Jedro

Stališče sodišča druge stopnje, ki v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje terja za pravno veljavnost dogovora o gradnji tudi anticipirano določitev višine solastninskih deležev graditeljev, najprej nasprotuje določbi 34. člena OZ, po katerem je lahko predmet pogodbe zgolj določljiv (obligatio incerta), takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti njegove ohlapnejše opredelitve, je zajeti tudi vse tiste situacije, ko pogodbeni stranki v naprej ne moreta točno poznati vseh elementov, ki bodo vplivali na to, da se uresniči izpolnitveno ravnanje, pa tudi dogovorjeni pogodbeni namen oziroma kavzo pogodbe, kot tudi ne, kakšen točno bo obseg izpolnitvenega ravnanja in doseženi rezultat, v konkretnem primeru torej - kakšna bo vrednost bodočih prispevkov pogodbenikov k nastanku solastne nepremičnine in s tem posledično kakšen solastninski delež bo pripadel eni in drugi pravdni stranki. Nižji standard opredelitve opisanega predmeta pogodbe, ki je tu „določen za nazaj“ (aposteriori) in ne že substancirano v naprej (apriori), je v takšnih primerih torej sorazmeren nižji stopnji spoznavne prognoze uresničitve predmeta pogodbe (oziroma tudi njene kavze) s strani ene in druge pogodbene stranke, torej posledično tudi določitvi solastninskih deležev v korist tretjih, ki bodo ustrezali bodočim, še ne gotovim in vnaprej nedoločljivim prispevkom pogodbenih strank.

Dogovor o skupni gradnji ima stvarno pravne učinke, če vsebuje tudi dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev solastninske pravice oziroma spremembo obstoječih solastninskih deležev, pri čemer ni nujno, da bi bila s takšnim dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev. V primeru da novi deleži niso vnaprej določeni, se v pravdi ugotavljajo glede na okoliščine konkretne zadeve, če pa tudi to ni mogoče, pa se domneva, da so enaki.

