Jedro

Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenih trditev tožnika ocenilo tudi, da je tožniku tako premoženjska kot nepremoženjska začela nastajati z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in se je ustalila v nekaj letih, najkasneje do leta 1999, ko je bila izdana tudi Ustavna odločba št. U-I-284/1994. Navedeno odločbo je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi izpostavilo le zato, ker je poudarilo, da so oškodovanci, ne glede na okoliščine posamičnega primera, najkasneje takrat izvedeli za obstoj okoliščin, pod katerimi je v odškodninskem pravu lahko podana odgovornost za povračilo škode. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje izhaja, da po oceni sodišča za odločitev o zastaranju tožnikovih odškodninskih zahtevkov izdaja navedene ustavne odločbe ni ključnega pomena, zato tudi ni utemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje z upoštevanjem pritožbene novote poseglo v tožnikovo pravico do izjave in tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnikova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Zato je pravilen sklep, da je bila njegova bodoča nepremoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.

Odškodninska terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsake posamezne dajatve, pač pa zastaranje za te terjatve teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 28.4.2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v skupnem znesku 50.603,87 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in opustitve obvestila o izbrisu oziroma neureditve prehoda državljanov SFRJ v status tujca s stalnim prebivališčem na podlagi samega zakona.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po podlagi utemeljen, sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožnik je najprej vložil direktno revizijo, poleg tega pa je v skladu s 367.b členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 50/10, v nadaljevanju ZPP) podal tudi predlog za dopustitev revizije zoper odločbo sodišča druge stopnje. Tožnik je v okviru zahtevka za povrnitev premoženjske škode zahteval tudi plačilo zneska kapitaliziranih zamudnih obresti, po drugem odstavku 39. člena ZPP pa se pri denarnem znesku kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški in druge stranske terjatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Brez upoštevanja zneska kapitaliziranih zamudnih obresti seštevek vrednosti zahtevkov za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ni presegal 40.000,00 EUR, zaradi česar je Vrhovno sodišče direktno revizijo zavrglo, nato pa je s sklepom II Dor 253/2009 z dne 25.3.2010 revizijo dopustilo glede vprašanj: „Ali je podana podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ali je utemeljen ugovor zastaranja odškodninske terjatve in ali je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?“.

4. Tako tožnik na podlagi tega sklepa zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje sledilo njegovim obrazloženim navedbam, da mu je bil obseg škode znan šele s prejemom odločbe o sprejemu v državljanstvo in zato njegova terjatev ni zastarala. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da je tožnik najkasneje z objavo Ustavne odločbe št. U-I-284/94 dne 12.3.1999 zvedel za protipravnost ravnanja tožene stranke in da so se takrat že stabilizirale okoliščine, ki predstavljajo podlago za ugotovitev obsega škode. Sodišče druge stopnje je odločilo tudi, da opustitev sprejema predpisa, ki ga je toženi stranki naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94, ni v vzročni zvezi s tožnikovo škodo, ker naj bi tožniku vsa škoda nastala že pred letom 1999. Tožnik meni, da je imela navedena ustavna odločba učinek na prizadete osebe le toliko, da je v 4. točki izreka prepovedala prisilno odstranitev tujca, ki je imel na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v RS, sicer pa izdaja te odločbe za tožnika ni pomenila nobenega izboljšanja stanja. Tožnik poudarja, da še vedno ni imel nobene možnosti, da bi si uredil stalno prebivališče, da bi zaprosil za delovno dovoljenje, da bi se prijavil v socialno in zdravstveno zavarovanje, da bi imel pravico do izhoda iz države in pravico pridobiti veljavne dokumente. Tožnik poudarja, da je bilo škodno stanje zaključeno šele s sprejemom v državljanstvo v mesecu maju 2001. Navaja, da je podobno stališče zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 2396/2008. Poudarja, da je bil sicer v register prebivalstva vpisan 31.7.2000, vendar ga tožena stranka o tem ni nikoli obvestila. Opozarja tudi na odločbo opr. št. I Cp 428/2008, v kateri je Višje sodišče v Mariboru zavzelo stališče, da je zastaranje začelo teči šele 16.4.2003 z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02. Tožnik opozarja, da po 157. členu Zakona o obligacijskih razmerjih(1) oškodovanec lahko zahteva od sodišča, naj odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši osebnostna pravica. Ob pravilni razlagi te določbe je po mnenju tožnika pravilen zaključek, da škodno stanje preneha šele tedaj, ko se s kršitvijo pravice preneha, zastaranje pa ne more nastopiti dokler traja proces nastajanja škode.

