Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama za gradnjo dogovorjeno plačilo po dejansko opravljenih delih in ne "fiksna cena".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi O. sodišča v L. opr. št. xy z dne 7.6.1999 ostane v celoti v veljavi in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 352.380,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.1.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pritožila. V pritožbi navaja, da je ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po višini, saj je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne

21.6.1999 navedla, da bo morala tožeča stranka šele dokazati, kako je izračunala znesek 1,476.656,50 SIT, ki je predmet tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje to dejstvo štelo za nesporno, je treba že iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Pravi, da tekom pravde ni spreminjala trditev o tem, kdo se je dogovoril o ceni, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, saj se je gradnja izvajala na gostinskem objektu kot družinska zadeva. Meni, da ne gre verjeti tožeči stranki, saj je ta različno navajala, zakaj je prišlo do prestavitve gradnje, enkrat zaradi neurejene dokumentacije in načrtov, drugič pa zaradi lastnih pogodbenih obveznosti. Glede na to, da si je tožnik skoraj eno leto ogledoval stavbo tožene stranke in ob sodelovanju njenega moža sestavil skice, da je šlo za gradnjo do tretje gradbene faze, ki je enostavna in predvidljiva, bi tožeča stranka lahko nedvomno ugotovila obseg gradnje. To bi lahko sodišče ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, čeprav po drugi strani meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi vsem njenim dokaznim predlogom. Meni, da formula material + 100 % ne odpove niti pri zemeljskih in rušitvenih delih in da sodišče tega ne bi smelo uporabiti za utemeljitev svoje odločitve. Pravi, da je bila tožeča stranka seznanjena z obsegom gradnje, sicer bi ta zastajala in da tudi ni verjetno, da bi tožena stranka šele po pričetku del pričela z zahtevami o širjenju gradnje na obe strani stavbe. To dokazuje več kot enoletna priprava na gradnjo ter zagotovljena sredstva in nujnost enotne gradnje, saj je šlo za funkcionalno enoto, ki je bila vezana na odprtje gostinskega lokala v maju 1998. Pravi, da po gradbenih pravilih pomeni tretja gradbena faza groba gradbena dela vseh etaž in podstrešja, vključno s streho, tožeči stranki pa je bil zato obseg gradnje dobro znan in dogovorjen še pred pričetkom gradnje. To dokazuje tudi dejstvo, da je bila že v pisnem delu pogodbe dogovorjena izgradnja fasade, ki ni mogoča, če prej ni postavljena streha. Pravi, da sta se stranki nedvomno dogovorili za ceno 80.000,00 DEM, saj je tožeča stranka pričela z deli na celotni gradnji. Ker je očitno kasneje tožeča stranka ugotovila, da se mu ne splača več delati, je gradbišče skrivaj zapustila brez primopredaje del. Ni verjetno, da bi tožeča stranka sploh začela z deli, če ne bi bilo soglasja o ceni. Cena je bila dogovorjena deloma pisno deloma ustno, ne pa šele izračunana po zaključku del na podlagi dejanskih izmer. Ker je bil tožeči stranki tako obseg del dobro znan, je imela možnost dogovoriti se za pravo in veljavno pogodbeno ceno. Pravi, da določba 9. člena pisne pogodbe velja nedvomno tudi za ustno dogovorjen del pogodbe, sicer bi tožeča stranka zahtevala sestavo dodatne pisne pogodbe. Pravi tudi, da je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ugovarjala vsem opominom tožeče stranke, na vsak opomin je odgovorila in ves čas zatrjevala enako. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo, da je toženka naročnica tesarskih in krovskih del za ostrešje, ki ga je napravil S. Ž.. Priča je povedala, da ga je poklicala tožeča stranka, s katero se je poznal že pred tem in še vedno sodelujeta, kar pa predstavlja naročilo tožeče stranke za gradnjo strehe. Opozarja, da je tožeča stranka kupila strešnike, da so njeni delavci pa pomagali pri gradnji strehe in da je tudi kasnejšo reklamacijo uveljavljala tožeča stranka. Pravi, da če bi bila sama naročnica teh, bi se o ceni del predhodno dogovorila. Sodišče prve stopnje je nekritično sprejelo pojasnilo tožeče stranke o tem, da je kupila material za toženko, ker ni bila zavezanec za plačilo davka. Pravi, da iz dobavnice št. 4724/1 z dne 26.3.1998 izhaja, da je bil obračunan 10 % davek in da zato ni jasno, katerega davka naj bi bila tožeča stranka oproščena. Meni, da tožeča stranka ni ravnala profesionalno in da dokumentacija, ki jo je predložila tožeča stranka, ne more imeti nikakršne dokazne vrednosti.