Jedro

Preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava revizijsko sodišče zaradi procesnih dejanj toženke ni moglo (in smelo) opraviti. V postopku je bil namreč izdan plačilni nalog, proti kateremu je toženka vložila ugovor, ki pa ga je do konca glavne obravnave v celoti umaknila. Zaradi tega procesnega dejanja toženke je ostal izdani plačilni nalog v veljavi (drugi odstavek 456. člena ZPP 1977). Da bi do procesnega dejanja toženke (umika ugovora proti plačilnemu nalogu) prišlo v nasprotju z določili pravdnega postopka iz leta 1977, pa toženka v vlogi z dne 19.9.2000 ni zatrjevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. I Pl 513/96, z dne 10.7.1996, postal zaradi umika toženkinega ugovora pravnomočen. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče druge stopnje tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

V roku, ki ga določa Zakon o pravdnem postopku za vložitev revizije, je vložila toženka dne 19.9.2000 predlog za obnovo postopka in v njem navedla, da predlaga "zaradi novih dejstev in dokazov na podlagi 10. točke 394. člena ZPP obnovo postopka". Po preteku roka za vložitev revizije je vložila še revizijo in v njej izrečno navedla, da naj se njena vloga z dne 19.9.2000, ki je bila pomotoma poimenovana "predlog za obnovo postopka", šteje za pravočasno vloženo revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, vloga z dne 4.10.2000, pa za dopolnitev te revizije (II. točka vloge z dne 4.10.2000). V vlogi z dne 4.10.2000, ki naj bi predstavljala dopolnitev revizije, toženka zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili vrsto določb Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (prvi odstavek 339. člena, 355., 350. in 431. člen) in materialno pravo. Reviziji naj se zato ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal s sklepom z dne 21.10.1998, tedaj pred dnevom uveljavitve (14.7.1999) Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999. Zato se je pritožbeni postopek nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 1977), po določbah ZPP (1977) pa se nadaljuje tudi revizijski postopek (prvi odstavek 498. člena ZPP 1977). To pomeni, da je, ob dejstvu, da so izpolnjeni pogoji iz 400. člena ZPP (1977), toženkina revizija z dne 19.9.2000 dovoljena kljub temu, da je ni vložil odvetnik, saj ZPP (1977) ni določal, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Toženkina dne 19.9.2000 vložena revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V vlogi z dne 19.9.2000, ki naj bi predstavljala pravočasno vloženo revizijo, je toženka navedla le, "da vlaga v zakonitem roku predlog za obnovo postopka na podlagi 397. člena ZPP (gre za ZPP iz leta 1999) zaradi novih dejstev in dokazov na podlagi 10. točke 394. člena ZPP" (tudi tu gre za ZPP iz leta 1999). Te navedbe pa ne predstavljajo nobenega od revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP (1977). Toženkine revizijske navedbe v vlogi z dne 19.9.2000 zato niso utemeljene.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) mora revizijsko sodišče ob obravnavanju revizije po uradni dolžnosti paziti na to, ali ni med postopkom prišlo do procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) in zmotne uporabe materialnega prava.

Po pregledu zadeve je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava pa revizijsko sodišče zaradi procesnih dejanj toženke ni moglo (in smelo) opraviti. V postopku je bil namreč izdan plačilni nalog, proti kateremu je toženka vložila ugovor, ki pa ga je do konca glavne obravnave v celoti umaknila. Zaradi tega procesnega dejanja toženke je ostal izdani plačilni nalog v veljavi (drugi odstavek 456. člena ZPP 1977). Da bi do procesnega dejanja toženke (umika ugovora proti plačilnemu nalogu) prišlo v nasprotju z določili pravdnega postopka iz leta 1977, pa toženka v vlogi z dne 19.9.2000 ni zatrjevala.

Dopolnitev revizije je bila vložena dne 4.10.2000, tedaj po 20.9.2000, ko se je iztekel v ZPP (1977) določen trideset dnevni rok za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 382. člena v zvezi z zadnjim odstavkom 400. člena ZPP 1977). Po vsebini so trditve v vlogi z dne 4.10.2000 povsem drugačne od trditev v vlogi z dne 19.9.2000, tako da vloga z dne 4.10.2000 ne predstavlja dopolnitve vloge z dne 19.9.2000. Ker vsebuje vloga toženke z dne 4.10.2000 povsem nove in drugačne trditve, kot pa vloga z dne 19.9.2000, predstavlja toženkina vloga z dne 4.10.2000 uveljavljanje novih revizijskih razlogov po poteku zakonskega roka za vložitev revizije. Zato revizijsko sodišče toženkinih trditev iz vloge z dne 4.10.2000 ni moglo (in smelo) upoštevati.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrnilo (393. in 400. člen ZPP 1977).