Jedro

V primeru kot je obravnavani, zastaralni roki iz člena 90 KZ-1 prenehajo teči in je edini zastaralni rok dveletni rok, ki začne teči po datumu, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo zadevo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe višje državne tožilke in ugoditvi pritožbam obdolžene B. B. in zagovornice obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zoper obdolžena A. A. in B. B. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi), iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da sta:

1. A. A. je, kot direktor družbe C. d. o. o. vedel, da je družba C. d. o. o., kot dolžnik postala nezmožna za plačilo, pa je zato da bi izigral in oškodoval upnike s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzročil veliko premoženjsko škodo upnikom, s tem da je v času od septembra 2011 do 31. 12. 2011, vedel, da je družba C., d. o. o., postala nezmožna za plačilo ter da je nesolventna in nelikvidna, saj je že v poslovnem letu 2010 izkazovala za 431.626,00 EUR izgube ter je tako za leto 2010 skupaj s prenesenimi izgubami presegla polovico osnovnega kapitala družbe, od 1. 6. 2011 dalje družba C., d. o. o., ni bila sposobna tekoče poravnavati vseh zapadlih obveznosti do zaposlenih in dobaviteljev, zoper družbo C. d. o. o., je nato bil dne 14. 6. 2012 začet stečajni postopek, prav tako pa družba C., d. o. o., v času od junija 2011 do marca 2012 za zaposlene delavce ni plačala z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost – prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti, njihovih bruto plač v skupni višini 199.839,08 evra ter je Republiki Sloveniji - Davčni upravi Republike Slovenije dolgovala 122.914,10 evra, dne 29. 9. 2011 pa so bila družbi C., d. o. o., na podlagi sklepa o davčni izvršbi št. DT 42910-8114/2011-1-21022-08 blokirana vsa denarna sredstva na transakcijskih računih, pa je zato da bi izigral in oškodoval upnike Republiko Slovenijo, Davčno upravo RS in zaposlene delavce, izdanim računom družbe C., d. o. o., priložil obvestilo, na katerem je bilo navedeno, da kupce prosijo, da od 20. 9. 2011 dalje, vsa nakazila za družbo C., d. o. o., izvajajo na nov bančni račun št. SI56 ... 162, odprt pri E., d. d., pa je bil TRR račun št. SI56 ... 162, odprt pri E., d. d., last družbe F., d. o. o., katere direktor in edini družbenik, je v času od 6. 9. 2010 do 11. 7. 2012 tudi bil A. A., ter je tako kupce družbe C., d. o.o., preslepil, da so ti plačila namenjena družbi C., d. o. o., nakazali družbi F., d. o. o., ter je tako družba F., d. o. o., pridobila skupno 278.186,06 EUR nakazil, katera je nato, kot direktor družbe F., d. o. o., nakazal na svoj transakcijski račun in transakcijski račun matere B. B. in sicer na svoj transakcijski račun odprt pri banki G., d. d., št. SI56 ... 181 in na svoj transakcijski račun odprt pri banki H., d. d., št. SI56 ... 396, nakazal skupno 211.034,27 EUR ter na transakcijski račun matere B. B., odprt pri banki I., št. SI56 ... 825 in na transakcijski račun matere B. B., odprt pri banki J., d. d., št. SI56 ... 187 nakazal skupno 67.151,79 EUR, navedene zneske pa sta nato z B. B. dvignila ter kot gotovinske pologe položila v blagajno družbe C., d. o. o., iz prejetih gotovinskih pologov pa je, kot direktor družbe C., d.o.o., prednostno poplačal posamezne upnike družbe C., d. o. o., čeprav le-ti do tega niso bili upravičeni, saj je imela družba C., d. o. o., v navedenem obdobju blokirane vse transakcijske račune ter so bila tovrstna plačila preko blagajne družbe C., d. o. o., v nasprotju z določbami 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ter je s tem upnikom družbe C., d. o. o., Republiki Sloveniji, Davčni upravi RS ter zaposlenim delavcem, povzročil veliko premoženjsko škodo v višini najmanj 278.186,06 EUR, kolikor znašajo plačila kupcev, ki jih je kot opisano zgoraj prenesel na družbo F., d. o. o., ter nato z njimi preko prenakazil na osebne transakcijske račune in transakcijske račune matere B. B., ter gotovinskih dvigov in pologov v blagajno družbe C., d. o. o., prednostno poplačal posamezne upnike, saj njihove terjatve v stečajnem postopku niso bile poplačane;

