Jedro

Okoliščina, da naj bi tožnica ponujene nastope v tujini odklonila, ker je predvidevala, da bo imela dovolj nastopov pri toženi stranki, ne pomeni, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožnici zaradi odklonitve nastala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v 1. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 82.150,48 EUR (prej 19.686.522,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 1998 do 1. 1. 2002, - delno razveljavi v 1. točki izreka glede odločitve o zahtevku za plačilo zneska 20.000,00 EUR (prej 4.792.800,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in v odločitvi o stroških (3. točka izreka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 102.150,48 EUR (prej 24.479.322,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.000,00 EUR (prej 4.792.800,00 SIT) od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in znesek 82.150,48 EUR (prej 19.686.522,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 1998, to je od dneva vložitve tožbe do 1. 1. 2002 (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožničin zahtevek iz naslova odškodnine za nematerialno škodo in višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za materialno škodo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 6.476,19 EUR v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je sodišče prve stopnje pri stališču, da je tožena stranka tožnici dolžna v celoti povrniti materialno škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi odklonitve izredno ugodnih ponudb za nastope v tujini, spregledalo, da je bila tožnica v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas. Tožnica bi v skladu s hišnim redom, ki ga je v decembru 1995 sprejel direktor tožene stranke, pred morebitnim nastopom izven hiše morala pravočasno pridobiti soglasje direkcije. Kot priča zaslišani W.B. je izpovedal, da povsod velja pravilo, da mora pevec, ki je stalno zaposlen v neki operni hiši, pravočasno prositi delodajalca za dovoljenje, kar izhaja tudi iz pogodbe tožnice s T.M. z dne 15. 12. 1994. Takšna obveznost delavca izhaja tudi iz izpovedb prič D.B. in K.U.. Sodišče prve stopnje je kljub listinskim dokazom in izpovedbam prič svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbo tožnice, ki je trdila, da je bila vabljena na projekte v tujini ter da jih je odklonila, ker ji niso bile dodeljene vloge v Plesu v maskah, Hugenotih in na gala koncertu ob Evropskem mesecu kulture oziroma so ji bile te vloge kasneje odvzete. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dopis M.F., vendar pa v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je ta v resnici napisal to listino in tudi ne, v kakšnem kontekstu je bilo pisanje sestavljeno ter s katerimi dejstvi je bil M.F. seznanjen glede na njegovo delovno mesto in pristojnost. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke prekoračil svoja pooblastila s prezasedbo tožnici že dodeljenih vlog, ker naj bi bila to pristojnost strokovnega sveta zavoda. V skladu s 45. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 75/94) strokovni svet zavoda obravnava zgolj vprašanja s področja strokovnega dela zavoda in daje programskemu direktorju in svetu le mnenja, predloge in pobude za reševanje teh vprašanj. Navedeno pomeni, da vodenje strokovnega dela ni v pristojnosti strokovnega sveta, temveč je v skladu s 40. členom ZUJIK v pristojnosti programskega direktorja. V spornem obdobju je bil D.B. tako programski kot poslovni direktor tožene stranke. Tožnici sploh ni mogla nastati premoženjska škoda v obliki izgubljenega dobička, saj je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena in je za svoje delo prejemala plačo, nastopala pa je tudi drugje. Zaradi ravnanja tožene stranke tožnica ni bila v ničemer prikrajšana. Tožena stranka ni ravnala protipravno, saj je programski direktor pristojen za vodenje strokovnega dela, torej tudi za dodeljevanje in razporeditev vlog. Tožnica ni uspela dokazati, da bi bila dejansko določena, da odpoje vloge, na katere se sklicuje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je iz repertoarja za sezono 1997/1998 razvidno, da je bila za vlogo Valentine v Hugenotih določena O.G., za vlogo Emilije v Plesu v maskah sta bili predvideni R.R. in L.V., za vlogi Leonore v Fideliu in Melisande v operi Pelleas in Melisanda pa tožnica. Ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, zato sodišče prve stopnje tudi ni moglo ugotoviti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, še manj pa je bila v postopku kadarkoli ugotovljena krivda tožene stranke. Tudi odškodnino za nematerialno škodo je sodišče prve stopnje dosodilo na podlagi enakih zmotnih izhodišč o prekoračitvi pooblastil direktorja tožene stranke, zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica utemeljeno odklonila dodeljeno vlogo Melisande. Tožena stranka ni avtor člankov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka ne more odgovarjati za članke, na katere nima nikakršnega vpliva, še manj pa za izjave drugih oseb, ki niti niso delavci tožene stranke. Sodišče prve stopnje je popolnoma napačno povzelo navedbe tožene stranke iz odgovora Službe za stike z javnostjo, ki je bil objavljen v časopisu ... 10. 12. 1997. V tem odgovoru ni bilo navedeno, da mora tožnica ostati v nemogočih razmerah pri toženi stranki, ker ne more drugam. Toženi stranki ni mogoče očitati kakršnekoli krivde za povzročeno škodo, tožena stranka pa je tudi dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Z izvedeniškim mnenjem prof. dr. M.T. ni bilo ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru, temveč je bila na podlagi subjektivnih ugotovitev in navedb tožnice postavljena njena diagnoza, ki pa nima temelja v medicinski dokumentaciji. Tudi zdravniško potrdilo J.M. je bilo napisano samo na podlagi navedb tožnice. Tožnica v spornem obdobju ni bila v bolniškem staležu, o svojih morebitnih težavah tožene stranke ni obvestila. Iz previdnosti tožena stranka izpodbija tudi višino dosojene negmotne škode, saj je 20.000,00 EUR absolutno previsoka odškodnina za morebitni strah, ki naj bi bil intenziven dva meseca, močan pa še kakšno leto. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedba, da premoženjska škoda, ki jo je tožnica utrpela, ni v nobeni korelaciji s plačo, ki jo je tožnica prejemala pri toženi stranki. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sistemizacijo delovnega mesta in oviranje dela v zavodu, so z vidika vsebine nebistvene, s procesnega vidika pa pomenijo nedopustno novoto. Zaradi samovolje direktorja tožene stranke, ki je prekoračil svoja pooblastila, kar pomeni, da je ravnal protipravno, je tožnica ostala brez dodeljenih vlog pri toženi stranki in tudi brez nastopov v Lizboni, Sao Paulu in Catanii. Ni bistveno, da tožnica ni iskala soglasja tožene stranke za navedene nastope v tujini, saj je ravno zaradi prvotne zasedenosti v točno določenih vlogah ta gostovanja odpovedala. Nato pa je zaradi samovolje takratnega direktorja ostala tako brez vlog, kakor brez gostovanj. Pravo vprašanje torej ni, ali je imela tožnica dovoljenje za gostovanje, saj bi tega vsekakor dobila, pač pa, ali je imel takrat glavni direktor D.B. utemeljene razloge za to, da tožnici odvzame že dodeljene vloge oziroma, ali odvzem vlog brez utemeljenih razlogov predstavlja protipravno ravnanje. Pri tem je potrebno upoštevati tudi samo naravo dela in da vsako poseganje v umetniško delovanje tudi poseganje v ustavno pravico do umetniškega ustvarjanja. Tožnica je svetovno uveljavljena operna solistka, ki je svojo svetovno reputacijo dosegla in jo branila ravno na odru. Odvzem vloge pomeni za umetnika strašno ponižanje in degradacijo, tako pred umetniškim zborom v hiši, kot pred strokovno javnostjo in občinstvom. To izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja prof, dr. M.T.. Tožnica ni nastopila na tujih odrih zato, ker ni mogla vedeti in tudi ne pričakovati, da ji bo D.B. mimo vseh etičnih in profesionalnih načel ter pravil tožene stranke odvzel že dodeljene vloge. Tožena stranka dvoma o pristnosti dopisa M.F. ni izrazila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, zato je s tovrstnimi navedbami prekludirana. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe ZUJIK, saj ta ne določa ničesar v zvezi s pristojnostmi organov pri toženi stranki. Pritožba tako govori o določbah zakona, sodba sodišča prve stopnje pa o postopku zasedanja vlog pri toženi stranki, kar pomeni, da gre za neprimerljivi zadevi oziroma za odnos med zakonom in notranjimi pravili. Sodišče prve stopnje je v tem delu zgolj sledilo izpovedbi takratnega direktorja tožene stranke o postopku zasedanja vlog. Razumljivo je, da tožnice v repertoarnem katalogu ni zaslediti kot nosilke vlog v Hugenotih in Plesu v maskah, saj jo je direktor tožene stranke pred tem črtal iz zasedbe. Tožnica je dokazala, da je za svojo umetniško odličnost prejemala visoke honorarje, zato ni razloga, da bi sodišče prve stopnje dvomilo v izpovedbo priče W.B. in v verodostojnost dokumenta, ki ga je ta priča podpisala. Tožena stranka med postopkom nikoli ni izpodbijala višine tožbenega zahtevka, kar bi morala storiti najkasneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. V kolikor je tožena stranka menila, da izvedenstvo, ki je bilo odrejeno v zvezi z negmotno škodo, ni ustrezno, bi morala predlagati imenovanje drugega izvedenca, česar pa ni storila. Tožena stranka v zvezi z negmotno škodo ponovno ponuja novote, zlasti glede vprašanja, kdo je odgovoren in kdo ni za napisane časopisne članke. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo le glede tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. V okviru takšnega preizkusa je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za negmotno škodo ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova odškodnine za negmotno škodo dosodilo znesek 20.000,00 EUR, pri čemer je iz obrazložitve razvidno, da je denarno odškodnino dosodilo za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti in za strah, kar pomeni, da je odškodnino dosodilo za tri različne vrste škod. Sodišče prve stopnje bi zato v razlogih sodbe moralo navesti, kakšno odškodnino je odmerilo za vsako od navedenih treh vrst škode, saj bi le tako bilo možno preizkusiti pravilnost njegove odločitve. Kadar oškodovanec vtožuje povrnitve negmotne škode za več različnih vrst negmotne škode, sodišče v izreku sicer dosodi enoten znesek, vendar pa v razlogih sodbe mora navesti za vsako posamezno vrsto škode, koliko znaša pravična odškodnina glede na stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje ter glede na vse ostale okoliščine primera. Sicer pa je tožnica v tem sporu odškodnino za negmotno škodo vtoževala za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, kar je povsem druga vrsta škode od tistih, ki jih razlaga sodišče prve stopnje (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strah, razžalitev dobrega imena in časti). Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba glede odločitve o plačilu odškodnine za negmotno škodo nima razlogov, zaradi česar je glede tega dela ni možno preizkusiti.

V zvezi z zahtevkom za plačilo materialne škode je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz tega naslova dosodilo znesek 82.150,48 EUR.

Izpad zaslužka, ki bi ga tožnica lahko pridobila, če bi sprejela ponudbe za nastope v Lizboni, Sao Paulu in Catanii, ne more predstavljati škode, za katero bi bila odgovorna tožena stranka. V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 4. 10. 1995, je v 8. točki sicer določeno, da tožnica v času, ko ni angažirana v zavodu, lahko nastopa na radiu, televiziji in glasbeno plesnih prireditvah, vendar samo pod pogojem, da njeno udejstvovanje ne moti ali ovira dela v zavodu. Vendar pa takšna določba ne pomeni, da bi tožena stranka svojo dejavnost morala organizirati tako, da tožnici omogoča nastopanje izven zavoda in da bi bila celo odškodninsko odgovorna, ker tožnica v pričakovanju, da bo angažirana pri toženi stranki, ni sprejela ponudb za nastope v tujini.

Med domnevno nedopustim ravnanjem tožene stranke („odvzem“ sprva predvidenih vlog) in škodo (izpad dohodka zaradi nesprejetja ponudb za nastope v Lizboni, Sao Paulu in Catanii) ni vzročne zveze. Tožnica brez honorarja za nastope ni ostala zaradi tega, ker ji je tožena stranka oziroma njen direktor „odvzel“ vloge, v katerih naj bi tožnica nastopila pri toženi stranki v naslednji sezoni. Okoliščina, da naj bi tožnica ponujene nastope v tujini odklonila, ker je predvidevala, da bo zasedena pri toženi stranki, pa ne pomeni, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožnici zaradi takšne odklonitve nastala, saj bi takšna odgovornost pomenila, da bi kot protipravno ravnanje morali šteti že zgolj to, da je bila tožnica za sezono 1997/1998 prvotno predvidena za nastop v operi Hugenoti, saj je zaradi tega, kakor navaja v tožbi, odklonila ugodne ponudbe za nastope v tujini.

