Jedro

Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (ZTro) ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na višino zavarovanja, ki ga je zahteval pristojni organ, še manj pa na višino trošarine. ZTro je v prvem, petem in šestem odstavku tega člena določil, da mora imetnik trošarinskega dovoljenja za zavarovanje izpolnitve obveznosti za plačilo trošarin predložiti carinskemu organu instrument za zavarovanje plačila trošarine (prvi odstavek); da višino zneska instrumenta za zavarovanje plačila trošarine določi carinski organ tako, da višina zneska ustreza trošarinskemu dolgu za te izdelke (peti odstavek) ter da višino zneska instrumenta določi med drugimi kriteriji tudi kriterij obsega poslovanja imetnika trošarinskega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega S.Č. in pritožba zagovornikov obdolženega B.B. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP se obdolžena S.Č. in B.B. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje spoznalo obdolžena S.Č. in B.B. za kriva storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, obdolženega B.B. pa še kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Obdolženemu S.Č. je po tretjem odstavku 254. člena KZ izreklo kazen tri leta zapora. Obdolženemu B.B. je sodišče po tretjem odstavku 254. člena KZ določilo kazni tri leta zapora in eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi S.Č. dolžan plačati ¼ stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP se obdolženega B.B. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Proti taki sodbi so se pritožili: - zagovornika obdolženega S.Č. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazni ter zoper izrek o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in podredno še, da se izrek o kazni obdolženemu Č. spremeni tako, da se obdolžencu izreče kazen zapora dveh let, ki se naj izvrši z delom v splošno korist in - zagovorniki obdolženega B.B. iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti storitve očitanih kaznivih dejanj.

3. Zagovornika obdolženega Č. sta zahtevala, da pritožbeno sodišče o seji senata obvesti oba obdolženca in njiju. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji obvestilo oba obdolženca, njuna zagovornika, obdolženega B. in njegovega zagovornika in višjo državno tožilko. Seje so se udeležili višja državna tožilka, zagovornik obdolženega Č., odvetnik B.M. in zagovornik obdolženega B., odvetnik P.F. Ker so bili oba obdolženca in zagovornik obdolženega Č., odvetnik L. o seji pravilno obveščeni, je pritožbeno sodišče pritožbeno sejo opravilo v njihovi nenavzočnosti v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbe niso utemeljene.

K uveljavljanim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka:

5. Zagovornika obdolženega Č. sodišču prve stopnje očitata, da je prekoračilo obtožbo, ko je v izreku sodbe izpustilo tekst iz prve in druge vrstice modificirane obtožbe z dne 3. 3. 2020 "s sodelovanjem pri izvršitvi", saj bi moralo tožilstvo glede na opis obtožbe, obdolženemu Č. dokazati takšno sodelovanje, kar pa tožilstvu ni uspelo, saj v spisu ni nikakršnega dokaza, da je obdolženi že pred izvršitvijo opisanega kaznivega dejanja poznal soobdolženega B., še manj pa, da da bi se z njim dogovoril in sodeloval pri izvršitvi le teh. Takšna sprememba izreka s strani tožilstva opisanega kaznivega dejanja pa je na škodo obdolženega in ne v njegovo korist. Sodišču prve stopnje tudi očitata, da izpodbijana sodba nima skoraj nikakršnih razlogov, ki se nanašajo na izpovedbe prič A.E., A.C. in J.D. Prav tako sodišče nima razlogov o delu izreka sodbe v šesti, sedmi in osmi vrstici "...sta po predhodnem dogovoru nabavo naftnih derivatov za družbo I. d.o.o. pri italijanskem dobavitelju S.M.P. navidezno organizirala preko slamnate družbe G.H....", saj je v nasprotju s tem dokazni postopek pokazal, da obdolženi Č. z nabavo naftnih derivatov v Italiji ni imel ničesar. To navsezadnje izhaja tudi iz izpovedbe priče C.P., ki je izrecno izpovedal, da so se o dobavi dogovarjali le s predstavniki I., predvsem pa še iz telefonskih klicev, ko obdolženi Č. ni imel niti enega klica v Italijo. Očita se sodišču tudi, da nima razlogov o tem, zakaj naj bi obdolženi Č. dejanje storil tudi v mesecu decembru 2004, saj je družbo prodal že v začetku tega meseca. Določbe Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) pa glede poročanja določajo, da je potrebno podatke sporočiti do 25. v naslednjem mesecu, torej v obravnavani zadevi do 25. 1. 2005, ko obtoženi tudi uradno ni bil več odgovorna oseba družbe G.H. d.o.o. Pritožbi sodišču tudi očitata, da je v razlogih sodbe prišlo v nasprotje z izrekom sodbe, da je obdolženi Č. carinskemu organu dal lažne podatke, saj je dal le "podatke o predvidenem prometu", za katerega ob podaji vloge ni mogel vedeti kakšen bo, saj je posel z naftnimi derivati vodil P. Zagovornik L. pa v pritožbi še navaja, da je v izreku sodbe sicer zapisano, da bi naj bilo dejanje storjeno do 29. 12. 2004, pri čemer datum do kdaj bi bilo storjeno prepovedano ravnanje, ni ne v izreku in ne v obrazložitvi sodbe pojasnjeno, izhaja pa iz izvedenskega mnenja izvedenca M. z dne 28. 3. 2019, katerega pa sodišče prve stopnje v izreku ni upoštevalo.

