Jedro

Četudi je tožnik kršil skopo navodilo, ki je bilo zapisano v odločbi imenovanega zdravnika, po katerem mu je bilo v času bolniškega staleža odrejeno mirovanje na domu, mu tožena stranka ni zakonito podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. al. 1. odst. 111. čl. ZDR. Za presojo zakonitosti odpovedi je namreč bistveno, da tožnikove aktivnosti (nakupovanje, točenje goriva v avto, etc.) niso poslabšale njegove zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bil v bolniškem staležu, poleg tega pa je bila tožnikova žena invalid I. kategorije invalidnosti, tako da je bil tožnik edini, ki lahko poskrbi za osnovne življenjske potrebščine.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2007, ki jo je tožniku dne 8. 10. 2007 vročila tožena stranka (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2007 dne 8. 10. 2007 ni prenehalo, ampak mu po tem datumu do 31. 12. 2008 še naprej traja z vsemi pravicami iz dela in po delu (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za časovno obdobje po 8. 10. 2007 obračunati vsakokratne mesečne bruto plače v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi, mu od vsakokratne mesečne bruto plače odvesti ustrezne davke ter prispevke pri pristojni regionalni skupnosti iz naslova pokojninskega, invalidskega, socialnega ter zdravstvenega zavarovanje ter mu za tem na njegov transakcijski račun izplačati pripadajoče mesečne neto plače, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni zapadlosti teh mesečnih neto plač v izplačilo, torej od vsakega 18. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca, pa vse od plačila ter mu za isto časovno obdobje v njegovo delovno knjigo vpisati delovno dobo, vse do 31. 12. 2008 (točka III izreka). S sklepom pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške postopka v skupnem znesku 1.367,62 EUR.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podredno sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanja (pravilno: sojenje) sodišču prve stopnje.

