Jedro

Sodišče ni dolžno opraviti materialnega pravdnega vodstva v luči dejanskega stanja, glede katerega so stranke prekludirane.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. izreka spremeni tako, da se celoten zahtevek po tožbi zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje v točki II. izreka potrdi.

Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ostaja enaka in vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Tožeča stranka J. Š. je dolžna toženi stranki M. O. plačati 404,76 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta razvezana zakonca. V tej pravdni zadevi se zavzemata za rešitev nekaterih premoženjskih razmerij med njima, ki naj se po odločitvi sodišča odrazijo na stvarnopravnem področju. Nasprotni tožnik pa podrejeno zahteva tudi plačilo denarnega zneska. Tožničin zahtevek je svojevrsten pravni hibrid. Najprej namreč zahteva ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 169/2, vl. št. 680 k.o. B. in parcela št. 167/2, vl. št. 1156 k.o. B., spadata v skupno premoženje. Nadalje zahteva ugotovitev, da njen stvarnopravni delež na navedenem nepremičnem premoženju znaša 885/10000, preostali delež pa pripada tožencu. Nato zahteva še, naj se tožencu naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da se ugotovi njena solastninska pravica pri spornem nepremičnem premoženju do višine 820/10000. Obenem je razsodilo, da je toženec to dolžan priznati in tožnici izstaviti primerno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis solastninske pravice v zemljiški knjigi. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tudi tožnikov zahtevek je pravni hibrid. Zahteva namreč ugotovitev, da predstavlja 2/3 delež nepremičnine parc. št. 3668, vl. št. 4513, k.o. D. skupno premoženje pravdnih strank. Delež tožnika na tej nepremičnini naj bi znašal 1/3. Obenem nasprotni tožnik zahteva, naj mu nasprotna toženka izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Podredno je nasprotni tožnik uveljavljal obogatitveni zahtevek v višini 20.864,63 EUR. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podredni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Pritožbo vlaga toženec oziroma nasprotni tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožničin zahtevek zavrnjen, toženčevemu nasprotnemu zahtevku pa bo ugodeno. Podredno predlaga razveljavitev celotne sodbe v zanj neugodnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožničinem zahtevku pritožba uveljavlja kršitev postopka. Pravi, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožnice, s katero je ta utemeljevala svoj zahtevek. Tožnica je namreč uveljavljala pridobitev solastninske pravice na originaren način, in sicer ustvarjanje premoženja z delom in sredstvi v času trajanja zakonske zveze. Izrecno pa je uveljavljala tudi zahtevek na podlagi vlaganj v sporno nepremičnino. Nikoli pa tožnica kot svoje pravne podlage tožbenega zahtevka ni uveljavljala dogovora, da se bo po poroki del hiše prepisal nanjo. Prav takšna pravna podlaga pa izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje takšno odločitev navezalo na izpovedbo tožnice same, trditvene podlage v tej smeri pa sploh ni bilo ter je izpovedba ne more nadomestiti. Sicer pa se pritožba strinja, da se z vlaganji lastninska pravica ni mogla pridobiti. Sicer pritožba napada tudi dejansko stanje in izrecno še vedno nasprotuje ugotovitvam, da naj bi pravdni stranki vlagali v stavbo. Še vedno trdi, da je bila hiša izgotovljena že do leta 1990. Dejansko stanje v obširni pritožbi nadalje tudi konkretizirano napada.

V drugem delu pritožbe toženec oziroma nasprotni tožnik napada odločitev sodišča o nasprotnem zahtevku. Prvič se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede zgrešene pasivne legitimacije. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se namreč nanaša le na solastniški delež nasprotne toženke. Dalje navaja, da je bila nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze ter da je na tožnici oziroma nasprotni toženki dokazno breme, da je to premoženje pridobila s posebnim premoženjem. Graja razloge sodišča prve stopnje, da bi moral za pridobitev stvarnopravnega deleža nasprotni tožnik fizično delati na sporni nepremičnini. Prav tako napada razloge sodišča, da predstavlja kupnina, kolikor je krita s posojilom nasprotne toženke, vir njenega posebnega premoženja.

