Jedro

Pravna ureditev uporabe povezovalne poti (npr. s pogodbeno ustanovitvijo stvarne služnosti ali z določitvijo nujne poti v nepravdnem postopku) na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva. Zato v obravnavanem primeru za presojo dopustnosti odmere NUSZ niti ni odvisna od vprašanja zakonitosti in legalnosti občinskega odloka o kategorizaciji javnih cest.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2012 in osnovo za plačevanje akontacij v letu 2013, med drugimi tudi za nezazidano zemljišče s parc. št. 1112/380 k. o. ..., v znesku 275,60 EUR.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo, s katero je izpodbijala odmero NUSZ za navedeno zemljišče, zavrnil (1. točka izreka). Zavrnil je tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Pritožbene ugovore, da odmera NUSZ ni mogoča, ker to zemljišče nima dostopa na javno cesto, je zavrnil s pojasnilom, da je parc. št. 1112/6 k. o. ... v naravi cesta, v Odloku o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti v Občini Bohinj pa je navedena kot javna pot. Ker ta javna pot meji na parc. št. 1112/380 k. o. ..., je tudi mogoč dostop na javno cesto. Presoja, ali je navedeni odlok v skladu z veljavno zakonodajo, pa po mnenju pritožbenega organa ni v pristojnosti upravnega organa.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za zemljišče s parc. št. 1112/380 k. o. ... in drugostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi njene zahteve za povrnitev stroškov postopka.

V tožbi navaja, da za odmero NUSZ ni izpolnjen pogoj dostopa na javno cesto iz prvega odstavka 218.b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj njeno nezazidano zemljišče s parc. št. 1112/380 k. o. ... ne meji na javno cesto. Ne strinja se s stališčem, da je pogoj dostopa do javne ceste izpolnjen, ker njena nepremičnina meji na nepremičnino s parc. št. 1112/6 k. o. ..., ki je v naravi cesta, saj Občina Bohinj ni poskrbela za odvzem lastninske pravice na tej nepremičnini, ki je še vedno v lasti Župnije ..., ta pa je tožnici izrecno prepovedala uporabo te nepremičnine za potrebe dostopa. Meni, da je zato Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti v Občini Bohinj, ki je javno cesto razglasil na zasebnem zemljišču, v neskladju z 19. členom ZJC-B in 69. členom Ustave. V zvezi s tem se v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2014 sklicuje tudi na ustavnosodno in upravnosodno prakso. Sodišču predlaga, naj odkloni uporabo Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti v Občini Bohinj, ugotovi, da nepremičnina s parc. št. 1112/6 k. o. ... ni kategorizirana javna pot, odpravi prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za zemljišče s parc. št. 1112/380 k. o. ... v višini 275,60 EUR, in 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa.

Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali navedeni zemljišči izpolnjujeta pogoje za odmero nadomestila od nezazidanega stavbnega zemljišča iz druge alineje prvega odstavka 218.b člena ZGO-1. Po navedeni določbi se nadomestilo za uporabo plačuje za nezazidana stavbna zemljišča (iz tretjega odstavka 218. člena ZGO-1), če je za gradnjo, ki je dopustna na njih (v obravnavanem primeru z Odlokom), zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. Četrti odstavek istega člena v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 določa, kdaj se šteje, da so ti pogoji izpolnjeni: če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje mogoče izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

(Ne)možnost dostopa do javnega cestnega omrežja je tožnica uveljavljala že v pritožbi, pritožbeni organ pa je ta ugovor zavrnil in se pri tem glede možnosti dostopa na javno cesto oprl na ugotovitev, da tožničino zemljišče meji na javno pot, zaradi česar dostop ne more biti sporen. Tožnica ugotovitvi, da njeno zemljišče leži ob zemljišču, ki je v naravi cesta, ne ugovarja. Zgolj dejstvo, da dostopna pot deloma poteka po zemljišču v lasti tretje osebe, pa še ne pomeni, da ni dejanskega dostopa do javne ceste.

Povedano drugače, tudi če Občina Bohinj ne bi kategorizirala ceste, ki poteka po zemljišču, ki je v lasti tretje osebe, to ne bi pomenilo, da tožničina parcela nima dostopa do javnega cestnega omrežja. Pravna ureditev uporabe povezovalne poti (npr. s pogodbeno ustanovitvijo stvarne služnosti ali z določitvijo nujne poti v nepravdnem postopku) namreč na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva. Zato v obravnavanem primeru za presojo dopustnosti odmere NUSZ niti ni odvisna od vprašanja zakonitosti in legalnosti občinskega odloka o kategorizaciji javnih cest. Tudi sicer možnost izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe, zato dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišča, ki ni v tožnikovi lasti, še ne pomeni, da te možnosti ni. Pravna dopustnost priključevanja preko zemljišča v lasti drugega je namreč predmet presoje v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja, ko je upravni organ v zvezi z zakonsko zahtevano minimalno komunalno oskrbo objekta dolžan preveriti, ali investitor izkazuje pravico graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) tudi za posege na tujih zemljiščih, ki so povezani z zagotavljanjem minimalne komunalne oskrbe načrtovanega objekta. Stališče iz sodbe Upravnega sodišča I U 136/2011, na katero se sklicuje tožnik, se nanaša na tako preverjanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno pravna ureditev uporabe povezovalne poti (npr. s pogodbeno ustanovitvijo stvarne služnosti ali določitvijo nujne poti v nepravdnem postopku) na vprašanje možnosti dejanskega dostopa torej ne vpliva. Če bi obveljalo tožničino stališče, bi imelo to za posledico, da bi bilo izpolnjevanje pogoja "dejanskega dostopa do javne ceste" in s tem upravičenost do odmere nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča odvisno le od aktivnosti lastnikov zemljišč in njihovega interesa, da dejanski dostop tudi zavezujoče (torej pravno) uredijo. Takega interesa pa lastnikom nepremičnin z vidika obveznosti plačila dajatve ni mogoče pripisati.

To pa tudi pomeni, da (še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja dejansko ni izveden (sodba X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014).

Pri tem sodišče dodaja, da lahko investitor tako pravico pridobi od lastnika zemljišča ne le na podlagi pogodbe ustanovitve stvarne služnosti, ampak v primeru, ko tak dogovor ni možen, tudi s pridobitvijo pravice do izvedbe priklopa preko nepremičnine v tuji lasti oz. pravico nujne poti v nepravdnem postopku. Po 91. členu Stvarnopravnega zakona (SPZ) se namreč določila o nujnih poteh smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).