V izpodbijani drugostopni sodbi omenjena „nekonsistentnost“ zaradi zapisa besedne zveze vknjižba „skupne“ lastninske pravice v izreku tožbenega zahtevka, ki se torej nanaša „zgolj“ na sicer materialnopravno napačen, vendar pa tudi nepotreben pravni opis vrste lastninske pravice, ki ni nujen, obvezen sestavni del tožbe in samega tožbenega zahtevka, in na katerega sodišče zato tudi ni vezano v smislu določbe 2. člena ZPP (načelo dispozitivnosti), je odpravljiva z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu ali vsaj z opustitvijo omenjene opisne navedbe vrste lastninske pravice iz tožbenega zahtevka. Ne gre torej za pravno upoštevno protislovnost v samem izreku tožbe kot tudi ne za kontradiktornost med dejstvenim temeljem tožbe in njenim procesnim delom (izrekom), ki bi zahtevala materialnopravno zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da izstavi tožeči stranki na podlagi dogovora o skupni gradnji zakoncev zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo skupne lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 21/0 k.o. ..., in z deležem tožnice na tem premoženju do ½ in toženca do ½ v petnajstih dneh, sicer bo listino nadomestila pravnomočna sodba. V presežku (glede višjega deleža do 71/100 za toženca 29/100) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.590,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo navedeni primarni tožbeni zahtevek, prvostopni izrek o stroških postopka pod točko 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je razveljavilo in zadevo zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ter stroških postopka vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka zoper navedeni zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, zatrjuje pa tudi kršitev 22. člena Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo prvostopnega sodišča, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške, ki so ji nastali v zvezi z revizijo in odgovorom na pritožbo. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), na podlagi katere graditelj pridobi solastninski delež z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Gre za poseben primer pravno poslovne pridobitve lastninske pravice in morajo biti za pridobitev izpolnjeni pogoji iz 40. in 49. člena SPZ. V konkretnem primeru je zavezovalno pravni posel pogodba o priznanju oziroma pridobitvi solastninskega deleža, s katero se lastnik nepremičnine zaveže, da bo graditelju priznal solastniški delež na izboljšani nepremičnini, ki bo v sorazmerju z vrednostjo vlaganja. Bistvo dogovora je, da se stranke zavežejo k skupni gradnji in so ob tem sporazumne, da bo graditelj na tej podlagi pridobil solastninski delež, pri čemer ni treba, da bi bili le-ti vnaprej dogovorjeni. Tudi ni potreben dogovor o načinu določitve velikosti lastninskega deleža, ki ga bo pridobil graditelj zaradi svojega vložka v nepremičnino. Velikost deleža se da namreč določiti na podlagi subsidiarnih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o družbeni pogodbi. Sklicuje se na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1092/2009 z dne 3 .6. 2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1993/2010 z dne 25. 8. 2010 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2004, iz katerega izhaja, da bi tožnik lahko povečal svoj solastninski delež le na podlagi dogovora, da bodo imela skupna vlaganja v solastno nepremičnino za postavitev spremembo solastninskih deležev sorazmerno z večjo vrednostjo vlaganj. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 639/2006 z dne 12. 2. 2009, iz katere izhaja, da tožnik ni zatrjeval dogovora o tem, da bo višina idealnih deležev posameznih solastnikov zgradbe oziroma etažnih lastnikov določena po zaključku gradnje in o načinu ter elementih relevantnih za njeno določitev. Zato je drugostopno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse in odstopa ni obrazložilo, s čimer je prekršilo tožničino ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave RS, iz katere izhaja, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Ne soglaša tudi s stališčem drugostopnega sodišča, da naj bi bil tožbeni zahtevek neodpravljivo nesklepčen, ker naj bi tožnica zahtevala izstavitev dovolila za vknjižbo skupne lastninske pravice po določenih deležih; nesklepčna pa je lahko le tožba, tožeča stranka pa je tudi v odgovoru na pritožbo pojasnila, da se strinja, da zahtevek ni oblikovan „najbolj možno“, vendar pa to ne pomeni, da ni oblikovan ustrezno oziroma pravilno. Iz tožbenega zahtevka je namreč jasno razvidna pravna posledica, ki jo tožeča stranka zahteva, to je, da ji tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik izstavi dovolilo za vknjižbo. To izhaja tudi iz ugotovitev prvostopnega sodišča na naroku dne 10. 11. 2011, ko je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2011 postavila prvi podrejeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev solastninskih deležev do 71/100. Skupna lastninska pravica ali lastninska pravica več oseb je v SPZ urejena v tretjem oddelku IV. dela zakona ter zajema dve obliki oziroma dva instituta lastninskega odnosa več oseb in sicer solastnino (65. do 71. člen SPZ) ter skupno lastnino (72. člen SPZ). Pojma skupne lastninske pravice, ki zajema solastnino in skupno lastnino tako ni mogoče enačiti z institutom skupne lastnine.

4. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so starši pravdnih strank sklenili dogovor o skupni gradnji v korist pravdnih strank. Toženčev oče je tožencu leta 2006 podaril parcelo in na tej parceli do III. gradbene faze zgrajen objekt. Tožničini starši pa so se zavezali, da bodo objekt dokončali. Dogovorjeno je bilo, da nato pravdni stranki postaneta solastnika hiše po vloženih deležih svojih staršev. Zgrajeni sta bili nova moderna zgradba in garaža, ki predstavljata novo stvar, predvsem deleži oziroma vložki v izgradnjo oziroma dogradnjo tožničinih staršev pa so takšni, da tožnici po zaključku sodišča prve stopnje pripada delež do ene polovice.

