Jedro

Upoštevajoč potek dogodkov ni mogoče za nazaj vzpostaviti vzročne zveze. Med kasnejšim, domnevno protipravnim ravnanjem direktorja tožene stranke, in tem, da je tožnica že pred tem ravnanjem sama odklonila nastope v tujini in bila s tem ob zaslužek, ni pravno relevantne vzročne zveze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnici 102.150,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.000,00 EUR, in sicer od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in od zneska 82.150,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 1998 do 1. 1. 2002, v 15 dneh. Višji zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in iz naslova zakonskih zamudnih obresti za premoženjsko škodo je zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Ugotovilo je, da je tožničin manager tožnico povabil, da nastopi na dveh koncertih v Lizboni (v maju 1997), na šestih nastopih v Sao Paulu v Braziliji (od 15. 9. do 2. 11. 1997) in šestih nastopih v Catanii (od 10. 2. do 28. 3. 1998), vendar je tožnica te nastope odklonila, ker je imela za ta obdobja predvidene nastope pri toženi stranki (njenem delodajalcu). Tožnica sicer lahko v času, ko ni angažirana v zavodu, nastopi na radiu, televiziji in glasbeno plesnih prireditvah, vendar le pod pogojem, da njeno udejstvovanje ne moti ali ovira dela v zavodu (8. točka pogodbe o zaposlitvi). Tudi direktor (in obenem umetniški vodja) tožene stranke je izpovedal, da niso odklanjali prošenj solistov za nastope v drugih opernih hišah in bi tudi tožnici, če ne bi bila zasedena, dovolili, da bi gostovala v drugih opernih hišah, vendar takšne prošnje ni podala. Že planirane nastope v posameznih operah oziroma koncertih pri toženi stranki je direktor kasneje tožnici odvzel, brez navedbe razloga za odvzem. S tem je prekršil svoja pooblastila, saj dodeljevanje vlog ni v pristojnosti direktorja, temveč umetniškega sveta. Šlo je za samovoljno ravnanje, zaradi česar je tožnica ostala brez dodeljenih vlog, s tem pa je utrpela premoženjsko škodo v višini 82.150,48 EUR. Sodišče je delno ugodilo tudi zahtevku tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v 1. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek za povračilo premoženjske škode v znesku 82.150,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in delno razveljavilo sodbo v 1. točki izreka glede odločitve o zahtevku za plačilo nepremoženjske škode v znesku 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje glede nepremoženjske škode je posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ker sodba v tem delu nima razlogov oziroma je tožnica iz tega naslova zahtevala povračilo nepremoženjske škode za druge vrste škod, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. V zvezi z odločitvijo o povračilu premoženjske škode je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, saj med domnevno nedopustnim ravnanjem tožene stranke, to je odvzemom sprva predvidenih vlog, in škodo, ki jo predstavlja izpad dohodka zaradi odklonitve ponudb za nastope v Lizboni, Sao Paulu in Catanii, ni vzročne zveze. Tožnica brez honorarja za te nastope ni ostala zaradi tega, ker ji je direktor odvzel vloge, v katerih bi nastopila pri toženi stranki v naslednji sezoni. Okoliščina, da je te nastope odklonila zaradi predvidevanja, da bo zasedena pri toženi stranki, ne pomeni, da je le ta odgovorna za škodo zaradi odklonitve nastopov. Takšno pojmovanje odškodninske odgovornosti bi kazalo na odškodnino v smislu kazni. Celo v primeru sprejemanja stališča sodišča prve stopnje (ki je pravno vprašljivo), da je direktor prekoračil svoja pooblastila pri dodeljevanju vlog, zaradi česar naj bi bilo njegovo ravnanje protipravno, to še vedno ne bi zadoščalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke - prav zaradi pomanjkanja vzročne zveze.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede na povzetke obrazložitev sodb sodišč druge in prve stopnje navaja, da sodišče druge stopnje ni moglo postaviti pod vprašaj dokazne ocene sodišča, da je direktor z neutemeljeno prezasedbo vlog prekoračil pooblastila, kar pomeni, da je njegovo protipravno ravnanje ugotovljeno. Tožena stranka tudi sicer ni zatrjevala, da so obstajali utemeljeni razlogi za odvzem že dodeljenih vlog tožnici. Prav z odvzemom teh vlog se je tožena stranka mogla in morala zavedati, da tožnici omejuje nastopanje na tujih odrih. S kasnejšo prezasedbo vlog oziroma dodelitvijo istih vlog drugim solistkam je podana odgovornost tožene stranke, da tožnica ni sklenila ustreznih pogodb o nastopih s tujimi opernimi hišami. Nadalje navaja, da ravnanje direktorja predstavlja samovoljno in protipravno ravnanje z namenom škodovanja tožnici, pri tem pa je splošno znano dejstvo, da angažiranje umetnika v domači zasedbi le temu onemogoča nastopanje v tujih zasedbah, zlasti tožnici, ker je bila svetovno znana operna pevka in zaželena v mnogih opernih hišah. Tega se je direktor tožene stranke zavedal oziroma bi se moral zavedati, s tem pa tudi, da je tožnici onemogočil umetniško udejstvovanje v dogovorjenem času v tujini in s tem predviden zaslužek. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da toženi stranki dejavnosti ni treba organizirati tako, da tožnici omogoči nastopanje izven zavoda. To dejstvo tudi ni izkazano v spisu. Zato bi pritožbeno sodišče lahko naredilo tak zaključek le v primeru, če bi samo opravilo obravnavo. Dokazna ocena sodišča druge stopnje je v nasprotju s trditvijo istega sodišča, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Zaključka, da med ravnanjem direktorja in škodo ni vzročne zveze, pritožbeno sodišče ni utemeljilo oziroma zadosti obrazložilo, zaradi česar tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazložene oziroma premalo obrazložene sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z vprašanjem vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem direktorja tožene stranke, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je dovolj jasno, konkretno in obrazloženo pojasnilo, da je prav pomanjkanje vzročne zveze tista okoliščina, ki izključuje odškodninsko obveznost tožene stranke. Ta presoja in obrazložitev vsekakor omogočata tudi ustrezen preizkus.

