medsebojni odnosi. Ker tega ni upoštevalo, naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Navaja, da je ZVIS v neskladju z Ustavo RS, ker izenačuje avtonomijo univerze z avtonomijo visokošolskih zavodov, zaradi česar bi moralo sodišče sprožiti postopek in presojo pred ustavnim sodiščem. Sodišče druge stopnje naj bi storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker se tudi ni opredelilo do navedbe, da je izrek prvostopne sodbe v točki I/5 nerazumljiv oziroma sam s sabo v nasprotju.

5. Tožnika v odgovoru na revizijo toženke predlagata zavrnitev. Navajata, da toženka s številnimi navedbami, ki niso odločilnega pomena, zamegljuje bistvo, ki je v tem, da odpoved ni zakonita, ker je podana zaradi ukinitve članice UP ZRS, ki je bila izvedena šele nekaj mesecev po odpovedi, torej razlog ob odpovedi sploh še ni obstajal. Poleg tega pa sam izstop članice iz univerze ne more biti razlog za odpoved. V delu obveznosti iz pogodb o zaposlitvi, ki se je nanašal na delo v ZRS, je prišlo do prenosa dejavnosti, v tem primeru pa odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dovoljena. Toženka v reviziji navaja tudi številne novote.

6. Drugi tožnik je vložil revizijo zoper odločitev v II. točki izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje v delu, v katerem je zavrnjena njegova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo denarnega povračila.

7. Toženka v odgovoru na revizijo drugega tožnika predlaga njeno zavrnitev.

8. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizija toženke ni utemeljena, revizija drugega tožnika pa je prepozna.

10. Toženka v reviziji na številnih mestih očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v vseh primerih neutemeljeno. Predvsem iz razloga, ker pod tem revizijskim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka izpostavlja, da na vrsto pravnih vprašanj ni odgovorjeno, oziroma da niso pravilno rešena, vendar neutemeljeno. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih je toženka razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitev 22. in 25. člena Ustave RS, ki jih toženka v reviziji tudi zatrjuje. Gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

11. Ne držijo očitki, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe, prav tako pa naj bi na številne navedbe neupravičeno ne odgovorilo sodišče prve stopnje. Obe sodišči sta se namreč opredelili do vseh navedb, ki so bile odločilnega pomena, če ne neposredno, pa posredno. Ob stališčih, ki sta jih zavzeli in obrazložili, nista bili dolžni še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj toženke, ki jim nasprotujejo. Sploh pa se nista bili dolžni opredeljevati do stališč in trditev toženke, ki niso bile odločilnega pomena. Toženka je v postopku pred sodišči prve in druge stopnje, in to ponavlja tudi v reviziji, predstavila svoja videnja glede pomena avtonomije univerze, 75. člena ZDR-1, prenehanja opravljanja dejavnosti UP ZRS, veljavnosti Direktive o prenosu podjetij za toženko, uresničevanja in zagotavljanja delovnopravnih pravic, obveznosti univerze kot delodajalca v zvezi s tem, aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožnik A.A. sklenil z ZRS, razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklepanja pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega, reintegracije ter številnih drugih vprašanj. Odgovor na njena v večini zmotna stališča sta sodišči podali, ko sta pojasnili, da bodoči (predvideni, pa še nerealizirani) izstop UP ZRS iz univerze ne predstavlja zakonitega poslovnega razloga niti razloga nesposobnosti, da razlog za odpoved ni bila prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov, da avtonomija univerze preko pravic, ki jih delavcem zagotavlja zakon, ne seže, da pomeni izstop UP ZRS iz univerze in ustanovitev ZRS prenos dela dejavnosti v smislu 75. člena ZDR-1, da se o pravicah, ki gredo v tem primeru delavcem, prenosnik in prevzemnik ne moreta dogovoriti drugače, kot je določeno v zakonu (posredno je s tem odgovorjeno tudi na navedbe o pomenu aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožnika A.A.), da odpoved „cele“ pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del na različnih delovnih mestih za krajši delovni čas od polnega, ni zakonita, če se prenese le del dejavnosti, ki ne pokriva vseh pogodbeno dogovorjenih nalog, da posledično izstop UP ZRS iz univerze vpliva zgolj na tisti del pogodb o zaposlitvi tožnikov, ki se nanašajo na delo v ZRS, ne pa tudi na tistega, ki na ZRS ni vezan, kakor tudi, da je reintegracija delavca, čeprav je že zaposlen pri drugem delodajalcu, možna in da se ima delavec pravico vrniti nazaj k delodajalcu, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz te pogodbe.

