Jedro

Bistvo preslepitve je bilo v tem, da je bilo carinskemu organu lažnivo prikazano, kdo je trošarinski zavezanec/dejanski prejemnik trošarinskega blaga, zaradi česar se je pravi trošarinski zavezanec (B., d. o. o.,) izognil obračunu in plačilu trošarine in se na ta način okoristil.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 800 EUR, obsojeni B. B. se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva vsakega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ (točka I/1 izreka), obsojenega B. B. pa še kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ (točka I/2 izreka). Obsojenemu A. A. je izreklo kazen treh let zapora, obsojenemu B. B. pa je izreklo, na podlagi določenih kazni treh let zapora za kaznivo dejanje pod točko I/1 ter enega leta in šest mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I/2, enotno kazen štirih let zapora. Sodišče je obsojenemu A. A. naložilo plačilo četrtine stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Obsojenega B. B. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V točki II izreka je sodišče zoper ista obtoženca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena v zvezi s 25. členom KZ. Odločilo je, da stroški tega dela postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika obsojenega A. A. in zagovornikov obsojenega B. B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: – zagovornik obsojenega A. A. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP; predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A. A. oprosti obtožbe, oziroma da jo razveljavi; – zagovorniki obsojenega B. B. prav tako iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in, kot navajajo uvodoma, zaradi kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin; predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

4. Na zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Glede zahteve zagovornika obsojenega A. A. meni, da iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/1 izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi prvim odstavkom 254. člena KZ in da je konkretizirana preslepitev carinskega organa s ciljem vplivanja na odmero finančnih obveznosti. V zvezi z drugimi navedbami, in sicer da je sodišče prve stopnje s svojim posegom v opis dejanja prekoračilo obtožbo, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o izpovedbah določenih prič niti o v opisu dejanja zatrjevani organizaciji nabave naftnih derivatov v Italiji, pa vrhovni državni tožilec meni, da gre za nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Za neutemeljeno ocenjuje tudi zahtevo zagovornikov obsojenega B. B. Meni, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe in ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, prav tako ni med razlogi pravnomočne sodbe in njenim izrekom nobenih nasprotij v odločilnih dejstvih. Očitek kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bil podan v zvezi z vsebino lažnih podatkov, pa vrhovni državni tožilec ocenjuje za nerazumljivega. Navaja še, da tudi nestrinjanje z dokazno oceno v zvezi s kazensko sankcijo ne more biti predmet zahteve. Predlaga, da Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrne.

5. O odgovoru na zahtevo so se izjavili zagovorniki obsojenega B. B. Ponavljajo navedbe zahteve, dopolnjujejo svoja stališča v zvezi s potrebnim standardom obrazložitve sodnih odločb in načelom zakonitosti v kazenskem pravu, sicer pa vztrajajo pri njenih razlogih in pri predlogu.

B.

6. Predmet obravnavanih kaznivih dejanj je neplačilo finančnih obveznosti pri uvozu in trgovanju z naftnimi derivati, to je trošarine in davka na dodano vrednost s sodelovanjem t.i. neplačujočih gospodarskih subjektov (missing traderjev).

**Glede kaznivega dejanja pod točko I/1** **Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP**

7. To kršitev uveljavljata obe zahtevi. Zagovorniki obsojenega B. B. trdijo, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojen obsojenec, ni kaznivo dejanje. Navajajo, da lažni podatki o predvidenem obsegu trošarinskih izdelkov, ki jih bo družba prejela v prihodnjem obdobju, ne predstavljajo lažnih podatkov, ki bi lahko vplivali na ugotovitev in odmero davkov ali drugih predpisanih obveznosti v smislu prvega odstavka 254. člena KZ. Zagovornik obsojenega A. A. navaja, da v obsojenčevem ravnanju ni zaslediti vseh zakonskih znakov opisanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ, in sicer dajanja lažnih podatkov. Opisano je, da je obsojenec carinskemu organu navedel podatke o predvidenem obsegu trošarinskih izdelkov, kar ne more predstavljati dajanja lažnih podatkov, saj tedaj ni vedel in ni imel točnega podatka, kolikšen bo dejanski obseg uvoza naftnih derivatov. Poudarja, da so bile carinskemu organu ob vsaki pošiljki naftnih derivatov oziroma ob uvozu v Slovenijo sporočene njihove natančne količine.

