Jedro

Status "dejanskega" posvojenca ne zadošča za uveljavljanje izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD.

Rok iz 1. odst. 143. člena ZD, v katerem lahko zapustnikov upnik zahteva ločite zapuščine od premoženja dedičev, je objektivne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog J. L. C. za izločitev 98.000,00 EUR iz zapustnikovega premoženja in njen predlog za ločitev zapuščine. Zavrglo je tudi njen predlog za izdajo začasne odredbe, naj se do pravnomočne odločitve o njenih zahtevkih zapustnikovi vdovi prepove vsaka odtujitev ali obremenitev zapuščine. Nazadnje jo je poučilo, da lahko svoje zahtevke uveljavlja v pravdi.

J. L. C. se je pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ji prizna status stranke zapuščinskega postopka, za potrebe tega postopka pa tudi status dejanske posvojenke, nadalje, naj upošteva njen izločitveni zahtevek ali jo z njim napoti na pravdo, ter še, da ji prizna pravočasnost podrejenega ločitvenega zahtevka in pravni interes za zavarovanje zahtevka z začasno odredbo. Sodišču prve stopnje očita, da je preozko obravnavalo njeno udeležbo v postopku in ji s tem zaprlo pot do obravnavanja njenih zahtevkov. Pri tem je spregledalo, da terja zgolj ugotovitev svojega dejanskega statusa posvojenke in posledično zapustnikove dedinje. Gre za predhodno vprašanje, za katerega je pristojno redno sodišče in ne center za socialno delo. Ponavlja, da zapustnikov brat J. o družinskih zadevah sploh ničesar ne ve, sicer ne bi mogel minimizirati njenega dela na kmetiji in v gospodinjstvu. Ponavlja, da so bili z njenim denarjem kupljeni avto, draga gospodinjska posoda in drugo. Do prodaje zemlje je prišlo šele leta 2005 po njenem odhodu. Nesmiseln je očitek, da bi morala prej vložiti zahtevek za ločitev zapuščine, saj do jeseni 2008, ko je dobila prvo pisanje zapuščinskega sodišča, za postopek še ni vedela. V njenem primeru bi torej rok za ločitveni zahtevek potekel, preden je sodišče začelo s postopkom. Nobenega razloga ni bilo za zavrženje predlagane začasne odredbe, saj zakon predvideva ukrepe za zavarovanje zapuščine ne le v korist dedičev in volilojemnikov, marveč tudi v korist strank v postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pritožnici v izpodbijanem sklepu izčrpno pojasnilo dejanske in pravne razloge, zaradi katerih ji je odreklo zahtevano sodno varstvo. Pravilno je ugotovilo, da pritožnica ni niti oporočna niti zakonita dedinja zapustnika. Njeno prizadevanje za položaj stranke zapuščinskega postopka je brez pomena. Po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04) imajo samo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Pritožnica med navedene upravičence ne sodi in ji zato takšen zahtevek ne bi pripadal, četudi bi bila stranka zapuščinskega postopka.

Sklicevanje pritožnice na dejanski status posvojenke je brez pravne podlage. Naš pravni red namreč zgolj dejanski posvojitvi ne priznava nobenih statusnopravnih posledic. Pravno mnenje, ki ga pritožnica posebej izpostavlja v pritožbi (Vrhovno sodišče Srbije, Gž. br. 1544/81 - Bilten sudske prakse VS Srbije 1/1983, stran 36), v njenem primeru ni uporabno. Pritožnica namreč niti ne trdi, da jo je zapustnik (formalno) posvojil, brez posvojitve pa pritožnica položaja zapustnikove dedinje ni mogla pridobiti. Kot jo je pravilno poučilo že sodišče prve stopnje, bo morala svoj zahtevek uveljavljati v pravdi.

Pravilna je tudi ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je bil pritožničin zahtevek za ločitev zapuščine prepozen. V skladu s 1. odstavkom 143. člena ZD bi ga pritožnica morala uveljavljati v 3 mesecih od uvedbe dedovanja. Po 1. odstavku 123. člena ZD se uvede dedovanje s smrtjo zapustnika. Uvedbe dedovanja pa ni mogoče enačiti z uvedbo zapuščinskega postopka. Ta se po 164. členu ZD uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl, ali da je razglašen za mrtvega. Pritožbeni očitek o domnevni nedoslednosti zakonodajalca in sodišča torej ni umesten, sploh ker je določilo 1. odstavka 143. člena ZD povsem jasno. Predpisani rok, v katerem je mogoče zahtevati ločitev zapuščine, teče od uvedbe dedovanja. Ker gre za objektivni rok, ni pomembno, kdaj zapustnikovi upniki izvedo za zapustnikovo smrt. Če se torej zapustnikov upnik želi poplačati iz zapuščinskega premoženja, potem mora sam poskrbeti, da pravočasno zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja. Nevarnosti, da bi rok za ločitveni zahtevek iztekel, preden bi sodišče začelo s postopkom, pa se lahko upnik izogne s svojo pobudo sodišču za uvedbo zapuščinskega postopka. Potemtakem ne gre za očitano kršitev ustavnih načel in človekovih pravic.

V skladu s 175. členom ZD se za stranke zapuščinskega postopka med drugimi osebami, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, štejejo samo tisti zapustnikovi upniki, ki so pravočasno zahtevali ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Pritožnica temu pogoju ni zadostila, zato ni upravičena do zavarovanja zapuščine. Poleg tega nima pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, saj je bila ta očitno namenjena zavarovanju njenega izločitvenega zahtevka, do tega pa, kot je že bilo obrazloženo, ni upravičena, ker ne sodi v krog zapustnikovih potomcev ali posvojencev in njihovih potomcev.

Po navedenem je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo tudi v ta namen potrebna odločilna dejstva. Do očitanih kršitev postopka ni prišlo, prav tako ne do tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB 3 in 45/08) v zvezi s 163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.