Pritožba napada tudi odločitev o podrednem zahtevku.

Pritožba napada tudi dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da nasprotni tožnik nasprotni toženki ni izročil denarnega zneska v višini 50.000,00 DEM.

Napačen pa naj bi bil po stališču pritožbe tudi tisti del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru zastaranja. Po stališču pritožbe namreč zastaranje ne teče vse dotlej, dokler sodišče ne odloči o stvarnopravnem zahtevku.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

I. Glede odločitve o zahtevku po tožbi:

I.1. Kršitev razpravnega načela v sodbi sodišča prve stopnje Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage tožeče stranke. Ne v tožbeni trditveni podlagi ne v kasnejših trditvah v vlogah in na glavni obravnavi tožeča stranka ni zatrjevala dejstev o pravnoposlovnem razmerju med pravdnima strankama. Dogovor o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje, prenove, vlaganj ali adaptacije nepremičnine v lasti ene izmed strank je namreč po svoji pravni naravi zavezovalni pravni posel (33. člen ZTLR) (1). Ta pod pogojem, da je dogovorjeni materialni akt skupne gradnje (ali vlaganja in podobno) potem tudi v resnici opravljen, lastnika nepremičnine zavezuje k prenosu ustreznega (dogovorjenega) solastninskega deleža. Trditev o takšnem izjavnovoljnem razmerju v obravnavani zadevi tožeča stranka ni postavila.

S tem ko je sodišče svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, je zato ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP) (2), obenem pa je toženi stranki v celoti odreklo pravico do kontradiktorne obravnave tega vprašanja. Res je tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka, izpovedala o obstoju takšnega dogovora. Vendar ima pritožba prav, da izpovedbe (vsebina izvedenih dokazov) ne morejo nadomeščati trditvene podlage. Tako je najprej zato, ker ZPP izrecno uvaja obveznost sklenjene trditveno dokazne ponudbe (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP). Le na ta način stranke sploh lahko zanesljivo vedo, o čem teče pravda, in le o takšnem procesnem gradivu se tudi lahko ustrezno izjavijo. Opuščanje načela, da mora biti trditveno dokazna ponudba sklenjena, pa bi porušilo tudi vsa notranja razmerja med posameznimi procesnimi načeli in procesnimi pravili. Na ustavni ravni bi tako trpela pravica nasprotne stranke do izjave v postopku, pravica do enakega obravnavanja, dalje bi trpelo načelo koncentracije, načelo hitrosti (ter s tem pravica strank do sojenja v razumnem roku), v celoti pa bi bilo negirano tudi pravilo o trditveno dokazni prekluziji (286. člen ZPP). Odprta bi bila pot stihijskemu pravdanju in navsezadnje tudi arbitrarnemu procesnemu ravnanju sodišč.

Sodišče prve stopnje je torej prekršilo razpravno načelo, kar pritožnik tudi posebej uveljavlja. Od tod dalje pa se zastavlja naslednje vprašanje: ali je treba sodbo sodišča prve stopnje zaradi tega razveljaviti ali pa je mogoča končna odločitev? Odločitev o tem je neposredno odvisna od vprašanja, ali bi sodišče prve stopnje moralo opraviti materialno pravdno vodstvo (česar ni storilo) ter tako na ta (edini procesno dopusten) način predreti strogo razpravno načelo. Če bi bilo tako, bi to nalagalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje; v ponovljenem postopku pa bi moralo nato sodišče ustrezno opraviti materialno pravdno vodstvo ter tako obema strankama omogočiti, da se izjavita o dejstvih, na katerih bo na koncu tudi temeljila odločitev o njunem medsebojnem pravnem razmerju. Če pa je odgovor negativen ter sodišče glede na okoliščine primera materialnega pravdnega vodstva ni bilo dolžno opraviti v sporni smeri, potem bi bila razveljavitev sodbe sama sebi namen. Pritožbeno sodišče namreč (glede na vloženo pritožbo) v takšnem položaju lahko samo odloči o materialnopravni (ne)utemeljenosti zahtevka.