S temi navedbami pa pritožbi zagovornikov obdolženega Č. ne uveljavljata pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak obrazlagata in s tem uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga sicer itak uveljavljata. Zato bo pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe odgovorilo v delu "K uveljavljanemu pritožbenemu razlogu zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja." Zagovornik odvetnik L. pa sodišču prve stopnje še očita, da je obdolženemu S.Č. kršilo pravico do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker ni zaslišalo kot pričo že obsojeno C.B., saj obdolženi s pričo ni v sorodu, ampak je priča sestra soobdolženega B. Sodišče prve stopnje obdolženemu Č. ni kršilo pravice do obrambe, ko ni dovolilo zaslišanje priče C.B., ki je sestra soobdolženega B., ni pa v sorodu z obdolženim Č. Ravnalo je po četrtem odstavku 236. člena ZKP, ki določa, da kdor ima razlog, da odreče pričevanje proti enemu od obdolžencev, je oproščen dolžnosti pričevanja tudi proti drugim obdolžencem, če se njegova izpovedba po naravi stvari ne da omejiti samo nanj. Obdolžena Č. in B. sta v obravnavani zadevi soobdolženca in se jima očita, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ, ki je glede na opis dejanja nedeljiv. Zato se njena izpovedba ne da omejiti samo na dejanje in ravnanje obdolženega Č.

Zagovornik obdolženega B. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču očita, da je poseglo v opis dejanja na način, da je spremenilo opis dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe glede načina udeležbe obdolženega B.B. na način, da je bil glede na izvedeni dokazni postopek opisa dejanja po zadnji modifikaciji obtožbe, sprejemljiv za obsodbo. Tako je obliko sostorilstva, ki naj bi bila podana v obliki skupnega delovanja, spremenilo v način, da je sostorilstvo podano zaradi odločilnega prispevka B.B. Takšen poseg v obtožnico, s ciljem da se zagotovi njena skladnost z dejanskim stanjem, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, pa je očitno na škodo obdolženca. V kolikor sodišče ne bi poseglo v opis dejanja, dejanje, kot je bilo opisano v obtožnici z dejstvi, ugotovljenimi v dokaznem postopku, ne bi bilo izkazano. V skladu s 354. členom ZKP je sodišče vezano na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče opisa dejanja ne sme spreminjati na škodo obdolžencev, v kolikor pa to stori, takšna obsodba ne temelji na zahtevi upravičenega tožilca. Pritožba ni utemeljena. 5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP določa, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca ali je podan predlog oškodovancev ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Storilca kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti iz 254. člena KZ preganja državni tožilec, zaradi česar je upravičeno zoper obdolženca vložil obtožni akt, torej obtožnico. Sicer pa je potrebno poudariti, da 344. člen ZKP (sprememba in razširitev obtožbe) ureja spremembo (mutabiliteto) obtožnice. Ko postane obtožnica pravnomočna (285. člen), je upravičeni tožilec ne more več spremeniti, razen na glavni obravnavi. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. Ni treba, da na to kažejo novi dokazi, lahko so tudi isti dokazi, ki so bili izvedeni med preiskavo, ki pa jih je po njihovi izpovedbi na glavni obravnavi tožilec drugače ocenil. Tožilec spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obdolženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa lahko ima za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu.1 K uveljavljanim kršitvam kazenskega zakona:

