Jedro

Za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikoma ni bil podan poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ukinila študijskih programov oziroma predmetov, pri katerih sta sodelovala tožnika, ampak jih je v naslednjem študijskem letu nadomestila z drugimi izvajalci, kar pomeni, da delo tožnikov ni postalo nepotrebno.

Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje o njenih bistvenih sestavinah, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo - pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zato lahko v konkretnem primeru delavec uveljavlja večji odstotek pedagoškega dela kot je določen s pisno pogodbo o zaposlitvi.

V obravnavanem primeru je prišlo do prenosa raziskovalne dejavnosti (ne pa pedagoške). Zato prenos velja le za delavce, ki so opravljali delo v okviru prenesene raziskovalne dejavnosti. Tožena stranka kot delodajalec prenosnik glede na določbe o prenosu ne more prenesti na javni raziskovalni zavod večjega obsega raziskovalne dejavnosti oziroma delovnega razmerja kot ga je imel javni uslužbenec pri toženi stranki pred prevzemom oziroma pred nezakonito odpovedjo.

Tožnik ne more biti upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ki ga sodišče delavcu lahko prisodi le v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ne pa v drugih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz 77. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno spremeni v prvem odstavku I/4. točke izreka tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek prvega tožnika, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s tako vsebino, da bo zajemala opravljanje dela na UA. FB. na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - izredni profesor s krajšim delovnim časom 4 ure na teden in na UA. FC. na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - docent s krajšim delovnim časom 20 ur na teden," - delno razveljavi v II/2. točki izreka v delu, ki se nanaša na datum 14. 12. 2016. II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba drugega tožnika zavrneta ter se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo glede prvega tožnika: - ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove, ki mu jo je tožena stranka podala dne 29. 9. 2016 (I/1. točka izreka); - ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi št. ... za delovno mesto ... višji znanstveni sodelavec razvezana in je prenehala veljati (I/2. točka izreka); - ugotovilo, da ima prvi tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, in sicer za opravljanje del na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. FB. s krajšim delovnim časom 4 ure na teden ter na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na UA. FC. s krajšim delovnim časom 20 ur na teden; kar je prvi tožnik zahteval drugače (da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tudi za opravljanje del na UA. JRZ D. na delovnem mestu ... višji znanstveni sodelavec s krajšim delovnim časom 16 ur na teden), pa je zavrnilo (I/3. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna prvemu tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na UA. FB. na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - izredni profesor s krajšim delovnim časom 4 ure na teden, na UA. FC. pa na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - docent s krajšim delovnim časom 20 ur na teden, kar je prvi tožnik zahteval drugače (izročitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na UA. JRZ D. na delovnem mestu ... višji znanstveni sodelavec s krajšim delovnim časom 16 ur na teden), je zavrnilo (I/4. točka izreka); - ugotovilo, da prvemu tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi št. ..., ... z dne 30. 9. 2015 oziroma na delovnih mestih ... visokošolski učitelj - izredni profesor s krajšim delovnim časom 4 ure na teden ter ... visokošolski učitelj - docent s krajšim delovnim časom 20 ur na teden ni prenehalo 1. 1. 2017 in še traja, tožena stranka pa je dolžna prvemu tožniku za ves čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom ter ga pozvati nazaj na delo na UA. FB. na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - izredni profesor s krajšim delovnim časom 4 ure na teden in na UA. FC. na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - docent s krajšim delovnim časom 20 ur na teden; kar je zahteval prvi tožnik drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu H019006 višji znanstveni sodelavec s krajšim delovnim časom 16 ur na teden od 1. 1. 2017 dalje in poziv na delo na to delovno mesto), je zavrnilo (I/5. točka izreka).

