Jedro

Upravna enota je torej očitno štela, da predlagatelj ne potrebuje odobritve „posla“, katerega nadomešča sodba. Logičen sklep, ki iz tega sledi pa je, da je predlagatelj svojo obvezo izpolnil in izkazal upniško zamudo nasprotnega udeleženca, ki kljub temu, da upravno odločbo ima in jo je celo sam predložil v tem postopku, odklanja sprejem kupnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za sprejem zneska 53.465,42 EUR v sodni depozit v korist Rimskokatoliškega župnjistva P., na depozitni račun, s sklicevanjem na št. 00 317-04-2009. Nasprotnega udeleženca se poziva, da se v 15 dneh izjavi o sodnem depozitu. Če nasprotni udeleženec v roku petih (5) let deponiranega zneska ne prevzame, bo ta znesek pripadal Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za sprejem zneska 53.465,42 EUR v sodni depozit. Odločitev je utemeljilo s tem, da predlagatelj ni izkazal upniške zamude nasprotnega udeleženca, kar je pogoj za sodni depozit. Po pravnomočni sodbi mora namreč plačati nasprotnemu udeležencu kupnino za nepremičnine v 15-ih dneh po odobritvi pogodbe pri Upravni enoti P., take odobritve pa ni izkazal. Proti sklepu se pritožuje predlagatelj po pooblaščencu. Navaja, da je sodišče že v postopku, v katerem je izdalo sodbo P 1, s katero je toženo stranko obsodilo na sklenitev pogodbe s predlagateljem, moralo upoštevati določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih o prometu s takimi zemljišči. Čeprav je bilo v zahtevku predlagano, da bo kupnina nasprotnemu udeležencu plačana po odobritvi pogodbe pri Upravni enoti P., pa bi moralo že pravdno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ta del zahtevka zavrniti, saj noben zakon ne določa, da je potrebno pravnomočno sodbo odobriti pri upravni enoti. Tudi v zadevi VS Koper št. Cp 1062/2008 z dne 9.6.2009 je višje sodišče izrecno navedlo, da v ZKZ-1 ni podlage za to, da se od strank zahteva, da ob sodbi predložijo še listino o odobritvi pravnega posla ali potrdilo upravnega organa. Izjema, ko je na podlagi sodnega akta potrebno odobriti pravni posel, je le domik na dražbi ter v stečaju in likvidacijskem postopku. Nikakor pa to ne velja za pravnomočne sodbe. Tudi določbe Zakona o sodiščih so jasne, odločbe sodne oblasti vežejo tako sodišča kot druge državne organe, vezanost pa izhaja tudi iz 158. člena Ustave RS. Nelogično je, da je s sodbo nastala pogodba, ki veže tudi predlagatelja k plačilu kupnine, po drugi strani pa sodišče ovira izpolnitev predlagateljeve dolžnosti to kupnino plačati. Po mnenju pritožbe je določba, da se kupnina plača po odobritvi na upravni enoti, čeprav takšna odobritev ni potrebna, nična.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj je v obravnavani zadevi zatrjeval upniško zamudo nasprotnega udeleženca, češ da ta odklanja sprejem kupnine, ki mu jo je dolžan predlagatelj plačati na podlagi sodbe opr.št. P 1 z dne 28.2.2007. Predlagatelj je ves čas postopka trdil, in to ponavlja tudi v pritožbi, da odobritev pogodbe pri upravni enoti ni potrebna, ker je sodišče v pravdnem postopku s sodbo nadomestilo tako pogodbo kot zemljiškoknjižno dovolilo. Temu stališču predlagatelja pa ni mogoče brezpogojno pritrditi. Sodba praviloma res nadomesti zemljiškoknjižno listino, ker je potrebno v pravdnem postopku ugotavljati vse okoliščine, ki so pogoj za izvedbo te listine v zemljiški knjigi. V izreku sodbe opr.št. P 1 pa je povsem jasno določeno, da je dolžan tožnik plačati toženi stranki kupnino za nepremičnine šele po odobritvi pogodbe pri Upravni enoti P. V izreku sodbe je torej izrecno naveden pogoj odobritve. Pritožba tudi izkrivljeno razlaga stališče Višjega sodišča v Kopru v zadevi Cp 1062/2008, v kateri je predlagatelj želel doseči na podlagi navedene sodbe vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na svoje ime. V navedeni zadevi je sodišče sicer res zapisalo, da pravnomočni sodbi, ki nadomesti zemljiškoknjižno dovolilo, zemljiškoknjižno sodišče ne more odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine, in da zato ni podlage, da bi se od strank zahtevalo, naj pravnomočni sodbi priložijo listino o odobritvi ali potrdilo upravnega organa, vendar je v nadaljevanju tudi izrecno zapisalo, da to ne velja za konkretni primer, ki ga je obravnavalo in v katerem je bil v izreku pravnomočne sodbe pogoj odobritve izrecno določen.

Pritožbi pa je bilo potrebno ugoditi iz drugega razloga. V sodnem postopku sodišče odloča o utemeljenosti zahtevkov na podlagi trditev, ki jih podata obe stranki in dokazov, ki jih ponudita. Tako je ravnalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je upoštevalo trditve nasprotnega udeleženca v postopku, da je predlagatelj skušal doseči odobritev pogodbe (ki jo nadomešča sodba) pred upravno enoto, da pa je bil neuspešen, ker je bila njegova zahteva zavržena. O tem je nasprotni udeleženec sodišču predložil dokazilo (sklep v prilogi B2 spisa). Zaključek, ki ga je iz tega izpeljalo, da namreč predlagatelju zato ni uspelo izkazati pogoja odobritve, pa ima podlago v napačni materialnopravni presoji listine. Odločitev Upravne enote P. z dne 22.4.2008, da se zahteva B.Š. za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem zavrže, je bila, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, posledica stališča, da je predlagatelj, kolikor želi doseči odobritev pogodbe kot nadaljevanje sprejete prodajne ponudbe, rok za odobritev zamudil, sicer pa da lahko nadaljuje „z reševanjem predloga oz. izpolnitve obveznosti s prodajalcem v okviru sodnih postopkov – po priloženih sodbah P 1 in Cp 711/2007“. Upravna enota je torej očitno štela, da predlagatelj ne potrebuje odobritve „posla“, katerega nadomešča sodba. Logičen sklep, ki iz tega sledi pa je, da je predlagatelj svojo obvezo izpolnil in izkazal upniško zamudo nasprotnega udeleženca, ki kljub temu, da upravno odločbo ima in jo je celo sam predložil v tem postopku, odklanja sprejem kupnine.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlogu za sprejem zneska v sodni depozit ugodilo (168. člen do 174. člen Zakona o nepravnem postopku - ZNP in 2. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O stroških, povezanih z depozitom, bo sodišče odločalo v sklepu o izročitvi depozita upravičencu (tretji odstavek 175. člena ZNP).