Navaja, da je v sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine – poročila detektiva G.O. z dne 20. 9. 2007 in vsebino tega poročila, saj je sodišče prve stopnje izpustilo del poročila o gibanju tožnika kritičnega dne, zaradi česar v sodbi ni mogoče razbrati pravilnega obsega aktivnosti tožnika in trajanja tožnikove odsotnosti od doma. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da se odločba ZZZS OE ... z dne 14. 9. 2007 ne razlikuje od odločbe, ki je veljala v kritičnem času torej odločbe istega organa z dne 16. 8. 2007 in da naj bi bilo tožniku dovoljeno zapustiti bivališče za obisk zdravnika, dolžan pa naj bi bil upoštevati navodila osebnega zdravnika. Odločba z dne 14. 9. 2007 takšno navodilo ima, nima pa takšnega navodila odločba z dne 16. 8. 2007, kjer je predvideno tožnikovo mirovanje na domu. Tako bi drugačna navodila lahko dal le njegov osebni zdravnik in še to le, če bi bilo to predvideno z izdano odločbo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo na stališče, da razlog za izredno odpoved v smislu 6. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR po vsebini naj ne bi bil izkazan, saj je po njegovem stališču bistveno le, da očitane aktivnosti niso vplivale na podaljšanje zdravljenja in zdravstvenega stanja tožnika, ne pa dejstvo da je tožnik kršil navodilo imenovanega zdravnika po odločbi ZZZS. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je nezakonita, saj po tem zakonskem določilu delodajalec lahko izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije. Tako je delodajalec glede na navedena zakonska določila dolžan ugotoviti, kakšna so navodila pristojnega zdravnika in ali je delavec ta navodila kršil. Odločitev sodišča prve stopnje tako pomeni samovoljno širjenje obveznosti delodajalca v nasprotju z navedeno zakonsko normo. Naknadna presoja okoliščin, ali so aktivnosti tožnika vplivale na podaljšanje zdravljenja in poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, pa po stališču tožene stranke izven predpisanih postopkov odločanja ZZZS tako z vsebinskega kot tudi s pravnega stališča ni dopustna. Ker je bilo z izdano odločbo imenovane zdravnice v konkretnem primeru pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, sodišče prve stopnje v takšnem primeru nima pravice samo drugače reševati tega vprašanja, saj v nasprotnem primeru pravnomočne odločbe imenovanih zdravnikov in zdravniške komisije ZZZS izgubijo smisel. Tudi tožnik se niti v ustnem zagovoru niti v sodnem postopku na prvi stopnji ni skliceval na to, da njegove aktivnosti niso negativno vplivale na njegovo zdravljenje. Takšno stališče sodne prakse vnaša pravno negotovost, saj pomeni izključitev dejanske možnosti uporabe zakonskega razloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar, ne glede na zaščito pravice delavca, gotovo ni bila intencija zakonodajalca. Prav tako se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni zanemarljivo dejstvo, da naj bi bila toženčeva žena invalid, saj je čas bolniške odsotnosti namenjen okrevanju zavarovanca na stroške delodajalca oziroma zdravstvene blagajne, kar pomeni, da je bil tožnik dolžan odrejeno napotilo upoštevati, ne glede na to, kakšne so njegove družinske razmere.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenim navedbam v celoti nasprotuje in jih delno prereka kot novote, sicer pa jih prereka po vsebini kot zmotne in nepravilne. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo s pripadki.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub temu da četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da se o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, o povrnitvi stroškov odločilo s sklepom, čeprav je postopek v zadevi zaključilo s sodbo. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga štelo pritožbo zoper sodbo in sklep kot pritožbo zoper sodbo. Preizkusilo jo je v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in naj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo že drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 23/2009 z dne 28. 1. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik v času bolniškega staleža dne 14. 9. 2007 ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, po katerih mu je bilo odrejeno mirovanje na domu. S tem ravnanjem, ko se je po vrnitvi z opravljenih terapijah ob 14.41 uri po cca 20 minutah z avtom ponovno odpeljal, ga zapeljal v prostore podjetja A. d.o.o., se po 23 minutah vrnil z vrečko, se odpeljal nato v poslovno cono T., opravil nakup, se potem zapeljal na bencinsko črpalko in se odpeljal do drugega kompleksa trgovin na T. cesti v ..., pa je v celoti uresničil dejanski stan abstraktne pravne norme iz 6 alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 do 46/2007). Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s sklepom opr. št. Pdp 311/2010 z dne 1. 7. 2010. Ugotovilo je, da zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj v novem sojenju za pravilno oziroma popolno ugotovitev dejanskega stanje ugotovi dejstva, ki so jih stranke zatrjevale in izvede dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa jih sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo oziroma ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je opozorilo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006, kjer je to zavzelo stališče, da odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotila pritožbenega sodišča. Dopolnilno je dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem imenovane zdravnice D.B. (l. št. 126-127), z zaslišanjem lečečega fiziatra J.B. (127-129), pridobilo pa je tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetne izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v ... (l. št. 149-155). Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku dne 8. 10. 2007 nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je resda kršil skopo formalno navodilo iz izdane odločbe imenovanega zdravnika z dne 16. 8. 2007, vendar pa tožniku očitane aktivnosti kritičnega dne niso vplivale na podaljšanje zdravljenja in poslabšanje zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bil tožnik v bolniškem staležu. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje zavzelo na podlagi izpovedi prič D.B., G.D., J.B. in izvedenskega mnenja. Ugotovilo je tudi, da je tožnikova žena invalid I. kategorije in je tako tožnik edini, ki lahko poskrbi za osnovne življenjske potrebščine. Tako tožnikovo ravnanje kritičnega dne ni takšno ravnanje, da bi obstajal resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tega je pravilno tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo, saj ni bil podan odpovedni razlog po določbi 6. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se strinja v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik že v pisnem zagovoru navedel, da je njegova žena invalidka I. kategorije in da zanjo pretežno skrbi tožnik. Tako je tožnik edini, ki lahko poskrbi za osnovne življenjske potrebščine zase in za svojo ženo. Navodil izbranega zdravnika ni mogoče razlagati tako ozko, da je zavarovanec dolžan ostati doma oziroma dom zapustiti le za obisk zdravnika, če je določeno mirovanje na domu oziroma če je zavarovancu v času bolniškega staleža dovoljeno zapustiti bivališče za obisk pri zdravniku. Logično namreč je, da mora v času bolniškega staleža nekdo poskrbeti za to, da tudi v tem obdobju zavarovanec normalno živi, da je preskrbljen s hrano, da ima plačane položnice in da ima na voljo bencin v avtu vsaj za obisk zdravnika. Ker tožnik ni imel možnosti, da bi to namesto njega opravila žena, ki je sicer invalidka I. kategorije, vendar pa ni v bolniškem staležu, je za to moral poskrbeti sam. Ob navedenem pa iz izpovedi priče J.B., tožnikovega lečečega fiziatra, izhaja, da so zapisi v odločbah pacientom, ki se nahajajo v staležu bolnih, stereotipski. Za tožnikov primer je izpovedal, da bi bilo pravilneje, če bi bilo v odločbi zapisano, da je potrebno razgibavanje in priporočljiva hoja, saj je ta pri takšni poškodbi, kot jo je imel tožnik (ruptura na ahilovi kiti desne noge), zaželena zaradi izboljšanja same cirkulacije prizadetega dela telesa. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik s tem, ko je dne 14. 9. 2007 hodil po mestu, ni ravnal zoper priporočila lečečega zdravnika. Stališče pritožbenega sodišča, da navedenega določila ni mogoče razlagati tako ozko, potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII 297/2006 z dne 294/2006, v zadevi, ko je tožnik v času bolniškega staleža sodeloval na seji nadzornega sveta, pa za potovanje iz kraja v kraj ni imel odobritve pristojnega zdravnika, za udeležbo pa je prejel tudi plačilo in mu je delodajalec na podlagi 6. alinee prvega odstavka ZDR izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zavzelo je stališče, da ne gre preveč dobesedno oziroma ozko razlagati določbe 111. člena ZDR o prepovedi pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža, saj odsotnost zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pomeni pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg svojega dela. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, da je bil tožnik dolžan odrejeno napotilo upoštevati ne glede na njegove družinske razmere, neutemeljene. Tožnik namreč glede na navedeno, ni storil očitane mu kršitve po 6. alinei prvega dostavka 111. člena ZDR, saj mu ob takih navodilih, ob njegovem zdravstvenem stanju in ob upoštevanju ženine invalidnosti, ni mogoče očitati niti kršitve „formalnega navodila“ iz odločbe, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2007 nezakonita.

Po preizkusu vseh pritožbenih navedb, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, se je pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, opredelilo le do tistih, ki bi lahko bile odločilne in ugotovilo, da za drugačno presojo v tej zadevi niso pomembne, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k pravilni odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).