6. Zagovornika obdolženega Č. v pritožbi zatrjujeta, da v ravnanju obdolženega Č. ni zaslediti vseh zakonskih znakov opisanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ. Obdolženi namreč ni dal nikakršnih lažnih podatkov, kar je zakonski znak opisanega kaznivega dejanja, prav tako ni z ničemer preslepil carinskega organa. Samo neplačilo davkov oziroma trošarinskih obveznosti, ko je carinskemu organu obdolženi predložil vso dokumentacijo, ki je izkazovala do litra natančno količino uvoženih derivatov, pa ne predstavlja tega kaznivega dejanja. Zagovornik obdolženega Č. odvetnik L. pa kršitev kazenskega zakona ugotavlja še v zaključku sodišča prve stopnje, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje v sostorilstvu. V času storitve kaznivega dejanja se namreč obdolženca nista poznala in osebe, ki se ne poznajo, ne morejo zavestno sodelovati pri dejanju. Ista pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona še iz 3. točke 372. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju ali je kazenski pregon v obravnavanem obdobju julij do december 2004 relativno zastaral, saj je znašal deset let. Relativni zastaralni rok pa pomeni, da je sodišče dolžno dokončati kazenski postopek od njegovega začetka, to je od vložitve zahteve za preiskavo do pravnomočnosti sodbe v časovnem okviru za takšno dejanje določenega roka za kazenski pregon, torej v obdobju relativnega zastaralnega roka. To v tej zadevi ni bilo storjeno, saj je od vložitve zahteve za preiskavo pa do izdaje nepravnomočne sodbe preteklo več kot deset let in je že nastopilo relativno zastaranje. Po mnenju pritožnika ne velja relativno zastaranje le za začetek kazenskega pregona, pač pa velja takšen zastaralni rok tudi za dokončanje že začetega kazenskega postopka. Zato pritožnik meni, da bi sodišče moralo zaradi relativnega zastaranja kazenskega pregona obtožnico zavreči. Tudi zagovornik obdolženega B. v pritožbi ugotavlja kršitev materialnega prava (kršitev kazenskega prava), ki se kaže v tem, da opisano dejanje pod točko I izreka izpodbijane sodbe ne predstavlja kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Bistvo inkriminacije tega kaznivega dejanja je zatajitev finančnih obveznosti in ne morebitno njihovo neplačilo. Storilec finančne obveznosti zataji tako, da preslepi pristojni organ. To lahko stori na dva načina, in sicer, da daje pristojnemu organu krive podatke, ki vplivajo na ugotovitev predpisanih obveznosti ali po drugih oblikah preslepitve pristojnega organa. Obema izvršitvenima oblikama je skupno to, da je v obeh primerih dejanje usmerjeno v preslepitev davčnega ali drugega javno finančnega organa s ciljem vplivanja na odmero finančnih obveznosti. Preslepitev se nanaša in je usmerjena v delo davčnega ali drugega organa, ko odloča o finančnih obveznostih storilca opisanega kaznivega dejanja. Pritožba navaja, da je cilj storilca kaznivega dejanja, da s preslepitvijo javno finančnega organa doseže, da njegova javno finančna obveznost ni takšna, kot bi morala biti. V točkah 4 do 7 pa pritožba predstavi določbo 29.a člena ZTro, ki določa, katere podatke mora vlagatelj zahteve predložiti pristojnemu organu. Ta zakon pa ni določal, da bi moral vlagatelj vlogi priložiti podatke o predvidenih dobavah. Opisano zahtevo je namreč mimo zakona (ZTro) določil Pravilnik o trošarinah, ki pa je širil nabor podatkov, ki jih je dolžan predložiti vlagatelj vloge za pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov. V nadaljnjih točkah pa pritožba obrazlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da opis obdolžencema očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Na kakšen način sta obdolženca preslepila pristojna organa in ali sta dala krive podatke, pa je dejansko vprašanje. Zato pritožbene navedbe v tej smeri obrazlagajo in s tem tudi uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O teh pritožbenih navedbah pa bo pritožbeno sodišče odgovorilo v delu svoje sodbe: "K uveljavljanemu pritožbenemu razlogu zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja".

