Jedro

Zahtevek na sklenitev aneksa je dajatveni zahtevek za podajo izjave volje k prodajni pogodbi, o katerem sodišče odloči z oblikovalno sodno odločbo.

Po določilu 253. člena ZFPPIPP, ki je prisilne narave, se nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka. Pravilo je utemeljeno na načelu enakega obravnavanja upnikov in velja tudi v osebnem stečaju. Izjema so lahko le terjatve, ki ne vplivajo na obseg stečajne mase. Da v konkretnem primeru izpolnitev terjatve na sklenitev aneksa in posledično zemljiškoknjižni prenos nepremičnin ne bi vplivala na obseg stečajne mase, tožnika nista zatrjevala. Pritožbeno sodišče soglaša s prvim tožencem, da zahtevku v takšni obliki, torej na ugotovitev obstoja nedenarne terjatve na sklenitev aneksa, ni mogoče dati pravnega varstva. Tožeča stranka bi morala svojo nedenarno terjatev v stečajnem postopku prijaviti v denarnem znesku, ker pa tega ni storila, je slednja po petem odstavku 296. člena ZFPPIPP prenehala.

Izrek

I. Pritožbi prvega toženca se ugodi in se sodba v II./1. točki izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrne.

Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti 7.470,02 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 1.463,28 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Pritožba druge toženke se zavrne in se sodba v II./2. točki izreka in v III. točki izreka v razmerju med tožečo stranko in drugo toženko potrdi.

Druga toženka je dolžna tožnicama v roku 15 dni povrniti 830,08 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je druga toženka dolžna z dedinjama po pok. A. A. skleniti aneks k pogodbi o prodaji nepremičnin s 16. 3. 2010, z vsebino, razvidno iz II./2. točke izreka sodbe, s katerim si stranke medsebojno priznajo lastninsko pravico na posameznih parcelah, nastalih po delitvi parcel, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe in na katerih so vknjižene s solastninskimi deleži, sicer bo sklenitev aneksa nadomestila sodba. V razmerju do prvega toženca, ki je v osebnem stečaju, je sodišče ugodilo zahtevku na ugotovitev obstoja nedenarne terjatve na sklenitev prej opisanega aneksa (II./1. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo oba toženca.

3. Prvi toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, v primeru razveljavitve pa naj zadevo vrne v obravnavo drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Opozarja tudi na očitno pomoto na 3. strani sodbe, kjer je pisna napaka pri zapisu ID znaka parcele, in sicer 000 827/207, namesto 000 827/27. Pritožnik kot bistveno izpostavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo z vidika specialnih pravil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlogi sodbe, da sta si tožnika lastninsko pravico pridržala in imata zato izločitveno pravico, so v nasprotju z že pravnomočno odločitvijo o primarnem zahtevku, s katero je sodišče izločitveni zahtevek zavrnilo. Tudi trditvena podlaga glede zahtevka, ki je predmet odločanja s to sodbo, ni temeljila na izločitveni pravici, kot jo ureja 22. člen ZFPPIPP, saj se ne nanaša na izviren način pridobitve lastninske pravice. Obrazložitev sodišča o pridržanju lastninske pravice je nerazumljiva. Če je sodišče imelo v mislih pridržno pravico v smislu 261. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za tak pravni zaključek ni trditvene podlage, poleg tega ta pravica ne utemeljuje izločitvenega zahtevka. Z izročitvijo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila in vpisom v zemljiško knjigo je pravni prednik tožnic lastninsko pravico nedvomno prenesel na toženca. Ker je sodišče ugodilo zahtevku na ugotovitev obstoja nedenarne terjatve, ni sodilo o izločitvenem zahtevku, temveč o izpolnitvi terjatve, in sicer podaji izjave volje. Sodišče je očitno iskalo rešitev, kako obiti kogentno pravilo 253. člena ZFPPIPP o pretvorbi nedenarnih terjatev v denarne, vendar jo je zmotno našlo v izločitveni pravici. Pravila iz 253. člena ZFPPIPP ni mogoče obiti niti kadar se upira načelu pravičnosti, saj zagotavlja enako obravnavo upnikov. Sodna praksa izjeme dopušča le v primeru, kadar terjatev ne vpliva na obseg stečajne mase, za kar v konkretnem primeru ne gre. Zahtevek se namreč nanaša na podpis listine, posredno pa na izročitev premoženja, ki je sedaj del stečajne mase. Upnik nima pravice zahtevati premoženja stečajnega dolžnika v zameno za svojo stvar oziroma terjatev, tudi če bi bili enakovredni, pa nista. Poleg tega ima na premoženju, ki je del stečajne mase, drug upnik priznano ločitveno pravico, nastalo na podlagi pogodbene hipoteke. Postopek zoper prvega toženca se zato vodi po nepotrebnem, saj tožbenemu zahtevku v nedenarni obliki ni mogoče ugoditi in je tožba neodpravljivo nesklepčna.