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek pa kot neutemeljen zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo izvršilne in pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2005 dalje od plačila ali da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navedla, da pri navedbah o tem, zakaj je bila gradnja preložena, ne gre za nasprotujoča dejstva, saj je tožeča stranka navedla, da je do predložitve gradnje prišlo zato, ker je imel tožnik druge pogodbene obveznosti in dela z drugimi naročniki in ker mu ni bilo predloženo gradbeno dovoljenje. Pravi, da dokazovanje tožene stranke o dogovoru za izgradnjo fasade v pisnem delu pogodbe nima nobene podstati, saj niti pisna pogodba, niti predračun, rekapitulacija in popis del ne omenjajo fasade kot dela gradnje. Pravi da ji kot kupcu strešnikov ni bil zaračunan 10% prometni davek kot to zatrjuje tožena stranka, to pa je na dobavnici z dne 26.3.1998 tudi napisano.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bilo med pravdnima strankama za gradnjo dogovorjeno plačilo po dejansko opravljenih delih in ne "fiksna cena", kot to zatrjuje pritožnica. Zatrjevanja pritožnice o tem, da ne gre verjeti izpovedi tožeče stranke samo zato, ker naj bi protislovno izpovedala o tem, zakaj je prišlo do preložitve gradnje, ne morejo omajati izčrpno obrazložene dokazne ocene izpovedi strank in prič ter zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da gre verjeti predvsem tožeči stranki. Sicer pa navedbe tožeče stranke v dopisu z dne 16.12.1998 niso v nasprotju s tem, kar je tožeča stranka izpovedala na zaslišanju, saj je v obeh primerih navedla, da je do preložitve gradnje prišlo tudi zato, ker tožena stranka zanjo ni imela ustrezne dokumentacije.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bi tožena stranka dokazala svoje trditve o tem, da je šlo v konkretnem primeru za enostavno in predvidljivo gradnjo, da si je tožeča stranka pred pričetkom del skoraj eno leto ogledovala stavbo, da ji je tožena stranka predložila vse potrebne skice in da bi zato tožeča stranka kot izkušen gradbenik lahko ugotovila vnaprej izmerljiv in predvidljiv obseg gradnje, s temi dejstvi še ne bi izkazala, da sta se pravdni stranki dogovorili za ceno s klavzulo "ključ v roke".

Pomembno je, kako je tožeča stranka pred gradnjo dejansko ocenila predvidljivost gradnje in za kakšen dogovor o plačilu se je na podlagi tega odločila, ne pa kako podrobno bi gradnjo kot izkušen in skrben gradbenik lahko predvidela. Tudi po zaključkih pritožbenega sodišča gre pri tem verjeti tožeči stranki, saj je logično, da se je zaradi pomanjkljive dokumentacije in le laičnih skic tožene stranke v zvezi z gradnjo odločila raje za dogovor o ceni po dejansko opravljenih delih in ne za fiksno ceno, kot je to predlagala tožena stranka. Nadalje tudi dejstva, da je tožena stranka imela za celotno gradnjo zagotovljena denarna sredstva in da je šlo za enotno gradnjo, ne izkazujejo neposredno dogovora pravdnih strank o "fiksni ceni", po drugi strani pa tudi ne izključujejo dogovora med pravdnima strankama o ceni po dejansko opravljenih delih, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnica tudi ne pojasni, kako je formula določanja cene material + 100 % uporabna pri rušitvenih in zemeljskih delih oziroma zakaj sodišče prve stopnje nasprotnega zaključka ne bi smelo uporabiti za utemeljitev svoje odločitve.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je bila že v pisnem delu pogodbe dogovorjena izgradnja fasade in ostrešja, saj to niti iz pisnega dela pogodbe, niti iz predračuna z dne 3.2.1998 ne izhaja. Takšna dejstva pa tudi ne bi mogla neposredno dokazovati, kakšna cena je bila za celotno gradnjo med pravdnima strankama dogovorjena.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da se določba