Sodišče prve stopnje uveljavljanih kršitev zakona zagovornika obdolženega B. ni storilo. Pravilnik o izvajanju ZTro ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na višino zavarovanja, ki ga je zahteval pristojni organ, še manj pa na višino trošarine. ZTro je v prvem, petem in šestem odstavku tega člena določil, da mora imetnik trošarinskega dovoljenja za zavarovanje izpolnitve obveznosti za plačilo trošarin predložiti carinskemu organu instrument za zavarovanje plačila trošarine (prvi odstavek); da višino zneska instrumenta za zavarovanje plačila trošarine določi carinski organ tako, da višina zneska ustreza trošarinskemu dolgu za te izdelke (peti odstavek) ter da višino zneska instrumenta določi med drugimi kriteriji tudi kriterij obsega poslovanja imetnika trošarinskega dovoljenja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencema očitana kazniva dejanja imajo vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti iz prvega in tretjega odstavka 254. člena KZ. Ko pa pritožbi zagovornikov obdolženega Č. ta pritožbeni razlog obrazlagata z zagovorom obdolženega Č., da ni dal lažnih podatkov; da ni z ničemer preslepil carinskega organa, saj samo neplačilo davkov oziroma trošarinskih obveznosti, ko je carinskemu organu predložil vso dokumentacijo, ne predstavlja očitanega kaznivega dejanja ter da obdolženca kaznivega dejanja nista mogla storiti v sostorilstvu, pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga sicer že uveljavljata. Ali je obdolženi Č. carinskemu organu dajal lažne podatke in ali sta obdolženca očitano kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe storila v sostorilstvu, pa sta dejanski vprašanji. Tudi na te pomisleke pritožb bo pritožbeno sodišče odgovorilo v delu "K uveljavljanemu pritožbenemu razlogu zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja".

7. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana, saj desetletni relativni zastaralni rok ni potekel, kot to zatrjuje pritožba. Za obravnavano kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem odstavku 254. člena je takrat veljavni KZ določal, da se storilec kaznuje z zaporom do osmih let. 3. točka prvega odstavka 111. člena tega zakonika pa je določala, da, v kolikor ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let. Obravnavana kazniva dejanja so bila storjena v novembru in decembru 2004 in januarja 2005. Desetletni zastaralni rok bi tako potekel v novembru in decembru 2014 oziroma januarju 2015. Iz spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru dne 8. 5. 2014 vložilo obtožnico zoper obdolžene S.Č., B.B. in C.B. v zadevi IV K 81794/2010, dne 2. 7. 2014 pa še obtožnico zoper obdolžena B.B. in C.B. v zadevi I K 15792/2013. Pred tem je okrožno državno tožilstvo v letu 2010 vložilo zahtevo za opravo preiskavo. To pomeni, da je bila zahteva za preiskavo in da sta bili obe obtožnici vloženi pred potekom desetletnega relativnega zastaralnega roka. Pritožba nima prav ko zatrjuje, da relativni zastaralni rok pomeni tudi, da je sodišče dolžno dokončati kazenski postopek od njegovega začetka, to je od vložitve zahteve za preiskavo do pravnomočnosti sodbe v časovnem okviru za takšno dejanje določenega roka za kazenski pregon, torej v obdobju relativnega zastaralnega roka. V 111. členu KZ je določeno relativno zastaranje kazenskega pregona, ki je v tem, da pregon ni več dovoljen, če preteče zastaralni rok, ki je po 1. do 5. točki prvega odstavka določen za kaznivo dejanje glede na višino predpisane kazni. Relativnost tega zastaranja je izražena že v samem besedilu prvega odstavka tega člena, da kazenski pregon s samim potekom rokov ni več dovoljen, če ni v tem zakoniku določeno drugače. Drugačna določenost se najprej lahko kaže že v tem, da nekatera kazniva dejanja sploh ne zastarajo (116. člen), pa tudi v tem, da se potek rokov lahko tudi prekine ali pretrga, zaradi česar se potem podaljšajo (112. člen). Za procesna dejanja, ki pretrgajo zastaranje kazenskega pregona, bi se tako nesporno lahko štela le tista, ki so nujna za začetek in nadaljevanje pregona do izreka obsodilne sodbe kot njegovega končnega cilja (na primer zahteva za preiskavo, sklep o preiskavi, izjava oškodovanca, da nadaljuje kazenski pregon, vložitev obtožnice po preiskavi, vložitev neposredne obtožnice brez preiskave, dovoljenje sodišča za vložitev take obtožnice, vložitev zasebne tožbe, vložitev obtožnega predloga, priprave na glavno obravnavo in drugo).2 Za drugi razlog za pretrganje zastaranja, to je, da je bilo storjeno novo enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, se zahteva, da mora biti storjeno v času, ko teče zastaralni rok. Če so taka kazniva dejanja storjena pred začetkom tega roka ali po njem, to ne vpliva na zastaranje.3 Tudi izvajanju zagovornika obdolženega B. ni moč pritrditi. Opis dejanja, ki je naveden v točki I izreka namreč vsebuje prav vse zakonske znake obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, ki je opredeljeno v prvem in tretjem odstavku 254. člena KZ, kot ga sicer pritožba dobesedno opredeli v točki 2. K uveljavljanemu pritožbenemu razloge zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

8. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da so obdolžencema očitana kazniva dejanja dokazana. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov obdolžencev pa še dodaja:

9. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožniki ne strinjajo. Ponavljajo zagovora obeh obdolžencev, da očitanih kaznivih dejanj nista storila. Prepričati skušajo, da se med zbranim dokaznim gradivom in izvedenimi dokazi ne nahaja noben dokaz, posredni ali neposredni, ki bi potrjeval, da naj bi se obdolžena predhodno dogovorila, da bosta preslepila trošarinski organ z lažnivim prikazovanjem količin naftnih derivatov, ki bi jih naj nabavila G.H. d.o.o. V dokaznem postopku ni bil izveden noben dokaz, ki bi potrjeval obstoj zatrjevanega dogovora ali pa dokaz, ki bi kazal na njegov obstoj. Obdolženca sta povedala, da se ne poznata. Obdolženi Č. ni bil direktor niti poslovodja G.H. d.o.o. Da očitano kaznivo dejanje obdolženi Č. ni mogel storiti in ga tudi ni storil, je razvidno iz izpovedb prič P. in A. v vseh fazah kazenskega postopka, od predkazenskega postopka dalje. Obdolženi B. ni poznal postopka nabave naftnih derivatov, zato je vse urejala sestra C.B. skupaj s partnerjem I.D., ki je pred tem delal na P. in je postopke nabave naftnih derivatov poznal. Ker obdolženi B. ni vedel kako se trošarinska dokumentacija izpolnjuje; katera dovoljenja so sploh potrebna in na kakšen način se jih pridobi, se niti ni mogel dogovoriti s soobdolženim Č., da bosta z lažnivim prikazovanjem preslepila trošarinski organ. Vse opisano pa je bilo znano le C.B. in njenemu partnerju, ki sta z opisanim področjem že imela predhodne izkušnje. C.B. pa je glede opisanega dejanja tudi že priznala krivdo ter v zvezi s tem tudi prevzela odgovornost. 10. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovorom obdolžencev, ampak izpovedbam prič in izvedenca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. 11. Zagovora obdolžencev je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je obširne, jasne in povsem sprejemljive razloge, s katerimi se v celoti strinja pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju nima kaj bistvenega dodati. Zato bistvene okoliščine navaja le še v strnjeni obliki. Sodišče prve stopnje gradi krivdorek na ugotovitvah davčnih organov oziroma zapisnikov o davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi I, na izpovedbah carinskih in davčnih inšpektorjev, na izpovedbah prič in vsebini izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila nabava naftnih derivatov preko družbe G.H. nepotreben obvod, ki je imel le namen, da se družba I. izogne plačilu trošarin, ki je ostalo neplačano na družbi G.H., prav tako pa družba G.H. ni plačala davka na dodano vrednost ter je delovala kot "missing trader družba". Družba I. je namreč bila tista, ki je zagotavljala finančna sredstva, transporte in skladiščne prostore. Utemeljeno sodišče prve stopnje ni verjelo obdolžencema, da se med seboj nista poznala in zato nista in ne bi mogla delovati v sostorilstvu. Družba I. je namreč v obdobju, ki izhaja iz opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, na TRR G.H. nakazala preko 1,9 mio EUR, ki jih je ta prenakazala italijanskemu dobavitelju, prav tako pa je I. zagotovila sredstva za plačilo trošarin v mesecu oktobru. Tak način poslovanja pa je nujno zahteval koordinacijo med osebami, ki vodijo takšne posle in visoko stopnjo zaupanja. Pri italijanskem dobavitelju S.M.P. je bilo opravljenih 298 nabav naftnih derivatov, katere so spremljali trošarinski dokumenti družbe G.H., ki jih je morala predložiti carinskemu uradu, kar je nadalje nujno zahtevalo tesno sodelovanje in koordinacijo med obema obdolžencema. Poudariti je pri tem potrebno, kar je ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, da obdolženi Č. na carinski urad pač ne bi vložil vloge za pridobitev dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov v režimu odloženega plačila, v kolikor o tem ne bi bilo dogovora z B., saj G.H. sama teh poslov ne bi mogla izpeljati. Da je obdolženi Č. odločal o poslih z naftnimi derivati, potrjujejo izvedeni dokazi, in sicer da je podal vlogo za izdajo dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinskega blaga; da je v imenu družbe G.H. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo I. z dne 15. 9. 2004 (priloga A128/96 spisa I Kpr 15792/2013); da je izpolnjeval obračune trošarin za oktober in november 2004 (priloge A3 in A15 spisa I Kpr 15792/2013); da je potrjeval naloge za plačilo družbi S.M.P. (priloga A33 spisa I Kpr 15792/2013); da se je 29. 12. 2004, ko ga je predstavnik carinskega inšpekcijskega urada kontaktiral, skušal izogniti postopku s prodajo poslovnega deleža družbe G.H. (priloga A26 spisa I Kpr 15792/2013); da je R.M. plačal 200.000,00 SIT za vstop v družbo, kjer je moral podpisovati neke račune in prazne liste, kot je povedal M.; da je obdolženi po prodaji poslovnega deleža v družbi G.H. ostal zaposlen za polni delovni čas do marca 2005 (priloga A27 spisa I Kpr 15792/2013) in ker je še v januarju 2005 dvigoval gotovino z vseh treh poslovnih računov družbe ter bil tudi po predaji deleža edini pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi na računih pri Banki Koper in Abanki Vipa, za razpolaganje s sredstvi na računu pri NLB pa je bil pooblaščen do 31. 