7. Glede na opisani konkretni dejanski stan predmetne zadeve, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), pa je v sodbi sodišča druge stopnje zmotno uporabljeno materialno pravo. Stališče sodišča druge stopnje, ki v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje terja za pravno veljavnost dogovora o gradnji tudi anticipirano določitev višine solastninskih deležev graditeljev, najprej nasprotuje določbi 34. člena OZ, po katerem je lahko predmet pogodbe zgolj določljiv (obligatio incerta), takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti njegove ohlapnejše opredelitve, je zajeti tudi vse tiste situacije, ko pogodbeni stranki v naprej ne moreta točno poznati vseh elementov, ki bodo vplivali na to, da se uresniči izpolnitveno ravnanje, pa tudi dogovorjeni pogodbeni namen oziroma kavzo pogodbe, kot tudi ne, kakšen točno bo obseg izpolnitvenega ravnanja in doseženi rezultat, v konkretnem primeru torej - kakšna bo vrednost bodočih prispevkov pogodbenikov k nastanku solastne nepremičnine in s tem posledično kakšen solastninski delež bo pripadel eni in drugi pravdni stranki. Nižji standard opredelitve opisanega predmeta pogodbe, ki je tu „določen za nazaj“ (aposteriori) in ne že substancirano v naprej (apriori), je v takšnih primerih torej sorazmeren nižji stopnji spoznavne prognoze uresničitve predmeta pogodbe (oziroma tudi njene kavze) s strani ene in druge pogodbene stranke, torej posledično tudi določitvi solastninskih deležev v korist tretjih, ki bodo ustrezali bodočim, še ne gotovim in vnaprej nedoločljivim prispevkom pogodbenih strank. Upoštevaje negotovi (aleatorni) značaj takšnih dogovorov je celo nujen. Obravnavanemu obligacijskemu standardu veljavnega pravnega posla(1) je torej v konkretnem primeru zadoščeno z zadostno opredelitvijo v dogovoru, da bodo solastninski deleži določeni po končani gradnji - upoštevaje šele tedaj lahko natančno ugotovljive prispevke graditeljev.

8. Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje pa nasprotuje tudi stvarno pravnemu pogledu na materialnopravno presojo spornega razmerja. Dogovor o skupni gradnji ima stvarno pravne učinke, če vsebuje tudi dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev solastninske pravice oziroma spremembo obstoječih solastninskih deležev, pri čemer ni nujno, da bi bila s takšnim dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev. V primeru da novi deleži niso vnaprej določeni, se v pravdi ugotavljajo glede na okoliščine konkretne zadeve, če pa tudi to ni mogoče, pa se domneva, da so enaki.(2) Takšen je tudi konkretni primer, ko predstavlja spor glede višine tožbenega zahtevka tudi obračunsko pravdo zaradi ugotavljanja višine prispevkov staršev pravdnih strank k nastanku nove stvari.

9. Konkretni dejanski stan, kot je bil do sedaj ugotovljen v obeh sodbah sodišč, sicer povsem ne ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz drugega odstavka 48. člena SPZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, in po katerem se lastnik in graditelj lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina; graditelj pa lahko na podlagi dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. V spornem primeru sta bila namreč graditelja tožničina starša, lastnik parcele pa je bil že toženec (na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z očetom kot darovalcem), iz dosedanjih dejanskih ugotovitev obeh sodišč pa ne izhaja, da bi bil pogodbena stranka tega dogovora (ob povedanem so bili to njegovi in tožničini starši), kot po drugi strani tudi ne, da bi takšnemu dogovoru nasprotoval. Gre za pogodbo sui generis, ki ima tako nekatere podobnosti oziroma elemente in pravno abstraktno izražene prvine družbene pogodbe iz 990. člena OZ (zavezo, da si bodo pogodbene stranke s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen – solastninsko pravico tretjih oseb), nadalje darilne pogodbe (brezplačno naklonitev premoženjske vrednosti tretjima osebama), kot tudi pogodbe v korist tretjega v smislu določbe prvega odstavka 126. člena OZ, saj je bil sklenjen med starši pravdnih strank v korist tretjih oseb - obeh pravdnih strank.

