Jedro

Zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega. To pomeni, da mora biti konkretiziran pogodbeni partner, na katerega je preslepitev učinkovala. V velikih pravnih osebah pa ni nujno, da storilec preslepi točno določeno osebo, ki ima vpliv na sprejemanje odločitev. V pravnih osebah s hierarhično urejenim sistemom odločanja, kot so npr. banke, se storilec in osebe, ki sprejemajo odločitve (člani uprave, člani kreditnih odborov) praviloma niti ne srečajo neposredno. Storilci v tovrstnih primerih praviloma preslepijo celotno organizacijo pravne osebe, zato z vidika konkretizacije točno določenega posameznika znotraj pravne osebe, zadošča, da je ta fizična oseba določljiva.

Dejstvo, da je bila listina sestavljena v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ni vplivalo na obsojenčevo možnost seznanitve z njeno vsebino. Pri presoji obsojenčeve zmožnosti razumevanja vsebine besedila je treba upoštevati, da elektronsko sporočilo sestoji predvsem iz numeričnih znakov, v sicer skopem besedilu pa je uporabljeno nezahtevno izrazoslovje in da je elektronsko sporočilo sestavil obsojenčev sin, A. A., ki je bil ravno tako direktor družbe D., d.o.o. Navedeno pomeni, da listina izvira iz kroga oseb, ki so blizu obsojencu, kar je ravno tako pomembna okoliščina z vidika presoje obsojenčeve možnosti seznanitve z vsebino listine. Odločilnega pomena pri presoji uveljavljane kršitve pravice do obrambe, pa je okoliščina, da obsojenec in njegov zagovornik na samem naroku za glavno obravnavo nista imela pripomb na branje listine v tujem jeziku, niti nista navajala, da ne bi razumela same vsebine prebrane listine. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da izvedba dokaza v hrvaškem oziroma srbskem jeziku ni vplivala na obsojenčevo možnost učinkovito braniti se pred vsebino očitkov, zato uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. K. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Obsojenemu B. K. se upoštevajoč kazni, določene za kazniva dejanja: − po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) sedem mesecev zapora, − po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) en mesec zapora, − po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) šest mesecev zapora, − po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora, − po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka V izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen v trajanju dve leti in sedem mesecev zapora.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A. A. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi glede kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1 (točka IV/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), hkrati pa se pravnomočna sodba glede pomoči pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka IV/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) za obsojeno M. K. razveljavi po uradni dolžnosti in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Obsojenemu A. A. se upoštevajoč kazni, določene za kaznivo dejanje: − po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) en mesec zapora, − po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) šest mesecev zapora, − po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka V izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora, − po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen dve leti in pet mesecev zapora.

V izrečeno kazen se všteje čas že prestane kazni od 28. 5. 2018 dalje.

V. V preostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 8. 6. 2017 obsojene spoznalo za krive, in sicer: B. K. kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po tretjem, drugem in prvem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; A. A. kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 ter goljufije na škodo Evropske unije po tretjem, drugem in prvem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; M. K. za pomoč pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. 2. B. K. je za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1 kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora ter za kaznivo dejanje po tretjem, drugem in prvem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazen eno leto zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora.

3. A. A. je za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem odstavku 227. člena KZ-1 kazen eno leto zapora ter za kaznivo dejanje po tretjem, drugem in prvem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazen eno leto zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta zapora.

4. M. K. je za pomoč pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v okviru katere ji je določilo kazen sedmih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obsojence je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

6. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbam zagovornikov obsojenih A. A. in B. K. ter sodbo sodišča prve stopnje glede obsojenega A. A., glede B. K. pa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja pod točko II. izreka izpustilo točko II/1 in točko II/2, razen v delu, ki se je pod točko II/2 nanašal na dejanje storjeno na škodo delavca D. B. Obsojencema je za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določilo vsakemu kazen en mesec zapora. Hkrati je obsojencu A. A. za kaznivo dejanje po drugem odstavku 227. člena KZ-1 znižalo določeno kazen in mu namesto kazni enega leta zapora, določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa jima je, ob upoštevanju s prvostopenjsko sodbo nespremenjenih določenih posameznih kazni, na novo izreklo enotni zaporni kazni, vsakemu po tri leta zapora. V preostalem je pritožbe zagovornikov obsojencev in obsojenke M. K. ter državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega B. K. in zagovornica obsojenega A. A., in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona ter kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zagovornik obsojenega B. K. navaja, da sodišči nižje stopnje ne bi smeli opreti sodbe na elektronsko sporočilo A. A., ki je v tujem jeziku. Zatrjuje, da sodišče te listine na naroku za glavno obravnavo ni prebralo, obsojenec pa v okviru materialno procesnega vodstva ni bil opozorjen, da gre za listino v tujem jeziku. Poudarja, da je sodišče s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, saj obsojenec še vedno ne pozna vsebine listine in se zato o njej ni imel možnosti izreči. Glede kaznivih dejanj poslovne goljufije, overitve lažne vsebine in goljufije na škodo Evropske unije navaja, da sta sodišči nižje stopnje zanemarili okoliščino, da se je civilnopravno razmerje med družbo D., d.o.o. in oškodovanci razrešilo. Pri tem pojasnjuje, da je družba D., d.o.o. vse zastavljene predmete imela v svoji lasti, zato bi bilo treba pogodbo o financiranju nakupa strojne opreme z dne 26. 2. 2010 presojati z vidika civilnega razmerja, česar pa sodišči nižje stopnje nista storili. Hkrati zagovornik napada sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu v zadevi I Pg 24/2012 in zatrjuje, da je družba D., d.o.o. plačala večji del kupnine za stroje, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti „delno lastništvo zastavljenih predmetov“. Zahteva navaja, da je izrek glede kaznivega dejanja poslovne goljufije nekonkretiziran, ker je v opisu dejanja le abstraktno navedeno, da je obsojenec preslepil odgovorno osebo N., d.d., pri čemer ni jasno, katera odgovorna oseba je to. Zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona, saj po njegovi oceni ni konkretno opisan zakonski znak preslepitve oziroma uporabe ali predložitve lažnih, nepravilnih izjav oziroma nerazkritja podatkov ter preslepitve tretje osebe pri pridobitvi posojila. Dodaja, da je šlo zgolj za podaljšanje kredita, pri čemer naj bi priča J. L. navedel, da bi kredit v vsakem primeru podaljšali. Glede omenjene priče zagovornik poudarja, da sodišče ni podalo jasnih razlogov, zakaj je njeno izpovedbo štelo za relevantno. Zahteva navaja, da je sodišče glede kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 spregledalo ugotovitve izvedenke O. K., da so bile plače v obdobju od oktobra do decembra 2011 delno plačane. Poudarja, da iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da je obsojenec imel namen plačati dohodke in prispevke, vendar tega zaradi težav v poslovanju ni zmogel. Zaključuje, da sodišči nista obrazložili, zakaj nista upoštevali delnih plačil pri subjektivnem elementu kaznivega dejanja.

