Jedro

Sodni depozit ni sredstvo, ki bi lahko služilo kakršnemukoli preverjanju pravilnosti akta (npr. pravnomočne sodbe), ki je podlaga zanj.

Ker izrek pravnomočne sodbe za nastop upnikove zamude (jasno in izrecno) zahteva odobritev pravnega posla oziroma pravnomočne sodbe, ki bo tak posel nadomestila, s strani upravne enote, je evidentno, da upnikova zamuda ni nastala, saj predlagatelj odobritve ni izkazal. ZPP in sodna praksa ne poznata pojma ničnosti sodnih odločb oziroma je ničnost sodnih odločb mogoče uveljavljati le iz določenih razlogov in v okviru pravnih sredstev, kar nepravdni postopek o položitvi zneska v sodni depozit zagotovo ni.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba predlagatelja zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške nepravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je v korist in na stroške nasprotnega udeleženca predlagal položitev 53.465,42 EUR v sodni depozit. Zatrjeval je, da je nasprotni udeleženec po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Piranu P 238/2005 z dne 28.2.2007 prišel v upniško zamudo, ker ni sprejel kupnine za kmetijska zemljišča. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem odločanju predlog zavrnilo. Ocenilo je, da predlagatelj ni izkazal pogojev za sprejem denarja v sodni depozit po 170. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), in sicer, da ni izkazal upniške zamude po prvem odstavku 302. člena Obligacijskega zakonika (OZ), katere nastop je vezan na odobritev pravnega posla s strani upravne enote.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi predlagatelja ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je predlogu za položitev sodnega depozita ugodilo. Ocenilo je, da je predlagatelj svojo obveznost izpolnil in izkazal upniško zamudo nasprotnega udeleženca, ki odklanja sprejem izpolnitve. Upravna enota je predlog za odobritev pravnega posla zavrgla, ker je predlagatelj zamudil prekluzivni rok iz prvega odstavka 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), vendar je v obrazložitvi sklepa navedla, da predlagatelj ne potrebuje odobritve pravnega posla, ki ga je nadomestila sodba.

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper ta sklep vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba predlagatelja zavrne. V zahtevi navaja, da so izpolnjeni pogoji po 367. a členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati rešitev pomembnih pravnih vprašanj, glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, odločitev pritožbenega sodišča pa odstopa od prakse ostalih pritožbenih sodišč in Upravnega sodišča Republike Slovenije. V nadaljevanju izpostavlja vprašanja glede uporabe 22. člena ZKZ; pravnih učinkov sklepa upravnega organa o zavrženju vloge; potrebe po odobritvi pravnomočne sodne odločbe, ki nadomesti pravni posel, s strani upravne enote pred vknjižbo v zemljiško knjigo in teka šestdesetdnevnega roka za odobritev iz prvega odstavka 22. člena ZKZ. Zahtevo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 168. do 170. člena ZNP v povezavi s prvim odstavkom 302. člena OZ, kar je posledica napačne uporabe 22. člena ZKZ, 38. člena Zakona o zemljiški knjigi in 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Pritožbeno sodišče je napačno sklepalo, da je predlagatelj izpolnil svojo obveznost, da je podan pogoj za sodni depozit (izkazanost upniške zamude) in da pravnomočni sodbi, ki nadomesti zemljiškoknjižno dovolilo, zemljiškoknjižno sodišče ne more odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine. Upravna enota je vlogo za potrditev pravnega posla kot prepozno zavrgla. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da pravnomočne sodbe, ki nadomesti pravni posel, ni treba predložiti v potrditev upravni enoti. Sklepa upravne enote ni mogoče razlagati kot potrdilo, da odobritev ni potrebna. Šestdesetdnevni rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ bi lahko začel teči šele po pravnomočnosti sodbe oziroma po pravnomočnosti sklepa o sodnem depozitu.

