Jedro

Z odločbami, ki se ne nanašajo na bistveno enako dejansko in pravno stanje, ni mogoče izkazati neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje, kot pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj, št. DT4224-10138/2012-BO(074-150-02) z dne 18. 10. 2012, s katero je bilo revidentki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2012 in določena osnova za plačevanje akontacij za leto 2013, med drugimi tudi za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 1112/380 k. o. S., v znesku 275,60 EUR. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-13-162/2013-2 z dne 10. 4. 2014, revidentkino pritožbo, s katero je ta izpodbijala odmero NUSZ le za navedeno zemljišče, zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja oba revizijska razloga po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

3. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

7. V okviru citirane določbe revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. V zvezi s tem navaja: „v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti o pravnem vprašanju, ali je dejanska bližina javne ceste oziroma hipotetična možnost pridobitve nujne poti v sodnem postopku zadosten pogoj za ugotovitev, da je za zemljišče urejen dostop do javnega cestnega omrežja in posledično za odmero NUSZ.“ Sklicuje se na odločbi sodišča prve stopnje I U 921/2011 in I U 136/2011, ki ju prilaga. V nadaljevanju vztraja pri tem, da pogoj dostopa do javne ceste v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj zemljišče ne meji na javno cesto.

8. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje in kako mora biti izkazana neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(1) Revidentka teh zahtev ni izpolnila. Ker ni opravila primerjave dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe z odločbami, na katere se sklicuje, oziroma ni opravila opisane primerjave med obema odločbama, s katerima utemeljuje neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje, je spregledala, da izpodbijana odločba sodišča prve stopnje in odločbi sodišča prve stopnje I U 921/2011 in I U 136/2011 temeljijo na različni dejanski oziroma pravni podlagi, zato z njimi ni mogoče uspešno uveljavljati neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje.(2)

9. Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje tako temelji na ugotovitvi, da revidentkino zemljišče meji na v naravi urejeno obstoječo dovozno pot, ki vodi do javnega cestnega omrežja. V zadevi I U 921/2011 (ki se prav tako nanaša na odmero NUSZ) pa odločitev sodišča prve stopnje temelji na drugačnem dejanskem stanju in sicer na ugotovitvi, da zemljišče v naravi sploh nima dostopa (povezovalne poti) do javnega cestnega omrežja. Odločba sodišča prve stopnje I U 136/2011 pa se ne nanaša na odmero NUSZ, ampak na gradbeno dovoljenje in v zvezi s tem na vprašanje izkazanosti pravice graditi. Ta odločba torej temelji na drugi oziroma drugačni pravni podlagi, zato neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje v postopkih odmere NUSZ, ne izkazuje.

10. Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj s sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015

(2) Primerjaj s sklepi VSRS, kot npr.: X Ips 135/2008, X Ips 30/2009, X Ips 171/2010, X Ips 407/2012, X Ips 370/2014 in drugi.