9. Zagovornica obsojenega A. A. navaja, da iz opisa kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 ne izhaja za katero pravico je obsojenec delavca D. B. prikrajšal. Zatrjuje, da iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da delavcu niso bile v celoti neizplačane tri neto plače, saj mu je bila plača za mesec november 2011 delno plačana, zaradi česar po oceni zagovornice obsojenčevega ravnanja ni mogoče kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Ocenjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker je v izreku navedeno le, da delavcu niso bile izplačane neto plače, medtem ko naj bi bil zakonski znak "neizplačila plač" uresničen le v primeru neizplačila celotne bruto plače. Zahteva navaja, da je obsojenec vse napore in denarna sredstva usmerjal v reševanje družbe, zaradi česar je dal prednost ukrepom, namenjenim za rešitev družbe, predvsem plačilu dobaviteljev, kar pomeni, da ni ravnal z naklepom. Glede kaznivega dejanja poslovne goljufije navaja, da so zastavljene premičnine v opisu kaznivega dejanja premalo konkretizirane. Prav tako trdi, da so premalo konkretizirana ravnanja, s katerimi je obsojenec preslepil odgovorne osebe družbe N., d.d. Dodaja, da sodba nima razlogov o obsojenčevem preslepitvenem namenu. Pojasnjuje, da so bile premičnine, ki jih je družba D., d.o.o. zastavila za posojilo pri N., d.d. v njeni lasti, ker v pogodbi o financiranju med družbo D., d.o.o. in E. z dne 26. 2. 2010 podpis na pogodbenih določilih o lastninskem pridržku ni bil notarsko overjen. Glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1 ocenjuje, da v ravnanju obsojenca niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, saj bi banka morala preveriti vse podatke ter se šele nato odločiti, ali bo stranki odobrila kredit. Po oceni zagovornice, je obsojenec ob sklepanju sporazumov o zastavi premičnin upravičeno verjel, da je družba D., d.o.o. lastnica premičnin, zato zakonski znak "spravljanja notarja v zmoto" ni izpolnjen. Glede kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1 zagovornica očita, da opis kaznivega dejanja ni konkretiziran z navedbo dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obsojenčevem namenu oškodovanja upnikov. Prav tako izreku sodbe sodišča prve stopnje očita pomanjkljivo konkretizacijo posledice kaznivega dejanja, in sicer odsotnost oškodovanja posameznih upnikov in višino njihovih terjatev, kakor tudi pomanjkljivo konkretizacijo upnikov, ki so bili obogateni z goljufivim ravnanjem obsojenca. Zahteva graja obrazložitev prvostopenjske sodbe, ki naj bi ji manjkali razlogi na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko oškodovanje posameznih upnikov in njihovo višino. Zagovornica trdi, da je podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu o tem, da je bil obsojenec A. A. tisti, ki je izvrševal nakazila iz družbe D. E., d.o.o. Poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je nakazila iz družbe D. E., d.o.o. izvrševal B. K. Opozarja tudi, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj je v izreku navedeno, da je nakazila izvrševal A. A., v 198. točki obrazložitve pa je navedeno, da sta na takšen način ravnala B. K. in A. A. Glede kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 229. člena KZ-1 zahteva sodbi sodišča prve stopnje očita protispisno povzemanje izpovedbe priče B. V. ter opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do istovrstnih pritožbenih navedb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo zagovornice obsojenega A. A. z dne 19. 7. 2018, navaja, da se neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ne nanaša le na bruto, ampak tudi na neto plače, pri čemer ni treba, da gre za celotno neizplačilo. Dodaja, da delno izplačilo plače v znesku 27,84 EUR, ki pomeni samo 3,28 % celotne plače ne predstavlja takšnega delnega plačila, da bi bila zaradi tega podana temeljna oblika kaznivega dejanja. Glede očitka zagovornice, da iz opisa kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, ne izhaja za katero pravico je obsojenec delavca prikrajšal, pojasnjuje, da je popolnoma življenjsko in logično, da se delavca v primeru neizplačila plače, prikrajša za pravico do plače, zato takšna navedba v izreku ni nujna. O očitkih zagovornice, ki zadevajo pomanjkljivo konkretizacijo pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, navaja, da so premičnine konkretizirane v zadostni meri, saj je iz navedb v izreku mogoče določiti za katere stroje gre. Poudarja, da sta sodišči nižje stopnje izčrpno obrazložili obsojenčev preslepitveni namen. Glede kršitve kazenskega zakona, povezane s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 253. člena KZ-1, izpostavlja, da je zagovornica spregledala, da notar ob potrditvi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ne izvaja dokaznega postopka, niti ne preverja, ali navedbe v sporazumu držijo. Glede oškodovanja upnikov poudarja, da se pri tem kaznivem dejanju ne zahteva opredelitev dejanskega oškodovanja vsakega izmed upnikov, ampak je treba le ugotoviti, ali je upnikom nastala velika premoženjska škoda, kar pa je v bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno. Zaključuje, da kršitve na katere se sklicuje zagovornica niso podane, zahteva pa je deloma vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovnemu sodišče predlaga, da jo zavrne.

11. Na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. K. je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki je v odgovoru z dne 3. 8. 2018 navedla, da se je o očitkih zagovornika, glede opiranja sodbe na elektronsko sporočilo v tujem jeziku, opredelilo že pritožbeno sodišče. V preostalem pa zagovornik po oceni vrhovne državne tožilke uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovnemu sodišče predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

12. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnega državnega tožilca in vrhovne državne tožilke poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma. Na odgovora sta podala izjavi zagovornik obsojenega B. K., ki je poudaril, da argumenti vrhovne državne tožilke ne držijo ter zagovornica A. A., ki je vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

13. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

14. V obravnavani zadevi sta bila obsojenca B. K. in A. A. spoznana za kriva večjega števila kaznivih dejanj, ki sta jih izvršila kot zakonita zastopnika družbe D., d.o.o., ker zavestno nista ravnala po predpisih o plači, saj v nasprotju z določilom 42. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 24/2002, v nadaljevanju ZDR) delavcu D. B. nista izplačala treh zaporednih plač, s čimer sta izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. V tem delu je bil obseg očitanih ravnanj zaradi katerih sta bila obsojenca spoznana za kriva bistveno širši po sodbi sodišča prve stopnje. Obsojenca sta bila namreč obsojena tudi zaradi neplačila prispevkov za socialno varnost (točka II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in neplačila neto plač večjemu številu delavcev. Pritožbeno sodišče je v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice obsojenega A. A. in presodilo, da gre za kazniva dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Glede na to, da so bila dejanja storjena v času od junija 2011 do marca 2012, je zaključilo, da so zastarala. Sodišče druge stopnje je zato obsojenca spoznalo za kriva le glede ravnanja na škodo delavca D. B., ki ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1. Takšni zaključki pritožbenega sodišča so napačni, saj gre po ustaljeni sodni praksi pri ravnanjih po 196. členu KZ-1, za kolektivno kaznivo dejanje.1 Kadar imamo pri kolektivnem kaznivem dejanju opravka z večjim številom ravnanj, ki jih je deloma mogoče pravno opredeliti deloma po temeljni obliki, deloma pa po kvalificirani obliki, se takšna ravnanja kot celota opredelijo po strožji obliki kaznivega dejanja.2 Glede na to, da je v obravnavani zadevi eno izmed ravnanj obsojencev ustrezalo kvalificirani obliki kaznivega dejanja, bi bilo treba vsa njuna ravnanja v okviru kolektivnega kaznivega dejanja opredeliti po strožji obliki, kar bi vodilo do drugačnega zaključka o zastaranju očitanih ravnanj. Razumljivo pa Vrhovno sodišče v sodbo ni posegalo, saj pravnomočne sodbe v škodo obsojencem ni dovoljeno spreminjati.