3. 2005 (priloge A34 - A36 spisa IV K 81794/2010). Na podlagi obrazloženega je sodišče tudi pravilno ugotovilo čas storitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko I, in sicer, da je bilo izvršeno od 21. 7. 2004 do 29. 12. 2004. Po uvedbi carinskega inšpekcijskega nadzora 27. 12. 2004, ko se je predstavnik carinskega organa, glede na obdolženčev zagovor hotel z njim pogovoriti, pa se je obdolženi 29. 12. 2004 skušal izogniti nadaljnjemu postopku s prodajo poslovnega deleža družbe G.H. (priloga A26 spisa IV K 81794/2010). Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, da naj pristnost posameznih podpisov obdolženega S.Č. preveri z izvedencem za preiskavo pisav. Ugotovilo je, da je veliko večino nalogov za dvig gotovine z vseh treh poslovnih računov s podpisi potrjeval obdolženi S.Č., tudi še v januarju 2005, ko ni bil več direktor družbe (priloga A34 - A36 spisa IV K 81794/2010). Izvedeni dokazi, ki so pokazali, da je obdolženi podal vlogo za izdajo dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinskega blaga; da je v imenu družbe G.H. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo I.; izpolnjeval obračune trošarin v obdobju od oktobra do novembra 2004; potrjeval naloge za plačilo družbi S.M.P., pa nasprotujejo zagovoru obdolženega Č., da ni odločal o poslih z naftnimi derivati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sta sicer z obdolženim Č. pri družbi G.H. delovala tudi J.A. in M.P., vendar pa v nasprotju s pritožbenimi trditvami nista imela odločilne vloge in da bi morala biti obravnavana kot sostorilca, kot to zatrjujejo pritožbe. Oba sta prihajala v prostore družbe I. zaradi dokumentov družbe G.H. ali te prevzemala že med prevozi energentov, M.P. pa je obdolženi Č. pooblastil še za dviganje gotovine s poslovnih računov družbe pri bankah. Pritožbam ni moč pritrditi niti tedaj, ko zatrjujejo, da navedba obdolženega Č. v vlogi za izdajo dovoljenja, glede na izrek sodbe, o "predvidenem" obsegu trošarinskih izdelkov ni lažen podatek, ker naj ne bi vedel kakšne količine naftnih derivatov namerava družba G.H. uvoziti. Prav tako pa tudi ni moč pritrditi pritožbam, ki carinskemu organu očitajo, da bi lahko uvoz količin naftnih derivatov, glede na to, da je bila vsa količina uvoženih naftnih derivatov že ob prihodu v Slovenijo takoj sporočena carinskemu organu in je tako dnevno imel pregled nad vsakim litrom uvoženih derivatov, preprečil. Pritožbeno sodišče poudarja, da je podatek o "predvidenem" obsegu trošarinskih izdelkov naveden v vlogi za izdajo dovoljenja pooblaščenega prejemnika gotovo bil lažen. Količina naftnih derivatov je bila nizka in temu primerno tudi zavarovanje, ki ga je zahteval carinski organ, plačala pa I. Ta "predvidena" količina je bila namenjena le temu, da je carinski organ na podlagi vloge izdal dovoljenje. Takoj zatem pa se je nabava naftnih derivatov bistveno povečala čez predvideno in napovedano količino. Carinski organ je pozival G.H., da plača zavarovanje za povečan obseg uvoza, česar pa ni storila. Ko pa je carinski organ začel postopek, pa obdolženi Č. ni bil več dosegljiv in je delež v G.H. prodal, carinski organ pa je dovoljenje v marcu 2005 preklical. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo in pravilno zaključilo, da je bila C.B. (sestra obdolženega B.B.) le formalna direktorica družbe I., dejansko pa se je ukvarjal z vodenjem poslov družbe glede nabave in preprodaje naftnih derivatov obdolženi B.B. Obdolženi je še v času, ko je bil na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije nezmožen za delo, opravil 121 telefonskih klicev v podjetje S.M.P., obsojena C.B. pa nobenega. V kazenskem postopku zoper njo je C.B. podala izjavo o priznanju krivde zaradi pomoči obema obdolžencema pri obravnavanem kaznivem dejanju. Po pravnomočnosti sodbe zoper njo se je na glavni obravnavi v sedaj obravnavani zadevi kot priča sklicevala na pravno dobroto oprostitve dolžnosti pričanja. Z njeno izjavo o priznanju krivde, da je pri družbi I. kot direktorica opravljala administrativna in organizacijska opravila, medtem ko je bil dejanski poslovodja te družbe v zvezi z organizacijo nabave naftnih derivatov pri družbi S.M.P. njen brat, obdolženi B.B., pa so se ujemali drugi izvedeni dokazi. Tako so priče A.C., ki je v obravnavanem obdobju za I. opravljal prevoze povedal, da mu je navodila za prevoze dajal tudi obdolženi B.; priča N.F. iz družbe A.O. je povedala, da je obdolženega B. spoznala že pred letom 2004, ker se je tudi on ukvarjal z isto dejavnostjo kot njihova družba, torej v zvezi z naftnimi derivati. Leta 2004 pa jih je obdolženec poklical in povedal, da je od družbe S.M.P. dobil ekskluzivo, zato so poslovali preko njega, dobave blaga pa so faktorirali preko G.H. Priča J.D. je obdolženca poznala kot lastnika tega podjetja, ki je obsojeni C.B. povedala kakšno plačo bo prejemala.

