Jedro

Uporaba druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 nalaga sodišču, da za vsako novo dejstvo ali dokaz opravi presojo njegove pomembnosti za obravnavano zadevo ali dopustnosti v smislu omenjenih določb ZUS-1, v sodbi pa o tem navede razloge. Po naravi stvari so namreč ta pojasnila tudi razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. O tem, zakaj je sodišče zavrnilo v tožbi navedena dejstva in dokazne predloge, mora biti stranka seznanjena, saj je to bistvenega pomena za morebitno uveljavljanje kršitve pravice do izvajanja dokazov kot vidika ustavnoprocesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS.

Če sodišče uporabi pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1, mora navesti, kateri tožbeni očitek zavrača z uporabo tega pooblastila, saj je le tako mogoče preizkusiti pravilno uporabo te zakonske določbe - torej, ali gre res za strankino golo vztrajanje pri neutemeljenih trditvah, posledično pa tudi, ali se je sodišče opredelilo do vseh tožbenih navedb, pomembnih za odločitev.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1810/2013-8 z dne 4. 11. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 4210-24114/2011-52-12-4001-02 z dne 13. 3. 2013. Z njo je bila tožniku za leto 2009 odmerjena dohodnina v znesku 549.060,97 EUR, ugotovljeno, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine (335.449,61 EUR) 213.611,36 EUR, ter odločeno, da mora biti ta plačana v roku trideset dni od vročitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve sodbe med drugim izhaja, da je tožnik za svoja zemljišča z DARS sklenil „kupoprodajno in menjalno pogodbo in sporazum namesto razlastitve“. Del na tej podlagi prejetega zneska v višini 1,000.000,00 EUR je davčni organ štel kot neto drug prejemek v skladu s 105. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2), ker je ugotovil, da ne gre za tožnikove stranske stroške razlastitve iz 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in zato ne za škodo na njegovem premoženju, ampak za stroške družbe ..., d. o. o. Tudi sodišče meni, da tožnik ni uspel izkazati, da so bili v spornem znesku zajeti stranski stroški razlastitve, ki pripadajo njemu osebno. To bi bilo v nasprotju s 1. in 5. členom omenjene pogodbe, tožnik pa ni dokazal, da je bilo v njej zapisano nekaj drugega, kot je bilo dejansko dogovorjeno. V delu, v katerem se prvostopenjsko sodišče posebej ne opredeljuje do tožbenih ugovorov, pa se ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa, kot tudi s stališči, s katerimi je drugostopenjski davčni organ zavrnil pritožnikove ugovore, kolikor so ti enaki pritožbenim (očitno so mišljeni tožbeni ugovori).

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper omenjeno sodbo vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije z utemeljitvijo, da so stališča upravnih organov do revizijskih navedb razvidna iz obeh upravnih odločb. K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V konkretnem primeru znaša višina sporne odmerjene dohodnine 549.060,97 EUR in torej presega omenjeno mejno vrednost. 7. Revident sodišču prve stopnje očita, da v nasprotju z 51. in 59. členom ZUS-1 ni odločilo na glavni obravnavi, čeprav je bilo dejansko stanje sporno, ter ni izvedlo dokazov, ki bi bili potrebni za odločitev v upravnem sporu (zaslišanje prič V. V., C. C., M. M. ter postavitev izvedencev gradbene, finančne in kmetijske stroke). Navaja, da mu je bila z neizvedbo dokazov v njegovo korist odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Nedopustno je stališče sodišča, da svojih trditev ni dokazal, obenem pa mu to ni omogočeno. Meni še, da skopa obrazložitev izpodbijane sodbe ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti in da se sodišče v nasprotju z 71. členom ZUS-1 povsem pavšalno sklicuje na utemeljitve upravnega akta, saj ne navede, katerim razlogom in v povezavi s katerimi tožbenimi navedbami jim sledi.

8. Vrhovno sodišče glede navedenih očitkov najprej ugotavlja, da je tožnik v tožbi predlagal zaslišanje več prič in postavitev izvedencev različnih strok zaradi ugotavljanja obsega njegovega prikrajšanja, nastalega z odvzemom nepremičnine, in s tem povezanim vprašanjem narave spornega zneska, ki ga je prejel od DARS. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo le, da je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 9. ZUS-1 v 51. členu določa, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek), na kateri izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravi akt (drugi odstavek). Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), v primeru spornega dejanskega stanja pa tudi, če stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih v skladu s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (pri tem napotuje na 52. člen tega zakona), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena).