Prvi toženec vztraja, da med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da bosta po geodetski odmeri v skladu s skico razmejitve izvedli zemljiškoknjižne prepise. Tak dogovor iz listin ne izhaja in ga sodišče ni prepričljivo obrazložilo. Dokazna ocena temelji na izpovedi druge tožnice, ki ima interes za izid postopka, toženki pa sta izpovedovali le o dogovoru o načinu rabe solastne stvari po izvedeni prodaji, ki ni sporen. Tudi parcelacija takšnega dogovora ne predstavlja. Obrazložitev sodbe je protislovna, saj sodišče sprva govori o pridržanem lastništvu in izločitveni pravici, nato ugotovi, da je bilo preneseno solastništvo in ugoditev zahtevku utemeljuje na dogovoru za sklenitev aneksa. Če bi stranki imeli namen urediti zemljiškoknjižno stanje po opravljeni parcelaciji, bi to vnesli v pogodbo.

4. Druga toženka sodbo izpodbija iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev. Izpostavlja, da do vložitve tožbe za tožečo stranko ni bilo sporno, da so vse nepremičnine, ki so predmet postopka, v solastnini pravdnih strank, saj je vložila postopek za razdelitev solastnine. V dosedanjem postopku je bilo tudi že odločeno, da tožnika nista v celoti lastnika nepremičnine ID znak 0000-827/28-0, kjer sta toženca vpisana s solastniškim deležem. Ta odločitev je postala pravnomočna, zato tožeča stranka ne more zahtevati, da ji toženca priznata obstoj lastninske pravice na tej nepremičnini in ji izstavita zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče ni pojasnilo, na kateri pravni podlagi bi toženca morala s pogodbo priznati nekaj, kar je bilo s pravnomočno sodbo že zavrnjeno.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, nekritično upoštevajoč izpovedbo B. B., ki sploh ni bila stranka prodajne pogodbe, ni pa ovrednotilo listinskih dokazov. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Dogovor pogodbenih strank, kaj v naravi obsega prodane deleže nepremičnin, bi sodišče lahko obravnavalo le kot dogovor o uporabi nepremičnine. Zaključek, da si je pok. tožnik pridržal v lasti del zemljišča, je napačen, saj dela parcele pred delitvijo ni mogoče prodati. Tudi ob razumevanju prodajne pogodbe na način, da so se stranke zavezale k parcelaciji, bi bila edina možnost, da se zahteva sklenitev aneksa z dogovorom o menjalni pogodbi. Tožba na delitev solastnine ni mogoča, saj je ob izostanku sporazuma za delitev predviden nepravdni postopek. Ker tožeča stranka zahteva sklenitev aneksa, s katerim, bi si stranke vzajemno priznale lastninsko pravico, po vsebini zahteva izstavitev posadne listine, tak zahtevek pa je že na prvi pogled neutemeljen. Toženka se je celoten postopek upirala zahtevkom, ki so merili na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica tudi solastnih deležev toženke. Njenim argumentom je sodišče že pravnomočno pritrdilo, zato odločitev, s katero je ugodilo enakemu zahtevku, kot ga je prvotno zavrnilo, predstavlja grob poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Četudi je sodišče štelo, da so se pogodbene stranke pred sklenitvijo pogodbe dogovorile o kasnejši parcelaciji, z njeno izvedbo tožeča stranka lastništva ni pridobila in zato zahtevek na priznanje lastništva ni utemeljen. Tožeča stranka je razširila tožbo na parcelo z ID znakom 0000 827/30 na podlagi svojih dejanj v postopku osebnega stečaja nad prvim tožencem, pri tem pa ni pojasnila, kaj je podlaga zahtevku zoper drugo toženko. O tej parceli, ki je zajeta v postopek delitve, med strankama ni bilo spora. Ker je nepremičnina zajeta v drugem postopku, obstoji litispendenca.