8. Obsojenca sta bila spoznana za kriva, da sta omogočila, da sta se gospodarski družbi A., d. o. o., katere direktor je bil obsojeni A. A., in s tem posredno tudi B., d. o. o., katere solastnik in dejanski poslovodja je bil obsojeni B. B., izognili plačilu trošarine za meseca november in december 2004 v znesku 1.030.564 EUR. Obravnavano kaznivo dejanje sodi v čas po vstopu Slovenije v EU s 1. 5. 2004, ko so slovenska podjetja lahko začela izkoriščati prednosti skupne evropske ureditve trošarin. V utečen posel uvoza naftnih derivatov s strani družbe B., d. o. o., od italijanskega dobavitelja, se je navidezno vključilo podjetje obsojenega A. A., A., d. o. o., ki je bilo t.i. neplačujoči gospodarski subjekt, pridobilo je dovoljenje pooblaščenega prejemnika, s čimer je vstopilo v t.i. režim odloga plačila trošarine, kar je omogočilo izvršitev kaznivega dejanja.

9. Obsojenca sta bila spoznana za kriva po Kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je KZ (Uradni list RS, št. 95/2004), saj kasnejše spremembe zakonske določbe davčne zatajitve v 249. členu KZ-1 v konkretnih okoliščinah niso milejše. Zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem odstavku 254. člena KZ so: i) namen popolnoma ali deloma izogniti se plačilu predpisane davčne obveznosti; ii) dajanje krivih podatkov, ki vplivajo na ugotovitev davčne obveznosti/drug način preslepitve pristojnega organa ter iii) nastanek večje premoženjske koristi.

10. Vložniki izpodbijajo, da je izpolnjen zakonski znak, da sta obsojenca dajala krive podatke, ki vplivajo na ugotovitev in odmero davčnih ali drugih predpisanih obveznosti. Pritrditi jim je, da obsojenca carinskemu organu nista predložila lažne podatke o količini dejansko uvoženih trošarinskih izdelkov (naftnih derivatov) v obračunu trošarinskega blaga, kar bi vplivalo na ugotovitev (višine) trošarine. To je razvidno že iz opisa kaznivega dejanja, saj ta ne očita lažnivosti/nepravilnosti obračunov trošarinskega blaga za meseca november in december 2004. 11. Obsojenca carinskemu organu torej nista prikazovala, da je trošarinska obveznost (navidezne) trošarinske zavezanke družbe A., d. o. o., nižja ali da je ni, temveč sta že pred nastankom trošarinske obveznosti iznašla sistem, kako družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., (dejanska prejemnica trošarinskega blaga) ne bo „treba“ plačati celotne trošarine za blago, ki ga nameravata iz Italije uvoziti v Slovenijo in tukaj prodati na trgu.

