Jedro

Odškodnina zaradi razlaščene nepremičnine obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. V obravnavanem primeru znesek 656.050,30 EUR ni bil vključen v odmero dohodnine tožniku, saj predstavlja neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 3. točki 95. člena ZDoh-2. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik prav tako prejel na podlagi pogodbe, pa je davčni organ utemeljeno štel kot neto drug prejemek v skladu s 105. členom ZDoh-2, saj je ugotovil, da ne gre za stranske stroške, ki bi tožniku nastali v zvezi z razlastitvijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 549.060,97 EUR. Ugotovil je še, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupnem znesku 335.449,61 EUR, 213.611,36 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh.

V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek, v katerem je davčni organ upošteval napotke sodišča v zadevi I U 572/2012-19 z dne 2. 10. 2012. Tožnik je po Kupoprodajni in menjalni pogodbi in sporazumu namesto razlastitve (v nadaljevanju Pogodba), ki je bila sklenjena dne 2. 12. 2009 med Republiko Slovenijo in tožnikom, prejel znesek 656.050,30 EUR ter 1.000.000,00 EUR. Znesek 656.050,30 EUR ni bil vključen v obdavčitev z dohodnino na podlagi 3. točke 95. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter ob upoštevanju določil iz Pogodbe. V skladu z navodili pa je organ prve stopnje dopolnil ugotovitveni postopek ter v njem izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da je potrebno znesek 1.000.000,00 EUR oziroma obruteni znesek 1.333.333,33 EUR, vključiti v osnovo za odmero dohodnine, saj ne gre za neobdavčeno odškodnino po 5. točki 27. člena ZDoh-2, pa tudi ne za stranske stroške razlastitve iz 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). V skladu z napotki sodišča je davčni organ pridobil cenitve, na katere se sporna pogodba sklicuje, ter zaslišal osebe, ki so sodelovale pri njeni sklenitvi. Dejstvo je, da zavezancu lastninska pravica ni bila odvzeta s pravnomočno odločbo upravnega organa, temveč je sam sklenil pogodbo namesto razlastitve, kar pa ne vpliva na odmero davka. Že iz same pogodbe pa neposredno izhaja, da so bili pri določanju višine odškodnine fizični osebi upoštevani stroški družbe A. d.o.o. Navedena družba je samostojni pravni subjekt, ki je dejansko uporabljala odvzeta zemljišča. V konkretnem primeru je razlastitveni zavezanec po 94. členu ZUreP-1 fizična oseba, ki ji pripada samo odškodnina za odvzete nepremičnine, medtem ko ima lahko položaj imetnika drugih stvarnih pravic iz najemne iz zakupne pogodbe skladno s 108. členom ZUreP-1 le A. d.o.o. Slednji pri tem sploh ni dokazoval obstoja pravnega razmerja, na podlagi katerega bi bil upravičen do odškodnine po 108. členu ZUreP-1. Prav tako tožnik ni mogel prejeti stranskih stroškov razlastitve za izgradnjo priključnih ramp in za vzdrževanje nadvoza, saj to v Pogodbi ni nikjer določeno. Po vsebini pa bi to lahko bil le stranski strošek razlastitve pravne osebe A. d.o.o. Do zneska 1.000.000,00 EUR zavezanec tako ni upravičen na podlagi določil ZUreP-1, saj dejansko ne gre za povračilo škode, ki bi nastala na osebnem premoženju tožnika. Ta je že s prejetim zneskom 663.292,54 EUR in izgradnjo nadvoza, ki ga lahko uporablja, prejel najmanj toliko, kot mu je bilo odvzeto na podlagi Pogodbe in do česar je upravičen v skladu s 105. členom ZUreP-1. Tožniku je bil zato na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 sporni znesek obdavčen z dohodnino. Letna davčna osnova je bila ugotovljena v skladu z določbo 109. člena ZDoh-2 in zmanjšana za olajšave. V skladu z določilom prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 je bila tožniku odmerjena dohodnina po stopnji 40,78575 % in znaša 549.060,97 EUR.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-141/2013-9 z dne 4. 10. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinjalo se je z odločitvijo prvostopnega orana, da znesek 656.050,30 EUR utemeljeno ni bil vključen v odmero dohodnine, saj predstavlja neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 3. točki 95. člena ZDoh-2. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik na podlagi Pogodbe prav tako prejel, pa je davčni organ štel kot neto drug prejemek v skladu s 105. členom ZDoh-2, saj je ugotovil, da ne gre za stranske stroške pritožnika, ki bi mu nastali v zvezi z razlastitvijo. Pri spornem znesku je že iz samega besedila pogodbe očitno, da gre za škodo v zvezi s poslovanjem družbe A. d.o.o. Prav tako ni mogoče zaključiti, da je v tem znesku vključena škoda, ker je moral pritožnik B. prepustiti zemljišče, v katerega je v preteklosti vlagal. V znesku 656.050,30 EUR je upoštevana vrednost odvzete nepremičnine glede na njeno dejansko rabo z upoštevanjem urejenosti zemljišč, torej z upoštevanjem vlaganj pritožnika v zemljišče in tudi zmanjšanje vrednosti preostalih zemljišč, povečanih stroškov gospodarjenja na preostalem delu posesti, izpada dohodka iz gozdne dejavnosti in podobno. Trditev tožnika o tem, da naj bi sporni znesek vključeval tudi stroške izgradnje ramp na nadvoz in njihovo vzdrževanje, pa je v nasprotju z listinsko dokumentacijo oziroma ostaja popolnoma nedokazana. V danem primeru v zvezi s poslovanjem družbe A. d.o.o. tudi ni mogoče zaključiti, da je neposredno prišlo do poškodovanja tožnikovega osebnega premoženja, niti da so izpolnjene druge predpostavke po 5. točki 27. člena ZDoh-2. Zato ni mogoče zaključiti, da gre pri spornem znesku za z dohodnino neobdavčeni prejemek po 27. členu ZDoh-2. Glede tožnikovega predloga za zaslišanje predsednika uprave C. d.d., bivšega ministra za promet in Č.Č. pa pritožbeni organ ugotavlja, da ni razlogov za izvedbo predlaganih dokazov. Neverjetno je, da bi navedene osebe o vsebini sklenjene Pogodbe oziroma o točnih zneskih in vključenih postavkah vedele povedati več kot pa pogodbeni stranki in njuni strokovni pomočniki ter kot izhaja iz spremljajoče pisne dokumentacije.

Tožnik pojasnjuje, da mu je po Pogodbi pripadal znesek 1.500.000,00 EUR kot stranska škoda razlaščanja, čeprav je res, da zneska 500.000,00 EUR ni dobil, ker ga je B. hotel zadržati, da bi iz navedenega (dejansko tožnikovega denarja) zgradil nadvoz. Gradnja nadvoza je stala manj kot 500.000 EUR, zato je bil preostali znesek tožniku zatajen. Znesek, ki ga je davčna služba obračunala kot dohodnino, je tako ostal 1.000.000,00 EUR. Glede tega zneska pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja kakršnakoli jasna predstava, pač pa zgolj nejasna razlaga o prepletanju pojmovanja fizične in pravne osebe. Tožnik vztraja na tem, da gre pri spornem znesku izključno za škodo, ki jo je kot stransko utrpel sam. Dejstvo je, da je bilo v last Republike Slovenije predano zemljišče, ki je bilo urejeno kot poslovna površina, delno asfaltirano, delno pa peskovno nasuto. Davčni organ je tudi samovoljno v dohodninsko obremenitev tožnika vštel znesek, ki ga je B. samovoljno plačal kot akontacijo davka v višini 333.000 EUR. Pojasnjuje še, da znesek 656.050,30 EUR, ki naj bi predstavljal neobdavčljivo odsvojitev kapitala in s tem odškodnino po 105. členu ZUreP-1, tožniku dejansko pripada kot nadomestilo za nakupljeno zemljišče, ki ga je nujno potreboval za vzdrževanje dejavnosti, s katero se je ukvarjal do sklenitve Pogodbe. Glede zneska 1.500.000 EUR pa vztraja, da gre pri tem znesku za stranske stroške razlastitve oziroma upravičenje tistega, ki se ga razlašča. Sodišču zato predlaga, naj izvede glavno obravnavo ter na njej zasliši predlagane priče. Tožbi naj nato ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v dani zadevi ugotovljeno, da B. zavezancu za razlaščeno nepremičnino ni izročil enakovredne nadomestne nepremičnine, kot to določa prvi odstavek 105. člena ZUreP-1, razen v manjšem delu. Zato je tudi nepomembno kako si je lastnik razlaščene nepremičnine sam pridobil nadomestno nepremičnino in koliko je zanjo plačal. B. se namreč kljub ugotovitvi v Pogodbi, da je pritožnik sam kupil nadomestna zemljišča, s samo vrednostjo teh zemljišč ni ukvarjal in se tudi ni bil dolžan ukvarjati. V konkretnem primeru je namreč dolžnost B. da ugotovi, koliko znaša ustrezna odškodnina za razlaščeno nepremičnino glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, pa vrednost 656.050,30 EUR predstavlja vrednost odvzete nepremičnine glede na njeno dejansko rabo z upoštevanjem urejenosti zemljišč (torej vlaganje pritožnika v zemljišče) ter kot izhaja iz 7. člena Pogodbe, tudi stranske stroške povezane z razlastitvijo v skladu s 105. členom ZUreP. Ugotovitev o tem ali je pritožnik bil seznanjen s cenitvami izvedencev, pa na odločitev v tej zadevi nima vpliva.

Navedeni znesek torej predstavlja neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 3. točki 95. člena ZDoh-2 in predstavlja celotno odškodnino po 105. členu ZUreP-1 ki pripada pritožniku za razlaščeno zemljišče. Pritožniku je bilo v skladu s pogodbo nakazanih tudi 1.000.000,00 EUR, saj je davčni organ ugotovil, da po vsebini v resnici ne gre za stranske stroške pritožnika, ki bi mu nastali v zvezi z razlastitvijo, kar je v odločbi tudi pojasnjeno. Sodišču zato predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je tožnik po Pogodbi, ki je bila sklenjena dne 2. 12. 2009 med Republiko Slovenijo, ki jo je zastopal B. d.d. in tožnikom, prejel zneska 656.050,30 EUR ter 1.000.000,00 EUR. Ne moreta pa se stranki dogovoriti o tem, ali gre za zneska, ki sta v celoti izvzeta iz obdavčenja z dohodnino oziroma ali gre pri znesku 1.000.000,00 EUR za znesek, ki v skladu s 105. členom ZDoh-2 zapade pod obdavčitev z dohodnino ali ne.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, konkretno iz 2. člena Pogodbe, je tožnik Republiki Sloveniji izročil v last in posest bremen proste nepremičnine v skupni površini 17.829 m2. V 4. členu pogodbe je zapisano, da vrednost omenjenih nepremičnin znaša 663.292,54 EUR, od česar je 7242,42 EUR tožnik dobil v naravi, ostalo pa v denarju. Pomemben je še 7. člen Pogodbe, ki izrecno določa, da so stranke sporazumne, da predstavlja vrednost nepremičnin iz pogodbe vrednost glede na njihovo dejansko rabo, vlaganja tožnika ter stranske stroške povezane z razlastitvijo v skladu s 105. členom ZUreP-1. Tožnikova trditev, da dejansko stanje, ugotovljeno v dokaznem postopku, ne drži, pač pa da gre za povrnitev plačila nadomestnega zemljišča, ki ga je tožnik nabavil sam, iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja.

Dalje je v 5. členu Pogodbe navedeno, da je tožnik sam kupil nadomestne nepremičnine ter da mu pripadajo tudi stranski stroški, povezani z razlastitvijo v višini 1.500.000 EUR. Pri tem je v 1. členu Pogodbe tudi navedeno, da predstavlja višina škode, kot je določena v 5. členu, stranske stroške povezane z razlastitvijo, ki imajo pravno podlago v drugem odstavku 105. člena ZUreP-1 in so zato prosti plačila davkov in prispevkov. Drugi odstavek 105. člena ZUreP izrecno določa, da odškodnina zaradi razlaščene nepremičnine obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. Tožnik pa v zvezi z omenjenim zneskom zatrjuje, da je v navedenem znesku zajeta škoda, ker je moral B. prepustiti zemljišče v katerega je v preteklosti vlagal in izgradil parkirišča, da gre za ureditev parkirišč na novih zemljiščih, za izgradnjo nadvoznih ramp na nadvoz in njihovo vzdrževanje ter znižanje vrednosti preostalega zemljišča po razlastitvi, saj obstaja verjetnost, da bo preko zemljišča potekala trasa javne ceste.

Po mnenju sodišča je davčni organ pravilno ugotovil resnično podlago za določitev višine doplačila tako v znesku 656.050,30 EUR, ki naj bi po navedbah tožnika in v nasprotju s 7. členom pogodbe predstavljal le povračilo plačane kupnine za zemljišča, ki jih je kot nadomestna kupil tožnik, kot tudi resnično podlago za izplačilo zneska 1.000.000,00 EUR. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni uspel izkazati, da je v omenjenem znesku zajeto neupoštevanje vrednosti razlaščenih zemljišč in stranskih stroškov razlastitve, ki pripadajo tožniku osebno in ki naj bi bili, sicer v nasprotju s 1. in 5. členom Pogodbe, vključeni v znesek 1.000.000,00 EUR. Tožnikova smiselna trditev, da je bilo v Pogodbi zapisano nekaj drugega od tega, kar je bilo dejansko dogovorjeno, se tako na podlagi v davčnem postopku izvedenem dokaznem postopku, izkaže za nedokazano.

V ostalem se sodišče strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopnega davčnega organa, kot tudi z ugovori, s katerimi drugostopni davčni organ zavrne pritožnikove ugovore. Kolikor so ti enaki pritožbenim, se sodišče, ne da bi jih ponavljalo, v smislu 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ker v postopku tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.