V nasprotju z načeli odškodninske odgovornosti pa je sklepanje tožnice, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala zaradi izpada dohodka, ker je tožnica nastop v tujini odklonila, kljub temu, da bi jih glede na kasnejše dogodke (nenastopanje v predstavah tožene stranke) lahko sprejela. Takšno pojmovanje odškodninske odgovornosti kaže na to, da tožnica odškodnino pojmuje kot nekakšno „kazen“, ker ji je direktor tožene stranke po njenem mnenju neupravičeno odvzel vloge oziroma je v prvotno predvidenih vlogah ni zasedel. Vendar pa celo v primeru, če bi sprejeli stališče sodišča prve stopnje (ki pa je pravno vprašljivo), da je direktor prekoračil svoja pooblastila pri dodeljevanju vlog, zaradi česar naj bi bilo njegovo ravnanje protipravno, to še vedno ne bi zadoščalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi izgubljenega zaslužka tožnice, saj med ravnanjem direktorja in škodo ni vzročne zveze, kakor je že razloženo zgoraj.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilu negmotne škode v višini 20.000,00 EUR in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pa je izpodbijano sodbo v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo gmotne škode v višini 82.150,48 EUR spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Posledično je sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (3. točka izreka), saj bo uspeh tožnice v tem sporu znan šele potem, ko bo sodišče prve stopnje odločilo tudi o zahtevku za povrnitev negmotne škode v višini 20.000,00 EUR.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje s tožnico najprej moralo razjasniti, kakšno pravno priznano negmotno škodo tožnica sploh uveljavlja. Iz tožbe je namreč razvidno, da tožnica zahteva povrnitev negmotne škode zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve pravic osebnosti, to je okrnitve umetniškega ugleda, onemogočanja pravice do umetniškega ustvarjanja po 59. členu Ustave RS in kršitve pravice do osebnega dostojanstva po 34. členu Ustave RS. Obenem iz tožbe in vlog tožnice ne izhaja, da bi tožnica zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za strah in za razžalitev dobrega imena in časti. Sodišče prve stopnje je pri navajanju, da je tožnica upravičena do odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi strahu in razžalitve dobrega imena in časti zgolj nekritično sledilo tovrstnim navedbam izvedenke. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti po prvem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) s civilno pravno sankcijo varuje še druge osebnostne pravice ob tistih, ki jih ZOR že sicer izrecno varuje, kot so na primer žalitev dobrega imena, okrnitev svobode. Res je sicer, da je sodna praksa odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti doslej prisojala v glavnem zaradi nedovoljene objave fotografij posameznika, vendar pa ni nobene ovire, da takšnega varstva ne bi uživale tudi druge osebnostne pravice, še zlasti tiste, ki so določene v II. poglavju Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003 in 69/2004) o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

V tem poglavju sta zajeti tudi varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen URS) in svoboda znanosti in umetnosti (59. člen URS), torej pravici, na kateri se tožnica sklicuje v tožbi. Vendar pa sodišče prve stopnje do sedaj še ni ugotavljalo, ali je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila tožničino pravico do osebnega dostojanstva oziroma pravico do svobodnega umetniškega ustvarjanja.

Neutemeljeno, šikanozno (kar pa je potrebno še dokazati) odvzemanje možnosti tožnice, da nastopa v vlogah, ki so glasovno zanjo primerne, bi gotovo pomenila kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, zlasti še, če bi tožena stranka tožnici možnost nastopanja odrekala kot sankcijo zaradi zavrnitve vloge v predstavi Pelleas in Melisanda, kar tožnica dejansko ves čas zatrjuje. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-183/97 z dne 10. 7. 1997 (Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča, VI. letnik zbirke, 2. knjiga, leto 1997, Založba Nova revija 1998, stran 563) zavzelo stališče, da se s preprečevanjem opravljanja dela posega v ustavno pravico iz 34. člena URS, v tem primeru pravico delavca do osebnega dostojanstva ter pravico iz 35. člena URS, torej v nedotakljivost delavčeve duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic.

Prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) sicer res določa, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odloči o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa namen te določbe ni, da bi se šele na pritožbenem sodišču prvič izvajali dokazi v določeni smeri, v našem primeru glede ugotavljanja kršitve pravice do osebnega dostojanstva in svobode umetniškega ustvarjanja, saj sodišče prve stopnje tega do sedaj še ni ugotavljalo. Razen tega bi pritožbeno sodišče moralo ponoviti vse že izvedene dokaze, medtem ko sodišču prve stopnje v novem postopku tega ne bo potrebno storiti, saj temu tudi v primeru drugačne dokazne ocene ni treba ponoviti dokazov, ki jih je predhodno že izvedlo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo negmotne škode (kljub določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje tudi z zaslišanjem tožnice, po potrebi pa tudi s ponovitvijo ostalih, že izvedenih dokazov ugotovilo, ali je tožena stranka s svojim ravnanjem res protipravno posegla v tožničine pravice osebnosti in nato v kolikor bo tak poseg ugotovilo, nadalje ugotavljalo tudi, kakšne duševne bolečine je tožnica zaradi okrnitve pravice osebnosti utrpela.