Jedro

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje izvedenskega organa, ki je bil že predhodno postavljen v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti. Zaslišanje lečečega psihiatra je tožnik predlagal v pripombah na dopolnilno izvedensko mnenje, sodišče pa je takšnemu predlogu sledilo, ne glede na to, da je že pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje in člana izvedenskega organa tudi zaslišalo. Glede na takšno procesno situacijo v konkretnem primeru sodišču ni mogoče očitati kršitve načela ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2014 in št. ... z dne 8. 7. 2014 in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 4. 7. 2014 do 13. 10. 2014. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžan plačati tožniku stroške tega postopka v višini 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče svojo sodbo v celoti oprlo na izpoved lečečega psihiatra mag. A.A., ki bi naj poznal tožnikovo bolezensko stanje, ker ga je že dlje časa zdravil, in na dejstvo, da je bil tožniku pred in po spornem obdobju dlje časa priznan bolniški stalež, pri čemer v spornem obdobju ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. Z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje se toženec ne strinja in meni, da je napačen potek postopka in poudarja, da mu ni jasno, zakaj je sodišče po pridobljenem izvedenskem mnenju zaslišalo lečečega psihiatra, čemur je toženec izrecno nasprotoval na naroku dne 15. 7. 2015. Sodišče ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev, zakaj in v katerih delih ni upoštevalo mnenja komisije, v čem so bila razhajanja in zakaj ni bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Toženec pripominja, da pride do razhajanj med izvedenskim mnenjem in mnenjem lečečega psihiatra, če komisija ugotavlja, da je tožnik zmožen za delo, lečeči psihiater pa priporoča bolniški stalež. Član komisije psihiater B.B. je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izrecno zapisal, da je tožnik v spornem obdobju bil delazmožen skladno z odločbo ZPIZ in da v spornem obdobju ni bilo sprememb v psihičnem statusu in ne terapevtskih ukrepih. Toženec je prepričan, da je bilo z medicinskega stališča dejansko stanje dovolj pojasnjeno in da sodišče ni imelo podlage za zaslišanje lečečega specialista. Ne glede na to, da sodišče tožencu očita, da ni prerekal izpovedbe lečečega psihiatra, ta tudi ni izkazana z medicinskimi izvidi. Lečeči psihiater je izpovedal, da se je tožniku v spornem obdobju stanje akutno poslabšalo, kar izhaja iz izvida z dne 16. 9. 2014, s čimer pa se toženec ne strinja. Izvedenec psihiater je v dopolnilnem mnenju izrecno zapisal drugače in sicer, da se psihiatrovi opisi duševnega stanja in ugotovitve prve obravnave niso spreminjale, enako velja za terapijo. V izvidu dne 16. 6. 2014 je psihiater samo diagnostično opredelil svoje ugotovitve zadnjih dveh let. Meni, da je bila dokazna ocena glede izvedenskega mnenja v konkretnem primeru narejena pomanjkljivo in nepravilno. S tem, ko je sodišče sodbo oprlo na izpovedbo lečečega psihiatra in ni navedlo razlogov, zakaj ne sprejema pridobljenega izvedenskega mnenja, ni podalo dokazne ocene izvedenskega mnenja in je posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Nadalje meni, da je bilo s tem, ko je sodišče najprej postavilo izvedenca, nato pa kot podlago za svojo odločitev sprejelo izpoved lečečega psihiatra, pri odločanju kršilo tudi načelo iz 11. člena ZPP. Načelo hitrosti in ekonomičnosti zapoveduje sodišču, da mora za dosego cilja izbrati in uporabiti take procesne metode, ki bodo s čim manj stroški in truda pripeljale do zaželenega cilja. Meni, da bi sodišče prve stopnje pred postavitvijo izvedenca moralo raziskati konkretne okoliščine ter ugotoviti odločilna dejstva in oceniti ali ima dovolj podatkov, da lahko postavi izvedenca. Glede na dejstvo, da je sodišče v spisu že razpolagalo z izvidi specialista psihiatra, se toženec sprašuje, zakaj je dokaz z izvedencem sploh izvedlo. Sklicuje se na določbo 243. člena ZPP in poudarja, da je sodišče s tem, ko je najprej postavilo izvedenca, nato pa mnenja ni upoštevalo, temveč je brez dejanske podlage zaslišalo specialista, tožencu povzročilo nepotrebne stroške. S tem je kršilo načelo hitrosti in ekonomičnosti. Ne strinja se tudi, da je sodišče svojo odločitev oprlo na prej in kasneje izdane odločbe zdravstvene komisije, po katerih je bil tožnik neposredno pred in po spornem obdobju dalj časa začasno nezmožen za delo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogom začasne nezmožnosti za delo zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je v izreku sodbe razsodilo, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu, pri čemer pa za takšno odločitev ni imelo pravne podlage. Pri odločanju, ali gre za poškodbo pri delu, je potrebno slediti zakonski opredelitvi poškodbe pri delu, pri čemer bi sodišče moralo upoštevati, da tožnikove psihične težave niso neposredno posledica poškodbe, saj so nastopile veliko kasneje in je njihova povezanost s poškodbo pri delu in s tem z odsotnostjo z dela, le posredna.