Jedro

Za pridobitev solastninske pravice graditelja na podlagi dogovora z lastnikom nepremičnine po drugem odstavku 48. člena SPZ je razen dogovora o skupni gradnji potreben tudi jasen dogovor o prenosu (so)lastninske pravice na graditelja. Dogovor o nastanku solastninske pravice po deležih, ki se bodo šele določili glede na velikost vložkov v nepremičnino, temu ne zadosti. Bistvena sestavina dogovora o pridobitvi solastninske pravice je velikost solastninskega deleža.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (točka II. izreka odločbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka M. P., EMŠOx, B. je dolžna tožnici T. T., EMŠOx, B.., na podlagi dogovora o skupni gradnji zakoncev izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo skupne lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 21/0 k.o. x., in z deležem tožnice na tem premoženju do 71/100, toženca pa do 29/100, v 15 dneh, sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba.“; izrek o stroških postopka (točka III. izreka) pa se razveljavi in se zadeva zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ter stroških postopka vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo skupne lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 21/0 k.o. x. z deležem tožnice na tem premoženju do ½ in toženca do ½ ter tožencu naložilo povrnitev 1.590,00 EUR pravdnih stroškov tožnice.

V pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Ne drži, da tožnica ni uveljavljala skupnega premoženja. Zahtevek, ki ga je sodišče kot edinega postavilo v izrek sodbe, je tožeča stranka postavila v vlogi „razširitev tožbe“ kot prvi podrejeni zahtevek. Gre za spremembo tožbe, o čemer sodišče ob postavitvi roka za možnost podajanja novih navedb, ni zavzelo stališča. Ta tožbeni zahtevek ni temeljil na novi trditveni podlagi, torej tožeča stranka uveljavlja skupno premoženje, kar izhaja tudi iz naslova tožbe in vsebine tožbenega zahtevka. V nasprotju s pravnim redom in institutom skupnega premoženja pa tožeča stranka in nato sodišče določita solastninski delež. To ne predstavlja le zmotne uporabe materialnega prava, temveč tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka zaradi nasprotij o odločilnih dejstvih znotraj izreka sodbe in med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Iz izreka sodbe izhaja, da naj bi šlo za skupno lastnino, iz obrazložitve pa, da ne gre za skupno lastnino. Gre za mešanje dveh različnih pravnih temeljev, ki se medsebojno izključujeta. Ni pojasnjeno, kako naj bi lastninska pravica iz toženca preko obeh staršev prešla na tožnico. Dogovor staršev ni dokazan. Pa tudi če bi bil, nima pravne posledice v zahtevku, kakršnemu je ugodilo sodišče. Dogovor je obligatoren tako glede skupne gradnje kot prenosa lastninske pravice. Dokazno breme za dogovor pa je na tožeči stranki. Ni nepomembno, da se za sklepanje pravnih poslov med zakonci predvideva oblika notarskega zapisa. Toženčeva trditvena podlaga in dokazna ponudba v zvezi z viri sredstev za obnovo hiše ni prepozna. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno zavrniti zaradi nesklepčnosti. Ker je bil tožbeni zahtevek postavljen tekom pravde, bi materialnoprocesno vodstvo pomenilo favoriziranje tožeče stranke. Tudi po višini zahtevek ni utemeljen; ni nastala nova stvar, toženec je lastnik zemljišča in nedograjene hiše. Stroškovna odločitev ni pravilna, saj je tožeča stranka uspela le z delom enega od zahtevkov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje kakšne zahtevke in kdaj je postavila ter da ne uveljavlja več tožbenega zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja, pač pa zahtevek na podlagi dogovora o skupni gradnji po drugem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Priznava, da je tožbeni predlog nepotrebno obremenjen z navedbo „na podlagi dogovora o skupni gradnji zakoncev“, vendar pa zato še ni nepravilen. Prav tako ne zaradi navedbe „skupne lastninske pravice“, saj je s tem mišljena lastninska pravica več oseb ne pa skupna lastnina. Ustrezno trditveno podlago je podala najpozneje ob razširitvi tožbe, in sicer z navedbo, da sta se pravdni stranki kot izvenzakonska partnerja, ki sta si nameravala ustvariti nov dom zaradi nameravane sklenitve zakonske zveze pred začetkom gradnje na toženčevi nepremičnini dogovorili, da bo to njuna skupna hiša tudi v lastninskem smislu, ker bo tožnica z vlaganji pridobila lastninski delež na nepremičnini in da brez tega dogovora tožnica in njeni starši k vlaganjem sploh ne bi pristopili. S takim dogovorom je tožnica pridobila terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo solastninske pravice, lastninsko pravico pa bo pridobila z vknjižbo.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena graja glede pravne podlage za razsojo. Res je tožeča stranka najprej s tožbo uveljavljala ugotovitev skupnega premoženja zakoncev in vknjižbo skupne lastnine. V pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2011 (list. št. 24 do 25 spisa) pa je dopolnila trditveno podlago še z zatrjevanjem dogovora o gradnji skupne hiše in pridobitvi solastninske pravice na njej glede na višino vlaganj. Izrecno je navedla, da je upravičena do vknjižbe solastninske pravice tudi na podlagi dogovora ter se pri tem sklicevala na 48. člen SPZ, tožbo pa razširila s postavitvijo prvega podrejenega zahtevka. Tožeča stranka je torej tožbo spremenila (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je sodišče na naroku 10. 11. 2011 tako spremembo tožbe dovolilo, pa je tožeča stranka umaknila primarni tožbeni zahtevek, s čimer je tožena stranka soglašala, zato je sodišče skladno z določili 185. člena ZPP umik prvotnega glavnega tožbenega zahtevka vzelo na znanje in v tem delu ustavilo postopek. Primarni tožbeni zahtevek v tej pravdi je zato postal na dogovoru o skupni gradnji temelječ zahtevek.