15. Prav tako sta bila obsojenca spoznana za kriva kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. V tem delu sta v vlogi direktorjev družbe D., d.o.o. pri sklenitvi dveh pogodb o kreditu z družbo N., d.d. preslepila odgovorne osebe omenjene družbe tako, da sta jima zagotavljala, da bo družba D., d.o.o. vrnila prejeta kredita v dogovorjeni višini, hkrati pa sta za zavarovanje obveznosti po kreditnih pogodbah zastavila stroje in opremo, glede katere sta predstavnikom družbe N., d.d. zamolčala, da niso bile v lasti družbe D., d.o.o., ampak so bile last proizvajalca strojev oziroma opreme, družbe E. Hkrati se je obsojencema očitalo, da sta že ob sami sklenitvi kreditnih pogodb vedela, da družba D., d.o.o. nima sredstev za vračilo kredita, saj je v poslovnem letu 2010 izkazovala izgubo v višini 431.626,00 EUR, kar je predstavljalo polovico osnovnega kapitala družbe. Poleg tega družba v času sklenitve kreditnih pogodb ni bila več sposobna tekoče poravnavati zapadlih obveznosti do zaposlenih in dobaviteljev. V končni posledici prejeti krediti niso bili vrnjeni, zaradi česar je N., d.d. nastala premoženjska škoda v višini 125.000,00 EUR. Poleg tega sta obsojenca ob sklenitvi kreditnih pogodb v obliki notarskega zapisa, v okviru katerih so bile za zavarovanje izpolnitve obveznosti zastavljene zgoraj navedene premičnine, spravila v zmoto notarko S. K. s tem, ko sta podala izjavo, da so zgoraj navedene premičnine v lasti družbe D., d.o.o., čeprav jih je družba imela zgolj v finančnem najemu, njihova lastnica pa je bila družba E. 16. S stroji in opremo družbe E., je tesno povezano tudi kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po tretjem, drugem in prvem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. V tem delu je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da ob podaji zahtevka za sofinanciranje strojev in opreme Slovenskemu podjetniškemu skladu obsojenca nista razkrila, da družba D., d.o.o. ni lastnica teh premičnin, temveč so ti predmeti v lasti družbe E. Na ta način sta prikrila, da družba D., d.o.o. ne izpolnjuje pogojev za izplačilo nepovratne subvencije, saj ni v celoti poravnala priglašenih stroškov operacije. Zaradi prikrivanja okoliščine, da družba D., d.o.o. ni lastnica strojev, ji je Slovenski podjetniški sklad nakazal nepovratno subvencijo v višini 200.000,00 EUR, od česar je znesek v višini 170.000,00 EUR prispeval Evropski sklad za regionalni razvoj.

17. Glede na trditve obeh zagovornikov, da so bile premičnine v lasti družbe D., d.o.o. in da sta obsojenca pri zastavi strojev ravnala v prepričanju, da so last te družbe, pri čemer zagovornika iste navedbe ponavljata tako v delu, ki se nanaša na kaznivi dejanji poslovne goljufije in overitve lažne vsebine, kot tudi v delu, ki zadeva goljufijo na škodo Evropske unije, je treba uvodoma predstaviti relevantno pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Družba D., d.o.o. je s Slovenskim podjetniškim skladom dne 21. 7. 2009 sklenila pogodbo o sofinanciranju, ki ji je omogočila pridobitev subvencije za nakup strojev za proizvodnjo oken in vhodnih vrat. Za izplačilo subvencije je morala biti oprema montirana in vključena v tehnološki proces, računi za nakup opreme so morali biti v celoti plačani, predložena pa so morala biti tudi dokazila o njihovem plačilu. Bistvenega pomena za pridobitev nepovratne subvencije je bilo celotno plačilo dobavljene opreme, hkrati pa je bila v skladu s pogodbo o sofinanciranju prepovedana nadaljnja prodaja, oddaja v najem ali leasing najmanj v obdobju petih let po zaključku operacije. Družba D., d.o.o. je kupnino za stroje družbi E. dne 25. 3. 2010 (v višini 180.000,00 EUR) in dne 23. 4. 2010 (v višini 449.727,00 EUR) sprva sicer v celoti plačala. Vendar je že pred tem dne 26. 2. 2010 z družbo E. sklenila pogodbo o financiranju, na podlagi katere je od omenjene družbe pridobila del finančnih sredstev za kupnino v višini 119.600,00 EUR, hkrati pa je družba E. obdržala lastninsko pravico na strojih do popolnega plačila vseh obveznosti s strani družbe D., d.o.o. Znesek v višini 151.327,00 EUR, v okviru katerega je bilo zajeto tudi posojilo družbe E. družbi D., d.o.o. v višini 119.600,00 EUR, je bil nato dne 4. 5. 2010 ponovno nakazan družbi D., d.o.o. Namen te finančne operacije, ki je bila po svoji naravi t.i. sale and lease back oziroma pogodba o povratnem najemu (točka 174 sodbe sodišča prve stopnje), je bil v tem, da se Slovenskemu podjetniškemu skladu prikaže, da je družba D., d.o.o. s popolnim plačilom kupnine izpolnila pogoje za pridobitev subvencije, čeprav ni bilo tako. Družba D., d.o.o. namreč kupnine za stroje ni poravnala v celoti, ampak ji je del kupnine v višini 119.600,00 EUR financirala družba E., ki si je zato v celoti pridržala lastninsko pravico na strojih do popolnega plačila kupnine oziroma do vračila financiranega zneska. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je torej okoliščina, da je šlo pri celotnem plačilu kupnine dne 25. 3. 2010 in 23. 4. 2010 za fiktivno ravnanje oziroma za zlorabo instituta povratnega najema, ki je družbi D., d.o.o. omogočil, da je lažnivo prikazala izpolnjevanje pogojev za pridobitev subvencije, hkrati pa je družbi E., omogočil, da je zavarovala svojo terjatev za neplačani del kupnine v višini 119.600,00 EUR. V tem kontekstu je določilo 5. člena pogodbe o financiranju z dne 26. 2. 2010 povsem jasno in določa, da stroji do popolnega plačila dolgovanih obveznosti s strani družbe D., d.o.o. ostanejo v lasti družbe E. To pomeni, da družba D., d.o.o. ni bila lastnica strojev v trenutku izplačila nepovratne subvencije, niti v trenutku zastave strojev za zavarovanje kredita pri N., d.d. v aprilu 2011 in juliju 2011. Kolikor zagovornica in zagovornik v zahtevah zatrjujeta, da je bila družba D., d.o.o. lastnica premičnin in da sta obsojenca ravnala v prepričanju, da je lastnica strojev, s tem ne uveljavljata kršitev kazenskega zakona oziroma kršitev določb postopka, ampak izpodbijata pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

18. Poleg zgoraj navedenih kaznivih dejanj se je B. K. očitalo, da je v poslovne knjige, ki jih je moral voditi po zakonu in so bile pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami, vpisal lažne podatke, in sicer je v bilanci stanja družbe D., d.o.o. in izkazu poslovnega izida za leto 2010 zaloge surovin povečal povečal za 333.191,00 EUR, kratkoročne obveznosti pa zmanjšal za 340.000,00 EUR. Navedeno je omogočilo, da je družba D., d.o.o. v izkazu poslovnega izida prikazala 241.565,00 EUR čistega dobička, namesto 431.626,00 EUR izgube. V nadaljevanju je obsojenec lažno bilanco in izkaz poslovnega izida predložil Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence (v nadaljevanju AJPES) in nato še družbi A., d.d. ob vlogah za podaljšanje kratkoročnega kredita dne 18. 2. 2011 in 30. 7. 2011. S tem je uresničil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1. Hkrati je obsojenec s predložitvijo lažne bilance in izkaza poslovnega izida za leto 2010 banki A., d.d., ob podaji vloge za podaljšanje kratkoročnega kredita v višini 200.000,00 EUR in ob podaji vloge za podaljšanje kratkoročnega kredita v višini 40.000,00 EUR dne 30. 7. 2011 uresničil tudi zakonske znake kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1. S tem je namreč preslepil banko, da je družbi D., d.o.o. odobrila podaljšanje zgoraj navedenih kratkoročnih posojil, čeprav zaradi slabe finančnega stanja ni izpolnjevala pogojev za podaljšanje kreditov.

19. Obsojenec A. A. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Omenjeno kaznivo dejanje je storil v času od septembra 2011 do 31. 12. 2011, ko je kot direktor družbe D., d.o.o. vedel, da je družba postala nezmožna za plačilo, saj je že v poslovnem letu 2010 izkazovala za 431.626,00 EUR izgube, kar pomeni, da je izguba skupaj s prenesenimi izgubami presegla polovico osnovnega kapitala. Poleg tega je bila družba od 1. 6. 2011 dalje nelikvidna. V tem času je obsojenec z namenom izigravanja in oškodovanja upnikov, plačila vseh kupcev družbe D., d.o.o. preusmeril na transakcijski račun družbe D. E., d.o.o. Na ta način je bilo na transakcijski račun omenjene družbe nakazanih za 278.186,06 EUR, ki jih je nato obsojenec nakazal bodisi na svoj transakcijski račun, bodisi na transakcijski račun M. K. in jih nato dvignil ter položil v blagajno družbe D., d.o.o. Denarna sredstva je nadaljevanju porabil za prednostno poplačilo posameznih upnikov in s tem upnike družbe D., d.o.o.: Republiko Slovenijo, Davčno upravo RS, zaposlene delavce in družbi E. in F., d.o.o. oškodoval za znesek v višini 278.186,06 EUR. Pri dejanju mu je naklepno pomagala obsojena M. K., ki mu je za izvršitev kaznivega dejanja dala na razpolagalo svoja transakcijska računa ter prejeta denarna sredstva dvignila in jih položila v blagajno družbe D., d.o.o. Glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1

20. Navedbe zagovornice obsojenega A. A. in zagovornika obsojenega B. K. se v tem delu prekrivajo, zato jih je Vrhovno sodišče presojalo in se do njih opredelilo skupaj.

21. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da iz opisa dejanja v sodbi sodišča druge stopnje ne izhaja za katero pravico, sta obsojenca delavca D. B. prikrajšala. Strinjati se je mogoče s trditvami zagovornice, da v izreku sodbe sodišča druge stopnje ni izrecno navedeno, da sta obsojenca delavca prikrajšala za pravico do plače. Vendar pa odstotnost tovrstne navedbe v opisu dejanja ne predstavlja kršitve kazenskega zakona. Iz izreka je namreč razvidno, da delavcu niso bile izplačane tri zaporedne neto plače, pri čemer iz takšne navedbe implicitno izhaja tudi prikrajšanje delavca za pravico do plače. Celovita presoja izreka in obrazložitve sodbe vodi k jasnemu zaključku, da je bil omenjeni delavcec prikrajšan za pravico do plače, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

22. Zahteva izpostavlja, da zakonski znak "neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač" iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, veljavnega v kritičnem času (Uradni list RS, št. 55/08) zajema le bruto plačo, medtem ko je v izreku sodbe sodišča druge stopnje navedena le neto plača, kar naj bi predstavljajo kršitev kazenskega zakona. Glede tovrstnih očitkov je treba pojasniti, da delavčeva plača obsega tako znesek, ki ga delodajalec plača delavcu in s katerim delavec neposredno razpolaga (neto plača), kot tudi del plače, s katerim delavec ne more prosto razpolagati, saj ga delodajalec ne izplača delavcu, ampak zajema davke in prispevke.3 V temeljni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kot objekt varstva zajeta delavčeva bruto plača in tisti del delavčeve socialne varnosti, ki ga zagotavlja plačevanje socialnih prispekov. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 pa je namenjena zaščiti delavčeve socialne varnosti, ki mu jo omogoča del plače, s katerim lahko sam razpolaga. Navedeno pomeni, da je "že" z neizplačilom treh zaporednih neto plač izpolnjen navedeni zakonski znak iz drugega odstavka 196. člena KZ-1. Sodišči nižje stopnje sta zato ravnanje obsojencev pravilno kvalificirali kot kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, zato očitek o kršitvi kazenskega zakona ni utemeljen.

23. Zagovornica zatrjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona tudi zato, ker je bil oškodovanemu delavcu za mesec november 2011 izplačan manjši del plače, zato naj ne bi bil izpolnjen zakonski znak neizplačila treh zaporednih plač. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da oškodovani delavec ni prejel neto plač za oktober in december 2011, za november 2011 pa mu je bilo izplačano samo 27,84 EUR od skupne plače v višini 877,84 EUR. Takšno stališče zagovornice bi pomenilo, da kljub plačilu zelo majhnega dela plače, delavcu ta pravica ni kršena. S takšno argumentacijo zagovornice pa se ni mogoče strinjati. Zanemarljivo majhen del plače delavcu namreč ne omogoča zagotovitve socialne varnosti, ki je sicer varovana s kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Zato sta obsojenca kljub plačilo minimalnega dela ene neto plače uresničila zakonski znak kaznivega dejanja "neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač".4

24. Obe zahtevi uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljujeta z navedbami, da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo obsojencev. Pri tem navajata, da je bilo v družbi, ki sta jo vodila obsojenca A. A. in B. K., slabo finančno stanje, ki ni omogočalo izplačila plač delavcu D. B. Pojasnjujeta, da sta vse napore in denarna sredstva usmerjala v reševanje družbe in sta zato dala prednost ukrepom, namenjenim za rešitev družbe, pri čemer so plačevali tudi dobavitelje, kar je bilo nujno potrebno, da se je proizvodnja lahko nadaljevala. Opozarjata, da po stališču sodne izvedenke O. K., družba D., d.o.o. od 1. 6. 2011 dalje ni bila sposobna tekoče poravnavati vseh zapadlih obveznosti, kar naj bi pomenilo, da obsojenca oziroma družba D., d.o.o. objektivno nista bila zmožna plačati plač.

25. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da kolikor obsojenec iz upravičenih razlogov ne zmore poravnati obveznosti, to predstavlja razlog za izključitev protipravnosti dejanja5 in ne krivde, kot to navaja zagovornica obsojenega A. A. Vendar iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja tovrstni razlogi za izključitev protipravnosti ne izhajajo. Tako je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je družba razpolagala s sorazmerno visokimi denarnimi sredstvi, ki jih je pridobila s preusmeritvijo plačil na družbo D. E. d.o.o., pozneje pa jih je porabila za materialne stroške poslovanja oziroma za plačilo dobaviteljem. Tako je A. A. v obdobju od 28. 9. 2011 do 6. 12. 2011 z nakazili, ki bi jih morala prejeti družba D., d.o.o., preko družbe D. E. d.o.o., na svoj osebni račun prejel skupaj kar 211.034,00 EUR. Glede na vsebino očitka, da enemu delavcu nista izplačala treh neto plač, bi omenjeni znesek nedvomno zadoščal za poravnavo obveznosti do delavca. V takšni situaciji ni mogoče govoriti o upravičenih razlogih za neizplačilo relativno nizkega zneska treh plač za enega delavca, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Hkrati že iz zagovorov obsojencev izhaja, da je družba D., d.o.o. z določenimi sredstvi razpolagala, vendar jih je namenila za poplačilo dobaviteljev. Izbira obsojencev za plačilo obveznosti do dobaviteljev pomeni, da sta se zavestno odločila dati prednost drugim obveznostim pred izplačilom plač, kar pomeni, da sta ravnala z naklepom. Glede na navedeno se kot neutemeljena izkaže tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovornika uveljavljata z zatrjevanjem, da obsojenca nista ravnala z direktnim naklepom.

26. Zagovornica obsojenega A. A. navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do istovrstnih pritožbenih navedb, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S tovrstnimi navedbami zagovornica ne uveljavlja omenjene kršitve, ampak kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa ni podana. Sodišče druge stopnje se je namreč do istovrstnih pritožbenih navedb opredelilo v okviru razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je na strani 17 sodbe pojasnilo, da je družba D., d.o.o. poslovala in za opravljeno delo dobivala plačila, vendar sta obsojenca poslovanje družbe in prejeta plačila preusmerila na povezano družbo D. E., d. o. o. V nadaljevanju sta preko gotovinskih plačil poravnavala obveznosti do posameznih dobaviteljev in vrnila posojilo obsojencu A. A., kar po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sta bila objektivno zmožna plačati delavcu plače, vendar tega kljub temu nista storila. Glede na takšno argumentacijo sodišča druge stopnje, se ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da ni odgovorilo na njene pritožbene očitke.

Glede kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1

27. Zagovornica navaja, da so zastavljene premičnine v opisu kaznivega dejanja premalo konkretizirane, vendar se s takšnim očitkom ni mogoče strinjati, saj so v tretjem odstavku izreka, na strani 12 prvostopenjske sodbe premičnine podrobno opisane z navedbo vrste strojev in njihovih tovarniških številk. Takšna konkretizacija strojev je zadostna, saj zagotavlja njihovo razpoznavo, hkrati pa obsojencema omogoča obrambo zoper vsebino očitkov, zato se smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona izkaže kot neutemeljena.