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je toženec na obravnavi 13. 7. 2015 nasprotoval zaslišanju tožnikovega lečečega psihiatra, ni pa prvostopnemu sodišču na naroku 7. 9. 2015 v zvezi s sprejetim dokaznim sklepom, da zasliši tega zdravnika, očital zagrešitve bistvene kršitve določb postopka. Napačno je tudi toženčevo stališče, da naj bi prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na A.A. izpovedbo, saj se v svoji odločitvi izrecno sklicuje tudi na tožnikovo medicinsko dokumentacijo, na toženčeve odločbe o začasni nezmožnosti za delo, sprejete pred izdajo v tem socialnem sporu. Pri tem je posebej poudarilo, da upoštevaje te dokaze in ker tako iz mnenja izvedenca B.B. kot iz sporočila Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta ... z dne 11. 11. 2014 izhaja, da je bil tožnik v času obravnave pred tem inštitutom zaradi hudih psihičnih težav kot posledično delovne nezgode zagotovo nesposoben za delo in da ni najti razlogov, da bi se zdravstveno stanje tožnika v spornem obdobju tako izboljšalo, da bi bil delazmožen. Prvostopno sodišče je tudi pojasnilo razloge, zakaj izvedensko mnenje medicinske fakultete v C. ni uporabno. Meni, da je sodišče prve stopnje stališče izvedenca B.B. utemeljeno zavrnilo kot napačno. Če pa po stališču tega izvedenca glede o psihičnem statusu tožnika in terapevtskih ukrepih zanj ni bilo sprememb med 4. 7. 2014 do 13. 10. 2014, je vprašanje, kdaj se je tožnikovo stanje tako poslabšalo, da po njegovem mnenju od 3. 11. 2014 zaradi psihičnih težav ni sposoben za delo. Pritožbena graja glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s predhodnimi odločbami in vzrokom ugotovljene začasne nezmožnosti za delo pa je prepozna. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je ta nezmožnost posledica delovne nezgode, toženec pa bi lahko, če že ne bi uspel s svojimi trditvami o pravilnosti njegovih izpodbijanih odločb, trdil, da tožnikova morebitna nesposobnost za delo v tem obdobju zagotovo ni posledica delovne nezgode. Tega pa ni storil. Da je razlog tožnikove nezmožnosti za delo tudi v obravnavanem obdobju prav v delovni nezgodi izhaja tako iz poročila Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta ..., in iz A.A. izpovedbe, iz toženčevih odločb, sprejetih pred izdajo v tem sporu, kot tudi iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete v D. v postopku pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Ps 2486/2014. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do takšnih očitanih kršitev, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu očitku, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo dovolj obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi ter navedlo odločilna dejstva za samo odločitev.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25. 7. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 8. 7. 2014, s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 4. 7. 2014 dalje zmožen za delo v okviru preostale delazmožnosti po izvršljivi odločbi ZPIZ ter da je njegova delovna obveznost 4 ure dnevno. Sporno v tej zadevi je, ali je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi od 4. 7. 2014 do 13. 10. 2014. 8. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami; v nadaljevanju Pravila). Skladno z drugim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30. dni. Po drugem odstavku 81. člena citiranega zakona imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe in nato opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje izvedenskega organa, ki je bil že predhodno postavljen v zvezi z ugotavljanjem tožnikove invalidnosti. Ta izvedenski organ je mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti v smislu invalidnosti tudi podal in sicer skupno mnenje specialista nevrologa, medicine dela, prometa in športa, spec. kirurgije in travmatologije (list. št. od 24-31) ter v okviru istega izvedenskega organa, posebej mnenje spec. psihiatra (list. št. 32-37) glede popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti.