Tako uveljavljani zahtevek pa ni sklepčen. Že iz njegovega besedila je razvidna nekonsistentnost. Besedna zveza „vknjižba skupne lastninske pravice“ ob pravilni materialnopravni razlagi ne more pomeniti nič drugega kot vknjižbo skupne lastnine. Glede na navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo je potrebno pojasniti, da sta možni dve vrsti lastninske pravice več oseb na isti nepremičnini: solastnina (65. člen SPZ) in skupna lastnina (72. člen SPZ). Solastninska in skupna lastninska pravica sta točno definirana pojma. Solastninska pravica je pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, pri kateri so deleži vsakega izmed njih določeni v sorazmerju s celoto (idealni delež). Skupna lastnina pa je lastninska pravica več oseb na nerazdeljeni stvari po vnaprej nedoločenih deležih. Prav ima pritožba, da se navedeni obliki lastninske pravice med seboj izključujeta. Tožbeni zahtevek za dovolitev „vknjižbe skupne lastninske pravice“ po točno določenih deležih je zato nesklepčen, vendar ne neodpravljivo. Tožbeni zahtevek sam bi bilo mogoče ustrezno oblikovati. Sodišče sicer strankam ne sme oblikovati tožbenih zahtevkov, dolžno pa je stranko v okviru materialnega procesnega vodstva (185. člen ZPP) opozoriti na nekonsistentnosti, vključno z nekonsistentnostjo tožbenega zahtevka. Vendar pa tudi, če bi tožeča stranka ustrezno popravila tožbeni zahtevek tako, da bi zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice po določenih deležih, glede na podano trditveno podlago s tem tožbenim zahtevkom ne bi mogla uspeti.

Iz dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, namreč ne izhaja pravna posledica, ki jo želi doseči z obravnavanim tožbenim zahtevkom (če bi bil ta pravilno oblikovan). Za pridobitev solastninske pravice graditelja na podlagi dogovora z lastnikom nepremičnine po drugem odstavku 48. člena SPZ je razen dogovora o skupni gradnji (ta je bil zatrjevan in po ugotovitvah prvega sodišča tudi dokazan), potreben tudi jasen dogovor o prenosu (so)lastninske pravice na graditelja. Slednjega pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Morebitni dogovor o nastanku solastninske pravice po deležih, ki se bodo šele določili glede na velikost vložkov v nepremičnino, temu ne zadosti. Bistvena sestavina dogovora o pridobitvi solastninske pravice je velikost solastninskega deleža. Če ta ni točno dogovorjen, ni mogoč zaključek o obstoju dogovora o nastanku solastninske pravice graditelja (prim. 15. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sam dogovor o skupni gradnji pa glede na določila 48. člena SPZ ni podlaga za pridobitev lastninske pravice graditelja; graditelj lahko zahteva le tisto, za kar je bil lastnik obogaten.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je določilo solastninske deleže pravdnih strank na nepremičnini na podlagi ocene koliko je kdo vložil v nepremičnino, zmotno uporabilo materialno pravo – drugi odstavek 48. člena SPZ. Ker tožeča stranka niti ne zatrjuje, da sta se pravdni stranki pred gradnjo dogovorili za velikost solastninskih deležev na nepremičnini, bi moralo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Ker tožeča stranka uveljavlja tudi podredni zahtevek, odločitev o stroških postopka pa je odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v postopku (154. člen ZPP), je bilo potrebno razveljaviti stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju bo moralo sodišče odločiti o podrednem tožbenem zahtevku ter ponovno o stroških postopka, vključno s stroški pravdnih strank v zvezi s tem pritožbenim postopkom.