5. Tožnik meni tudi, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov o tem, katere so tiste konkretne okoliščine, zaradi katerih bi moral vedeti za protipravnost ravnanja tožene stranke najkasneje z objavo ustavne odločbe z dne 12.3.1999. Poudarja, da bi bil tak očitek morda utemeljen, če bi se o izbrisu izdala odločba, zoper katero bi lahko vložil pravno sredstvo. Ker pa takšnih odločb ni bilo, meni, da mu ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti in se pri tem sklicevati na določbo prvega odstavka 18. člena ZOR. Opozarja, da so po 7. členu Protokola k Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin tujcu, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države, zagotovljena procesna jamstva. Tujec je lahko odstranjen iz države le na podlagi odločbe, ki jo mora imeti možnost izpodbijati. Tožnik poudarja, da glede zastaranja materialne škode, sodišče druge stopnje ni navedlo nobenih razlogov, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da njegov zahtevek za povrnitev premoženjske škode vsaj za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe ni zastaran.

6. Tožnik tudi meni, da je sodišče druge stopnje kršilo njegovo pravico do izjave. Opozarja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da ustavna odločba št. U-I-284/94 v kontekstu tožnikovih očitkov ni uporabljiva. Nato pa se je v zvezi z ugovorom zastaranja prvič sklicevala nanjo šele v pritožbi. Tožnik navaja, da je na te pritožbene navedbe sicer odgovoril, vendar do izdaje odločbe sodišča druge stopnje ni mogel vedeti, da bo prav to dejstvo pravno pomembno za odločitev o zastaranju njegove terjatve. Vprašanje, kdaj se škoda stabilizira, je dejansko vprašanje. Ker je sodišče druge stopnje odločilo, da je bila škoda stabilizirana do objave navedene ustavne odločbe, čeprav za to ni imelo opore v izvedenem dokaznem postopku, je zagrešilo očitano postopkovno kršitev, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ker tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni nikdar ugovora zastaranja utemeljila z objavo Ustavne odločbe št. U-I-284/94, je šlo je za pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne bi smelo upoštevati. Z navedenim postopanjem je sodišče druge stopnje po mnenju tožnika kršilo določbe 5., 7. in 8. člena ZPP in zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnik tudi poudarja, da je toženi stranki očital, da je ravnala protipravno zato, ker ga je izbrisala iz registra stalnega prebivalstva RS brez pravne podlage, ne da bi mu pri tem dala kakršnekoli možnosti do pravnega varstva in ga v takšnem neurejenem statusu pustila vse do sprejema v državljanstvo. Tožnik poudarja, da je Ustavno sodišče v 14. točki obrazložitve v odločbi z dne 12.3.1999 navedlo, da pristojni organi ne bi smeli opraviti prenosa oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi in da za takšno ravnanje niso imeli zakonske podlage. Tožnik poudarja, da se je tožena stranka že ob sprejemanju Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. I/91-I do 50/98, v nadaljevanju ZTuj) in Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 44/97, v nadaljevanju ZDRS) leta 1991 morala zavedati posledic zakonske praznine. Država bi morala pravno urediti prehod državljanov bivše SFRJ v v status tujca s stalnim prebivališčem na ozemlju Slovenije na podlagi samega zakona. Država pa tudi potem, ko je Ustavno sodišče kot najvišji organ ugotovilo nezakonitost določb ZTuj in ZDRS in Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/01, v nadaljevanju ZUSDDD), še do danes ni popravila krivic, ki so nastale zaradi njenega protipravnega ravnanja. Tožnik poudarja, da je država s takšnim ravnanjem posegla v temeljne ustavne svoboščine posameznikov in je bilo zato njeno ravnanje protipravno. Tožnik opozarja, da je tako po 26. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991-I do 68/2006, v nadaljevanju URS) podana podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. To po mnenju tožnika izhaja tudi iz 22. in 23. točke obrazložitve Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-246/02, kjer je sodišče navedlo, da državljani drugih republik zaradi nepriznanja stalnega prebivanja od dneva, ko se je zaradi osamosvojitve Republike Slovenije spremenil njihov pravni status v status tujca, niso mogli uveljaviti določenih pravic, ki bi jim šle kot tujcem s stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji, zato bodo državljani drugih republik, na katere se nanaša ta odločba (13. točka), ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj te pravice lahko uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja. Tožnik v zvezi z vprašanjem, kdaj je začelo teči zastaranje odškodninske terjatve, opozarja na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2369/2008 in Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 428/2008 in poudarja, da je treba vsak primer obravnavati individualno. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da z vmesno sodbo odloči, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v ponovno sojenje.

8. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Obligacijsko pravo spada v civilno pravo, civilno pravo pa je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo osebna in premoženjska razmerja, v katerih so pravni subjekti prirejeni (enakopravni) in avtonomni(2). Za državo veljajo pravila civilnega prava le, kadar v ta razmerja ne vstopa kot oblast (imperum) ampak z enakega položaja kot vsak drug posameznik(3). Zato je v primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo(4). Ta določba URS je materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. Takšna posebna odgovornost bi terjala tudi posebno zakonsko ureditev, ki pa je žal nimamo. V 26. členu URS so namreč urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima. Za vsa ostala vprašanja, ki v 26. členu URS niso urejena, je po pravni analogiji treba uporabiti določbe ZOR(5).

11. Po prvem odstavku 360. člena ZOR z zastaranjem preneha pravica tožnika zahtevati izpolnitev obveznosti. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil (376. člen ZOR). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode(6). Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek(7).

12. Res je, na kar opozarja tožnik v reviziji, da se tožena stranka v zvezi z ugovorom zastaranja vse do pritožbe ni sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/94. V odgovoru na tožbo je namreč navedla, da je tožnik za izbris izvedel v letu 1995, ko mu je bila vročena odločba o prekršku po 4. členu ZTuj, in je takrat začel teči zastaralni rok. Vendar ni utemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev o zastaranju zahtevka oprlo na nove trditve tožene stranke v pritožbi, saj so bila bistvenega pomena za zavrnitev zahtevka zaradi zastaranja prav dejstva, na katera se je tožena stranka sklicevala v odgovoru na tožbo in – kot je ugotovilo sodišče druge stopnje - izhajajo tudi iz navedb samega tožnika.

13. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je imel možnost odkupiti družbo, v kateri je bil zaposlen, pa tega ni mogel storiti, ker ni imel veljavne dokumentacije, štiri mesece pred izgubo službe pa je prejel odločbo o zavrnitvi prošnje za sprejem v slovensko državljanstvo. Tožnik je sam v pripravljalni vlogi z dne 24.4.2008 navedel, da z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni imel več veljavnih osebnih dokumentov, se ni mogel zaposliti, zaradi preteka dvomesečnega roka pa tudi ni mogel več zaprositi za začasno stalno prebivališče po ZTuj. Navedel je tudi, da mu je bila v letu 1995 vročena odločba o prekršku po 4. členu ZTuj in je za prekršek moral plačati 104,32 EUR (25.000,00 SIT) in je v okviru odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo tudi zahteval povrnitev tega zneska. Sodišče druge stopnje se je oprlo na te navedbe tožnika in je ocenilo, da je tožnik že v letu 1995 izvedel za protipravnost ravnanja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenih trditev tožnika ocenilo tudi, da je tožniku tako premoženjska kot nepremoženjska začela nastajati z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in se je ustalila v nekaj letih, najkasneje do leta 1999, ko je bila izdana tudi Ustavna odločba št. U-I-284/1994. Navedeno odločbo je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi izpostavilo le zato, ker je poudarilo, da so oškodovanci, ne glede na okoliščine posamičnega primera, najkasneje takrat izvedeli za obstoj okoliščin, pod katerimi je v odškodninskem pravu lahko podana odgovornost za povračilo škode. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje izhaja, da po oceni sodišča za odločitev o zastaranju tožnikovih odškodninskih zahtevkov izdaja navedene ustavne odločbe ni ključnega pomena, zato tudi ni utemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje z upoštevanjem pritožbene novote poseglo v tožnikovo pravico do izjave in tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnikova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja(8). Zato je pravilen sklep, da je bila njegova bodoča nepremoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja(9).

15. Enako velja tudi za zastaranje zahtevka za premoženjsko škodo. Tožnik v reviziji izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev izgubljenega zaslužka in poudarja, da ta vsaj za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe ni zastaran. Odškodninska terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsake posamezne dajatve, pač pa zastaranje za te terjatve teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja(10). Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok naslednje istovrstne bodoče terjatve(11). Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja(12). Po trditvah samega tožnika, mu je škoda zaradi izgube na dohodku začela nastajati po izgubi zaposlitve v 1995 in zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da za zastaranje njegovega zahtevka iz naslova premoženjske škode velja enako kot za zastaranje zahtevka iz naslova nepremoženjske škode. Očitki tožnika, da je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu neobrazložena, so zato neutemeljeni.

16. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo tudi glede vprašanja, ali je podana podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Vprašanje bi postalo pomembno, če bi Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo o zastaranju tožnikove pravice zahtevati izpolnitev obveznosti in bi se zato moralo opredeliti tudi do obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker pa se je izkazalo, da je sodišče druge stopnje pravila ZOR o zastaranju pravilno uporabilo, se temu sodišču ni bilo treba opredeliti do podlage odškodninske odgovornosti.

17. Revizijsko sodišče je torej ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (2): M. Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba 2001, str. 441. Op. št. (3): M. Juhart, Uvod k knjigi J. Štempiharja, Zasebno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani in Cankarjeva založba, 2003, str. VI.

Op. št. (4): Glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 387/97. Op. št. (5): M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1998, str. 147 in Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice Marije Krisper Kramberger k odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-65/05 z dne 22.9.2005, točka 15. Op. št. (6): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 1169. Op. št. (7): Poročilo VS RS, 1982/I, str. 21. Op. št. (8): Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo v primerljivih primerih, na primer v zadevi II Ips 55/2009, v kateri je šlo za večletno ogrožanje, ker odgovorna oseba ni sanirala zemeljskega plazu.

Op. št. (9): Enako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo tudi v zadevi II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005, kjer je tožnica uveljavljala odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena URS zaradi neizdaje odločbe o zahtevi za lokacijsko dokumentacijo, in v zadevi II Ips 399/2009 z dne 11. 3. 2010, kjer je tožnica uveljavljala odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena URS zaradi nesprejema v slovensko državljanstvo.

Op. št. (10): B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 163 in 164. Op. št. (11): Primerjaj z načelnim stališčem Zvezne skupne seje 25. in 26.11.1986, Poročilo VSS 2/86, str. 29, ki formalnopravno za Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni zavezujoče, je pa še vedno strokovno prepričljivo.

Op. št. (12): Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo tudi v zadevi opr. št. II Ips 333/2005.