28. Zahteva sodbi sodišča prve stopnje očita pomanjkljivo konkretizacijo ravnanj obsojencev, s katerimi sta preslepila odgovorne osebe družbe N., d.d. Zagovornica pri tem poudarja, da bi že v opisu dejanja morala biti obsojenčeva ravnanja konkretizirana do te mere, da bi bile navedene in opisane dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so bila zagotovila o plačilu obveznosti lažna. Zagovorničini očitki so neutemeljeni, saj je v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na to kaznivo dejanje, navedeno, da sta obsojenca preslepila odgovorne osebe z lažnimi zagotovili, da bodo denarna sredstva iz kreditnih pogodb vrnjena v dogovorjenem roku, pri čemer sta zastavila premičnine, za katere sta zamolčala, da niso v lasti družbe D., d. o. o., ampak so v lasti druge družbe, medtem ko jih je družba D., d. o. o. zgolj uporabljala na podlagi pogodbe o finančnem leasingu. Hkrati je v izreku navedeno, da sta obsojenca ob sklenitvi kreditnih pogodb poznala slabo finančno stanje družbe D., d. o. o. in njeno nezmožnost vrnitve prejetih kreditov. Takšen opis dejanja je ustrezno konkretiziran, saj so iz njega razvidni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, vključno s preslepitvijo obsojencev, hkrati pa je opis obsojencema omogočal obrambo zoper očitke. Prav tako ne držijo navedbe zagovornice, da v izreku niso navedene in opisane dejanske okoliščine, ki omogočajo zaključek, da so bila zagotovila obeh obsojencev o izpolnitvi obveznosti lažna. V preostalem pa zagovornica z navedbami, da je družba D., d. o. o. lahko s stroji prosto razpolagala, saj je imela to opremo knjiženo v svojih poslovnih knjigah in s trditvami, da je bila družba „dejanski“ lastnik strojev, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje oba zagovornika izpodbijata tudi z navedbami o pomanjkljivi konkretizaciji opravljenih plačil družbe D., d. o. o. za stroje družbi E. in z očitki, da bi sodišči morali upoštevati „delno lastništvo zastavljenih predmetov“.

29. Zagovornica obsojenega B. K. uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodba nima razlogov o obsojenčevem goljufivem namenu. Takšni očitki zagovornice ne držijo. Sodba sodišča prve stopnje ima obširne razloge o tem, da družba D., d.o.o. ni bila lastnica zastavljenih premičnin. Sodišče prve stopnje je razloge o tem, da je bila med družbo D., d.o.o. in proizvajalcem strojev E. sklenjena pogodba o finančnem najemu, zaradi katere družba D., d.o.o. ni bila lastnica premičnin, navedlo v točkah 160, 162, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, in 175. V točkah od 176 do 182 se je sodišče prve stopnje glede vprašanja lastništva premičnin oziroma zastavljenih strojev sklicevalo tudi na sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu v pravdni zadevi I Pg 24/2012 z dne 12. 3.2014, v okviru katere je omenjeno sodišče družbi E. priznalo izločitveno pravico na strojih oziroma njeno lastninsko pravico. Hkrati je sodišče prve stopnje v 190. točki obrazložitve pojasnilo, da sta obsojenca s podpisom pogodb o neposestni zastavni pravici na premičninah pri banki ustvarila zmotno predstavo o tem, da bo družba D., d.o.o. prevzete obveznosti izpolnila in da se bo banka v primeru neizpolnitve obveznosti lahko poplačala vsaj s prodajo zastavljenih premičnin. Nenazadnje je sodišče v 193. točki obrazložitve sodbe izpostavilo finančno stanje družbe in okoliščino, da sta se obsojenca zavedala, da družba D., d.o.o. pridobljenih kreditov ne bo zmožna vrniti. Iz izpostavljene argumentacije je razvidno, da ima sodba sodišča prve stopnje obsežne razloge o obsojenčevem preslepitvenem namenu, zato uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Kolikor pa se zagovornica sklicuje na okoliščino, da sta obsojenca N., d.d. ob sklepanju kreditne pogodbe predložila vso dokumentacijo in pojasnjuje, da pravica do lastninskega pridržka v pogodbi o financiranju sklenjeni med družbo D., d.o.o. in E. ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, ter hkrati poudarja, da je bila vsa zastavljena oprema v celoti plačana, zaradi česar naj bi stroji postali last družbe D., d.o.o., s tem ne uveljavlja kršitve določb postopka, ampak nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Isti razlog zagovornika uveljavljata tudi z očitki, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na sodbo pravdnega sodišča v zadevi I Pg 24/2012. 30. Zahteva pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene očitke o pomanjkanju razlogov glede preslepitvenega namena obsojenca, kar pa ne drži. Sodba sodišča druge stopnje ima namreč v 10. točki obrazložitve argumentacijo glede izpostavljenih očitkov, deloma pa je na te očitke pritožbeno sodišče odgovorilo tudi v okviru presoje zatrjevanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v 25. točki obrazložitve na straneh 18 in 19 sodbe. V preostalem pa zagovornica s trditvami, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni sledilo priči J. Č., izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi zagovornik obsojenega B. K. v zahtevi izpodbija pravnomočne dejanske ugotovitve sodišč nižje stopnje, da so bili stroji, ki jih je družba D., d.o.o. zastavila za obveznost plačila kredita, v lasti družbe E. Tovrstne navedbe zagovornika kljub zatrjevanju, da gre za nekonkretiziran izrek in za pomanjkanje razlogov ter njihovo medsebojno nasprotje, predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

31. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona in pri tem zatrjuje, da je izrek glede kaznivega dejanja poslovne goljufije nekonkretiziran, ker je v njem zgolj abstraktno navedeno, da je obsojenec preslepil odgovorno osebo N., d.d., pri čemer ni jasno, katera oseba je to. Stališče zagovornika je napačno. Zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega. To pomeni, da mora biti konkretiziran pogodbeni partner, na katerega je preslepitev učinkovala. V obravnavani zadevi je bila druga pogodbena stranka družba N., d.d., ki je v izreku ustrezno označena. Glede točno določene fizične osebe, ki sta jo obsojenca preslepila in bi po zagovornikovi oceni morala biti navedena v opisu dejanja, pa je treba pojasniti, da v velikih pravnih osebah ni nujno, da storilec preslepi točno določeno osebo, ki ima vpliv na sprejemanje odločitev. V pravnih osebah s hierarhično urejenim sistemom odločanja, kot so npr. banke, se storilec in osebe, ki sprejemajo odločitve (člani uprave, člani kreditnih odborov) praviloma niti ne srečajo neposredno. Storilci v tovrstnih primerih praviloma preslepijo celotno organizacijo pravne osebe, zato z vidika konkretizacije točno določenega posameznika znotraj pravne osebe, zadošča, da je ta fizična oseba določljiva. V izreku izpodbijane sodbe je navedeno, da sta obsojenca preslepila odgovorne osebe v družbi N., d.d., kar pomeni, da takšna konkretizacija ustreza zgoraj opisanemu kriteriju določljivosti posameznika, zato smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Glede kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1

32. Zagovornica obsojenega A. A. zatrjuje, da v ravnanju obsojenca niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Ocenjuje, da je bila v obravnavani zadevi banka tista, ki je preverila celotno dokumentacijo, poleg tega pa je bila pooblaščena, da opravi vse potrebne poizvedbe. Banka bi morala šele po preveritvi vseh podatkov odločiti, ali bo odobrila kredit, česar pa ni storila. Če je za izdajo javne listine previden dokazni postopek, o očitanem kaznivem dejanje ni mogoče govoriti. Zaključuje, da glede na to, da je obsojenec A. A. ob sklepanju predmetnih sporazumov upravičeno verjel, da je družba D., d. o. o. lastnica predmetnih premičnin, zakonski znak „spravljanja notarja v zmoto“ ni izpolnjen.