10. V pripombah na takšno mnenje se tožnik ni strinjal, da to mnenje ne vsebuje odgovora o njegovi začasni nezmožnosti. Predlagal je, da se zasliši tožnikov psihiater in se z izpovedjo seznani izvedenca psihiatra.

11. Sodišče je dolžno, da izvede postopek čim hitreje in s čim manj stroški. Gre za eno od temeljnih načel, ki veljajo v pravdnih in enako v socialnih sporih, to je ekonomičnost postopka, določena v 11. členu ZPP. Vendar to načelo ne more iti v škodo drugih načel. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prav načelo ekonomičnosti vodilo, da je izvedenski organ, ki je bil že postavljen za podajo mnenja glede invalidnosti, naknadno zaprosilo, da oceni še tožnikovo začasno nezmožnost za delo, ne da bi pred tem izvedlo še kakšen dokaz. Zaslišanje lečečega psihiatra je tožnik predlagal v pripombah na dopolnilno izvedensko mnenje, sodišče pa je takšnemu predlogu sledilo, ne glede na to, da je že pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje in člana izvedenskega organa tudi zaslišalo. Glede na takšno procesno situacijo v konkretnem primeru sodišču ni mogoče očitati kršitve 11. člena ZPP.

12. Sodišče je tudi dokazno ocenilo dopolnilno izvedensko mnenje in zaslišanje člana izvedenskega organa in sicer, da se je izrekel le glede sprememb v tožnikovem zdravstvenem stanju. Posebej sodišče prve stopnje res ni zapisalo, zakaj dopolnilnega mnenja izvedenskega organa ni sprejelo, vendar je na podlagi takšne dokazne ocene mogoče zaključiti, da mnenje ni popolno glede na tožnikovo zdravstveno stanje in ugotovitve lečečega psihiatra, ki ga je podrobno zaslišalo. Ta je izpovedal, da tožnik kljub razbremenitvam po odločbi ZPIZ Slovenije ni bil začasno zmožen za delo. Sodišče prve stopnje je takšni oceni sledilo, ker je zaključilo, da je lečeči psihiater objektivno opisal tožnikovo zdravstveno stanje, ga podkrepil z medicinskimi razlogi, podrobno opisal vrsto bolezni in potek zdravljenja. Po izpovedi priče v spornem obdobju pri tožniku kljub skrbnemu spremljanju ni prišlo do izboljšanja. To tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjujejo odločbe toženca, saj je bil tožnik pred spornim in po spornem obdobju za čas od 14. 10. 2014 do 8. 6. 2015 začasno nezmožen za delo.

13. Sodišče pravilno na podlagi stanja kot posledice poškodbe pri delu, ki je takšne narave, da zahteva dolgotrajno in zahtevnejše zdravljenje, ni našlo nobenega razloga, da bi se pri tožniku ravno v vmesnem obdobju stanje toliko izboljšalo, da bi bil tožnik začasno zmožen za delo ter kot vzrok začasne nezmožnosti ugotovilo poškodbo pri delu. Zaslišani spec. psihiater je kot razlog začasne nezmožnosti navedel prometno nesrečo, ki se je zgodila na poti na delo in ki se je po tedanjih predpisih štela kot poškodba pri delu. Pri tem se je spec. psihiater skliceval na rehabilitacijsko poročilo in na to, da je tožnik imel organsko okvaro. Na takšno izpoved zaslišane priče toženec ni imel pripomb niti ni zatrjeval, da vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti ni poškodba pri delu. Pritožbene navedbe, da v tožnikovem primeru ne gre za poškodbo pri delu, so zato glede na določbo 337. člena ZPP, neupoštevne.

14. Čeprav je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem pred zaslišanjem lečečega zdravnika, ne pa obratno, da bi izpoved predstavljala enega izmed dokazov o tožnikovem zdravstvenem stanju in podlago za oceno začasne nezmožnosti, sodišču tudi ni mogoče očitati drugih takšnih kršitev, ki bi imele za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe. Glede ocenjevanja dokazov velja načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi celotnega postopka (8. člen ZPP). Naš pravdni postopek ne pozna takoimenovanih dokaznih pravil, ko zakonodajalec vnaprej abstraktno določi vrednost določenega dokaza. V praksi pa načeloma velja, da ima zanesljivejšo, vendar ne močnejšo vrednost, pismeni dokaz. Pri izpovedi o tožnikovem zdravstvenem stanju se je zaslišana priča sklicevala tudi na izvide z dne 16. 6. 2014 in z dne 16. 9. 2014, ki ju je sodišče prve stopnje tudi povzelo. Iz tega razloga se toženec neutemeljeno sklicuje, da izpoved lečečega psihiatra ne temelji na medicinski dokumentaciji, neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče oprlo svojo odločitev zgolj na podlagi izpovedi lečečega psihiatra.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.