7. Tožnica sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ne bi smelo samo (brez opravljene glavne obravnave) navesti, da toženi stranki dejavnosti ni treba organizirati tako, da tožnici omogoči nastopanje izven zavoda. V zvezi s tem namreč sodišče druge stopnje ni dopolnjevalo oziroma spreminjalo dokazne ocene sodišča prve stopnje, temveč je opravilo materialno presojo. Gre za razlago pogodbe o zaposlitvi, predvsem 8. točke te pogodbe (le v času, ko delavec ni angažiran v zavodu, lahko nastopa izven zavoda), ki nikakor ne pomeni, da bi tožena stranka svojo dejavnost morala organizirati tako, da tožnici omogoči nastopanje izven zavoda in da bi bila celo odškodninsko odgovorna, ker tožnica v pričakovanju, da bo angažirana pri toženi stranki, ni sprejela ponudb za nastope v tujini. Tožena stranka se skratka s to pogodbo ni zavezala, da bo tožnici ne glede na njene obveznosti v domači operni hiši (kot njenemu delodajalcu) omogočala nastope v tujini, ali da bo svoj program celo prilagajala tem nastopom. Ravno obratno.

8. Prav tako so neutemeljene revizijske navedbe, da je glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje, po tem ko je tudi sodišče druge stopnje navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločila dejstva, podano protipravno ravnanje tožene stranke. Sodišče druge stopnje se namreč do pritožbenih očitkov tožene stranke o tem, da protipravnega ravnanja ni, izrecno sploh ni opredelilo, temveč je celo navedlo, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi s takšnim ravnanjem pravno vprašljivo. To pa za samo odločitev ni pomembno, saj je sodišče druge stopnje tudi ob domnevno nedopustnem (protipravnem) ravnanju tožene stranke zaključilo, da med takšnim ravnanjem in škodo ni vzročne zveze.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Ker se je v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožnice za povračilo premoženjske škode sodišče druge stopnje oprlo le na zaključek o tem, da vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo ne obstaja, je tudi pri presoji revizijskega sodišča pomembno zgolj to, ali je takšna presoja sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.