Sodišče prve stopnje pa je navedlo obširne razloge zakaj je obdolženi B.B. še sam storil kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ, ki se nanaša na neplačilo davka na dodano vrednost. Kot je že bilo obrazloženo, je družba I. v obravnavanem obdobju sama nabavljala naftne derivate pri družbi S.M.P. in dobave izvedla z navideznim posredovanjem G.H. in G. d.o.o. ter tudi podjetjem L.K. s.p. Slednja sta delovala kot neplačujoča gospodarska subjekta, kar izhaja iz prilog A4 in A25 spisa I Kpr 15792/2013. Obdolženi B.B. je v svojem zagovoru navedel, da je nabavo naftnih derivatov usmeril preko podjetja L.K. s.p. potem, ko je bil blokiran poslovni račun družbe G.H. Tako kot je bilo ugotovljeno za to družbo, je tudi iz zapisnikov o davčnih inšpekcijskih nadzorih tudi za družbo G. d.o.o. in podjetje L.K. s.p. razvidno, da pri družbi G. d.o.o. niso oddali računovodskih izkazov in obračuna davka od dobička pravnih oseb za poslovno leto 2004, čeprav so glede na poslovno dokumentacijo družbi I. tedaj prodali naftne derivate v vrednosti več kot 39,000.000,00 SIT, česar v poslovnih knjigah niso izkazali, zadnji obračun davka na dodano vrednost pa so oddali za davčno obdobje februar 2004; v letih 2004 in 2005 pa niso pridobili dovoljenja pooblaščenega prejemnika trošarinskega blaga iz 29.a člena ZTro; niso pa imeli niti osnovnih sredstev niti zaposlenih delavcev za opravljanje obravnavane dejavnosti (priloga A4/17 spisa I Kpr 15792/2013). S tem, ko je družba I., katere posle je dejansko vodil obdolženec, v obračunih davka na dodano vrednost neupravičeno prikazala odbitek vstopnega davka, je zmanjšala svojo davčno obveznost in je bil obdolženčev namen vzpostavitve obravnavanega poslovanja družbe I. z družbama G.H. in G. ter podjetjem L.K. s.p. preslepitev davčnega organa glede utemeljenosti odbitka vstopnega davka in pridobitev velike premoženjske koristi družbi I. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da je obdolžencu kot dejanskemu poslovodji pri tem z izpolnjevanjem davčnih obrazcev in ostalo administracijo pomagala sestra C.B., formalna zastopnica družbe I., ki je bila pravnomočno obsojena za pomoč pri takem dejanju, kar je bilo že obrazloženo. Predloženi obračuni davka na dodano vrednost za davčno obdobje od novembra 2004 do januarja 2005 pa so vključevali sklicevanje na fiktivne račune navedenih treh neplačujočih gospodarskih subjektov, ki družbi I. v resnici niso dobavili naftnih derivatov. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca D.M. izhaja, da jih je družba I. dobavila pri izvirnem dobavitelju neposredno, in jih je z oznakami, datumi in zneski določno opredelil, in sicer da gre za 94 fiktivnih računov družbe G.H. iz novembra 2004, 71 fiktivnih računov družbe G.H. iz decembra 2004, 12 fiktivnih računov družbe G. iz decembra 2004 in 20 fiktivnih računov podjetja L.K. s.p. za januar 2005. 12. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornikov ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in so zato zagovornikove pritožbe zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljene.