Odločitev sodišča, da je bil predmet prodaje le del nepremičnin, je pravno in dejansko napačna in v nasprotju s trditvami in dokazi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), materialno napačen je tudi zaključek, da bodo z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila urejena razmerja med strankama. Razpolagalni posel je namenjen le realizaciji zavezovalnega pravnega posla, njegovega obstoja pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Nasprotno, zahtevala je sklenitev pogodbe, s katero naj bi ji tožena stranka priznala pravico, za katero je sodišče na podlagi identičnih dejstev ugotovilo, da ne obstaja.

5. Na pritožbi je odgovorila tožeča stranka in predlagala njuno zavrnitev.

6. Pritožba prvega toženca je utemeljena, pritožba druge toženke pa ni utemeljena.

7. Ob vložitvi tožbe sta na aktivni strani nastopala A. A. kot prvi tožnik in B. B. kot druga tožnica. Med postopkom je A. A. umrl, kot dedinji pa sta postopek prevzeli hči C. C. in druga tožnica B. B. Da bi se pritožbeno sodišče izognilo nerazumljivosti in nepreglednosti odločitve, je v obrazložitvi izraz tožnik uporabilo za A. A. (sedaj njegovi dedinji) ter izraz tožnica za B. B. **Ozadje zadeve:**

8. Tožnik je s tožencema (druga toženka je njegova hči, prvi toženec pa zet) 16. 3. 2010 sklenil prodajno pogodbo, s katero so se pogodbene stranke dogovorile za prodajo večstanovanjske hiše na parceli 827/5, vl. št. 419, k. o. ..., in zemljišča na JV delu parcele 827/24, k. o. ..., v izmeri 133 m2, ter na JV delu parcele 827/22, iste k. o., v izmeri 357 m2. Ker parcelacija še ni bila izvedena, so stranke (kot predmet pogodbe - 2. člen) predmet prodaje opredelile s solastniškimi deleži na parcelah1, dogovorile pa so se, kaj ti predstavljajo v naravi. Iz pogodbe nadalje izhaja, da sta bila prodajalca seznanjena, da bo kupnina po pogodbi plačana s hipotekarnim kreditom, zavarovanim na nepremičninah, ki so predmet pogodbe, pri čemer je bil rok za plačilo kupnine dogovorjen do 30. 4. 2010. Pogodba nadalje vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo in dodatno klavzulo z zavezo prodajalca, da bo za potrebe ureditve vpisov v zemljiški knjigi brez odlašanja sklenil aneks, podal novo intabulacijsko klavzulo ali overil svoj podpis pri notarju (7. člen). Pogodba je bila zemljiškoknjižno izvedena že v mesecu aprilu, kupnina pa poravnana s sredstvi iz pridobljenega kredita. Kot izhaja iz obvestil Območne geodetske uprave ... (priloga A12, A13), je do dokončne parcelacije parcel 827/242 in 827/22, k. o. ..., prišlo v januarju 2012. V tem času sta tožnika že pričela z gradnjo nove stanovanjske hiše, katere del sega tudi na parcelo 827/28, ki po dogovoru v naravi pripada tožniku in na kateri so pogodbene stranke vpisane s solastniškimi deleži. 9. Ker toženca po parcelaciji nista pristala na ureditev zemljiškoknjižnega stanja v skladu s pogodbeno voljo strank, sta tožnika razdružitev solastnine predlagala v nepravdnem postopku, kjer sta bila zaradi spornih dejstev o izključnem lastništvu stanovanjske hiše, stoječe na parc. 827/28, napotena na pravdni postopek. V tem postopku so bili že pravnomočno zavrnjeni njuni zahtevki na: (1) ugotovitev solastninske pravice na stanovanjski stavbi z naslovom ..., vpisani v katastru stavb s številko 4599, ki stoji na nepremičnini parc. št. 827/28, k. o. ..., pri solastninskem deležu druge toženke D. D. do 41/200, ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo, (2) ugotovitev prerekane izločitvene pravice tožnikov na isti nepremičnini pri solastninskem deležu do 41/200 prvega toženca E. E. – v postopku osebnega stečaja, v korist vsakega od tožnikov do ½, oziroma (3) ugotovitev, da solastniški delež 41/200 parc. št. 827/28 in na njej stoječe stanovanjske hiše, last prvega toženca, ni del stečajne mase in je slednji dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za preknjižbo svojega deleža v korist obeh tožnikov. Predmet odločanja v tem postopku je podredni zahtevek na sklenitev aneksa k pogodbi o prodaji nepremičnine, opredeljenega v zahtevku, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za dokončno realizacijo pogodbene volje strank z vzajemnim priznanjem lastništva na solastniških deležih, oziroma na ugotovitev obstoja nedenarne terjatve na sklenitev takšnega aneksa. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