10. Povedano pomeni, da je na podlagi izrecne zakonske določbe v upravnem sporu mogoče odločiti na seji (s čimer je zavrnjena tudi izvedba v tožbi predlaganih dokazov) v primeru, če so v tožbi navedena nova dejstva in dokazi za zadevo nebistveni ali če so prepozni in za to ni opravičljivega razloga oziroma zanje niso izpolnjeni pogoji iz 52. člena ZUS-1.(1) Stranke morajo namreč vsa za odločitev pomembna dejstva in dokaze načeloma navesti in predložiti v upravnem postopku pred izdajo akta (prim. tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

11. Uporaba druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 zato nalaga sodišču, da za vsako novo dejstvo ali dokaz opravi presojo njegove pomembnosti za obravnavano zadevo ali dopustnosti v smislu omenjenih določb ZUS-1, v sodbi pa o tem navede razloge. Po naravi stvari so namreč ta pojasnila tudi razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. O tem, zakaj je sodišče zavrnilo v tožbi navedena dejstva in dokazne predloge, mora biti stranka seznanjena,(2) saj je to bistvenega pomena za morebitno uveljavljanje kršitve pravice do izvajanja dokazov kot vidika ustavnoprocesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS.(3)

12. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo o tožbi brez upoštevanja predlaganih dokazov in ni opravilo glavne obravnave kot sredstva za njihovo izvedbo. Vendar pa po povedanem za utemeljitev take odločitve v sodbi ne zadošča le navedba zakonske določbe, ki to dopušča, ampak bi morali biti navedeni razlogi oziroma pojasnjene okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da gre za primer, na katerega se nanaša uporabljeno pravno pravilo - konkretno, kateri revidentovi predlagani novi dokazi so bodisi nedopustni dokazi (in iz katerih razlogov), bodisi so nepomembni za odločitev. Ob tem Vrhovno sodišče le dodaja, da očitno vsaj trije predlagani dokazi (za zaslišanje predsednika uprave ..., d. d., bivšega ministra za promet in M. M.) niso novi. Omenjeni so namreč v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je povzeta vsebina odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Navedeno je, da je pritožbeni organ ugotovil, da ni razlogov za njihovo izvedbo, ker da je neverjetno, da bi te osebe o vsebini sklenjene pogodbe oziroma o točnih zneskih in vključenih postavkah vedele povedati več kot pogodbeni stranki in njuni strokovni pomočniki ter kot to izhaja iz spremljajoče pisne dokumentacije.(4)

13. Zaradi tega se Vrhovno sodišče strinja z očitkom, da revidentu v postopku ni bila dana možnost sodelovanja, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki je vplivala na zakonitost sodbe.

14. Utemeljena je tudi revizijska trditev o pavšalnem sklicevanju izpodbijane sodbe na utemeljitve obeh upravnih aktov in posledično o nepravilni uporabi drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

15. Sodišču, ki odloča v sporu o zakonitosti upravnega akta (kot je to v obravnavanem primeru), navedeno omogoča, da za svojo odločitev ne ponavlja razlogov, ki jih je navedel upravni organ, sodišče pa se z njimi strinja. Gre torej za sredstvo procesne ekonomije, kar pomeni, da mora biti njegova uporaba podrejena vsem ostalim načelom upravnega spora kot sodnega postopka in iz njih izvedenih pravic, med drugim strankine pravice do obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave RS). Zato je pooblastilo za sklicevanje na razloge izpodbijanega upravnega akta mogoče uporabiti le za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so zgolj ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.(5) Iz tega pa izhaja dolžnost sodišča, da navede, kateri tožbeni očitek zavrača z uporabo tega pooblastila, saj je le tako mogoče preizkusiti pravilno uporabo te zakonske določbe - torej, ali gre res za strankino golo vztrajanje pri neutemeljenih trditvah, posledično pa tudi, ali se je sodišče opredelilo do vseh tožbenih navedb, pomembnih za odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kot je povzeta v 2. točki obrazložitve tega sklepa, zahtevana konkretizacija ni razvidna.

16. Vrhovno sodišče je zato zaradi bistvene kršitve določb postopka upravnega spora reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

17. Zaradi ponovljenega sojenja bo o tožnikovih revizijskih stroških odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

(2) Na dolžnost obrazložitve zavrnjenega dokaznega predloga je mogoče sklepati tudi na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZUS-1, po katerem se na glavni obravnavi vloženi dokazni predlog lahko zavrne samo s sklepom sodišča, ki mora biti ustno obrazložen.

(3) Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, Up-284/13 z dne 4. 6. 2014. (4) Revident meni, da pomeni taka zavrnitev izvedbe dokazov nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

(5) Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-434/14-15 z dne 8. 1. 2015, točka 10.