K uveljavljanim pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega Č., odvetnika L. glede premoženjskopravnega zahtevka:

13. Pritožba navaja, da je oškodovana R. S. (v nadaljevanju oškodovanka) že 24. 8. 2015 vložila vlogo, s katero je specificirala premoženjskopravni zahtevek (v nadaljevanju PPZ), nato pa 4. 9. 2017 ponovno priglasila PPZ. Zato bi sodišče moralo o zahtevku odločiti s sodbo ali sklepom. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne more strinjati, saj pritožba spregleda, da je sodišče v točki 13 obrazložitve sodbe navedlo razloge, zakaj o PPZ ni odločilo. Državni tožilec namreč obdolžencema ni očital, da bi z obravnavanima kaznivima dejanjema sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, družbi G.H. in I. pa sta bili 2. 2. 2007 oziroma 15. 5. 2012 izbrisani iz sodnega registra, zato sodišče ni odločilo o odvzemu ugotovljene protipravne premoženjske koristi. Ker je državna odvetnica 14. 1. 2016 v kazenskem postopku umaknila priglašeni PPZ (list. št. 834 spisa IV K 81794/2010), sodišče ni odločalo o vnovič podanem zahtevku (list. št. 923 in 1715 spisa) in je na podlagi prvega odstavka 103. člena ZKP štelo, da zahtevek ni bil podan. Tretji odstavek 103. člena ZKP namreč določa, da upravičenci (101. člen ZKP) smejo do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev PPZ v kazenskem postopku in ga uveljaviti v pravdi. Če umaknejo predlog, ga ne morejo več ponoviti, razen če ta zakon določa drugače, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

K uveljavljanim pritožbam zoper odločbe o kazenskih sankcijah:

14. Na pritožbe zagovornikov obdolženih je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah. Pritožniki sodišču očitajo, da je obdolžencema izreklo prestrogi kazni zapora, ki sta tudi v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je v premali meri kot olajševalni okoliščini upoštevalo, da obdolženca do sedaj za tovrstna kazniva dejanja še nista bila obsojena ter da so se obravnavana dejanja zgodila že pred 16 leti. Zagovornik obdolženega B. pa še poudarja, da očitana dejanja niso trajala dalj časa ter da obdolženec ni v ničemer oviral dela carinskih in davčnih organov. Z navedenimi pritožbenimi razlogi se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožniki spregledajo, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložilo, da je odmerilo kazen obdolžencema v skladu z 41. členom KZ, saj je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na njeno odmero, torej njuno nekaznovanost in časovno odmaknjenost dejanj. Pravilno pa je ugotovilo in upoštevalo tudi obteževalne okoliščine, in sicer veliko preseganje ugotovljene višine povzročene škode oziroma pridobljene protipravne premoženjske koristi in relativno daljše časovno obdobje organiziranega načina zatajitve finančnih obveznosti. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečenih kazenskih sankcij obdolžencema v njuno korist. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bodo izrečene kazenske sankcije na obdolženca v zadostni meri vplivale, da kaznivih dejanj ne bosta ponavljala. Milejša kazenska sankcija ne bi ustrezno prispevala k doseganju prevencijskih ciljev kazenskopravnega obravnavanja in ne bi bila pravična. Okoliščine v zvezi z nedavno pridobitvijo zaposlitve obdolženega Č. pa bo mogoče upoštevati, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, le pri odločanju o morebitnem predlogu stranke glede načina izvršitve kazni (tretji odstavek 86. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1).

15. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembna bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornikov obdolženih odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

17. Pritožbeno sodišče je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj bosta morala na prestajanje daljše zaporne kazni in stroškov ne bosta sposobna plačati (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, stran 718, komentar točk 1 in 2. 2 Primerjaj dr. Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana 2001, stran 599, komentar 1 in stran 606, komentar 4. 3 Istotam, stran 606, komentar 5.