9. člena pisnega dela pogodbe nanaša tudi na ustne dogovore med strankama, saj se ta določba jasno nanaša le na plačilo za dela dogovorjena v pisnem delu pogodbe, poleg tega pa ta določba tudi ne pomeni, da je bila za dela, dogovorjena v pisnem delu pogodbe, med strankama dogovorjena fiksna cena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje kaže na to tudi določba 4. člena pisnega dela pogodbe, v kateri je določeno, da se plačilo za vsa dodatno naročena dela v dodatku k tej pogodbi določi plačilo na podlagi dejansko opravljenih ali naročenih del. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da med strankama ni moglo biti dogovora o ceni po dejansko opravljenih delih, saj naj bi tudi tožeča stranka priznavala, da je bila cena dogovorjena deloma pisno deloma ustno, ne pa šele izračunana po zaključku del na podlagi dejanskih izmer. Dogovor o ceni po dejansko opravljenih delih ne pomeni, da se pravdni stranki za plačilo ob začetku gradnje nista dogovorili, ampak da je dogovor o ceni med strankama obstajal ob začetku gradnje, pri čemer pa sta si bili stranki soglasni, da se to plačilo izračuna po dejansko opravljenih delih.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe protispisno navedlo, da tožena stranka ni ugovarjala opominom tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožena stranka ni ugovarjala postavkam iz obsežne dokumentacije tožeče stranke, ne pa njenim opominom. Pri tem pa je tudi pravilno ugotovilo višino terjatve tožeče stranke, saj je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka z obsežno gradbeno dokumentacijo v celoti izkazala višino svoje terjatve. Ker tožena stranka nobeni od postavk na rekapitulacijah (priloge v spisu pod A17 in A18) ni ugovarjala, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so bila vsa v njih navedena dela opravljena in da gre zato tožeči stranki po enotni ceni v celoti plačilo zanje.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da plačilo zneska 855.600,00 SIT tesarju S. Ž. ne predstavlja plačila tožeči stranki. Samo dejstvo, da ga je k delu k toženi stranki poklicala tožeča stranka, s katero je že prej sodeloval, še ne predstavlja naročila tožeče stranke tesarju za opravo tesarskih del na strehi pri toženi stranki, kot to zatrjuje pritožnica. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da sta bila glede na to, da se je tožena stranka dogovarjala neposredno s tesarjem in da je bilo plačilo za njegovo delo izvršeno neposredno njemu, tožena stranka in tesar S. Ž. v samostojnem pogodbenem razmerju. Takšnemu zaključku ne nasprotuje dejstvo, je strešnike za streho za toženo stranko kupila tožeča stranka, pritožbene trditve o tem, da je tožeča stranka pri nakupu teh strešnikov plačala prometni davek, pa ne držijo, saj iz dobavnice št. 4724 z dne 26.3.1998 izhaja nasprotno. Pripombe tožeče stranke o tem, da je tesar toženi stranki zaračunal tudi dela, ki naj bi jih opravili njegovi delavci, pa ni mogoče šteti za reklamacijo, ki bi izkazovala pogodbeno razmerje med tožečo stranko in tesarjem, pač pa kaže takšna izjava na nasproten zaključek, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo vseh s strani tožene stranke predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločbo (1. odst 287. člena ZPP), pri čemer pa je dolžno navesti, zakaj je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi prepričljivo utemeljilo, zakaj ni postavilo izvedenca gradbene stroke in ta dokazni predlog tudi utemeljeno zavrnilo. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že z običajnim splošnih znanjem mogoče ugotoviti, da iz skic, ki jih je predložila tožniku tožena stranka, niso mogli biti znani vsi elementi gradnje in zato tega vprašanja ni bilo potrebno reševati z izvedencem gradbene stroke. Sicer pa tudi ni pomembno, ali bi tožnik kot izkušen gradbenik glede na listine spisa lahko določil vse elemente gradnje, ampak je pomembno le, kako je tožnik predvidljivost gradnje pri toženi stranki dejansko ocenil, česar pa izvedenec gradbene stroke ne bi mogel ugotavljati, saj lahko o tem izpove le tožeča stranka. Izvedenca gradbene stroke tudi ni bilo potrebno imenovati zato, da bi ugotovil dejansko opravljeno količino del, saj tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ne v pritožbi ne zatrjuje, da tožeča stranka katerega izmed del, za katere vtožuje plačilo, ni opravila oziroma da ga ni opravila v obsegu kot izhaja iz rekapitulacij in zato niti ni jasno, katera dejstva naj bi tožena stranka z izvedencem gradbene stroke dokazovala. Tudi zaslišanje prič S. V., R. M. in B. Š. po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni bilo potrebno in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta dokazni predlog. Te priče naj bi izpovedale le o tem, kar so izvedele od drugih, predvsem od oseb, ki so bile v tem postopku zaslišane, saj ob dogovorih tožnika s S. V. niso bile prisotne, ter tudi o samem poteku gradnje, kar pa za odločitev ni bistveno.

Ker je pritožba neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.