I.2. Splošno o materialnem pravdnem vodstvu Materialno pravdno vodstvo (3), sodna razjasnjevalna oblast (4) ali odprto sojenje (5) ni samostojno in temeljno procesno načelo, marveč gre za metodo sojenja (vodenja postopka), ki omogoča, da se ostala procesna (tudi ustavnoprocesna) načela znajdejo v ustreznem medsebojnem sorazmerju. Materialno pravdno vodstvo je procesna aktivnost sodišča pri povezovanju zgornje in spodnje premise sodniškega silogizma. Njegovo izhodišče je v tem, da je sodišče tisto, ki pravo pozna (iura novit curia), in ne le to, da ga pozna - sodišče je tisto, ki bo pravo tudi uporabilo in z njim zavezalo stranki. Ker je pravo vrednoten pojav, je na eni strani pomensko odprto in na drugi strani lahko tudi razmeroma kompleksno. Iz tega razloga je realno pričakovanje, da se bo strankam v primeru kompleksnega vrednotnega in normativnega sveta, ki utegne priti ob reševanju spora v poštev, kakšna prvina normativnega sveta izmaknila. Posledično se jim utegne celo zgoditi, da sploh ne bodo uvidele celotne vrednotne normativne zgradbe, ki jo ima ob reševanju spora pred očmi sodišče. To se lahko pripeti eni stranki, drugi stranki ali pa obema, v vsakem primeru pa je takšno stanje za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, lahko usodno. Če stranka namreč ne ve, kakšen je za pravdo relevanten vidik normativnega sveta, tudi ne more dobro vedeti, kakšno procesno gradivo naj sodišču ponudi. Čisto razpravno načelo temelji na iluziji, da sta zgornja in spodnja premisa sodniškega silogizma dani vnaprej ter da njuno oblikovanje ni v medsebojni zvezi. Vztrajanje pri takšni iluziji lahko povzroči, da je sodba za stranki presenečenje. Temu, da se to ne bi zgodilo, je namenjena metoda odprtega sojenja. Teorija poleg tega vidika poudarja tudi pozitiven učinek materialnega pravdnega vodstva na hitrost postopka. Tudi v tem naj bi bil njegov namen. (6) V praksi (7) bo sodišče materialno pravdno vodstvo dolžno opraviti, če je strankina trditvena ali dokazna ponudba pomanjkljiva. Pogoj, da takšna dolžnost nastopi, pa je poleg tega tudi to, da sodišče takšno pomanjkljivost objektivno gledano lahko opazi. V nasprotnem primeru bi preiskovalno načelo prevladalo nad razpravnim, omajana bi bila nepristranskost sodišča, sodnik v takšnem procesni položaju pa bi se pretirano prelevil v strankinega pomočnika ter s tem izgubil svojo glavno, osrednjo funkcijo. Nadaljnji primer, ko je materialno pravdno vodstvo potrebno v praksi, je, ko stranka dejstva navaja posplošeno ali pa ko dejstva že opisuje s pravnimi izrazi. V primeru, ko stranka življenjski dogodek, ki ga uveljavlja kot dejansko podlago tožbenemu zahtevku, z vidika v poštev prihajajočih pravnih norm celovito in dovolj konkretno predstavi, postavljene trditve pa ne vodijo k ugoditvi tožbenemu zahtevku, pa ni razloga za sodnikovo intervencijo.(8) Poleg navedenih primerov je materialno pravdno vodstvo nujno tudi tedaj, ko stranka zastopa očitno napačno pravno stališče, dalje, če namerava sodnik odstopiti od ustaljene sodne prakse ali če se sodnik med pravdo premisli ter je s prejšnjim stališčem stranki na izrecen ali konkludenten način seznanil.(9)

I.3. Konkretno o mejah materialnega pravdnega vodstva v tej pravdi Meje materialnemu pravdnemu vodstvu postavljajo procesna načela. To velja tako za tista načela, ki jih samo materialno pravdno vodstvo mehča (npr. razpravno načelo) (10), kakor tista načela, katerih odraz je pravilo o materialnem pravdnem vodstvu in ki materialnemu pravdnemu vodstvu dajejo vsebino (predvsem načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS) (11). Meje materialnemu pravdnemu vodstvu poleg tega pomembno postavlja celoten ustroj pravdnega postopka (ki bi se sicer lahko porušil) s pomembnim pravilom o pravočasnem navajanju dejstev in predlaganju dokazov s kasnejšo prekluzijo. Komentatorji (12) še poudarjajo, da pravdno vodstvo ne sme iti tako daleč, da bi dalo strankam pobudo za to, da popolnoma spremenita dosedanje navedbe, saj v tem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, marveč za popolno spremembo dejanskega stanja. Sodnikova nepristranskost bi bila lahko dvomljiva tudi v primeru, ko bi stranko spodbudil, da spremeni tožbeni temelj.(13) Ali bi torej sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v okviru materialnega pravdnega vodstva moralo tožečo stranko pozvati, naj se izjasni, ali uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi pravnoposlovnega razmerja s tožencem (dogovora o stvarnopravnih učinkih njunega skupnega urejanja doma)? Odgovor pritožbenega sodišča je, da ne.

V primeru pravnih posledic skupnih vlaganj v nepremičnino, je mogočih več različnih pravnih položajev, ki jih urejajo različni pravni instituti. V tej pravdi imamo sedaj lahko pred očmi tri. Prva je s področja družinskega stvarnega prava (ustvarjanje skupnega premoženja (14), druga je čista stvarnopravna po pravilih gradnje na tujem svetu (15) in tretja je pravnoposlovna..(16) Vendar: vse tri pravne podlage, ki nujno pogojujejo tudi tri različne tožbene zahtevke (17), imamo pred očmi sedaj, ni pa jih moglo imeti sodišče prve stopnje pred očmi v času vložitve tožbe in tudi ne kasneje - vse do zaslišanja tožnice. Tožnica je namreč tožbo naslovila: tožba zaradi obsega skupnega premoženja in določitve deležev na njem. Družinskopravna podlaga izhaja tudi iz tožbene trditvene podlage, v kateri pa so tudi navedbe o vlaganjih ter o tem, da je šlo za vlaganja v posebno premoženje toženca. Delež vlaganj izrecno zgolj ocenjuje, pravi, da jih ne more določiti ter si obenem pridržuje te spremeniti po tem, ko bo znano izvedensko mnenje. Torej: ne le da v trditveni podlagi ni nobenih navedb, iz katerih bi bilo objektivno gledano mogoče uzreti pravnoposlovno podlago, pravkar povzete tožbene trditve o nejasnih deležih po svoji vsebinski naravi nasprotujejo bistvu pravnega posla, v katerem naj bi si bili stranki voljno edini o stvarnopravnem prenosu določenega solastninskega deleža. Sam zahtevek navidezno omogoča sklepanje, da tožnica zahteva izpolnitev pravnega posla. Zahteva namreč izstavitev zemljiškoknjižne listine. A takšen je položaj le navidezno, identitete zahtevka pa ne spreminja. Prvič zato, ker, kot že rečeno, o pravnem poslu v trditveni podlagi (in ta utemeljuje identiteto zahtevka) ni niti sledi, prav nasprotno. Drugič zato, ker tožnica izstavitev zemljiškoknjižne listine že jezikovno navezuje na dejstvo nastanka skupnega premoženja in postavlja (tudi) tak tožbeni zahtevek zato, ker je pač toženec vpisan v zemljiški knjigi. Tretji razlog pa se na prejšnji razlog navezuje in je v razmerju do njega tudi pojasnjevalne narave: tako je zato, ker je zmešnjava stvarnopravnih, obligacijskih in družinskopravnih prvin zahtevka na tem področju plod napačne, nedorečene in zato slabe dolgoletne prakse. Zaključek, da tožbeni zahtevek, temelječ na pravnoposlovni podlagi, v obravnavani zadevi ni bil le pomanjkljiv, marveč ga sploh ni bilo, je mogoč zato, ker so podani vsi trije zgoraj navedeni pogoji. Ker je tako, tudi sodišče prve stopnje v tej smeri ni bilo dolžno izvajati materialnega pravdnega vodstva, marveč se je bilo dolžno posvetiti le zahtevkoma na ugotovitev skupnega premoženja ter na ugotovitev nastanka solastninske pravice zaradi gradnje na tujem svetu (oziroma vlaganj v tujo nepremičnino).