Glede drugega tožnika pa je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove, ki mu jo je tožena stranka podala dne 29. 9. 2016 (II/1. točka izreka); - ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi št. ... za delovni mesti ... direktor članice univerze in ... znanstveni svétnik prenehala veljati 14. 12. 2016 (II/2. točka izreka); - ugotovilo, da mu delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbah o zaposlitvi št. ..., št. ... in št. ..., št. ... ni prenehalo na podlagi odpovedi z dne 29. 9. 2016, temveč je trajalo do 14. 12. 2016 (II/3. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v bruto znesku 73.008,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (II/4. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikoma v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.444,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del I. točke, II. točko in III. točko izreka navedene sodbe se pritožujeta drugi tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe, pri čemer se drugi tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo denarnega povračila, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenih zahtevkov tožnikov v celoti. Podrejeno predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Drugi tožnik v pritožbi navaja, da so izpolnjeni pogoji za priznanje ustreznega denarnega povračila skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1. V tem delu sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugi tožnik je kljub nezakoniti odpovedi ostal brez zaposlitve pri toženi stranki. Glede na to, da nadaljevanje delovnega razmerja drugega tožnika pri toženi stranki zaradi pritiskov rektorja tožene stranke ni bilo več mogoče, je bil drugi tožnik dne 15. 12. 2016 prisiljen skleniti pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom za delovno mesto vršilca dolžnosti direktorja novega javnega raziskovalnega zavoda D.. Drugemu tožniku zaradi pritiskov tožene stranke ni ostalo drugega, kot da se je odpovedal reintegraciji. S tem se ni odpovedal pravici do denarnega povračila. Četudi bi šlo za prostovoljno odločitev drugega tožnika, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki, to ni razlog za zavrnitev zahtevka za plačilo denarnega povračila. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je ob upoštevanju njene ustavne avtonomije zaradi ukinitve članstva UA. JRZ D. v toženi stranki in nevključitve tožnikov v napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 podan utemeljen organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po pedagoškem delu tožnikov. Ob pričetku vsakega študijskega leta dekan članice tožene stranke v sodelovanju s predstojniki oddelkov pripravi načrt oziroma najavo izvedbe študijskih programov. Pred začetkom študijskega leta se lahko z izvedbenim načrtom, ki ga potrdi senat članice, spremeni tudi nosilec predmeta. Tožena stranka meni, da sodišče ne more poseči v njeno avtonomno odločitev, kdo in v kakšnem obsegu bo izvajal posamezen predmet v študijskem letu 2016/2017. Tožnika sta se lahko odločila bodisi za opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela pri toženi stranki bodisi za opravljanje raziskovalnega dela pri novem delodajalcu. Tožena stranka bi bila tožnikoma dolžna zagotoviti pedagoško delo le, če bi se odločila ostati v delovnem razmerju pri njej. Ker tega tožnika nista želela, nista bila več predvidena za izvajanje pedagoškega dela pri toženi stranki v študijskih letih 2016/2017 in 2017/2018. Pedagoško delo tožnikov je bilo preneseno na druge izvajalce, zato je prenehala potreba po njunem delu. Sicer pa že sama odločitev o reorganizaciji (ukinitvi članstva UA. JRZ D.) po mnenju tožene stranke zadostuje za obstoj poslovnega razloga in zato ni potrebno ukiniti študijskih predmetov, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Poleg tega v študijskem letu 2016/2017 ni prišlo le do sprememb pri nosilcih predmetov, temveč tudi glede vsebine študijskega programa UA. FC.. Predmet v okviru študijskega programa na UA. FC., ki ga je izvajal prvi tožnik, se v letu 2017/2018 ne izvaja več, temveč je prenesen na UA. Fakulteto E..

Tožena stranka vztraja, da tožnika zaradi nevključitve v napoved izvajanja študijskih programov ne moreta več izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to, da delovna obveznost visokošolskega učitelja poleg pedagoškega dela vključuje tudi raziskovalno delo, ki je ostalo še znotraj univerze, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da dejavnosti, ki ju opravljata novi JRZ D. in tožena stranka nista konkurenčni. Tožnika ne moreta biti zaposlena hkrati pri dveh delodajalcih, ki opravljata enako raziskovalno dejavnost oziroma delata na enakih projektih. Tožnika sta po sklenitvi novih pogodb o zaposlitvi napredovala v višji plačni razred in v višji naziv, s čimer je podan utemeljen razlog nesposobnosti. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ta odpovedni razlog ni podan. Tožena stranka ni bila dolžna tožnikoma omogočiti zagovora, ker na neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela zaradi nevključitve v študijski program ne moreta vplivati. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o napredovanju tožnikov v višji plačni razred in višji naziv.

Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni omenjena sprememba študijskih programov v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je v njej izrecno navedeno, da delavci UA. JRZ D. (tudi tožnika) niso bili vključeni v najavo študijskega programa. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka le konkretizirala odpovedna razloga, ko se je sklicevala na napredovanje tožnikov v višji plačni razred in spremembo vsebine študijskih programov.