10. Kar zadeva drugo v reviziji izpostavljeno sporno vprašanje – sklepčnosti tožbe, pa je treba najprej pojasniti, da sklepčnost (konkludentnost oziroma kongruentnost,(3) tudi konvergentnost) pomeni ujemanje med trditveno podlago tožbe, to je vsebino in obsegom dejanskih trditev, ki predstavljajo pravno pomemben krog dejstvene strukture tožbe (opis pravno relevantnega življenjskega dogodka) in zatrjevano materialnopravno posledico, zahtevano v tožbenem zahtevku (tožbenem predlogu). V spornem primeru naj bi po materialnopravno nepravilni presoji sodišča druge stopnje nesklepčnost tožbe zakrivila protislovnost zaradi istočasnih - zahtevka za vknjižbo skupne lastnine po eni strani ter zahtevka na vknjižbo solastninskega deleža na ime revidentke v tožbenem zahtevku po drugi strani. Revidentka sicer nima prav, ko poskuša prikazati pojma skupne lastnine in solastnine kot sopomenki. Kljub temu, da se instituta solastnine in skupne lastnine v SPZ nahajata pod istim – 3. oddelkom („Lastninska pravica več oseb“) pa sta, kot že pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje, pomensko povsem jasno ločena: po določbi 65. člena SPZ solastnina predstavlja lastninsko pravico več oseb na nerazdeljeni stvari, ko so deleži določeni v sorazmerju s celoto (idealni delež), skupna lastnina pa lastninsko pravico več oseb na nerazdeljeni stvari, ko ti niso vnaprej določeni (72. člen SPZ). V konkretnem primeru so se po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč pogodbene stranke vnaprej dogovorile, da se bo dotedanja lastninska pravica ene osebe spremenila v solastninsko pravico dveh oseb v sorazmerju s prispevki pogodbenih strank, višina deležev pa bo določena po opravljeni gradnji. Zato je tožbeni predlog pravilno osredotočen na vpis solastninskega deleža na ime tožnice in ne na vpis skupne lastnine po nedoločenih deležih. Tožbeni zahtevek sicer res vsebuje tudi omembo skupne lastnine, ki pa sega že v tisto sfero strukture tožbe, na katero sodišče pri odločanju tudi sicer ni vezano – na njeno materialnopravno kvalifikacijo, ki jo je podal tožnik (primerjaj določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP) in torej ne med obvezne sestavine tožbe oziroma tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena ZPP).(4) Razen tega je iz vsebine tožbenega zahtevka kljub temu nedvoumno razvidno, da meri na pridobitev (zemljiškoknjižni vpis) po višini določenega - solastninskega deleža, kar povsem jasno izhaja tudi iz konvergentnih navedb v tožbi. V izpodbijani drugostopni sodbi omenjena „nekonsistentnost“ zaradi zapisa besedne zveze vknjižba „skupne“ lastninske pravice v izreku tožbenega zahtevka, ki se torej nanaša „zgolj“ na sicer materialnopravno napačen, vendar pa tudi nepotreben pravni opis vrste lastninske pravice, ki ni nujen, obvezen sestavni del tožbe in samega tožbenega zahtevka, in na katerega sodišče zato tudi ni vezano v smislu določbe 2. člena ZPP (načelo dispozitivnosti), je odpravljiva z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu ali vsaj z opustitvijo omenjene opisne navedbe vrste lastninske pravice iz tožbenega zahtevka. Ne gre torej za pravno upoštevno protislovnost v samem izreku tožbe kot tudi ne za kontradiktornost med dejstvenim temeljem tožbe in njenim procesnim delom (izrekom), ki bi zahtevala materialnopravno zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe. Pravilno je sicer tudi stališče drugostopnega sodišča, da je ta nepotrebni dodatek pri oblikovanju tožbenega zahtevka lahko odpravljiv v okviru materialnega procesnega vodstva.

11. Ob povedanem je revizijsko sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pritožba tožene stranke namreč pred sodiščem druge stopnje še ni bila v celoti izčrpana, saj se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo še z drugimi pritožbenimi očitki, ker je zavzelo pod točko 7 te revizijske odločbe obravnavano pravno stališče in predvsem na njegovi podlagi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj določbo 35. člena OZ, po katerem je pogodba, ki nima niti določljivega predmeta, nična.

Op. št. (2): Primerjaj v sodni praksi že zavzeto stališče v na primer: Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 188/2010 z dne 17. 10. 2013; ta odločba se sicer nanaša na sporno razmerje gradnje, ki je nastalo še pred uveljavitvijo SPZ. Vendar pa tudi določbe SPZ (drugi odstavek 65. člena) ne narekujejo drugačne materialnopravne presoje, kot izhaja iz citirane odločbe, ki se sklicuje na določbe ZTLR (predvsem 13. člen).

Op. št. (3): Glej v teoriji tudi J. Zobec v: L. Ude et alt. „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503. člen)“, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 126. Op. št. (4): Glej v teoriji tudi A. Galič v: L. Ude et alt. „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen)“, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 128. Avtor navaja: „...V tožbeni predlog spada le opredelitev konkretne vsebine želenega pravnega varstva. ... Dodatki, ki v bistvu pomenijo pravno kvalifikacijo ali dejanski temelj zahtevka, v tožbeni predlog ne spadajo (enako kot ne spadajo v izrek sodbe). ...“.