**O zahtevku na sklenitev aneksa:**

10. Zahtevek na sklenitev aneksa je dajatveni zahtevek za podajo izjave volje k prodajni pogodbi, o katerem sodišče odloči z oblikovalno sodno odločbo. Toženca v pritožbi utemeljeno opozarjata na protislovje v sodbi sodišča prve stopnje, ki zaključi, da v tožbi opredeljene nepremičnine nikoli niso bile predmet prodaje in se je na njih ohranila lastninska pravica prodajalca, zato tožnikoma prizna izločitveno pravico, po drugi strani pa razsodi, da je obstajal dogovor o dokončni ureditvi zemljiškoknjižnega stanja po izvedeni parcelaciji in ugodi obligacijskemu zahtevku na sklenitev aneksa. Ker so bili zahtevki na ugotovitev obstoja (s0)lastninske pravice že pravnomočno zavrnjeni, s tem pa tudi zahtevek na obstoj izločitvene pravice tožnikov na solastniškem deležu nepremičnine prvega toženca, se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki se dotikajo postavljenega obligacijskega zahtevka.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je med pogodbenimi strankami obstajal dogovor, da se bodo po postopku parcelacije izvedli (dodatni) zemljiškoknjižni vpisi, s katerimi se bodo stranke v zemljiško knjigo vpisale kot izključne lastnice posameznih parcel, nastalih v postopku delitve, na način, kot so ga zapisale že v sami pogodbi. Ta dogovor sicer res ni izrecno razviden iz pogodbenih določil, a to njegovega obstoja ne omaje. Toženca kot kupca nepremičnine sta za dokončno realizacijo pogodbe potrebovala kredit, za katerega sta zastavila kupljene nepremičnine (o čemer je bilo soglasje doseženo že v pogodbi), prav to pa je bil odločilen razlog, da stranke z dokončno izvedbo posla niso čakale na geodetsko ureditev. Ni mogoče prezreti tudi dejstva, da gre za sorodstveno povezane osebe, zato sta tožnika utemeljeno pričakovala, da bosta po parcelaciji brez težav dosegla sklenitev aneksa k pogodbi in uredila lastništvo, na kar kaže okoliščina, da sta po prejemu kupnine nemudoma začela z izgradnjo nove hiše. Ta v večjem delu sega na parcelo, ki bi jima po dogovoru morala ostati, a so na njej vsi pogodbeniki zaradi necelovito realizirane pogodbene volje vpisani kot solastniki. Da cilj pogodbenikov ni bil prenos idealnega deleža na nerazdeljeni stvari, temveč prenos točno določenega dela stvari, je razvidno že iz same pogodbe, dogovor o prodaji solastninskega deleža pa je nastal zgolj zaradi hitrejše izvedbe finančnega vidika pogodbe. Čeprav gre za veljavno pogodbeno določilo, ki je že zemljiškoknjižno realizirano, ne more vplivati na obveznost tožencev, da s tožnikoma skleneta aneks in zemljiškoknjižno stanje uredita skladno s prvotnim pogodbenim namenom. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 37. točke sodbe, da takšna zaveza izhaja že iz razlage 7. člena pogodbe ter je odklanjanje sodelovanja s strani tožencev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in dolžnostjo izpolnitve obveznosti.

12. Toženca v pritožbi neutemeljeno grajata dokazno oceno sodišča o dogovoru strank, da bodo svoje pogodbeno razmerje dokončno uredile po parcelaciji. Dejstvo, da sta tožnika, potem ko s tožencema zadeve nista uspela rešiti po mirni poti, sprožila nepravdni postopek za razdružitev solastnine, sicer kaže na njuno zavedanje, da se je prva faza pogodbe s prenosom solastniškega deleža in z vknjižbo solastnine realizirala, ničesar pa ne pove o neobstoju zaveze za dokončno ureditev pogodbenega razmerja s sklenitvijo aneksa. Neprepričljive so trditve, da so pogodbeniki ob sklenitvi pogodbe dosegli zgolj dogovor o uporabi solastnine, saj to ne izhaja iz besedila pogodbe3 ter tudi ne pojasnjuje ravnanja tožnikov, ki sta na solastnem zemljišču pričela z gradnjo hiše in torej pričakovala dokončno ureditev zemljiškoknjižnega stanja z razdružitvijo solastnine na način, kot izhaja iz pogodbe.

13. Iz predloga aneksa, kot sta ga v zahtevku oblikovala tožnika, izhaja, da si pogodbene stranke (oziroma pravni nasledniki) na podlagi pogodbe, skice o razmejitvi zemljišča in dokončnih odločb GURS, s katerimi sta bili parceli razdeljeni, drug drugemu priznajo pridobitev lastništva na solastniških deležih nasprotne stranke pri vseh parcelah v solasti in si medsebojno izstavijo zemljiškoknjižno dovolilo. Druga toženka neutemeljeno zatrjuje, da gre za zahtevek na izstavitev posadne listine, saj ne gre za izvirno pridobitev lastninske pravice4, temveč za podajo izjave volje na pogodbeni podlagi. Bistvo zahtevka je namreč, da z aneksom stranke realizirajo pogodbeno voljo, tako da razdružijo solastnino na način, dogovorjen že s samo pogodbo. Torej pravno stanje, nastalo zaradi hitrejše realizacije posla, povezanega s pridobitvijo kredita, uskladijo z dejansko dogovorjenim. Besedilo aneksa o medsebojnem „priznanju pridobitve lastništva na solastniških deležih“ je torej mogoče razumeti le kot realizacijo dogovorjene menjave solastniških deležev oziroma razdružitve solastnine in ne v smeri originarne pridobitve lastninske pravice. Čeprav tožnika ustnega dogovora kot podlage za sklenitev aneksa nista omenila, o neobstoju zavezovalnega pravnega posla ni mogoče govoriti. Dolžnost ureditve zemljiškoknjižnega stanja namreč izhaja že iz 7. člena pogodbe, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ta določba pa je bila posledica hkratnega ustnega dogovora o dokončni realizacije prodajne pogodbe.

14. Druga toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitvi pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva ter bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. O obligacijskem zahtevku na sklenitev aneksa do sedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, saj se je primarni zahtevek nanašal na ugotovitev obstoja lastninske pravice.

15. Tožnika sta že v tožbi navedla, da je bil predmet prodaje tudi del prvotne parcele 827/22, k. o. ... Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je smotrno za dokončno razrešitev razmerij med strankama, da dopusti razširitev tožbe na sklenitev aneksa tudi v delu, ki se nanaša na parcelo z ID znakom 000 827/30, saj ta predstavlja del prej navedene parcele, ki po dogovoru pripada tožnikoma. Čeprav glede tega zemljišča tožnika v nepravdnem postopku nista bila napotena na pravdo, o litispendenci zaradi poteka nepravdnega postopka ni mogoče govoriti. Sodišče tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavke 339. člena ZPP, ker ni ugotovilo, ali za prenos lastninske pravice obstaja zavezovalni pravni posel. Omenjena kršitev je namreč podana le takrat, kadar gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, torej če sodišče te prepiše z drugačno vsebino, kot jo imajo v resnici, ne pa, kadar jih oceni drugače, kot se za to zavzema stranka postopka.

16. Pritožbeno sodišče po povedanem sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je med strankami prodajne pogodbe obstajal dogovor, da bodo lastniško stanje dokončno uredile po naknadni odmeri in delitvi parcel, do česar ni prišlo, ker sta si toženca premislila. Tožbeni zahtevek na sklenitev aneksa je zato utemeljen, vendar zaradi postopka osebnega stečaja nad prvim tožencem le v delu, ki se nanaša na drugo tožnico.