Tožena stranka meni, da zaradi prenosa raziskovalne dejavnosti iz UA. JRZ D. na javni raziskovalni zavod D. ni prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 75. člena ZDR-1. Trdi, da je prišlo le do ukinitve oziroma prenehanja obstoja članice tožene stranke. Določbe 75. člena ZDR-1 pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti tudi zato, ker je šlo za upravno reorganizacijo organov oblasti s tem, ko je Vlada RS s sklepom ustanovila nov javni raziskovalni zavod. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je med toženo stranko in JRZ D. mogoč dogovor o uporabi navedene zakonske določbe. Po stališču tožene stranke ne gre niti za prenos po evropski direktivi, saj nima za cilj opravljanje gospodarske dejavnosti. Četudi bi prišlo do spremembe delodajalca, je bil prvi tožnik v nazivu in na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec po prilogi dogovora prevzet k novemu delodajalcu za polni delovni čas od 1. 1. 2017 dalje. Ker je bila na JRZ D. prenesena celotna, tj. 100-odstotna delovna obveznost prvega tožnika, je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo k novemu delodajalcu preneseno samo raziskovalno delo prvega tožnika. Poleg tega je prvi tožnik dne 27. 12. 2016 sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi z novim delodajalcem JRZ D., tako da je ta prevzel (vse) pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za polni delovni čas. V času podpisa aneksa je za prvega tožnika učinkovala ob odpovedi podpisana nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji znanstveni sodelavec in ne odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik opravljal večji delež pedagoškega dela pri toženi stranki, kot izhaja iz pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015, tj. da je prvi tožnik kot visokošolski učitelj pri toženi stranki zaposlen s krajšim delovnim časom. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi, pa je v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016, iz katere izhaja, da sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno.

Po mnenju tožene stranke reintegracija prvega tožnika k toženi stranki ni več mogoča, ker je zasedeno delovno mesto visokošolskega učitelja. Prvi tožnik ni več vključen v napoved izvajanja študijskih programov, njegovo pedagoško delo pa so prevzeli drugi zaposleni oziroma zunanji izvajalci. Pri tem je treba upoštevati, da se pedagoška dela in naloge izvajajo v skladu z akti tožene stranke. Z odločitvijo sodišča prve stopnje je za prvega tožnika vzpostavljeno dvojno delovno razmerje, kar ni dopustno. Glede na to, da je prvi tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri JRZ D. s polnim delovnim časom, z izpodbijano sodbo pa je vzpostavljeno delovno razmerje za opravljanje pedagoškega dela pri toženi stranki dodatno v obsegu 24 ur na teden, delovna obveznost prvega tožnika pri dveh delodajalcih po novem znaša 160 % in torej presega polni delovni čas.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da je nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ... direktor članice univerze in ... znanstveni svétnik prenehala veljati 14. 12. 2016. Tega dne nova pogodba o zaposlitvi ni mogla prenehati, ker sta istega dne prenehali veljati odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka trdi, da je drugemu tožniku delovno razmerje pri njej prenehalo 4. 1. 2017, ko mu je bila vročena redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogel podati za nazaj. Poleg tega odpoved učinkuje šele z vročitvijo toženi stranki, drugi tožnik pa bi moral spoštovati tudi odpovedni rok. Odjava drugega tožnika iz obveznega zavarovanja z dnem 14. 12. 2016 po mnenju tožene stranke ne more vplivati na datum prenehanja delovnega razmerja, saj je bila zgolj posledica administrativne pomote nepooblaščene osebe tožene stranke. Volja rektorja tožene stranke ni bila, da se drugega tožnika odjavi z dnem 14. 12. 2016, ampak s 4. 1. 2017. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

5. Prvi tožnik in tožena stranka sta na pritožbi odgovorila. Prerekala sta pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožb. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba drugega tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih v pritožbah uveljavljata drugi tožnik in tožena stranka, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Neutemeljena sta pritožbena očitka drugega tožnika in tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Če stranki z razlogi prvostopenjske sodbe ne soglašata, gre lahko za zmotno uporabo materialnega prava ali za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa za bistveno kršitev po citirani določbi ZPP. V sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 in to listino. S tovrstnimi navedbami tožena stranka v pritožbi pravzaprav uveljavlja zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

K pritožbi tožene stranke:

9. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti rednih odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, ki ju je tožena stranka podala tožnikoma 29. 9. 2016. Tožena stranka je obe odpovedi utemeljila s tem, da je javni raziskovalni zavod D. kot članica Univerze A. (v nadaljevanju: UA. JRZ D.) predlagala izstop iz tožene stranke, da je senat tožene stranke prenehanje članstva potrdil, dne 18. 5. 2016 pa sprejel sklep o prenehanju članstva UA. JRZ D. ter sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci UA. JRZ D. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja pri toženi stranki. Iz obrazložitve odpovedi še izhaja, da je bil pripravljen elaborat o prenehanju članstva UA. JRZ D. v toženi stranki, po katerem delavci UA. JRZ D., ki izvajajo študijske programe (med drugimi tudi oba tožnika), niso bili vključeni v napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017. 10. Po drugem odstavku 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na takšno opredelitev tistega razloga za odpoved, ki ga v odpovedi navede in obrazloži delodajalec sam. Teh razlogov delodajalec v sodnem postopku ne more dopolnjevati in širiti. Ker delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati trditve tožene stranke o napredovanju tožnikov v višji plačni razred in višji naziv ter spremembi vsebine študijskega programa.

11. Poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog nesposobnosti pa je po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 podan, kadar delavec ne izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavek 89. člena ZDR-1 mora biti za zakonitost odpovedi podan utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Iz zakonskega besedila izhaja, da poslovni razlog lahko predstavlja le objektivni razlog na strani delodajalca, ki ni povezan s konkretnim delavcem. Tudi Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca v 4. členu določa, da delovno razmerje delavcu preneha samo, če za to obstaja resen razlog. Zlasti gre za razloge, ki po svoji vsebini in pomembnosti, tehtnosti oziroma resnosti opravičujejo in utemeljujejo odpoved pogodbe s strani delodajalca. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitni navidezni, deklarirani razlog.

12. Pritožbeno sodišče je že v sklepih v zvezi z izdano začasno odredbo opr. št. Pdp 143/2017 z dne 16. 2. 2017 in opr. št. Pdp 693/2017 z dne 18. 9. 2017 navedlo, da je prvi tožnik z verjetnostjo izkazal terjatev za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikoma ni bil podan poslovni razlog, ker predvideni izstop JRZ D. ne predstavlja organizacijskega razloga, zaradi katerega bi prenehala potreba po delu tožnikov na delovnih mestih visokošolskih učiteljev, ki sta pri toženi stranki opravljala pedagoško dejavnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ukinila študijskih programov oziroma predmetov, pri katerih sta sodelovala tožnika, ampak jih je v naslednjem študijskem letu 2016/2017 nadomestila z drugimi izvajalci, kar pomeni, da delo tožnikov ni postalo nepotrebno. Pri presoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost odpovedi, v kolikor se nanaša na ta razlog, zaradi formalnih pomanjkljivosti (opustitve zagovora in pisne seznanitve delavca z očitanim razlogom nesposobnosti) in zaključilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbami drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ter da tudi ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bi delavcu omogočil pisno seznanitev z očitanim razlogom. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da takšne okoliščine ne predstavlja s strani tožene stranke zatrjevana "objektivna nesposobnost" tožnikov za opravljanje dela pri toženi stranki, v povezavi s sklepom senata tožene stranke (z dne 18. 5. 2016), po katerem delavci UA. JRZ D. (ki je izstopila iz UA. kot njena članica) zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja pri njej. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je med drugim tudi zagotovitev pravice do zagovora delavcu, ki se mu očita nesposobnost. Ker tej zahtevi tožena stranka ni zadostila, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakoniti. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

13. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke v zvezi z obstojem utemeljenega poslovnega razloga. Tožena stranka v okviru avtonomnosti univerze, ki jo zagotavlja 58. člen Ustave RS (Ur. list RS/I, št. 33/1991 in nasl.), res lahko izdeluje in sprejema študijske in znanstveno-raziskovalne programe ter samostojno ureja notranjo organizacijo in delovanje, in sicer s statutom ter v skladu z zakonom (druga alineja drugega odstavka 6. člena Zakona o visokem šolstvu, Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl.), torej tudi ob spoštovanju določb ZDR-1 o utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog ne sme biti fiktiven oziroma ne sme prikrivati dejansko kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne katerega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 90. člena ZDR-1 (sprememba delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1). Tožena stranka v študijskem letu 2016/2017 tožnikov ni vključila v napoved izvajanja študijskih programov kot nosilcev in izvajalcev predmetov, čeprav so bili ti predmeti še vedno vključeni v študijski program. Razlog za izključitev tožnikov iz pedagoškega dela je bil sklep senata tožene stranke z dne 18. 5. 2016, po katerem zaposleni na UA. JRZ D. ne morejo več opravljati pedagoškega dela pri drugih članicah, ker se je UA. JRZ D. odločila za izstop iz tožene stranke.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil pravi, dejanski razlog za spremembo nosilcev in izvajalcev predmetov postopek prenehanja članstva JRZ D. in predvidena ustanovitev novega raziskovalnega zavoda ter prenos zaposlitev tožnikov na novi javni raziskovalni zavod, ki še ni bila realizirana. Pedagoško delo, ki sta ga v študijskem letu 2015/2016 opravljala tožnika, pa je v nespremenjenem obsegu obstajalo še naprej v študijskem letu 2016/2017, zato ga tožena stranka v posledici postopka ukinitve članstva JRZ D. in predvidenega prenosa raziskovalnega dejavnosti ni mogla zakonito prenesti na druge izvajalce. Ker je obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela visokošolskih učiteljev pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi, poslovni razlog ni podan. Ob upoštevanju navedenega je pravilna presoja sodišča prve stopnje v I/1. in II/1. točki izreka sodbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016. 15. Po tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 se v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Po tretjem odstavku 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pogodba, ki je sklenjena pod razveznim pogojem, neha veljati, če se pogoj izpolni. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je za prvega tožnika prenehala veljati pogodba o zaposlitvi št. ... za delovno mesto ... višji znanstveni sodelavec, za drugega tožnika pa pogodba o zaposlitvi št. ... za delovno mesto ... direktor članice univerze v obsegu 10 % delovnih obveznosti in za delovno mesto ... znanstveni svetnik v obsegu 90 % delovnih obveznosti, ki sta bili sklenjeni pod razveznim pogojem, saj se je razvezni pogoj izpolnil. 16. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi je tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Prvi tožnik je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s pisno zahtevo toženo stranko pozval k odpravi kršitev pravic iz delovnega razmerja in sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ki bo odražala dejanski delež pedagoškega dela, čemur tožena stranka ni ugodila. Zato je skladno z določbo prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR- 1 v tem sporu zahteval ugotovitev večjega obsega pedagoškega dela pri toženi stranki, kot izhaja iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015, tj. 60 % v razmerju do polnega delovnega časa, in izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela v navedenem obsegu. Prvi tožnik je s toženo stranko dne 30. 9. 2015 sklenil pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 1. 10. 2015 dalje, in sicer na delovnem mestu ... visokošolski učitelj - izredni profesor s krajšim delovnim časom 4 ure na teden (10 % polnega delovnega časa) na fakulteti B. (v nadaljevanju: UA. FB.) in na delovnem mestu ... višji znanstveni sodelavec s krajšim delovnim časom 36 ur na teden (90 % polnega delovnega časa) na javnem raziskovalnem zavodu D. (v nadaljevanju: UA. JRZ D.). Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da bi morala izvrševanje dejanskega delovnega razmerja pokrivati pisna pogodba o zaposlitvi s potrebnimi sestavinami. Naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi, je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR-1 obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi njen bistveni element. Še bolj jasno je to določeno v 2. členu Direktive Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991, o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (UL L št. 288). Ta določa, da mora obvestilo o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi med drugim vsebovati tudi podatke o nazivu, stopnji (razredu), vrsti ali kategoriji dela, za katero je delavec zaposlen, ali kratek popis dela. Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje o njenih bistvenih sestavinah, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo - pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji.

17. Izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik kljub (drugačni) pisni pogodbi o zaposlitvi v študijskem letu pred odpovedjo poleg 4-urnega pedagoškega dela na fakulteti B. dejansko opravljal tudi 20 ur pedagoškega dela na teden na Fakulteti C. (v nadaljevanju: UA. FC.), pri čemer je bil pripravljen celo osnutek nove pisne pogodbe o zaposlitvi (s spremenjenim oziroma večjim obsegom pedagoškega dela). Zato se šteje, da je z opravljanjem takšnega dela prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne (ustne) pogodbe o zaposlitvi med strankama, ker sta stranki sklenili ustni dogovor o delovnem mestu oziroma opravljanju pedagoškega dela v obsegu 60 % polnega delovnega časa kot bistveno sestavino pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje v I/3. točki izreka pravilno ugotovilo, da je imel prvi tožnik s toženo stranko pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 (nazadnje) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, in sicer za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. FB. s krajšim delovnim časom 4 ure na teden, za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na UA. FC. pa s krajšim delovnim časom 20 ur na teden. To pa pomeni, da obstoječa in prvemu tožniku izročena (pisna) pogodba o zaposlitvi velja v celoti, s tem da je obseg pedagoškega dela večji (24 ur na teden), ker je bila v tem smislu spremenjena z ustnim dogovorom, kot je bilo ugotovljeno v I/3. točki izreka. Zato ni razloga niti podlage za to, da se toženi stranki naloži izstavitev nove pisne pogodbe o zaposlitvi in je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

18. Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da v obravnavani zadevi ne gre za uporabo instituta spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. Po tej določbi preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Vlada RS je v 29. členu Sklepa o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda D. z dne 24. 11. 2016 (Ur. l. RS, št. 74/2016) določila, da je vršilec dolžnosti direktorja JRZ D. kot delodajalec prevzemnik dolžan izvesti postopek, kot ga v primeru spremembe delodajalca zaradi prenosa dejavnosti določa Zakon o delovnih razmerjih. Prevzem raziskovalne dejavnosti z javnimi uslužbenci po priloženem seznamu s sklicevanjem na določbo 75. člena ZDR-1 je predviden v 4. členu Dogovora med toženo stranko in RS o prevzemu raziskovalne dejavnosti UA. JRZ D. in prenosu na novi javni raziskovalni zavod z dne 23. 11. 2016. V skladu s 4. členom Pogodbe med toženo stranko in JRZ D. o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij in pravic z dne 24. 12. 2016 se JRZ D. zavezuje prevzeti pravice in obveznosti iz delovnih razmerjih v UA. (toženi stranki) po prilogi, tako da je zagotovljena delovnopravna kontinuiteta, s tem da je obseg prenesenega delovnega razmerja posameznega javnega uslužbenca na JRZ D. enak obsegu njegovega delovnega razmerja na UA. (toženi stranki) na dan ustanovitve JRZ D.. Na določbo 75. člena ZDR-1 se sklicuje tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in JRZ D. z dne 27. 12. 2016. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da je med toženo stranko in JRZ D. prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti, ki se financira ne le iz javnih sredstev, ampak tudi iz sredstev, pridobljenih na trgu, torej gre delno za tržno dejavnost. 19. Ob upoštevanju navedenega je po presoji pritožbenega sodišča prišlo do prenosa raziskovalne dejavnosti (delovnih sredstev in zaposlenih) s tožene stranke na javni raziskovalni zavod D. neposredno na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenos raziskovalne dejavnosti iz tožene stranke na javni raziskovalni zavod nima podlage v določbi prvega odstavka 75. člena ZDR-1, ker ni prišlo do prenosa gospodarske dejavnosti in se je tožena stranka lahko s pogodbo zavezala uporabiti zakonsko določbo o spremembi delodajalca. Določba 75. člena ZDR-1 je prisilne narave in se v primeru prenosa dela podjetja uporablja ne glede na dogovor strank. Zato tožena stranka z javnim raziskovalnim zavodom ne more dogovoriti o njeni uporabi niti kako drugače urejati pravnih posledic prenosa dejavnosti. Prav tako iz navedene določbe ZDR-1 ne izhaja, da gre za spremembo delodajalca le v primeru prenosa gospodarske dejavnosti. Predmet prenosa z navedenimi pravnimi akti je bila raziskovalna dejavnost, ki se je pred tem izvajala na UA. JRZ D., in delovna razmerja v okviru te dejavnosti. Pri takšnem prenosu ni šlo za prenos pristojnosti oblastnega upravnega odločanja med delodajalcema, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. V primeru pravnega prenosa podjetja ali njegovega dela na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1 preidejo pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na delodajalca prevzemnika po samem zakonu, ne glede na voljo strank. Ker ni potreben nikakršen sporazum med delavcem in delodajalcem prevzemnikom, je nepomembno sklicevanje tožene stranke na sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi med prvim tožnikom in JRZ D. z dne 27. 12. 2016. Sicer pa je v 3. členu tega aneksa določeno, da se z njegovo sklenitvijo ne prejudicira spora pred sodiščem, ki bo določilo, katera je zadnja veljavna sklenjena pogodba o zaposlitvi, in da aneks ne določa večjega obsega prenosa delovnega razmerja prvega tožnika, kot se prenese na podlagi 75. člena ZDR-1. 20. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bil prvi tožnik k javnemu raziskovalnemu zavodu D. prevzet v celoti, tj. za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predmet prenosa ni bila pedagoška dejavnost tožene stranke. Po določbi 1. točke 3. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L št. 82, v nadaljevanju: Direktiva), se pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja. Ko je razlagalo pomen te določbe, je Sodišče Evropske Unije poudarilo, da v primeru prenosa le dela podjetja sprememba delodajalca velja za delavce, ki pripadajo prenesenemu delu podjetja (zadeva Botzen in drugi proti Rotterdamsche Droogdok Mattschapij BV, C-186/83 z dne 7. 2. 1985), torej v obravnavanem primeru za javne uslužbence, ki so opravljali delo v okviru prenesene raziskovalne dejavnosti. Iz citirane odločitve izhaja, da mora na dan prenosa obstajati dejanska povezava med delom delavca in delom podjetja, ki je preneseno.

