Jedro

Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, stranka ne more uveljavljati v reviziji, če jih ni uveljavljala že v pritožbi. Tožena stranka tako v pritožbi ni zatrjevala, da je sodišče prve stopnje storilo kršilo določbo 254. člena ZPP, ker izvedenca ni zaslišalo oziroma postavilo novega izvedenca. To kršitev prvič uveljavlja šele v reviziji, zato je revizijsko sodišče ni presojalo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 368,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. 260000-18070-14274/2008/140 z dne 25. 7. 2014 in št. 260000-18070-14274/2008/132 z dne 8. 7. 2014 in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 4. 7. 2014 do 13. 10. 2014. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je psihiater A. A., kot član izvedenskega organa B., v osnovnem in dopolnilnem mnenju podal celovito mnenje o tožnikovem psihiatričnem stanju. Če je sodišče menilo, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo ali nejasno, bi moralo izvedenca zaslišati oziroma postaviti drugega izvedenca, namesto tega pa je, brez obrazložitve, zaslišalo tožnikovega lečečega psihiatra. S tem naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP. Sodnik, ki nima ustrezne strokovne izobrazbe, naj ne bi smel presojati, katero od različnih strokovnih mnenj je pravilno. Mnenje lečečega psihiatra naj ne bi imelo narave dokaza z izvedencem v smislu 243. in 244. člena ZPP. Izvidi lečečega psihiatra so predstavljali del celotne dokumentacije, ki jo je izvedenec psihiater upošteval pri pripravi izvedenskega mnenja in do katerih se je v tem mnenju tudi opredelil. Mnenja lečečega psihiatra ne bi smeli šteti za neodvisno strokovno mnenje, podobno kot to velja za mnenja izvedenskih organov tožene stranke ali drugih zavodov. Sodišče naj se ne bi opredelilo do odločilnih dejstev, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno naj bi uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je imenovani zdravnik na predlog tožnikove osebne zdravnice odločil, da je tožnik od 4. 7. 2014 dalje zmožen za delo v okviru preostale delazmožnosti z delovno obveznostjo 4 ure dnevno. Zdravstvena komisija je zavrnila pritožbo tožnika in delodajalca zoper odločbo imenovanega zdravnika in potrdila njegovo odločitev. V tem sporu je med strankama sporno, ali je bil tožnik v obdobju od 4. 7. 2014 do 13. 10. 2014 začasno nezmožen za delo.

7. Revizijski očitek, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP, ker bi sodišče, če je menilo, da je izvedensko mnenje nejasno ali nepopolno, moralo zaslišati izvedenca oziroma postaviti novega, je neutemeljen. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, stranka ne more uveljavljati v reviziji, če jih ni uveljavljala že v pritožbi. Tožena stranka tako v pritožbi ni zatrjevala, da je sodišče prve stopnje storilo kršilo določbo 254. člena ZPP, ker izvedenca ni zaslišalo oziroma postavilo novega izvedenca. To kršitev prvič uveljavlja šele v reviziji, zato je revizijsko sodišče ni presojalo.

8. Sodišče tudi ni kršilo določb 243. in 244. člena ZPP, ker je svojo odločitev oprlo na mnenje lečečega psihiatra in ne na (drugačno) mnenje izvedenskega organa. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Tako kot ostale dokaze, tudi izvedensko mnenje sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste dokazne ocene. Na izvedenčeve ugotovitve sodišče ni vezano. Kot pravilno navaja sodišče druge stopnje, ZPP ne pozna t. i. dokaznih pravil. 9. Revizijski očitki glede domnevne pristranskosti priče (lečečega psihiatra) niso utemeljeni, saj sodišče ni izvedlo zgolj tega dokaza pač pa tudi druge, med drugim je pridobilo tudi mnenje izvedenskega organa, dopolnitev le-tega in zaslišalo člana izvedenskega organa, predloženo pa je bilo tudi poročilo rehabilitacijskega centra Soča, na katerega se je oprl tudi lečeči psihiater, zaslišan kot priča. 10. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj pri odločitvi ni sledilo izvedenskemu mnenju, ampak je odločilo drugače. Izvedenec se je (tudi po presoji revizijskega sodišča) opredelil le glede vprašanja tožnikove invalidnosti oziroma glede sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, kar pa ni vprašanje, relevantno v tem sporu. Sodišče je menilo, da mnenje ni popolno glede na tožnikovo zdravstveno stanje in izpoved lečečega psihiatra. Pri svoji odločitvi je tako, poleg izpovedi lečečega psihiatra, upoštevalo dejstva, da je bil tožnik neposredno pred in po spornem obdobju dalj časa začasno nezmožen za delo (kot izhaja iz predloženih odločb tožene stranke), da je bila po spornem obdobju s strani izvedenca ugotovljena ista vodilna diagnoza, kot jo je ugotovila priča, da tožnikova bolezen po svoji naravi zahteva dolgotrajno in zahtevno zdravljenje, da je po mnenju izvedenca do tožnikove invalidnosti I. kategorije prihajalo postopoma in je nelogičen zaključek, da je do invalidnosti I. kategorije pri tožniku prišlo 3. 11. 2014, pred tem pa je bil tožnik zmožen za delo. Ker obrazložitev vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožena stranka pod razlogom zmotne uporabe materialnega prava v reviziji v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog, zaradi česar revizijsko sodišče tovrstnih navedb ni presojalo.

12. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP. Ker tožena stranka v sporu ni uspela mora tožniku povrniti stroške nagrade za postopek z revizijo v višini 282 EUR (tarif. št. 3300), pavšal 20 EUR (tarif. št. 6002), povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 368,44 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.