33. Za izvršitev kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 je odločilno, da je pristojni organ dolžan izdati javno listino le na podlagi navedb storilca, ne da bi bil zato predpisan dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena. Pravilna je sicer argumentacija zagovornice, da v primeru, ko je za izdajo listine predviden dokazni postopek, to kaznivo dejanje ni podano.6 Vendar zagovornica spregleda, da v obravnavani zadevi za izdajo listine dokazni postopek ni bil predviden, zato izpostavljeno stališče ni uporabljivo. Notarka ob sklenitvi dveh notarskih sporazumov ni bila dolžna raziskovati dejanskega stanja mimo tistega, kar je ugotovila na podlagi uradnih evidenc in kar sta ji povedala obsojenca.7 Omenjeno kaznivo dejanje namreč varuje pravni promet in v tem kontekstu je funkcija potrditve resničnosti vsebine listine neločljivo povezana z dolžnostjo posameznika, da pred javnim organom navaja resnična dejstva.8 Obsojenca pa v postopku sklenitve sporazumov o zavarovanja v obliki notarskih zapisov nista navajala resničnih dejstev, ampak sta lažno izjavila, da so zastavljeni stroji izključna last družbe D., d.o.o. in da pri njih ni vpisanih bremen, čeprav temu ni bilo tako, saj je bila lastnica strojev družba E. 34. Do drugačnega zaključka ne more pripeljati zagovorničino sklicevanje, da bi morala banka kot druga pogodbena stranka preveriti lastništvo premičnin. Bistvo tega kaznivega dejanja je v tem, da varuje pravni promet, zaradi česar se druga pogodbena stranka upravičeno zanaša na resničnost podatkov, ki jih notarju posreduje zastavitelj. Glede na navedeno, smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Kolikor pa zagovornica navaja, da sta bila obsojenca prepričana, da so bile premičnine v lasti družbe D., d.o.o., s tem ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po tretjem, drugem in prvem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1

35. Zagovornica obsojenega A. A. uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje v 238. točki obrazložitve sodbe protispisno povzelo izpovedbo priče B. V., predstavnika Slovenskega podjetniškega sklada. Navaja, da omenjena priča ni potrdila, da bi v primeru razkritja pravih podatkov, ne prišlo do izplačila subvencije. Poleg tega izpostavlja druge dele izpovedbe priče in sicer, da pri odločanju o subvenciji ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, ki bi vplivale na dodelitev subvencije, ter da je družba D., d.o.o. izpolnjevala vse pogoje za dodelitev subvencije.

36. S takšnimi navedbami zahteva ne uveljavlja kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dosledno povzelo izpovedbo priče B. V., ki je na naroku za glavno obravnavo dne 21. 1. 2016, navedel, da v primeru, da bi družba D., d.o.o. razkrila prave podatke, ne bi prišlo do izplačila subvencije. Vendar se zagovornica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil Slovenski podjetniški sklad zaveden, zaradi tega, ker sta mu obsojenca predložila neresnične podatke. Zaradi tega ni bilo odkritih nepravilnosti in je zato sklad odobril izplačilo subvencije, do česar ne bi prišlo, kolikor bi razpolagal z resničnimi podatki. Takšno dokazno oceno skuša zagovornica izpodbiti z izpostavljanjem drugih delov izpovedbe priče B. V. Zagovornica izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje tudi z navedbami, da bi sodišče moralo pogodbo z dne 26. 2. 2010 presojati z vidika pogodbe o prodaji na obroke, pa tudi z očitki o kršitvi določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče napačno povzelo vsebino izvedenskega mnenja o tem, da je pri pogodbi o financiranju z dne 26. 2. 2010 šlo za „sale and lease back“ razmerje. Tudi v delu je sodišče vsebino izvedenskega mnenja izvedenca Prelogarja pravilno povzelo, zagovornica pa ponuja svojo dokazno oceno o tem, da so bili stroji v lasti družbe D., d.o.o. Neutemeljeni so očitki, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do istovrstnih pritožbenih očitkov. Zagovornica je namreč s temi navedbami uveljavljala razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v tem kontekstu pa se je pritožbeno sodišče opredelilo do njenih navedb, zato uveljavljana kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP ni podana.

37. Zagovornik obsojenega B. K. navaja, da sta se sodišči nižje stopnje oprli na elektronsko sporočilo, to je dokaz, ki je v tujem, in sicer v srbskem oziroma hrvaškem jeziku. Hkrati zatrjuje, da se dokument na glavni obravnavni ni prebral, ampak je sodišče zaključilo, da se šteje, da je listina vpogledana in prebrana. Poudarja, da sodišče obsojenca ni opozorilo, da je listina v tujem jeziku. Okoliščina, da listina ni bila prebrana na glavni obravnavi, je po oceni zagovornika vplivala na obsojenčevo izvajanje pravice do obrambe, saj se o njej ni imel možnosti izjaviti. Takšne navedbe predstavlja uveljavljanje kršitve določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev pravice do obrambe.

38. Uveljavljana kršitev določb postopka sicer ni v zadostni meri konkretizirana, saj zagovornik ni določno označil listine oziroma elektronskega sporočila, ki naj bi bilo v tujem jeziku. Vrhovno sodišče je izpostavljene očitke kljub nezadostni konkretiziranosti presojalo, saj je iz sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da se očitki nanašajo na elektronsko sporočilo z dne 22. 4. 2010 (ki se nahaja na list. št. 365, pridruženega spisa I K 14143/2015). Glede kršitve določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zgolj okoliščina, da določene listine niso prevedene iz tujega v slovenski jezik še ne predstavlja kršitev pravice do uporabe lastnega jezika v postopku.9 V tovrstnih situacijah obsojencu namreč ni kršena pravica do uporabe svojega jezika v postopku (le-ta je potekal v slovenskem jeziku), ampak bi se utegnilo postaviti vprašanje, ali je bilo obsojencu onemogočeno učinkovito se braniti pred očitki obtožbe. Glede na navedeno, je v obravnavani zadevi treba presoditi uporabo omenjene listine zlasti z vidika možnosti izvajanja učinkovite obrambe. Pri tem je treba ugotoviti v kolikšni meri sta se obsojenec in njegov zagovornik imela možnost seznaniti z vsebino listine in ali sta razumela njeno vsebino.

39. Glede zagovornikovih očitkov, da listina na glavni obravnavi ni bila prebrana, ampak je sodišče zgolj zaključilo, da se listina šteje za prebrano, je mogoče ugotoviti, da ne držijo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 14. 4. 2017 je razvidno, da je sodišče omenjeno listino prebralo in vpogledalo. Sicer pa dejstvo, da je bila listina sestavljena v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ni vplivalo na obsojenčevo možnost seznanitve z njeno vsebino. Elektronsko sporočilo se sestoji predvsem iz numeričnih znakov, v sicer skopem besedilu pa je uporabljeno nezahtevno izrazoslovje. Tudi sicer je pri presoji obsojenčeve zmožnosti razumevanja vsebine besedila treba upoštevati okoliščino, da je elektronsko sporočilo sestavil obsojenčev sin, A. A., ki je bil ravno tako direktor družbe D., d.o.o. Navedeno pomeni, da listina izvira iz kroga oseb, ki so blizu obsojencu, kar je ravno tako pomembna okoliščina z vidika presoje obsojenčeve možnosti seznanitve z vsebino listine. Odločilnega pomena pri presoji uveljavljane kršitve pravice do obrambe, pa je okoliščina, da obsojenec in njegov zagovornik na samem naroku za glavno obravnavo dne 14. 4. 2017 nista imela pripomb na branje listine v tujem jeziku, niti nista navajala, da ne bi razumela same vsebine prebrane listine. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča, ob hkratnem upoštevanju zgoraj izpostavljenih elementov, ki so vplivali na možnost razumevanja listine, kaže na to, da se je obsojenec imel možnost seznaniti z vsebino elektronskega sporočila. Kolikor obsojenec ali njegov zagovornik vsebine listine ne bi razumela, bi lahko opozorila sodišče prve stopnje na to in zahtevala prevod listine, česar pa nista storila. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da izvedba dokaza v hrvaškem oziroma srbskem jeziku ni vplivala na obsojenčevo možnost učinkovito braniti se pred vsebino očitkov, zato uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.