Glede na to, da zaradi nastopa razveznega pogoja (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), ki učinkuje za nazaj, na dan prenosa 1. 1. 2017 za prvega tožnika ni veljala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji znanstveni sodelavec, je treba upoštevati prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za pedagoško delo v skupnem obsegu 60 % polnega delovnega časa, ki ni bilo predmet prenosa. V tem obsegu je prvi tožnik tudi po izvršenem prenosu raziskovalne dejavnosti na novega delodajalca, še vedno zaposlen pri toženi stranki. Zato je zmotno stališče tožene stranke v pritožbi, da je bila na JRZ D. prenesena celotna, tj. 100-odstotna delovna obveznost prvega tožnika.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja prvega tožnika pri njej s krajšim delovnim časom v obsegu 60 % polnega delovnega časa od 1. 1. 2017 dalje pomeni, da skupna zaposlitev pri toženi stranki in JRZ D. presega polni delovni čas, določen z zakonom. Tožena stranka kot delodajalec prenosnik glede na določbo prvega odstavka 75. člena ZDR-1 in 3. člena Direktive ne more prenesti na javni raziskovalni zavod D. večjega obsega raziskovalne dejavnosti oziroma delovnega razmerja, kot ga je imel prvi tožnik pri toženi stranki pred prevzemom oziroma nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega bosta lahko prvi tožnik in JRZ D. kot delodajalec prevzemnik raziskovalne dejavnosti, ki ni stranka tega spora in zato tudi ni vezan na njegov izid, prilagodila delovni čas prvega tožnika v tem sporu ugotovljenemu obsegu delovnega razmerja prvega tožnika pri toženi stranki, tako da bo prvi tožnik dosegel polni delovni čas skladno s prvim odstavkom 66. člena ZDR-1. 22. Tožena stranka je v tem sporu predlagala prenehanje pogodbe o zaposlitvi prvega tožnika po sodbi sodišča. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. Glede prvega tožnika je tožena stranka le pavšalno zatrjevala, da je zaradi njegovih ravnanj izgubila zaupanje. Dejstvo, da sta delovni mesti visokošolskega učitelja na UA. FB. in na UA. FC. zasedeni, je lahko samo ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji. Ni pa odločilna.

V obravnavanem primeru je treba izhajati zlasti iz tega, da je do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zasedbe delovnih mest prvega tožnika prišlo izključno iz razlogov na strani vodstva tožene stranke. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi prišlo do porušenega zaupanja v pedagoško delo prvega tožnika, zaradi katerega bi bilo njegovo delo pri toženi stranki znatno oteženo. Ni utemeljen pritožbeni očitek o konkurenčni dejavnosti tožene stranke in javnega raziskovalnega zavoda D. ter posledični nedopustnosti dvojnega delovnega razmerja pri toženi stranki in javnem raziskovalnem zavodu D. v primeru vrnitve prvega tožnika v delovno razmerje. Po določbi 35. člena Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD, Ur. l. RS, št. 96/2002 in nasl.) lahko javni raziskovalni zavodi v okviru svoje raziskovalne dejavnosti, s soglasjem ustanovitelja in ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, sodelujejo z univerzami in samostojnimi visokošolskimi zavodi pri izvajanju visokošolskega izobraževanja. Ob upoštevanju vsega navedenega je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja prvega tožnika pri njej s krajšim delovnim časom ne bi bilo več mogoče. Zato ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Če tožena stranka ne bo imela potrebe po delu prvega tožnika ali če dela ne bo mogel opravljati iz razlogov na njegovi strani, bosta lahko stranki položaj urejali z upoštevanjem določb ZDR-1 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

23. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede drugega tožnika. V pritožbi z navedbo, da nova pogodba o zaposlitvi za delovni mesti ... direktorja članice univerze in ... znanstveni svétnik ni mogla prenehati veljati 14. 12. 2016, ker sta istega dne prenehali veljati odpovedani pogodbi o zaposlitvi, smiselno uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 2. člena ZPP oziroma prekoračitev tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje v II/2. točki izreka odločilo, da je s 14. 12. 2016 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi št. ... za delovno mesto ... direktor članice univerze in delovno mesto ... znanstveni svetnik, čeprav drugi tožnik v tožbi ni zahteval prenehanja veljavnosti pogodbe s tem datumom, je v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena.

24. Sodišče prve stopnje je v II/3. točki izreka ugotovilo, da sta pogodbi o zaposlitvi št. ..., št. ... in št. ..., št. ... prenehali veljati z dnem 14. 12. 2016. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovljenemu datumu prenehanja delovnega razmerja in navaja, da je drugemu tožniku prenehalo delovno razmerje pri njej s 4. 1. 2017, ko je prejel (redno in izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedbe o kasnejšem datumu prenehanja delovnega razmerja drugega tožnika pri toženi stranki so v škodo tožene stranke. V tem delu tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo.

K pritožbi drugega tožnika:

25. Drugi tožnik v tem sporu zahteva plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v bruto znesku 73.008,72 EUR. Vlada RS je dne 28. 11. 2016 kot ustanovitelj JRZ D. za vršilca dolžnosti njegovega direktorja imenovala drugega tožnika. Na podlagi tretjega odstavka 29. člena sklepa Vlade RS je bil drugi tožnik kot zastopnik delodajalca prevzemnika dolžan izvesti postopek, kot ga v primeru spremembe delodajalca zaradi prenosa dejavnosti določa ZDR-1. Drugi tožnik je dne 15. 12. 2016 z Vlado RS sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti direktorja JRZ D. za določen čas od 15. 12. 2016 dalje in od tega dne dalje tudi sklenil delovno razmerje za polni delovni čas (drugi odstavek 2. člena pogodbe). Toženo stranko je z obvestilom z dne 19. 12. 2016 seznanil o svojem imenovanju in o novi pogodbi o zaposlitvi ter nepreklicno odpovedal pogodbo o zaposlitvi s tem, da mu s 14. 12. 2016 preneha tudi delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka je odjavila drugega tožnika iz obveznega zavarovanja z dnem 14. 12. 2016. Drugi tožnik je delo pri novem delodajalcu JRZ D. nastopil dne 15. 12. 2016. 26. Drugi tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je s pisno izjavo z dne 19. 12. 2016 odpovedal pogodbo o zaposlitvi tako, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 14. 12. 2016. Ker je tega dne delovno razmerje drugega tožnika pri toženi stranki prenehalo veljati po njegovi volji, ni pravne podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, tj. za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. To pa je razlog, da tožnik ne more biti upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ki ga sodišče delavcu lahko prisodi le v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ne pa v drugih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz 77. člena ZDR-1. 27. Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in zaradi vsega obrazloženega na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo v prvem odstavku I/4. točke izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika za izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje pedagoškega dela pri toženi stranki s krajšim delovnim časom v skupnem trajanju 24 ur na teden, na podlagi 357. člena ZPP pa izpodbijani del sodbe delno razveljavilo v delu II/2. točke izreka glede določitve datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. 14. 12. 2016. 28. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo drugega tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, to je I/1. in I/2. točko, prvi odstavek I/3. točke, V. in II/1. točko, nerazveljavljeni del II/2. točke, II/3., II/4. in III. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Drugi tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki je s pritožbo sicer delno uspela, skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, prvi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP.