Jedro

Čeprav je odplačnost bistvena značilnost gradbene pogodbe, pa tudi za gradbeno pogodbo enako kot za splošno podjemno pogodbo velja, da določitev višine plačila ni bistvena (nujna) sestavina gradbene pogodbe, in bi jo morali stranki v gradbeni pogodbi (s konkretnimi posamičnimi določbami te pogodbe) določiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 119,34 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., opr. št. In 99/00196 z dne 7.6.1999 ostane v celoti v veljavi, in da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 352.380 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2005 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da sta se s tožnikom že ob pričetku gradnje dogovorila za določen obseg gradbenih del in za določeno ceno (v višini 80.000 DEM), pisna pogodba z dne 24.2.1998 pa je bila sestavljena zaradi knjigovodskih potreb tožnika. Glede uporabe prava sta se pravdni stranki v 14. členu te pogodbe dogovorili za uporabo Posebnih gradbenih uzanc. Nižji sodišči nista pojasnili, katero pravo sta pri odločanju uporabili. Obveznost gradbenika, ki je prevzel gradnjo je, da se pred pričetkom gradnje seznani z vsemi podrobnostmi posla in zahteva morebitna dodatna pojasnila, sicer z deli ne sme pričeti. Tožnik je bil pred pričetkom del seznanjen s celotnim obsegom gradnje. Nikoli ni zahteval dodatnih pojasnil o glavnih elementih gradnje. Gradnja na objektu je bila enovita in soodvisna, saj je morala biti dokončana do odprtja letnega gostinskega vrta v mesecu maju tega leta. Tožnik je imel na razpolago dovolj podatkov že ob pričetku gradnje, da bi lahko ocenil obseg gradbenih del in postavil fiksno ceno. V zvezi s tem je toženka predlagala tudi postavitev izvedenca, kar pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Samovoljna je ugotovitev nižjih sodišč, da gre za laične skice, saj so v njih vnese vse izmere. Cena je bistveni sestavni del gradbene pogodbe, zato bi morala biti določena že v omenjeni pisni gradbeni pogodbi. Nižji sodišči bi morali pri ugotavljanju pogodbene volje upoštevati tudi, da je tožnik malomarno in v nasprotju z zakonom o graditvi objektov organiziral gradbišče, da nadzorni organ ni bil postavljen, da gradbenega dnevnika ni vodil oz. ga je napisal šele naknadno, da je gradbišče zapustil še preden so bila vsa dela končana, ter da ni bila opravljena primopredaja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ni jasno, zakaj je tožnik strešno kritino kupil na podlagi dveh računov, čeprav naj bi bila ta dela šele naknadno dogovorjena. V nasprotju s podatki spisa pa je tudi ugotovitev nižjih sodišč kdo je naročil tesarska dela. Odločitev nižjih sodišč zato dejansko pomeni naknadno spremno dogovorjeno cene.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

S sklenitvijo gradbene pogodbe se naročnik zaveže opraviti (izvajalčevemu nasprotno) izpolnitveno ravnanje - izvajalcu plačati določeno ceno za opravljen posel (zgrajen objekt oziroma izvedena druga gradbena dela). Čeprav je odplačnost bistvena značilnost gradbene pogodbe, pa tudi za gradbeno pogodbo enako kot za splošno podjemno pogodbo velja, da določitev višine plačila ni, kot zmotno meni revidentka, bistvena (nujna) sestavina gradbene pogodbe, v tem, da bi morali stranki v gradbeni pogodbi (s konkretnimi posamičnimi določbami te pogodbe) to vprašanje urediti. Vendar pa je dejansko stanje v konkretnem primeru drugačno, saj sta nižji sodišči ugotovili, da je bilo med pravdnima strankama ob začetku gradnje dogovorjeno plačilo po dejansko opravljenih delih. Revizijske navedbe, ki takšne ugotovitve kakorkoli obhajajo, jih relativizirajo ali jim izrecno nasprotujejo, glede na določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ne morejo biti upoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Enako velja tudi za revizijske trditve, da je tožnik malomarno in v nasprotju z zakonom o graditvi objektov organiziral gradbišče, saj ni bil postavljen nadzorni organ, da ni vodil gradbenega dnevnika oziroma ga je napisal šele naknadno, da je zapustil gradbišče še preden so bila vsa dela končana in da ni bila opravljena primopredaja, ki bi se po mnenju revidentke morale upoštevati pri ugotavljanju dogovora o ceni. Navedbe, da je imel tožnik dovolj tehničnih podatkov že ob pričetku gradnje, da bi kot dober strokovnjak ocenil natančen obseg gradbenih del in nato postavil fiksno ceno, ne morejo biti relevantne. Bistveno je namreč le, kakšen je bil med pravdnima strankama dogovor o obsegu del in ceni, ne pa kako podrobno bi tožnik gradnjo kot izkušen in skrben gradbenik lahko predvidel. Tega vprašanja tako, kot je pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče, ni bilo treba reševati z izvedencem gradbene stroke.

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da iz sodb nižjih sodišč ni razvidno, katero pravo je bilo pri odločanju uporabljeno, saj sta nižji sodišči izhajali iz konkretnega dogovora med pravdnima strankama o ceni, Posebne gradbene uzance pa bi lahko prišle v poštev le za zadeve, ki ne bi bile pogodbeno urejene. Revizijsko zatrjevanje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega, kdo je naročil tesarska dela, v nasprotju s podatki spisa, ni konkretizirano. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Revizijsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker toženka z revizijo ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka mora tožniku povrniti 119,34 EUR revizijskih stroškov (ki obsegajo stroške za odgovor na revizijo, poročilo stranki in 20% DDV).