Jedro

Tožena stranka je ob predčasni upokojitvi tožnika v mesecu decembru 1990 pri ugotavljanju njegove pokojninske osnove za čas, ko je bil začasno napoten na delo v tujino, utemeljeno upoštevala višino osnove, od katere so bili za tožnika vplačani prispevki, ne pa tožnikovih dejanskih deviznih prejemkov iz naslova plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 22. 9. 2005 in z dne 3. 11. 2005, s katerima je bila zavrnjena njegova zahteva za ponovno odmero predčasne starostne pokojnine, ob upoštevanju tožnikovih dejanskih deviznih prejemkov iz naslova začasnega dela v tujini v letih od 1966 do 1970. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje višje pokojninske osnove, ob upoštevanju deviznega dela tožnikove plače v spornih letih v višini 7.950,99 takratnih klirinških dolarjev, z ustreznim poračunom in izplačilom razlike pokojnine za nazaj. Ker se je tožnik upokojil že s 1. 12. 1990 in je zahtevo za novo odmero pokojnine iz navedenega naslova pri toženi stranki vložil že 16. 1. 1998, je sodišče njegovo zahtevo obravnavalo v smislu tretje alineje 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), na podlagi katere se dokončna odločba zavoda lahko spremeni ali razveljavi, če so z njo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v zavarovančevo škodo. Ugotovilo je, da v odločbi o upokojitvi tožnika in odmeri predčasne starostne pokojnine z dne 6. 12. 1990 veljavne materialne določbe niso bile kršene.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je tožena stranka ob predčasni upokojitvi tožnika v decembru 1990 za čas, ko je bil tožnik s strani delodajalca začasno napoten na delo v tujino, na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 44/90), ki je pričel veljati z 8. 8. 1990, pri izračunu tožnikove pokojninske osnove utemeljeno upoštevalo višino osnove, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne pa dejanskih deviznih prejemkov tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pred letom 1973 vsebino pokojninske osnove določal takratni Temeljni zakon o osebnem dohodku (TZOD – Ur. l. SFRJ, št. 29/66), ki je v 77. členu določal, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo osebni dohodki, doseženi od 1. 1. 1966 dalje. Šele v Statutu takratne pravne prednice tožene stranke iz leta 1973 je bilo na podlagi Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ – Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami), ki je pričel veljati 1. 1. 1973, določeno, da se za čas začasne napotitve delavca na delo v tujino pri njegovi pokojninski osnovi upošteva le višina osnove, od katere so bili za ta čas za delavca plačani prispevki. Tako določbo je potem vsebovala tudi novela ZTPPIZ, ki je pričela veljati 8. 8. 1990. Vendar te določbe niso veljale za nazaj, tako da bi morala biti pri ugotavljanju tožnikove pokojninske osnove v času od leta 1966 do leta 1970 na podlagi določb takratnega TZOD upoštevana dejanska višina tožnikovih osebnih dohodkov, torej tudi njihov devizni del iz naslova dela v tujini. V zvezi s tem se je tožnik skliceval na sodno prakso v sporih, do katerih je sicer prišlo pred 8. 8. 1990, in navajal, da pomeni drugačna razlaga sodišča neustavno retroaktivno učinkovanje zakona in kršitev ustavne pravice do socialne varnosti.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Kot prvo sodišče ugotavlja, da je sodišče na podlagi določb tretje alineje 270. člena ZPIZ/92 preverjalo kršitev materialnih določb zakona ob izdaji dokončne odločbe o tožnikovi predčasni upokojitvi z dne 6. 12. 1990, ko Ustava RS še ni bila sprejeta, tako da sklicevanje na kršitev ustavnih določb v zvezi s tem, ni utemeljeno.

7. V času do 1. 1. 1973 niti v pokojninski zakonodaji in niti v tedanjem TZOD ni bilo posebej urejeno, kako se določa pokojninska osnova zavarovancev za čas, ko so bili s strani slovenskega delodajalca začasno napoteni na delo v tujino in so v tem času ostali zavarovani pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku (tako imenovani detaširani delavci). Na zakonskem nivoju je šele novela ZTPPIZ, ki je stopila v veljavo 8. 8. 1990, v 24.f členu določila, da se za odmero pokojninske osnove detaširanih delavcev vzame zavarovalna osnova, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vsebinsko enako določbo je vseboval tudi ZPIZ/92 (51. člen).

8. Glede na navedeno sodišče soglaša, da je tožena stranka ob predčasni upokojitvi tožnika v mesecu decembru 1990 pri ugotavljanju njegove pokojninske osnove za čas, ko je bil začasno napoten na delo v tujino, utemeljeno upoštevala višino osnove, od katere so bili za tožnika vplačani prispevki, ne pa tožnikovih dejanskih deviznih prejemkov iz naslova plače. Enako bi tožena stranka ravnala tudi ob ugotavljanju tožnikove pokojninske osnove na podlagi določb ZPIZ/92, kolikor bi prišla v poštev odmera višine pokojnine na podlagi določb tega zakona. Ker je šlo za odmero višine pokojnine v času po uveljavitvi novele ZTPPIZ v mesecu avgustu 1990, je sodišče utemeljeno opozorilo, da se tožnik glede spornega ugotavljanja pokojninske osnove ne more uspešno sklicevati na sodno prakso v sporih, do katerih je prišlo pred uveljavitvijo navedene novele. Ker so bile pri odmeri tožnikove predčasne pokojnine v mesecu decembru 1990 takrat veljavne materialne določbe zakona pravilno uporabljene, niso bili podani pogoji iz 270. člena ZPIZ/92 za ponovno odmero višine tožnikove pokojnine na podlagi upoštevanja njegovih deviznih dohodkov iz naslova začasnega dela v tujini. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka zato ni podan.

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.