**Vpliv stečajnega postopka nad prvim tožencem na nedenarni zahtevek na sklenitev aneksa**

17. Prvi toženec utemeljeno opozarja, da je sodišče v tem postopku že pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala izločitveno pravico. Razlogi sodišča prve stopnje v 17. točki sodbe, ki tožnikoma prav tako pravico priznava, so tako v nasprotju s pravnomočno odločitvijo o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev (so)lastninske pravice tožnikov na spornih nepremičninah, kot tudi v nasprotju z vsebino podrednega zahtevka na sklenitev aneksa, ki je obligacijske narave.

18. Po določilu 253. člena ZFPPIPP, ki je prisilne narave, se nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka. Pravilo je utemeljeno na načelu enakega obravnavanja upnikov in velja tudi v osebnem stečaju. Izjema so lahko le terjatve, ki ne vplivajo na obseg stečajne mase. Da v konkretnem primeru izpolnitev terjatve na sklenitev aneksa in posledično zemljiškoknjižni prenos nepremičnin5 ne bi vplivala na obseg stečajne mase, tožnika nista zatrjevala. Pritožbeno sodišče soglaša s prvim tožencem, da zahtevku v takšni obliki, torej na ugotovitev obstoja nedenarne terjatve na sklenitev aneksa, ni mogoče dati pravnega varstva. Tožeča stranka bi morala svojo nedenarno terjatev v stečajnem postopku prijaviti v denarnem znesku, ker pa tega ni storila, je slednja po petem odstavku 296. člena ZFPPIPP prenehala.

**Sklepno:**

19. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi prvega toženca ugodilo, sodbo v II./1. točki izreka spremenilo in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev njegove nedenarne terjatve zaradi napačne uporabe materialnega prava zavrnilo, tožnikoma pa naložilo, da mu povrneta stroške pravdnega postopka (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbo druge toženke je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu (II./2. ter III. - v razmerju do druge toženke) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Očitno pisno napako v izreku glede parcelne številke, na katero v pritožbi opozarja prvi toženec, lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

**O stroških postopka:**

21. Ker tožnika nista uspela s tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca, sta mu dolžna povrniti njegove stroške prvostopnega in pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je stroške prvostopnega postopka odmerilo na podlagi ZOdvT, po stroškovniku na listovni številki 419 spisa, iz katerega izhaja podrobnejša odmera. Ob tem je tožniku priznalo nagrade za postopek v znesku 544,70 EUR in ne 554,70 EUR (kot jih je očitno napačno priglasil). Skupno stroški prvostopnega postopka znašajo 5.104,94 EUR6, povečano za DDV 6.228,02 EUR, upoštevajoč plačani sodni taksi v pritožbenih postopkih (1.242 EUR) pa 7.470,02 EUR. Stroške pritožbenega postopka prvega toženca predstavljajo nagrada za postopek v višini 670,40 EUR, pavšal za plačilo poštnih storitev (20 EUR), sodna taksa (621 EUR) in DDV. Skupno odmerjeni stroški pritožbenega postopka tako znašajo 1.463,28 EUR, tožnika pa sta jih prvemu tožencu dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

22. Ker druga toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnika z odgovorom na pritožbo v razmerju do prvega toženca nista uspela, uspela pa sta v razmerju do druge toženke. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločilo, da jima je druga toženka dolžna povrniti 830,08 EUR stroškov pritožbenega postopka (nagrada za postopek 670,40 EUR, 10 EUR pavšala za materialne stroške (polovični znesek, skupna pritožba) in DDV).

1 Vsak od tožencev je kupil 205/1000 parc. 827/24, vl. št. 528, k. o. ..., in 46/100 parc. 827/22, vl. št. 528, k. o. ... 2 Parcela 827/24 se je delila na parceli 827/27 (133 m2 ) in 827/28 (191 m2), parcela 827/22 se je delila na parcele 827/29 (52 m2), 827/29 (305 m2) in 827/30 (29 m2). 3 Pogodba govori nasprotno, da deli parcel "ostanejo v lasti prodajalca". 4 Kot jo opredeljuje tretji odstavek 40. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1. 5 Po sami sodbi, če ne pride do prostovoljne izpolnitve obveznosti. 6 Trikrat nagrada za postopek po 544,70 EUR, dvakrat nagrada za pritožbeni postopek po 670,40 EUR, trikrat nagrada za narok po 502,80 EUR, šestkrat kilometrina po 96,94 EUR, materialni stroški.