Glede kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 in pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1

40. Zagovornica obsojenega A. A. uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da je podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu o tem, da je bil A. A. tisti, ki je izvrševal nakazila iz družbe D. E., d.o.o. na svoj in transakcijski račun M. K. Poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je nakazila iz družbe D. E., d.o.o. izvrševal B. K. Hkrati zatrjuje, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj je v opisu navedeno, da je nakazila izvrševal B. K., iz 198. točke obrazložitve pa izhaja, da sta na takšen način ravnala B. K. in A .A. 41. Glede izpostavljenih očitkov je mogoče ugotoviti, da sicer držijo trditve zagovornice, da je v povzetku izvedenskega mnenja v 223. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe navedeno, da je nakazila iz družbe D., d.o.o. na družbo D. E., d.o.o. izvrševal B. K., v 198. točki pa je navedeno, da sta na takšen način ravnala B. K. in A. A. Vendar pa zgolj zaradi takšnih zapisov ni mogoče govoriti o precejšnjem nasprotju med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Iz izreka sodbe je namreč povsem jasno razvidno, da se kaznivo dejanje oškodovanja upnikov očita le A. A. in ne tudi B. K. Navedbe sodišča v 223. in 198. točki obrazložitve so sicer napačne, vendar je v drugih delih sodbe (zlasti v 208. in 224. točki) določno pojasnjeno, da je bil A. A. zakoniti zastopnik družbe D. E., d.o.o., ki je iz te družbe izvrševal nakazila. Celovito gledano, zato ni mogoče govoriti o protispisnosti, hkrati pa se kot neutemeljeni izkažejo očitki zagovornice o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

42. Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da opis kaznivega dejanja ni konkretiziran z navedbo dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obsojenčevem namenu oškodovanja upnikov.

43. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 227. člena KZ-1 gre za dejanje, ki ga je mogoče prepoznati kot škodljivo za vse upnike. Namen oškodovanja upnikov mora zato izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja, saj se namen realizira z nastankom prepovedane posledice. To pomeni, da zadostuje, da je v izreku namen oškodovanja zgolj naveden in zato ni treba že v opisu dejanja navajati posebnih okoliščin, ki bi še dodatno konkretizirale takšen namen. Podrobnejši opis okoliščin, ki kažejo na namen oškodovanja upnikov, je namreč stvar obrazložitve sodbe in jih je sodišče prve stopnje tudi navedlo v 231. in predvsem 232. točki obrazložitve, zato se zagovorničini očitki o kršitve kazenskega zakona izkažejo kot neutemeljeni.

44. Zahteva sodbi sodišča prve stopnje očita, da v izreku sodbe ni konkretizirana posledica kaznivega dejanja, in sicer oškodovanje posameznih upnikov ter višina oškodovanja. Takšne trditve zagovornice ne držijo, saj so v izreku navedeni posamezni upniki, ki so bili oškodovani (F., d.o.o., E., zaposleni delavci, Republika Slovenija – Davčna uprava – v nadaljevanju DURS), kakor tudi skupna višina oškodovanja upnikov (278.186,06 EUR). Pa tudi sicer konkretizacija posameznih upnikov v izreku niti potrebna, saj to kaznivo dejanje prizadene vse (navadne) upnike, pri čemer se zaradi ravnanj dolžnika zmanjša njegovo premoženje, iz katerega bi se poplačali vsi ti upniki.10

45. Zagovornica uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino oškodovanja posameznikov upnikov. Prav tako zatrjuje, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj je v opisu dejanja navedeno, da je obsojenec upnike RS, DURS, zaposlene delavce ter družbi E. in F. oškodoval za 278.106,06 EUR, medtem ko iz 198. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je oškodoval samo proračun RS za takšen znesek. Hkrati dodaja, da niso bili nikjer upoštevani zneski plačil, ki jih je DURS prejel iz naslova blokiranega TRR in iz naslova stečajne mase.

46. V obravnavani zadevi se obsojencu A. A. sicer očita storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1, za katerega je bistvenega pomena, da je škodljivo z vidika vseh upnikov. Vendar je iz opisa dejanja razvidno, da se obsojencu očita tudi neupravičeno privilegiranje posameznih upnikov, to je, da je z gotovino prednostno poplačal določene upnike. Takšna vsebina kazenskopravnega očitka narekuje ugotovitev višine terjatev oškodovanih upnikov. Kolikor se obsojencu očita neenako obravnavanje upnikov oziroma privilegiranje točno določenih upnikov, to terja opredelitev terjatev posameznih upnikov. Enakega obravnavanja posameznih upnikov namreč ni mogoče ugotoviti, če niso jasne terjatve oškodovanih upnikov in višina poplačila do katerega so prišli neupravičeno privilegirani upniki. V obravnavani zadevi je višina poplačila do katerega so prišli privilegirani upniki navedena tako v izreku, kot tudi v obrazložitvi sodbe. Nima pa sodba sodišča prve stopnje razlogov o višini terjatev oškodovanih upnikov oziroma so ti razlogi v medsebojnem nasprotju, kakor tudi v nasprotju z izrekom sodbe. Tako so v 231. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe sicer navedeni upniki E., F., d.o.o. in Republika Slovenija ter višina njihovih terjatev, vendar pri tem ni pojasnjeno od kod omenjeni zneski izvirajo, niti ni pojasnjeno na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo višino njihovih terjatev. Pri tem je že pri upniku E. precejšnje nasprotje v razlogih sodbe glede višine njegove terjatve. V 231. točki obrazložitve je namreč navedeno, da je znašala višina terjatve omenjenega upnika 109.807,66 EUR, čeprav iz drugih delov sodbe izhaja, da je bil lastnik strojev, ki jih je družba D., d.o.o. imela v finančnem leasingu in je v nadaljevanju prišel do poplačila svoje terjatve tako, da je v stečajnem postopku uveljavil izločitveno pravico na strojih in se poplačal z njihovo prodajo. Hkrati sodišče prve stopnje v 203. točki obrazložitvi govori o terjatvi omenjenega upnika v višini 104.163,76 EUR. Navedeno pomeni, da je o višini terjatve tega upnika, kot o eni izmed odločilnih okoliščin precejšnje nasprotje v razlogih sodbe. Prav tako iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno od kod izvira terjatev družbe F., d.o.o., oziroma sodba o tem nima podrobnejših razlogov. Poleg tega so nejasni razlogi sodbe sodišča prve stopnje o terjatvi Republike Slovenije oziroma DURS-a, ta del obrazložitve pa je tudi v nasprotju z izrekom sodbe. Zagovornica obsojenega A. A. pravilno opozarja, da je v 198. točki obrazložitve navedeno, da je bil proračun Republike Slovenije oškodovan za najmanj 278.106,06 EUR, medtem ko je v izreku sodbe navedeno, da je to skupen znesek oškodovanja vseh upnikov, Republika Slovenija pa je bila glede na navedbo v izreku oškodovana za 183.913,44 EUR. Tudi drugi deli obrazložitve sodbe ne omogočajo jasnega zaključka o višini terjatve DURS-a do družbe D., d.o.o. Sodišče tako v 224. točki obrazložitve navaja, da naj bi bila v stečaju ZPIZ-u priznana prednostna terjatev iz naslova prispevkov za plače v višini 120.998,97 EUR ter navadne terjatve v znesku 17.773,17 EUR, medtem ko naj bi bile DURS priznane prednostne terjatve v znesku 2.359,90 EUR in navadne v znesku 120.554,30 EUR. Hkrati zagovornica pravilno opozarja, da sodba nima razlogov o zneskih, ki jih je DURS prejel iz naslova blokiranega transakcijskega računa in iz naslova stečajne mase. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je v sodbi sodišča prve stopnje pomanjkanje razlogov o višini terjatev posameznih oškodovanih upnikov, med razlogi je tudi precejšnje nasprotje, hkrati pa so razlogi v obrazložitvi v nasprotju z izrekom sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

47. V preostalem pa navedbe zagovornice, da ni podan namen izigravanja in oškodovanja upnikov, ker so bila denarna sredstva, ki so bila nakazana na družbo D. E., d.o.o. prenesena nazaj na družbo D., d.o.o. ter zatrjevanje, da ni prišlo do siromašenja in izčrpavanja matične družbe, predstavljajo izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za trditve, da prenos poslovanja oziroma preusmeritev finančnega toka ni goljufivo ravnanje v smislu drugega odstavka 227. člena KZ-1. Prav tako zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja z navedbami, da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom, saj je pooblaščeni ocenjevalec podjetij v načrtu finančnega prestrukturiranja družbe navedel, da obstaja najmanj 50 % verjetnost, da bo prestrukturiranje družbe omogočilo poplačilo upnikov.

48. Zagovornica izpodbija višino posameznih kazni, ki so bile obsojencu A. A. določene in poudarja, da so kazni previsoke, saj ne ustrezajo teži kaznivih dejanj, hkrati pa naj bi sodišči v premajhni meri upoštevali olajševalne okoliščine. S takšnimi navedbami zahteva izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga po 374. členu ZKP, kar v tem izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno.

Glede kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila po prvem odstavku 230. člena KZ-1

49. Zagovornik obsojenega B. K. navaja, da je šlo pri očitanemu ravnanju le za podaljšanje kredita. Pri tem se sklicuje na izpovedbo priče J. L., predstavnika A., d.d., ki je navedel, da bi se predhodno odobreni kredit v vsakem primeru podaljšal. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ni navedlo jasnih razlogov, zakaj je kot relevantno štelo izpovedbo omenjene priče. Kot je mogoče razumeti zagovornikove navedbe, ki so prepletene z izpodbijanjem dejanskega stanja, sodbi sodišča prve stopnje očita kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi pomanjkanja razlogov o izpovedbi priče J. L. in njegovih navedb, da bi banka v družbi D., d.o.o. v vsakem primeru odobrila podaljšanje predhodno odobrenega kredita.

50. Glede izpostavljenih očitkov zagovornika je mogoče ugotoviti, da je v obravnavani zadevi družba D., d.o.o. pri A., d.d. pridobila kredita v letu 2010, in sicer v višini 200.000,00 EUR in 40.000,00 EUR. Obsojencu se tako ni očitala preslepitev na podlagi predložitve lažnega izkaza poslovnega izida in bilance stanja pri sami pridobitvi posojila, ampak šele pri podaljšanju kreditov v letu 2011. Glede na navedeno se je med postopkom na prvi stopnji izpostavilo vprašanje, ali bi banka družbi D., d.o.o. odobrila podaljšanje kredita tudi, če obsojenec ne bi predložil lažne bilance in izkaza poslovnega izida. O tej dilemi je bil kot priča zaslišan J. L., ki je bil v svoji izpovedbi osredotočen na zatrjevanje, da je bila banka že ob podelitvi posojila v letu 2010 zavedena in da ji je bila takrat predložena lažna dokumentacija, kar pa se obsojencu ni očitalo. Glede vprašanja omenjeni priči, kaj bi banka storila ob podaljšanju kredita v letu 2011, če bi bila seznanjena s tem, da so bili predloženi podatki lažni, pa priča v svoji izpovedbi ni bila povsem določna. Tako je navedel, da so v tem primeru imeli na voljo le takojšnjo izterjavo ali podaljšanje kredita. Na podlagi podatkov, ki jih je predložil obsojenec so se odločili za podaljšanje, čeprav so se zavedali, da tudi v primeru takojšnje izterjave do poplačila ne bodo prišli, glede na siceršnje slabo stanje v gradbeništvu in pomanjkanje likvidnih sredstev gradbenih družb. Kljub nedoločnim navedbam priče, se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do nejasnosti v njeni izpovedbi, ampak je v 83. točki obrazložitve podalo le zaključek, da družba D., d.o.o. kredita ne bi dobila podaljšanega, če obsojenec ne bi predložil lažne bilanca stanja in lažnega izkaza poslovnega izida.

51. Izpostavljeno vprašanje o potencialnem ravnanju banke v primeru predložitve resnične dokumentacije je z vidika odločitve o očitanem kaznivem dejanju ključnega pomena. Obsojencu se namreč ne očita preslepitve ob pridobitvi posojila, kar pomeni, da je do premika denarnih sredstev iz banke v sfero družbe, ki jo je vodil obsojenec, že prišlo. Obsojenčeva predložitev lažne bilance in izkaza poslovnega izida je tako kvečjemu merila na odlaganje izterjave denarnih sredstev, izvirajočih iz danih kreditov. Glede na to, je ključnega pomena odgovor na vprašanje, kako bi ravnala banka v primeru predložitve resnične dokumentacije. Sodbi sodišč prve in druge stopnje na to vprašanje ne dajeta odgovora, zato je mogoče pritrditi zagovorniku, da pravnomočno sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preostale zagovornikove trditve, da v podatkih spisa ni podlage, da bi obsojenec ob podaji vloge priložil lažno dokumentacijo, ne predstavljajo kršitve določb postopka, ampak uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C-1.

52. Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, ki se očita obsojenemu B. K., podana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je zahtevi zagovornika obsojenega ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče glede vprašanja izpostavljenega v 55. in 56. točki, kot pričo zaslišati predstavnika A., d.d., nato pa presoditi, ali je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

53. Vrhovno sodišče je glede na zaključek, da je pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, ki se očita obsojenemu A. A., podana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, glede na očitek o neenakopravnem obravnavanju upnikov, razjasniti višini terjatev posameznih oškodovanih upnikov. Ker so razlogi za takšno odločitev podani v korist obsojenke M. K., je Vrhovno sodišče ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) ravnalo enako tudi glede obsojenke.

54. Glede drugih kaznivih dejanj, v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb postopka niso bile podane, zato ju je Vrhovno sodišče v preostalem, v skladu z določbo 425. člena ZKP, zavrnilo.

C-2.

55. Navedena odločitev je narekovala tudi razveljavitev pravnomočne sodbe v odločbi o enotni kazni. Glede na razveljavitev odločbe o enotni kazni je Vrhovno sodišče obsojencu B. K., upoštevajoč kazni določene v pravnomočni sodbi za druga kazniva dejanja, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo novo enotno kazen v trajanju dve leti in sedem mesecev zapora.

56. Enako je Vrhovno sodišče ravnalo pri obsojencu A. A., glede katerega je razveljavilo odločbo o enotni kazni in mu, upoštevajoč kazni določene v pravnomočni sodbi za druga kazniva dejanja, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo novo enotno kazen v trajanju dve leti in pet mesecev zapora. V izrečeno kazen je obsojencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas že prestane kazni od 28. 5. 2018 dalje.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017 in I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019. 3 Filipčič, Tičar; v Korošec, Filipčič, Zdolšek: VELIKI KOMENTAR POSEBNEGA DELA KAZENSKEGA ZAKONIKA (KZ-1); Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana; 2019; str. 341. Podobno tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018 in I Ips 34451/2015 z dne 10. 1. 2019. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019. 5 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017 in I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2019. 6 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 26654/2011-183 z dne 26. 5. 2016 in I Ips 18035/2014 z dne 8. 11. 2018. 7 Rijavec V.: Civilnopravna odgovornost notarjev, Pravna praksa, 1998, št. 11, str. I-IX, tč. 2.4. 8 Stajnko; v Korošec, Filipčič, Zdolšek: VELIKI KOMENTAR POSEBNEGA DELA KAZENSKEGA ZAKONIKA (KZ-1); Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana; 2019; str. 1206-1207. 9 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 39/2006 z dne 3. 2. 2006 in XI Ips 8794/2009 z dne 22. 12. 2009. 10 Jenull; v Korošec, Filipčič, Zdolšek: VELIKI KOMENTAR POSEBNEGA DELA KAZENSKEGA ZAKONIKA (KZ-1); Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana; 2019; str. 797-798. Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2010.