Nadaljnje vprašanje je, ali bi sodišče moralo in smelo opraviti materialno pravdno vodstvo potem, ko je tožnica, zaslišana na drugem naroku za glavno obravnavo dne 15. 3. 2006, izpovedala, da sta se s tožencem dogovorila, da se bo po poroki del hiše prepisal nanjo. Da je bil to za sodišče signal o tem, da je med strankama mogoča tudi obravnava vprašanja pravnoposlovnega razmerja, je na dlani. Vendar pa bi v tem primeru materialno pravdno vodstvo trčilo ob pravilo o prekluziji navajanja novot. M. Dolenc v nav. delu (18) sicer obravnava razmerje med materialnim pravdnim vodstvom in prekluzijo. Zastopa stališče, da do prekluzije ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno pravdno vodstvo. Vendar v tem primeru ne gre za tak položaj. Sodišče, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, dolžnega materialnega pravdnega vodstva dotlej ni opustilo. Jasno je tudi, da stranka na tem naroku več ne bi mogla postavljati novih trditev v nasprotju s pravilom o prekluziji (286. člen ZPP). Nobenega razumnega razloga ni, da bi to lahko storila skozi stranska vrata, torej ob poprejšnjem materialnem pravdnem vodstvu. Takšna (izrazito ekstenzivna) razlaga pravila o materialnem pravdnem vodstvu bi v celoti izničila pravilo o prekluziji.

Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno opravljati materialnega pravnega vodstva v luči vprašanja stvarnopravnih učinkov dogovorjene skupne gradnje. Ker je tako, bi moralo v skladu z razpravnim načelom odločiti na podlagi trditev in dokazov pravdnih strank. Ne pa mimo njih in, vsebinsko, celo v nasprotju z načelom dispozitivnosti (preko zahtevka).(19)

I.4. Materialnopravni preizkus razlogov o neutemeljenosti postavljenega zahtevka Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravdni stranki z zatrjevanimi (še manj pa z dokazanimi) vlaganji v toženčevo nepremičnino nista ustvarila nove stvari. To pomeni, da se na stvarnopravnem področju ni nič spremenilo. Sporna nepremičnina je toženčevo posebno premoženje, ki zaradi vlaganj ni postalo skupna lastnina. To, da ni nastala nova stvar, pa pomeni, da tudi ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu (25. člen ZTLR). Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v tem delu vsebinsko strinja. Napačno je le sklicevanje sodišča prve stopnje na pravno podlago, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice na premičninah (21. in 23. člen ZTLR).

Tožbeni zahtevek tožnice je torej materialnopravno neutemeljen. V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrne.

II. Glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi: Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pasivna legitimacija zgrešena, je napačno. Nasprotni tožnik namreč uveljavlja stvarnopravna upravičenja, ki segajo izključno na solastninski delež nasprotne toženke. V takšnem pravnem položaju solastniki niso nujni sosporniki.

Prav tako ni pravilno apriorno stališče sodišča prve stopnje, češ da nakup s pomočjo posojila ne privede do skupne lastnine (in s tem do tega, da nepremičnina kot stvar in ne le kot vrednost spada v skupno premoženje). Prav nasprotno: nesprejemljivo je ločevati premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom, od premoženja, ki ga pridobita s posojili. (20) Takšno izhodišče bi namreč nasprotovalo načelu enotnosti skupnega premoženja ter bi režim skupnega premoženja razcepilo na atome. Še več: takšno izhodišče bi bilo kaotično tudi s časovnega vidika. Titular lastninske pravice bi se namreč spreminjal skozi čas (odvisno pač od tega, kdo bi odplačeval kredit) (21). V nasprotju z načelom enotnosti skupnega premoženja in s tem v nasprotju s konceptom 51. člena ZZZDR je tudi stališče, ki pridobivanje premoženja z delom enači s fizičnim ustvarjanjem nepremičnine (ali s katerimkoli osebnim angažmajem pri pridobivanju, urejanju - in podobno - konkretne stvari). Pa vendar: navzlic napačnosti zgoraj opisanih apriornih stališč, to nujno ne pomeni, da je nepremičnina, ki je predmet nasprotne tožbe, skupno premoženje zgolj zato, ker je bila kupnina deloma plačana s pomočjo posojila. Konkretne okoliščine (na katerih temelji tudi tožbena trditvena podlaga nasprotne tožbe) govorijo v prid drugačni vrednotni materialnopravni rešitvi. Sam nasprotni tožnik namreč pravi, da je bila sporna nepremičnina v pretežnem delu kupljena s kupnino od prodaje posebnega premoženja nasprotne toženke in premoženja njenih staršev. Posojilo je rešilo le manjšo finančno vrzel (približno 10% vrednosti). To pa pomeni, da vrednotno ni utemeljen materialnopravni sklep, da bi šlo za lastnino, ki sta jo zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Tak zaključek izključuje naslednja resnica: šlo je za transformacijo posebnega premoženja tožnice v drugo obliko. Ne torej za pridobitev premoženja, marveč za transformacijo premoženja. Ker je delež transformacije pretežen (delež pomoči posojila pa malenkosten), bi bil zaključek o tožnikovem stvarnopravnem deležu vrednotno neutemeljen ter v nasprotju s telosom 51. člena ZZZDR. Ad absurdum: Če bi tožnica iz posojila doplačala kupnino za en sam evro, je na dlani, da tožnik na podlagi takšne okoliščine ne bi mogel uveljavljati stvarnopravnega deleža, češ da je prišlo do ustvaritve skupnega premoženja. Ta redukcija ad absurdum jasno dokazuje, da gre pri navedenem vprašanju vselej za vrednotno tehtanje.

Pritožbeno sodišče nima nobenih razlogov, da bi podvomilo v dokazno oceno glede vprašanja, ali je nasprotni tožnik nasprotni toženki izročil 50.000,00 DEM. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede tega vprašanja prepričljiva. Pomembna dokazna okoliščina je tudi ta, da je nasprotni tožnik svoje trditve glede tega vprašanja tekom pravdnega postopka spreminjal. Odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka po nasprotni tožbi je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Gre za posebno premoženje nasprotne toženke.

Prav tako pravilna pa je tudi zavrnitev podrednega zahtevka. Ugovor zastaranja je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno utemeljen. Stališče pritožbe, da zastaranje obligacijskega zahtevka ne teče, vse dokler ni odločeno o stavarnopravnem zahtevku, nima nikakršne pravne podlage. To stališče je napačno in ne izpodbije pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

III. Povzetek odločitve pritožbenega sodišča: Pritožbeno sodišče je pritožbi glede ugodenega dela po tožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tudi v tem delu zahtevek po tožbi zavrne. Tako je storilo, ker je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po tožbi materialnopravno neutemeljen. Pravna podlaga odločitve pritožbenega sodišča v tem delu je podana v 4. točki 358. člena ZPP.