12. Tako je bistvo kazenskopravnega očitka obsojencema drugje. V utečen posel uvoza naftnih derivatov v Slovenijo s strani družbe B., d. o. o., od italijanskega dobavitelja je bila navidezno vključena družba A., d. o. o., katera je – še preden je prišlo do obveznosti obračunavanja trošarinskega blaga – zaprosila za izdajo dovoljenja pooblaščenega prejemnika, s čimer je vstopila v t.i. režim odloga plačila trošarine, ki ga je urejal takrat veljavni Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro). Smisel tega režima je v tem, da je takšen trošarinski zavezanec v drugi državi članici EU oproščen plačila trošarine ob nabavi trošarinskega blaga in da se posledično v Slovenijo prenesena obveznost plačila trošarine odloži. Da pa je družba A., d. o. o., lahko pridobila dovoljenje pooblaščenega prejemnika in vstopila v režim odloga plačila trošarine, kar ji je omogočalo nakup naftnih derivatov v Italiji brez plačila trošarine in njihov vnos v Slovenijo, kjer jih je sprostila na trg, je morala na podlagi ZTro še pred začetkom prejemanja trošarinskih izdelkov carinskemu organu predložiti instrument za zavarovanje plačila trošarine, bančno garancijo. Višino tega zavarovanja je odmeril carinski organ, na podlagi podatkov obsojenega A. A. o predvidenem obsegu/količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo družba prejela v obdobju 12 mesecev. Garancija je bila določena v višini pričakovane trošarine za 12 mesecev v znesku 4 milijone SIT. A. A. je bil obsojen, ker je lažno prikazoval prav slednje podatke, kar je v opisu kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo dejansko realiziranih količin naftnih derivatov, ki so že v enem mesecu dosegle pričakovani letni promet. O nameri večjega uvoza trošarinskih izdelkov obsojenec ni obvestil carinskega organa, ki bi v tem primeru odredil plačilo dodatne bančne garancije, čeprav sta ga je h temu zavezovala tako izdano dovoljenje, kot tudi določba 29a člena ZTro. Navedeno omogoča razumen sklep, da so bili carinskemu organu predloženi lažni podatki.

13. Pritrditi je tako zahtevama, da lažni podatki o predvidenem obsegu uvoza trošarinskih izdelkov, ki so bili carinskemu organu sporočeni v postopku izdaje dovoljenja pooblaščenega prejemnika, niso podlaga za določitev davčne obveznosti, tj. trošarine. Vendar pa je podana vzročna zveza med očitanim ravnanjem in neizpolnitvijo celotne trošarinske obveznosti. V izreku izpodbijane pravnomočne sodbe je tako opisana preslepitev carinskega organa, ki je bil na podlagi lažnih podatkov o predvidenem obsegu trošarinskih izdelkov, ki jih bo družba A., d. o. o., prejela v obdobju dvanajstih mesecev, zapeljan v odmero zavarovanja plačila trošarine z bančno garancijo zgolj v višini 4 milijone SIT in na tej podlagi v izdajo dovoljenja pooblaščenega prejemnika. S tem je konkretizirano ravnanje carinskega organa v škodo državnega proračuna, saj sta obsojenca dosegla bistveno nižjo višino zavarovanja za plačilo trošarine, kot bi bilo odmerjeno, če bi carinskemu organu sporočila resnično predvidene količine naftnih derivatov, ki jih bo uvozila družba A., d. o. o. V njunem namenu je tako že od vsega začetka bilo, da trošarin, katerih plačilna obveznost bo nastala ob uvozu višjih dejanskih količin, ne bosta plačala. Družba A., d. o. o., je bila namreč brez sredstev, s katerimi bi se, poleg iz bančne garancije (za katero je sredstva zagotovila B., d. o. o.), davčni organ lahko poplačal in je delovala je kot t.i.missing trader. Iz opisa izhaja, da je bil namen obsojencev v tem, da se družbi A., d. o. o., in (posredno) B., d. o. o., delno izogneta plačilu trošarine, in sicer v tistem delu, ki bo presegel odmerjeno zavarovanje plačila trošarine v višini 4 milijone SIT. Na takšen način sta se dejansko izognili plačilu trošarine za dva meseca v znesku 1.030.564 EUR, ki je prav tako ni bilo možno prisilno izterjati od družbe A., d. o. o. 14. Ne drži torej navedba vložnikov, da vloga za izdajo dovoljenja pooblaščenemu prejemniku trošarinskih izdelkov in v njej navedeni lažnivi podatki o predvidenem obsegu trošarinskih izdelkov (naftnih derivatov) niso vplivali na izogibanje plačila trošarinske obveznosti. Še manj, da gre zato zgolj za prekršek po ZTro. V opisu kaznivega dejanja so namreč navedena takšna konkretna dejstva in okoliščine, ki izpolnjujejo vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ.

15. Tako je glede družbe B., d. o. o., opisano, da je bilo bistvo preslepitve v tem, da je bilo carinskemu organu lažnivo prikazano, kdo je trošarinski zavezanec/dejanski prejemnik trošarinskega blaga, zaradi česar se je pravi trošarinski zavezanec (B., d. o. o.,) izognil obračunu in plačilu trošarine in se na ta način okoristil. V opisu dejanja je navedeno: i) da sta obsojenca imela (od vsega začetka) namen, da se (posredno) družba B., d. o. o., delno izogne plačilu trošarine; ii) da je bila družba A., d. o. o., kot slamnata družba le navidezni trošarinski zavezanec in uvoznik, saj je bila nabava naftnih derivatov preko A., d. o. o., (v resnici) organizirana s strani in za družbo B., d. o. o., katera je trošarinske izdelke tudi dejansko plačala, organizirala in plačala njihov transport in jih prejela; kar vse pomeni, da je bila družba B., d. o. o., pravi trošarinski zavezanec, kar sta obsojenca z opisanim obvodom carinskemu organu prikrila; iii) opisan je način, kako sta obsojenca izvedla ta obvod preko A., d. o. o., kot navidezne uvoznice naftnih derivatov, torej način preslepitve carinskega organa, ki je bil zapeljan v zmoto, da je A., d. o. o., prava trošarinska zavezanka, ker je obsojeni A. A. lažnivo prikazoval, bo ta družba v Slovenijo vnesla trošarinsko blago in ga tu sprostila na trg; iv) da je bila dejanski prejemnik protipravne premoženjske koristi družba B., d. o. o.; v) da trošarinske obveznosti, kolikor presegajo dano garancijo, niso bile plačane in da presegajo veliko premoženjsko korist. 16. Glede družbe A., d. o. o., je v opisu dejanja opisana preslepitev carinskega organa (v sostorilstvu) na način, da je obsojeni A. A. z vlogo za izdajo dovoljenja in z njeno lažno vsebino prikazoval, da ima družba A., d. o. o., namen v Slovenijo iz Italije vnesti določeno količino trošarinskih izdelkov in je v sostorilstvu z obsojenim B. B. zapeljal carinski organ v zmoto, da je dejanska/prava trošarinska zavezanka družba A., d. o. o., in ne družba B., d. o. o.,, ki se je na ta način izognila svojim trošarinskim obveznostim.

17. Zagovorniki obsojenega B. B. kršitev kazenskega zakona zatrjujejo še z navedbo, da podatek o predvidenem obsegu trošarinskih izdelkov ne more biti lažen podatek v smislu prvega odstavka 254. člena KZ. V konkretnem primeru naj bi šlo za očitek bodočega negotovega dejstva, ki v času storitve kaznivega dejanja, tj. v trenutku vložitve vloge za izdajo dovoljenja pooblaščenega prejemnika, obsojencema še ni mogel biti znan. Vložniki so prepričani, da o lažnivosti dejstva iz prvega odstavka 254. člena KZ ni dopustno sklepati za nazaj. Tega očitka zagovorniki v pritožbi niso uveljavljali, čeprav za to ni bilo nobene ovire. Gre za materialno neizčrpan očitek, ki ga Vrhovno sodišče ne presoja (peti odstavek 420. člena ZKP). Kolikor pa navajajo, da je dokazni zaključek sodišč o zavestnem prikazovanju lažnivih predvidenih količin naftnih derivatov, ki bodo predmet vnosa v Slovenijo, zmoten in ne dosega standarda gotovosti, ker sta se sodišči oprli na kasneje realizirane količine, pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Zagovornik obsojenega A. A. z navedbami, da je obsojenec carinskemu organu navedel podatke o predvidenem obsegu trošarinskih izdelkov, kar ne more predstavljati dajanja lažnih podatkov, saj tedaj ni vedel in ni imel točnega podatka, kolikšne količine naftnih derivatov namerava C. C. uvoziti v obdobju dvanajstih mesecev, da je prišlo samo do neplačila trošarinskih obveznosti, in da so bile carinskemu organu (kasneje) ob vsaki pošiljki naftnih derivatov oziroma ob uvozu v Slovenijo sporočene njihove natančne količine. S temi navedbami ne preseže uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj nakazuje na drugačno dokazno oceno, kar je razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljat (drugi odstavek 420. člena ZKP).

**Bistvene kršitve določb ZKP in ustavnih pravic**

19. Zagovornik obsojenega A. A. trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja je izpustilo tekst „s sodelovanjem pri izvršitvi“ prekoračilo obtožbo. Zatrjevana kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana (tudi) v primeru, če sodišče tako spremeni opis dejanja, da je sprememba (glede na obtožbo) v obsojenčevo škodo. Prav to zatrjuje vložnik, pri čemer navaja, da „sodelovanje pri izvršitvi“ obsojenemu A. A. ni bilo dokazano, ker v spisu ni dokaza, da je poznal soobsojenega B. B. Takšna obrazložitev je v nasprotju z očitkom vložnika, da je sprememba obsojencu v škodo, saj po vsebini zatrjuje, da je sodišče iz (abstraktnega dela) opisa dejanja izpustilo del dejanskega stanja, ki obsojencu ni bil dokazan. Kolikor pa vložnik izpostavlja, da bi morali nižji sodišči na podlagi izvedenega dokaznega postopka priti do drugačnega zaključka o tem, ali sta obsojenca kot sostorilca sodelovala pri preslepitvi carinskega organa, pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20. Protispisna je trditev zagovornikov obsojenega B. B., da je bilo prvostopenjsko sodišče tisto, ki je obliko sostorilstva iz skupnega delovanja spremenilo v odločilni prispevek obsojenega B. B. Iz podatkov spisa izhaja, da je obtožnico v tem delu spremenilo državno tožilstvo z vlogo z dne 3. 3. 2020 (list. št. 1707-1710). Pritožbeno sodišče s tem, da je enak pritožben ugovor zavrnilo s pojasnilom o dopustnosti tožilske spremembe obtožnice na podlagi 344. člena ZKP tudi v škodo obdolženca, zato ni zagrešilo zatrjevanih kršitev 22. (pravica do obrazložene sodne odločbe) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih).

21. Zagovorniki obsojenega B. B. trdijo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo, na pritožbene navedbe, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojen obsojenec, ni kaznivo dejanje, uveljavljajo kršitev 22. in 25. člena Ustave ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je v točki 6 s sklicevanjem na določbe ZTro in Pravilnika o izvajanju ZTro zavrnilo pritožbene navedbe, da lažni podatki o predvidenem obsegu trošarinskih izdelkov, ki jih bo družba prejela v prihodnjem obdobju, ne predstavljajo lažnih podatkov, ki bi lahko vplivali na ugotovitev in odmero davkov ali drugih predpisanih obveznosti v smislu prvega odstavka 254. člena KZ. Ostale navedbe o pravilni razlagi zakonskih znakov pa je presojalo skozi vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja (točke 8 do 11 sodbe).

22. Po njihovem stališču pritožbeno sodišče tudi ni vsebinsko odgovorilo na pritožbene očitke, da med izvedenimi dokazi ni nobenega ne posrednega ali neposrednega, ki bi vsaj kazal na obstoj predhodnega dogovora med obsojencema, da bosta preslepila trošarinski organ z lažnivim prikazovanjem količin naftnih derivatov, ki naj bi jih nabavila A., d. o. o. Pritožbene navedbe o nedokazanosti predhodnega obstoja dogovora med obsojencema, da bosta preslepila carinski organ, je višje sodišče presojalo v točkah 10 in 11 sodbe. Jasno je navedlo, da se (tudi) v tem delu strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ter povzelo bistvene ugotovitve, tj. konkretna dejstva in okoliščine glede usklajenosti načina poslovanja med obema družbama in glede tega, kdo je v imenu in na račun vsake od družb vodil posle. Po ustaljeni sodni praksi pritožbeno sodišče ni zavezano k ponavljanju argumentov, ki jih je zapisalo prvostopenjsko sodišče, če se z njimi strinja.

23. Ostale navedbe zahteve zagovornikov obsojenega B. B. pa ne presežejo uveljavljanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Gre za naslednje očitke: da sodišči nista ugotovili in ne obrazložili oziroma da v sodbah niso navedena dejstva, ki bi pomenila konkretizacijo goljufivega (preslepitvenega) namena v trenutku sporočanja podatkov, čeprav bi ga, ker gre za samostojni zakonski znak, morali ugotoviti; da obsojencu ni mogoče pripisati namena zmanjševanja davčne osnove in s tem davka, torej da bi se s svojim ravnanjem vsaj deloma izognil plačilu davka, saj ko storilec ne ve, kakšen bo obseg trošarinskih izdelkov, mu že pojmovno ni mogoče pripisati namena, da bi se sporočanjem predvidenega obsega izdelkov namerno izognil plačilu davka.

24. Zagovornik obsojenega A. A. navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o izpovedbah prič D. D. in E. E., ki sta za družbo B., d. o. o., v inkriminiranem času opravljala prevoze naftnih derivatov. Povzema, kaj sta priči izpovedali v preiskavi in kaj na glavni obravnavi, predvsem, da o obsojenem A. A. nista vedeli ničesar obremenilnega, pač pa sta povedali o dejstvih, ki nakazujejo, da so kaznivo dejanje izvršile druge osebe. Poleg tega naj bi izpodbijana pravnomočna sodba ne imela razlogov o organizaciji nabave naftnih derivatov v Italiji, ki se je vršila preko družbe A., d. o. o., kar se zatrjuje v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe. Pri tem vložnik povzema izpovedbo priče F. F. in zaključuje, da je dokazni postopek pokazal, da obsojeni A. A. z nabavo naftnih derivatov v Italiji ni imel ničesar. Prvostopenjsko sodišče je izčrpne razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obsojenega A. A., da pri kaznivem dejanju nabave derivatov v Italiji ni sodeloval, navedlo v točki 9, pritožbeno sodišče pa grajo te dokazne ocene zavrnilo v točki 11 sodbe in svoje razloge obrazložilo z izčrpnim povzemanjem dokazne ocene. Predstavljane navedbe, nakazujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je (med drugim) podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar vložnik z obrazložitvijo uveljavljane kršitve ostaja na ravni ponujanja zgolj svojega videnja rezultata dokazovanja, ki je drugačno od dokazne ocene in pravnomočnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano in jih ponovno ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer ima sodba sodišča prve stopnje razloge o tem.

25. Vložnik trdi, da je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča družba A., d. o. o., po vnosu naftnih derivatov v Slovenijo carinskemu organu predložila vse trošarinske dokumente, kar pomeni, da je ta razpolagala z vsemi podatki o količini uvoženih derivatov. S tem naj bi bilo podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom sodbe glede dajanja lažnih podatkov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Takšno nasprotje ni podano. Kot je bilo obrazloženo že pri očitku kršitve kazenskega zakona je bistvo ravnanja obsojenega A. A., da je carinske organe spravil v zmoto, da je dejanska/prava trošarinska zavezanka družba A., d. o. o., in ne družba B., d. o. o., ki se je na ta način izognila svojim trošarinskim obveznostim.

**Glede kaznivega dejanja pod točko I/2**

26. Obsojeni B. B. je bil spoznan za krivega, da je novembra in decembra 2004 ter januarja 2005 za družbo B., d. o. o., neupravičeno uveljavljal odbitek vhodnega DDV, v znesku 543.683,73 EUR.

27. Njegovi zagovorniki navajajo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da so razlogi prvostopenjskega sodišča glede dokazanosti kaznivega dejanja pomanjkljivi. Trdijo, da „vse obstoji na špekulaciji“, da je bilo za sodišče ključno priznanje obsojenčeve sestre G. G., čeprav se je ta v obravnavanem postopku odpovedala pričanju in čeprav v opisu dejanja ni navedeno, da je obsojenemu B. B. pri izvršitvi kaznivega dejanja pomagala njegova sestra, da znanja in izkušenj obsojenec pri trgovanju z naftnimi derivati, za razliko od svoje sestre, ni imel, slednja je imela partnerja, zaposlenega na Petrolu, in bila z njim ponovno obravnavana zaradi podobnih kaznivih dejanj.

28. Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča v točki 11 izhaja, da ni spregledalo bistva pritožbenih navedb zagovornikov, da je posle v družbi B., d. o. o., tudi dejansko vodila njena (formalna) zakonita zastopnica in sestra obsojenega B. B. Tako je povzelo ključne dokaze in obrazloženo pojasnilo, zakaj se strinja drugačnimi dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča oziroma v čem vidi skladnost med priznanjem krivde, ki ga je obsojenčeva sestra podala za svoj prispevek h kaznivem dejanju, in preostalimi izvedenimi dokazi. Kolikor pa vložniki vztrajajo pri zmotnosti takšnih dejanskih zaključkov, pa uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

29. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po zatrjevanju vložnikov podana s tem, da je obrazložitev sodbe (da je obsojeni B. B. kaznivo dejanje pod točko I/2 storil ob pomoči sestre G. G.) v nasprotju z njenim izrekom (kar v opisu dejanja ni navedeno). Gre za materialno neizčrpane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati (peti odstavek 420. člena ZKP).

**Glede kazenske sankcije**

30. Zagovorniki obsojenega B. B. zatrjujejo kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana s tem, ker je sodišče kot okoliščino pri določitvi kazenske sankcije zmotno upoštevalo tudi stopnjo krivde. Dejstvo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, saj ga je mogoče storiti le s to obliko in stopnjo krivde, zato ne more predstavljati obteževalne okoliščine.

31. Kršitev ni podana, saj ne drži, da sta sodišči kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni upoštevali, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Povsem jasno sta med obteževalne okoliščine uvrstili druga dejstva, in sicer veliko preseganje meje višine pridobljene protipravne premoženjske koristi kot zakonskega znaka ter relativno daljše časovno obdobje organiziranega načina delovanja obsojencev (točka 12 prvostopenjske sodbe in točka 14 drugostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je pomen ugotovljene stopnje krivde umestilo v določbo 41. člena KZ, po kateri sodišče kazen odmeri v predpisanih mejah, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, vendar iz obrazložitve odločbe o kazni ne izhaja, da ji je dejansko pripisalo obteževalni pomen.

32. Očitek, da odmerjena kazen odstopa od povprečja odmerjenih kazni za tovrstna dejanja, bi lahko Vrhovno sodišče presojalo z vidika 22. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja enako varstvo pravic ob ustaljeni sodni praksi. Toda vložniki se le povsem posplošeno sklicujejo na „zadeve“, v katerih je bil znesek zatajenih obveznosti bistveno višji, kljub temu pa so sodišča odmerjala bistveno nižje kazni, zato vsebinski preizkus primerljivosti z obravnavanim primerom ni mogoč.

33. Vložniki navajajo, da sodišče pri izbiri kazenske sankciji in odmeri kazni ni upoštevalo, da obsojenec za tovrstna kazniva dejanja še ni bil obsojen, da gre pri obravnavanem dejanju za kratko obdobje, da obsojenec ni oviral dela carinskih in davčnih organov, da dejanje sega šestnajst let nazaj, da gre po primerjavi obsojencu določenih kazni za obe kaznivi dejanji za matematično operacijo glede na višino pridobljene premoženjske koristi, oziroma da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin pri odmeri iz 41. člena KZ. S tem ne uveljavljajo nobene zakonske kršitve, pač pa napadajo primernost izrečene kazni. Gre za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

C.

34. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je deloma vložena v nasprotju z določbo drugega in petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo.

35. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki obsojencev z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da je obsojeni A. A. ob upoštevanju premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso v višini 800 EUR, po tarifnih številkah 7114 in 7151 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenega B. B. je Vrhovno sodišče tega oprostilo plačila stroškov postopka.

36. Odločitev je bila sprejeta soglasno.