12. Kršitev, ki naj bi bila povezana z domnevnim neupoštevanjem različnih pravnih mnenj, ni podana, saj sodišče na pravna mnenja ni vezano. Sploh pa neupoštevanje pravnih mnenj (iz katerih niti ne izhaja, da avtonomija univerze kakorkoli vpliva na izpolnjevanje njenih obveznosti do zaposlenih oziroma na spoštovanje delovnopravne zakonodaje, konkretno tudi na razloge, zaradi katerih delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi) ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava. Da tudi ta očitek ni utemeljen, bo obrazloženo v nadaljevanju.

13. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP, ker ni poseglo v domnevno neizvršljiv in nerazumljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I/5. Izrek v tem delu ni niti neizvršljiv niti nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tistem delu, ki se ni prenesel na ZRS, to pa ima za posledico, da pogodba o zaposlitvi v vsebini, kot je bila sklenjena (pisno in ustno) velja še naprej. Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I/5 nalaga toženki ponovno vzpostavitev te pogodbe, torej saniranje nezakonitega stanja. Na izvršljivost takšnega izreka ne vplivajo okoliščine, do katerih je prišlo zaradi nezakonitega ravnanja toženke (zaposlitev drugih oseb na nalogah iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi).

14. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje brez obravnave naredilo zaključek, da se raziskovalna dejavnost ne financira le iz javnih sredstev, ampak je delno to tudi tržna dejavnost. Kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje sploh ne more storiti. Ta kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo treba opraviti glavno obravnavo. Glavna obravnava se izvede pred sodiščem prve stopnje in se pred tem sodiščem zaključi, ko je zadeva zrela za odločitev (291. člen ZPP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje (347. člen ZPP) ni del glavne obravnave. Če je sodišče druge stopnje ne izvede, pa bi jo moralo, to lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP, ki pa tudi ni podana. Gre namreč za dejstvo, ki ga sodišče druge stopnje ni ugotovilo samo, ampak je le povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 16. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sicer pa to dejstvo izhaja iz opredelitve dejavnosti univerze in njenih članic (23. in 24. člen statuta UP), nenazadnje pa tudi iz 14. člena Odloka o ustanovitvi Univerze na Primorskem (Ur. l. RS, št. 13/2003 in naslednji), ki določa, da Univerza in članice pridobivajo sredstva za opravljanje svojih dejavnosti iz proračuna Republike Slovenije, iz šolnin in drugih prispevkov za študij, s plačili za opravljene storitve, iz dotacij, dediščin in daril ter iz drugih virov.

15. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi moralo sodišče izvajati dokaze po uradni dolžnosti (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) glede študijskega programa aplikativne kineziologije, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov (sploh ne po uradni dolžnosti) glede dejstev, ki jih nobena stranka ne zatrjuje.

16. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

17. Toženka je tožnikoma 29. 9. 2016 odpovedala pogodbi o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in iz poslovnega razloga. Tožnik A.A. je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor za krajši delovni čas 4 ure na teden (delo se opravlja na članici UP PEF) in na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 36 ur na teden (delo se opravlja na članici UP ZRS). Kljub takšni pogodbi je sodišče ugotovilo, da je bila tožnikova dejanska razporeditev dela drugačna in da za UP ZRS dela ni opravljal 36 ur na teden, pač pa 16 ur, medtem ko je 20 ur na teden opravljal delo na UP FAMNIT kot visokošolski učitelj – docent. Tožnik B.B. je bil ob odpovedi direktor članice UP ZRS z mandatom do 19. 3. 2018, sicer pa je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tudi na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor in za raziskovalno delo na delovnem mestu znanstveni svetnik.

18. Odpoved – iz razloga nesposobnosti in iz poslovnega razloga - je bila podana zaradi tega, ker je članica UP ZRS predlagala izstop iz članstva univerze; izstop je senat toženke potrdil 18. 5. 2016 in sprejel tudi sklep, da delavci, ki bodo raziskovalno delo nadaljevali v ZRS, pri njej ne morejo ostati v delovnem razmerju. Vlada RS je 24. 11. 2016 sprejela sklep o ustanovitvi javnega zavoda ZRS Koper in v njem določila, da javni zavod v 45 dneh od dneva uveljavitve sklepa prevzame raziskovalne in druge projekte ter drugo dejavnost, ki je bila organizirana v UP ZRS, premoženje, zaposlene, pravice in obveznosti, osnovna sredstva, dokumentacijo ter vstopi v vsa pravna razmerja UP ZRS. Med toženko in ZRS je bil že dan prej, to je 23. 11. 2016, sklenjen Dogovor o prevzemu raziskovalne dejavnosti, po katerem ZRS prevzame vse javne uslužbence (po seznamu). Dne 24. 12. 2016 je bila sklenjena še pogodba o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij ter pravic iz univerze na ZRS. Tožnika A.A. naj bi ZRS prevzela za polni delovni čas na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec, o čemer je z ZRS sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je bilo izrecno zapisano, da podpis aneksa ne vpliva na ta spor (oziroma „da podpis aneksa ne pomeni, da se predmetni spor šteje za zaključenega“). Tožnik B.B. je s 15. 12. 2016 sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

19. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da odpoved pogodb o zaposlitvi tožnikoma ni zakonita. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), razlog nesposobnosti pa nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ter neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

20. Izstop UP ZRS iz univerze ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Z izstopom UP ZRS (ki v trenutku odpovedi še niti ni bil realiziran, pa to samo po sebi na njeno zakonitost ne vpliva) in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v UP ZRS, premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom ZRS v vsa pravna razmerja UP ZRS (takšna je bila vsebina sklepa Vlade RS o ustanovitvi javnega zavoda ZRS z dne 24. 11. 2016 ter dogovora z dne 23. 11. 2016 in pogodbe z dne 24. 12. 2016 med toženko in ZRS) je med toženko (kot prenosnikom) in ZRS (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa dela dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1. Sprememba delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1 pa je po osmi alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog.

21. Prav tako izstop UP ZRS iz univerze ne predstavlja utemeljenega razloga nesposobnosti. Glede na to, da se toženka sklicuje na objektivni razlog, torej na neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), katerih pogojev za opravljanje dela, ki bi bili določeni z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, tožnika ne izpolnjujeta, razlog nesposobnosti ni izkazan. Toženka ga sicer utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik A.A. zaposlen pri toženki in hkrati tudi v ZRS, česar pa v okvir razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni mogoče umestiti. Toženka bi morebiten konflikt interesov lahko rešila na drugačen način, vendar ga ni. V skladu s peto alinejo 15. člena svojega Statuta (Statut UP UPB-2, Ur. l. RS, št. 51/2015 in naslednji) je senat toženke na predlog članice potrdil prenehanje članstva UP ZRS. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je senat na seji 10. 12. 2015 predvidel, da mora Elaborat (na katerega se sklicuje tudi revizija) poleg kadrovskega načrta vsebovati tudi nedvoumne izjave volje vsakega zaposlenega na UP o prenehanju delovnega razmerja, med dokazi pa takšnih izjav tožnikov ni.

22. Zmotno je revizijsko stališče, da okoliščine, ki so privedle so spornih odpovedi pogodb o zaposlitvi, predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in poslovnega razloga in da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi sklicevanje na 58. člen Ustave RS. Kot je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 14. točke obrazložitve sodbe), univerzi ne gre odrekati njene avtonomnosti, vendar ta ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih iz delovnega razmerja oziroma pravicami, ki jim jih je kot delodajalec dolžna zagotavljati na podlagi zakona. Drži, da univerza prosto odloča, koga bo angažirala za poučevanje. Vendar pa potem, ko ga angažira in z njim sklene pogodbo o zaposlitvi, s sklicevanjem na avtonomijo ne more mimo razlogov, ki so določeni v zakonu, te pogodbe o zaposlitvi odpovedati; odločitev senata toženke, da določeni delavec ne bo več poučeval, če bo nadaljeval raziskovalno delo pri drugem delodajalcu, ne predstavlja zakonite podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma s sklepom senata toženka ni mogla zakonito obiti določb ZDR-11 o razlogih in načinih prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

23. Kot je bilo že obrazloženo, je imel tožnik A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje različnih del oziroma na različnih delovnih mestih za krajši delovni čas, in sicer za 4 ure na teden na UP PEF, po ustni pogodbi za 20 ur na teden na UP FAMNIT in za 16 ur na teden na UP ZRS. Z odcepitvijo UP ZRS od toženke potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v tistem delu, ki se nanaša na opravljanje dela na članicah toženke - UP PEF in UP FAMNIT ni prenehala. Izstop UP ZRS iz toženke tudi ne pomeni, da je toženka ukinila raziskovalno dejavnost, pač pa jo je prenehala opravljati zaradi odcepitve članice iz univerze in jo prenesla na novoustanovljen javni zavod ZRS. Prenos je po sklepu Vlade o ustanovitvi ZRS zajemal zaključeno organizacijsko enoto z vsemi raziskovalnimi in drugimi projekti ter drugimi dejavnostmi, ki je bila organizirana v UP ZRS, premoženjem, zaposlenimi, pravicami in obveznostmi, osnovnimi sredstvi, dokumentacijo ter vsemi pravnimi razmerji, zaradi česar so podani pogoji za prenos iz 75. člena ZDR-1, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

24. Revizija neutemeljeno nasprotuje odločitvi o razporeditvi delovnega časa tožnika A.A. Njeno zavzemanje za to, da sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe od obstoječe ni predvideno, je brezpredmetno, saj je sodišče druge stopnje v tem delu njeni pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede izstavitve nove pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Kljub temu pa je tožniku upravičeno priznalo pravice v skladu z ugotovitvijo, da se je pogodba dejansko izvajala drugače, kot je bilo dogovorjeno. Toženka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 153/2016, s katero naj bi bila takšna odločitev v nasprotju. Iz te odločbe namreč izhaja, da je delavec, ki kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dejansko opravlja drugo delo, upravičen do pravic, ki iz izhajajo iz dejanskega dela. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik dejansko opravljal delo drugače, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, in sicer 4 ure na teden na UP PEF, 20 ur na teden na UP FAMNIT in 16 ur na teden na UP ZRS in ne, kot je določeno v pogodbi 4 ure na teden na UP PEF ter 36 ur na teden na UP ZRS, je upravičen do pravic, ki izhajajo iz take dejanske razporeditve. Te pravice mu je sodišče z odločitvijo o vrnitvi tožnika A.A. delo k toženki za 24 ur na teden - 4 ure na teden na UP PEF in 20 ur na teden na UP FAMNIT – tudi upravičeno priznalo.

25. Pravice glede na dejanski obseg in razporeditev dela tožnika A.A. se nanašajo tudi na obseg, ki se upošteva pri prenosu dela dejavnosti. Stališče sodišč nižjih stopenj, da je zaradi izstopa članice UP ZRS in ustanovitve javnega zavoda ZRS z isto dejavnostjo ter prenosom le te iz univerze na ZRS, prišlo do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, je pravilno. Revizijsko nasprotovanje temu stališču je nerazumljivo glede na to, da je tudi v dokumentih, ki jih je toženka sama podpisala, to jasno določeno in dogovorjeno. Tudi če ne bi bilo, pa v okoliščinah tega primera ni nobenega dvoma, da pomeni „ukinitev UP ZRS“ in prenos raziskovalne dejavnosti na javni zavod ZRS prenos v smislu tako 75. člena ZDR-1 kot tudi v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva). Prenos nastopi ne glede na morebitne (drugačne) dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu. Celo delavec sam se ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem2. 26. Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da ne gre za prenos, ker dejavnost, ki jo opravlja ZRS, ni gospodarska. Pri opredelitvi pojmov „podjetje“ in „gospodarska dejavnost“ ni mogoče izhajati iz definicij, ki jih ponuja toženka (ko se sklicuje na ne več veljavni Zakon o podjetjih in na Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence), pač pa iz razlag teh pojmov v smislu Direktive. SEU je pojem gospodarske dejavnosti v smislu člena 1(2) Direktive razlagalo kot vsako dejavnost, s katero se na nekem trgu ponuja blago ali storitve (npr. sodbe SEU v zadevah C-475/99, C-82/01, C-222/04, C-108/10 in druge), dodalo, da so iz opredelitve gospodarske dejavnosti načelno izključene le dejavnosti, ki „izhajajo iz prorogativ javne oblasti“ (npr. sodbi SEU v zadevah C-49/07, C-298/94) in poudarilo, da so kot gospodarske dejavnosti opredeljene tudi storitve, ki se zagotavljajo v javnem interesu, niso pridobitne in konkurirajo storitvam, ki jih ponujajo subjekti, ki imajo pridobitni namen (npr. sodbi SEU v zadevah C-41/90, C-108/10). Iz 23. člena statuta UP izhaja, da je dejavnost univerze in njenih članic izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalno-razvojnega programa, po drugem odstavku 24. člena statuta UP pa članice lahko samostojno v svojem imenu in za svoj račun na študijskih in raziskovalnih področjih opravljajo izobraževalno, raziskovalno, strokovno, razvojno, svetovalno in umetniško dejavnost ter druge s tem povezane dejavnosti, kadar pri tem ne gre za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa. Takšno dejavnost – kot storitev, ki se ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo subjekti, ki imajo pridobitni namen - je zato mogoče v smislu 2. točke prvega člena Direktive šteti za gospodarsko dejavnost. Sicer pa je iz opredelitve gospodarske dejavnosti in iz območja veljavnosti Direktive izključena le upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti. Zato je revizijska navedba, da upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti ni prenos v smislu Direktive točna, saj je tako določeno v 1.c točki 1. člena Direktive, vendar v tem sporu ni utemeljena, saj toženka in ZRS nista organa oblasti, tako da prenos raziskovalne dejavnosti od ene k drugi ni pomenil prenosa upravnih funkcij med organi oblasti.

27. Neutemeljena je tudi trditev, da prenos le dela pogodbe o zaposlitvi ni možen. ZDR-1 predvideva možnost sklenitve (ene ali več) pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega (65. člen ZDR-1) kot tudi sklenitev pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci. Zato so ob dejanski ugotovitvi, da je imel tožnik A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženko za različna delovna mesta za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti, za katero je opravljal delo v trajanju 16 ur na teden, zanj pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu prešle od toženke kot delodajalca prenosnika na ZRS kot delodajalca prevzemnika. V ostalem obsegu pa jih ima še naprej pravico uresničevati pri toženki. Odločitev je skladna tudi z določbami Direktive, ki v 2. a točki drugega člena določa, da s področja uporabe te direktive ne smejo biti izvzete pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja samo zaradi števila opravljenih delovnih ur ali delovnih ur, ki jih je treba opraviti.

28. V zvezi z ugovorom toženke, da tožnik ne more zahtevati reintegracije, ker je sprejel zaposlitev pri ZRS za polni delovni čas, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi v ZRS ni ovira za reintegracijo. Če je tožnik po tem, ko mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, sprejel ponudbo nove pri drugem delodajalcu za polni delovni čas, je upravičen do reintegracije k toženki ter za vzpostavitev nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, seveda pa le za krajši delovni čas na delovnih mestih visokošolskega učitelja (za 4 ure na UP PEF in 20 ur na UP FAMNIT). Delo tožnika v ZRS tudi ni povezano s soglasjem toženke, saj je le to potrebno le v primeru, če bi ob pogodbi o zaposlitvi za polni delovni čas želel skleniti še pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem kot dopolnilno delo (147. člen ZDR-1).

29. Toženka se v reviziji zavzema tudi za to, da sta pogodbi o zaposlitvi s tožnikoma prenehali veljati s tem, ko sta sklenila novi pogodbi o zaposlitvi, ki sta jima bili ponujeni v podpis po odpovedi prejšnjih. Prišlo naj bi do sporazumnega prenehanja prejšnjih pogodb o zaposlitvi (81. člen ZDR-1). Zakonito prenehanje prejšnjih pogodb o zaposlitvi utemeljuje tudi z dejstvom, da sta tožnika z novo sklenjeno pogodbo napredovala v plačnem razredu, kar naj bi še dodatno utemeljevalo razlog nesposobnosti. Obe sodišči sta pojasnili, da je ponujena pogodba o zaposlitvi po tretjem odstavku 91. člena ZDR sklenjena pod razveznim pogojem, kar pomeni, da se v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nova pogodba, ki je delavcu ponujena v podpis ob odpovedi prejšnje, razveže. Ta določba pa velja tudi v primeru, ko se delavcu v skladu z 92. členom ZDR-1 ponudi sklenitev nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi, je zato za prvega tožnika prenehala veljati nova pogodba za delovno mesto višji znanstveni sodelavec pri ZRS v obsegu polnega delovnega časa. Sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 81. členu ZDR-1 je vezano na pisni sporazum med strankama, kar pomeni, da mora biti sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi izrecno in pisno. Takšnega sporazuma toženka in tožnik A.A. nista sklenila, zato je očitek zmotne uporabe 81. člena ZDR-1 neutemeljen. Sam prenos dejavnosti pa ima tudi sicer za posledico prehod pogodbenih in drugih pravic ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika (v konkretnem primeru za tožnika A.A. pravice in obveznosti, vezane na krajši delovni čas 16 ur na teden).

30. Revizija nadalje očita sodišču druge stopnje, da je navedbe toženke o napredovanjih tožnikov v višji plačni razred in spremembi vsebine študijskih programov na novih delovnih mestih napačno razumelo kot širjenje odpovednega razloga. Sodišče druge stopnje je v 10. točki obrazložitve res štelo, da je toženka širila odpovedni razlog in navedlo, da delodajalec v sodnem postopku ne more dopolnjevati in širiti odpovednih razlogov, pri čemer pa je spregledalo, da z navedbo o napredovanju tožnikov v višji plačni razred in višji naziv ter spremembi vsebine študijskega programa toženka ni širila odpovednih razlogov, pač pa je dodatno utemeljevala, zakaj naj bi bil razlog nesposobnosti zakonit. Vendar pa takšno stališče ni vplivalo na odločitev. Že sodišče prve stopnje je glede navedenega sprejelo stališče, ki mu je v nadaljevanju pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da novi pogodbi o zaposlitvi oziroma opravljanje dela in črpanje pravic iz teh novih pogodb o zaposlitvi ne vpliva na zakonitost odpovedi. Stališče je pravilno in nenazadnje je toženka to pravico tožniku A.A. tudi sama priznala v že omenjenem aneksu k pogodbi o zaposlitvi („da podpis aneksa ne pomeni, da se predmetni spor šteje za zaključenega“).

31. Neutemeljene so revizijske navedbe o pravici delodajalca, da naloge delovnega mesta prerazporedi med druge delavce in da to predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj toženka, kot je ugotovljeno, tožnikoma ni odpovedala pogodb o zaposlitvi zato, ker bi delo drugače organizirala ter naloge, ki sta jih opravljala, razporedila med druge delavce. Bilo je ravno obratno: na druge delavce je delo razporedila zato, ker je tožnikoma odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Razlog za odpoved ni bila drugačna organizacija dela s prerazporeditvijo nalog, pač pa domnevno nasprotje interesov med opravljanjem dela pri toženki in opravljanjem dela pri ZRS. Vrhovno sodišče je v sodbah, ki jih citira revizija, sicer res zavzelo stališče, da sodišče ne more presojati potrebnosti oziroma smotrnosti organizacijskih sprememb, ker je to odločitev, ki je v pristojnosti delodajalca, vendar pa toženka spregleda, da sodišče potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb ni presojalo, pač pa je ugotovilo le, da te niso bile razlog za odpoved (pač pa posledica).

32. Revizija sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča druge stopnje, da je odpoved iz razloga nesposobnosti nezakonita že zato, ker tožnikoma ni bil omogočen zagovor. Ker je odpoved utemeljevala z objektivnim razlogom nesposobnosti (čeprav nepravilno, kot je že bilo pojasnjeno), češ da tožnika zaradi sprejema zaposlitve v ZRS objektivno ne moreta več opravljati dela za toženko, od nje utemeljeno ni bilo pričakovati, da bo delavcema omogočila zagovor, saj zagovor na obstoj tako opredeljenega razloga za odpoved ne bi mogel vplivati in torej ne bi imel nobenega smisla. Kljub stališču, da je že opustitev zagovora povzročila nezakonitost odpovedi, sodišče odločitve ni sprejelo zgolj na tej podlagi, temveč je pravilno presojalo njeno zakonitost v vsebinskem smislu, kar je bilo predhodno tudi že pojasnjeno.

33. Končno je neutemeljen tudi revizijski ugovor v zvezi z odločitvijo o reintegraciji. Sodišče ni sledilo predlogu toženke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika A.A. po sodbi sodišča (tožnik B.B. je sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi) na podlagi 118. člena ZDR-1. Po tej določbi sodišče lahko odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa mora upoštevati okoliščine in interese obeh strank. Sodišče je pretehtalo okoliščine in interese na strani obeh strank. Kot izhaja že iz sodbe sodišča druge stopnje (22. točka obrazložitve), je toženka samo pavšalno navajala, da je zaradi njegovih ravnanj vanj izgubila zaupanje. Okoliščin, ki jih sedaj navaja v reviziji, v pritožbi (in predhodnem postopku) ni navajala, zato jih ni mogoče upoštevati. V postopku pred revizijo je reintegraciji nasprotovala predvsem iz razloga zasedenosti delovnih mest, na katerih je tožnik A.A. pri toženki opravljal delo. Kot pa je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji. Sodišče ni ugotovilo, da je med strankama prišlo do porušenega zaupanja, ki bi onemogočalo nadaljevanje pedagoškega dela. Prav tako pa revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi v zvezi z domnevno konkurenčno dejavnostjo ZRS in jih ne ponavlja. Da bo zaradi reintegracije prišlo do kršenja konkurenčne prepovedi3 s strani tožnika A.A., ni mogoče kar predpostavljati, zato hipotetična možnost kršitve (ki se bo lahko reševala v drugem postopku, če bo do nje v resnici prišlo) ne more biti razlog za sodno razvezo.

34. Predlog za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za presojo ustavnosti Zakona o visokem šolstvu (ZviS, Ur. l. RS, št. UPB 40/12 in naslednji) ni utemeljen. V čem naj bi zakon posegal v z ustavo zagotovljeno avtonomijo univerze in kako naj bi tak domnevni poseg vplival na rešitev tega spora, ni pojasnjeno, Vrhovno sodišče samo pa protiustavnosti ni zaznalo.

35. Druge revizijske navedbe, na katere Vrhovno sodišče ne odgovarja, niso relevantne.

36. Ker niso podani z revizijo toženke uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

37. Revizija drugega tožnika je prepozna.

38. Po prvem odstavku 367. člena ZPP lahko stranka zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vloži revizijo v 30. dneh od vročitve prepisa sodbe. Rok je določen v dnevih, zato se šteje tako, kot je določeno v drugem odstavku 111. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje je bila drugemu tožniku vročena 6. 3. 2018, zato se je 30 dnevni rok iztekel 5. 4. 2018 (mesec marec ima 31 dni). Revizija je bila vložena 6. 4. 2018, torej 31. dan. Revizija, vložena po poteku 30-ih dni od vročitve, je prepozna, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

39. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 154. členu ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, tožnikoma pa je nerazdelno dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 939,11 EUR (1650 točk za odgovor, 20 % materialnih stroškov in 22 % DDV).

40. Drugi tožnik z revizijo ni uspel, zato krije sam svoje revizijske stroške.

41. Toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo drugega tožnika na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1. 1 Ki se na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) in prvega odstavka 2. člena ZDR-1 uporablja tudi za zaposlene v javnih zavodih (po prvem odstavku 1. člena Statuta UP je toženka javni zavod). 2 Tako med drugim tudi sodba SEU C-4/01 z dne 6. 11. 2003 (točka 40 obrazložitve) – S. Martin, R. Daby, B.Willis proti South Bank University 3 V prvem odstavku 161. statuta UP je določeno, da med trajanjem delovnega razmerja zaposleni ne sme brez pisnega soglasja pristojnega organa univerze ali članice za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja zaposleni in pomenijo ali bi lahko pomenili za univerzo ali članico konkurenco.