4. Zahteva je bila vročena nepravdnima strankama (375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

5. Predlagatelj v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče z odločbo II Ips 714/2008 z dne 4. 3. 2010 že odločalo o omenjeni pravnomočni sodbi. Predlagatelju pravnomočne sodbe, ki nadomešča pogodbo, ni treba predložiti v odobritev upravni enoti. Zanj tudi ne velja šestdesetdnevni rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ. Predlaga, naj Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo zavrne.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7. Sodni depozit je bil predlagan na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu P 238/2005 z dne 28.2.2007. Izrek sodbe določa obveznosti predlagatelja in nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec je dolžan s predlagateljem skleniti kupoprodajno pogodbo za kmetijska zemljišča in mu jih izročiti v last in posest ter izrecno dovoliti vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja, ki je nasprotnemu udeležencu dolžan plačati kupnino v roku petnajstih dni po odobritvi te pogodbe s strani upravne enote, ker bo sicer takšno pogodbo nadomestila (ta) pravnomočna sodba. Predlagatelj je izkazal, da nasprotni udeleženec ponujene kupnine ni sprejel, ni pa izkazal odobritve kupoprodajne pogodbe oziroma sodbe, ki jo nadomešča, s strani upravne enote.

8. V postopku odločanja o sodnem depozitu mora predlagatelj po 170. členu ZNP (med drugim) navesti razloge, zaradi katerih se sodni depozit polaga, po 172. členu pa sodišče (med drugim) zavrne predlog za depozit, če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za sprejem predmetov v depozit. Prvi odstavek 302. člena OZ določa, da lahko dolžnik položi stvar pri sodišču (med drugim) v primeru, ko je upnik v zamudi. Izpolnjenost pogojev za sodni depozit se preverja hitro in na podlagi verjetnosti. Pri tem tudi npr. vprašanje pravilnosti izpolnitve ni bistveno pri odločanju o (ne)utemeljenosti sodnega depozita.

9. Predmet tega spora je ocena, ali so izpolnjeni pogoji za sodni depozit. Poudariti je treba, da sodni depozit ni sredstvo, ki bi lahko služilo kakršnemu koli preverjanju pravilnosti akta (npr. pravnomočne sodbe), ki je podlaga zanj. Vrhovno sodišče se je zato pri odločanju omejilo le na trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti o pravno relevantnih okoliščinah, ki utemeljujejo (ne)obstoj pogojev za sodni depozit. Presoja pravilnosti prakse upravnih organov (pravnih učinkov sklepa o zavrženju vloge po 22. členu ZKZ in začetku teka šestdesetdnevnega roka iz istega člena) in potrebe po predložitvi sodne odločbe, ki nadomesti pravni posel, v odobritev upravni enoti pred vknjižbo v zemljiško knjigo je zunaj vprašanj, ki se nanašajo na odločilna dejstva, abstraktno vsebovana v 170. členu ZNP. Drugačno stališče bi kršilo načelo prirejenosti postopkov, saj pravdno sodišče ne sme preverjati pravilnosti odločitev upravnih organov, medtem ko vprašanje vknjižbe v zemljiško knjigo v tej zadevi ni pravno relevantna okoliščina.

10. V okviru presoje konkretnega sodnega depozita se je treba opredeliti do obstoja upnikove zamude, ki pomeni materialno podlago, na kateri ga predlagatelj utemeljuje. Ker izrek pravnomočne sodbe za nastop upnikove zamude (jasno in izrecno) zahteva odobritev pravnega posla oziroma pravnomočne sodbe, ki bo tak posel nadomestila, s strani upravne enote, je evidentno, da upnikova zamuda ni nastala, saj predlagatelj odobritve ni izkazal. Navedeno je narekovalo ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in spremembo izpodbijanega sklepa, in sicer tako, da se predlagateljeva pritožba zavrne in potrdi sklep prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek 380. člena v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). Vrhovno sodišče še dodaja, da ZPP in sodna praksa ne poznata pojma ničnosti sodnih odločb oziroma da je ničnost sodnih odločb mogoče uveljavljati le iz določenih razlogov in v okviru pravnih sredstev, kar nepravdni postopek o položitvi zneska v sodni depozit zagotovo ni. Z ničnimi (in neobstoječimi) sodnimi odločbami se sicer ukvarja pravna teorija,(1) vendar v povsem drugih primerih, kot je obravnavani.

11. Odločitev o nepravdnih stroških temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

Op. št. (1): Glej npr. Siniša Triva in Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine d.d., Zagreb 2004, str. 683 in naslednje.