2. B. B. je naklepoma pomagala A. A. pri naklepnem kaznivem dejanju oškodovanje upnikov po 2. v zvezi s 1. odstavkom 227. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) s tem, da mu je dala na razpolago sredstva za storitev kaznivega dejanja, na ta način, da je v času od 17. 9. 2011 do 31. 12. 2011, kot opisano pod točko 1., dala A. A. na razpolago svoja transakcijska računa ter nakazila v skupnem znesku 67.151,79 EUR, ki jih je na njena transakcijska računa odprta pri banki I., št. SI56 ... 825 in banki J., d. d., št. SI56 ... 187 nakazala družba F., d. o. o., gotovinsko dvignila ter nato položila v blagajno družbe C., d. o. o., s tem pa omogočila A. A., da je denarni tok družbe C., d. o. o., preusmeril preko družbe F., d. o. o., nazaj v blagajno družbe C., d. o. o., ter nato prednostno poplačal nekatere upnike, kot opisano pot točko 1; s čimer naj bi obdolženi A. A. pod točko 1 storil kaznivo dejanje oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika-1, obdolžena B. B. pa pod točko 2 storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika-1 v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika-1. II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), opisanega pod točko 1 izreka napadene sodbe, obdolženo B. B. pa storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanje upnikov po drugem odstavku 227. člena v zvezi s členom 38 KZ-1, opisanega pod točko 2 izreka napadene sodbe ter jima je po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, s katero je obdolženemu A. A. določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, obdolženi B. B. določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili: - obdolžena B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obtožbo zavrne oziroma jo oprosti obtožbe; - zagovornica obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, ki pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev obtožbe oziroma spremembo napadene sodbe tako, da obdolženega oprosti obtožbe; in

- višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in obdolženemu A. A. izreče zaporno kazen šest mesecev zapora ter mu ob upoštevanju pravnomočne kazni dve leti in pet mesecev zapora izreče enotno zaporno kazen dve leti in deset mesecev zapora.

3. Na pritožbo višje državne tožilke je podala odgovor zagovornica obdolženega A. A., v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Obdolžena B. B. in zagovornik obdolženega A. A. v pritožbah navajata, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker je ta zastaral. Pri tem se sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020, ki je zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obdolženega A. A. deloma ugodilo in pravnomočno sodbo razveljavilo glede kaznivih dejanj, ki so predmet napadene sodbe. Tako so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ki je glede na določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1 določal, da v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.

6. Takšnim pritožbenim navedbam pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da je z navedenim prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku, saj v obravnavani zadevi velja kazenski zakon, ki je v drugem odstavku 91. člena določal dveletni zastaralni rok, ta rok pa je veljal do decembra 2021. Glede na navedeno, okoliščina, da je bil dveletni zastaralni rok s spremembo zakona (Ur. list RS, št. 186/21) podaljšan na pet let, ne velja za obravnavano zadevo, saj je prejšnji zakon za obdolženca milejši zakon, zastaralni rok pa je v obravnavani zadevi začel teči še pred uveljavitvijo novega zakona, ki je za obdolženca strožji. Zato je bilo potrebno v obravnavani zadevi uporabiti določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1, po katerem pa je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Navesti je namreč potrebno, da v primeru kot je obravnavani, zastaralni roki iz člena 90 KZ-1 prenehajo teči in je edini zastaralni rok dveletni rok, ki začne teči po datumu, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo zadevo. Zato pritožnika, ki menita, da je sicer kazenski pregon za obe kaznivi dejanji zastaral tudi iz razloga po členu 90 KZ-1, nimata prav.

7. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je pritrdilo navedbam obeh pritožb glede kršitve člena 90/II KZ-1 in v zvezi s tem kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ugotovilo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona zoper oba obdolženca dne 25. 4. 2022, ob upoštevanju zadržanja zastaranja zaradi Covid-19, ki ni teklo 64 dni, kot pravilno navajata obe pritožbi.

8. Ker v obravnavani zadevi kazenski pregon zaradi nastopa zastaranja v nobenem primeru ni več dopusten, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremenilo tako, da je zoper oba obdolženca izdalo sodbo, s katero je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, in sicer zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1, zoper obdolženo B. B. pa za kaznivo dejanje po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1. 9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ostalih uveljavljanih pritožbenih očitkov ni presojalo, ker je kazenski pregon zoper oba obdolženca zastaral, dne 25. 4. 2022, torej še preden je bila zadeva odstopljena višjemu sodišču, ki jo je prejel v obravnavo dne 9. 9. 2022. 10. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov napadeno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženci ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, bremenijo proračun. Ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v korist obeh obdolženih, sodna taksa ni odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).