Pritožbo nasprotnega tožnika proti odločitvi o nasprotni tožbi je pritožbeno sodišče zavrnilo. Navzlic utemeljenosti posameznih pritožbenih navedb, namreč pritožba proti sami odločitvi ni utemeljena. Ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Podlaga odločitve pritožbenega sodišča je tako podana v 353. členu ZPP.

IV. O stroških postopka: Sprememba odločitve o glavni stvari ne spremeni dejstva, da je uspeh pravdnih strank v tem postopku deljen. Vsaka stranka je propadla s svojim tožbenim zahtevkom. Pravda in z njo nastali pravdni stroški je plod procesnega ravnanja obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče tudi po spremenjeni odločitvi ne vidi nobenih okoliščin, zaradi katerih ne bi uporabilo primarnega pravila iz drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem vsaka stranka v primeru deljenega uspeha krije svoje pravdne stroške.

Drugače je glede stroškov pritožbenega postopka. Tu je pritožnik s pritožbo zoper odločitev po tožbi v celoti uspel, s pritožbo zoper odločitev o nasprotni tožbi pa v celoti propadel. Pritožbeno sodišče mu je zato priglašene stroške priznalo glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje o zahtevku po tožbi. Tako odmerjeni in priznani stroški znašajo 404,76 EUR. Te stroške je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna pritožniku povrniti nasprotna stranka. Podlaga odločitve pritožbenega sodišča o stroških postopka je podana v 2. odstavku 165. člena ZPP.

(1) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR).

(2) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 45/2008 - še uporablja v tem pritožbenem postopku.

(3) Uzakonjeno predvsem v 285. členu ZPP.

(4) J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, str. 63. (5) S. Triva, Esej o otvorenem pravosuđenju, Novo parnično procesno pravo, Zagreb 1977, str. 209 do 225. (6) Tako L. Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 60. (7) Podrobneje glej: M. Dolenc, Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, PP 14/2007, str. 24 in nasl. (8) Tako M. Dolenc, nav. delo.

(9) Ibidem.

(10) Kot je bilo že rečeno: materialno pravdno vodstvo ne sme biti tako paternalistično in ne sme iti tako daleč, da bi preiskovalno načelo prevladalo nad razpravnim načelom.

(11) Gre naj torej za pošten postopek, ki naj stranki omogoča, da dopolnjuje dejstva v smeri pravne koncepcije spora, kakršno ima (ob razpoložljivem in procesno upoštevnem procesnem gradivu) pred očmi sodišče. (12) Glej N. Betetto v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 587. (13) Ibidem.

(14) Drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 - Uradni list RS št. 16/2004; v nadaljevanju ZZZDR.

(15) V tem primeru gre za položaj pridobitve lastninske pravice po petem odstavku 25. člena ZTLR. Pogoj je, da je bila ustvarjena nova stvar ter da lastnik nepremičnine v treh letih ni izrabil ene izmed opcij iz prvega odstavka tega člena. Nekdanja razlaga tega pravila je v današnjem stvarnopravnem redu sicer lahko sporna.

(16) Dogovor o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje (ki je pravni posel), dalje uresničitev skupne gradnje, nato obveznost lastnika nepremičnine, da opravi razpolagalni posel in nazadnje vknjižba in s tem pridobitev lastninske pravice (33. člen ZTLR).

(17) V prvem primeru je to ugotovitev obstoja skupnega premoženja, v drugem primeru ugotovitev obstoja (so)lastninske pravice in v tretjem primeru zahtevek, naj lastnik opravi razpolagalni posel skladno s svojo obveznostjo iz zavezovalnega pravnega posla (dogovora).

(18) Glej opombo št. 7. (19) Pravnoposlovnega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine v resnici ni bilo. V tožbi je bil (in je še vedno) le nesklepčen tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine kot posledica ustvaritve skupnega premoženja.

(20) Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. II Ips 681/2003. (21) Primerjaj sodbo VS RS, II Ips 135/2004.