11. Tožnica v zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode izhaja iz dejanja direktorja tožene stranke, ki ji je odvzel že planirane vloge za nastope, vendar uveljavljene odškodnine ne povezuje s tem, da je zaradi tega prišlo do škode v posledici kršitve pogodbe (npr. nižje plače ali izgube plače), temveč do škode zaradi izgube zaslužka v zvezi z morebitnim angažiranjem izven sfere delodajalca. Glede na to je v skladu s takrat veljavno določbo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) treba pri presoji o odškodninski obveznosti uporabljati splošna načela neposlovne odškodninske obveznosti, ki so urejena v 2. oddelku II. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

12. Med očitano kršitvijo in škodo mora obstajati vzročna zveza, ki je ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Glede na ugotovitve o dejanskem poteku dogodkov element vzročne zveze predstavlja presojo o pravno relevantni vzročni zvezi v odškodninskem pravu. Gre za ugotavljanje in presojo, da je škoda nastala iz neke od okoliščin, za katero je ena od strank odgovorna, torej da obstaja pravno upošteva zveza med to okoliščino kot vzrokom in posledico kot škodo.

13. Domnevno protipravno ravnanje direktorja tožene stranke (o tem, ali je bilo dejanje res protipravno, se sodišče druge stopnje ni izrecno izreklo) ni pripeljalo oziroma povzročilo posledice, ki bi se kazala v prikrajšanju tožnice iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi odklonitve nastopanja v tujini (izgubljene priložnosti). Povzročilo je le to, da je tožnica naknadno spoznala, da bi, če bi že takrat vedela, da ne bo angažirana pri toženi stranki oziroma bo predviden angažma preklican, lahko sprejela ponudbo za nastope v tujini in za to prejela plačilo. Tožnica ne zatrjuje, da je odklonila nastope v tuji zaradi protipravnega ravnanja direktorja tožene stranke že v času odklonitve teh nastopov ali pred tem. Le v takšnem primeru bi bila namreč lahko podana vzročna zveza med tem protipravnim ravnanjem in kasnejšo posledico – izgubo dohodka. Kot navedeno tožnica tudi ne zatrjuje, da je zaradi kasnejšega protipravnega ravnanja direktorja tožene stranke (naknadne odklonitve že planiranih vlog tožnice pri toženi stranki) prišlo do njenega oškodovanja iz naslova manjše plače pri toženi stranki – kar bi sicer predstavljalo uveljavljanje pogodbene odškodninske obveznosti.

14. Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi se tožena stranka mogla in morala zavedati, da je z očitanim dejanjem tožnici omejila nastopanje na tujih odrih. Kot že obrazloženo tožena stranka, upoštevajoč jasne določbe pogodbe o zaposlitvi, ni bila dolžna, da planiranje nastopov solistov v prihajajoči ali tekoči operni sezoni prilagaja tožnici, temveč je ravno obratno tožnica svoje morebitno nastopanje na tujih odrih morala prilagajati angažmaju pri toženi stranki, kot njenem delodajalcu. Vzrok, da tožnica na tujih odrih ni nastopila, ni v ravnanju direktorja tožene stranke, saj je do tega prišlo naknadno in ne že takrat, ko se je tožnica lahko odločala o nastopih v tujini. Seveda tudi v primeru, če ji direktor ne bi odvzel že planiranih vlog, tožnica izgubljenega zaslužka, kot ga uveljavlja, ne bi prejela zaradi nastopanja pri toženi stranki. Upoštevajoč potek dogodkov torej ni mogoče za nazaj vzpostaviti vzročne zveze. Med kasnejšim, domnevno protipravnim ravnanjem direktorja tožene stranke, in tem, da je tožnica že pred tem ravnanjem sama odklonila nastope v tujini in bila s tem ob zaslužek, ni pravno relevantne vzročne zveze.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.