Jedro

Ker je tožnik pravico do (predčasne) pokojnine uveljavil v času veljave novele Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri se za odmero pokojninske osnove detaširanih delavcev vzame zavarovalna osnova, od katere so bili plačani prispevki, je bila njegova pokojninska osnova za obdobje od 1996 do 1972 z vmesnimi prekinitvami, ko je delal v tujini, pravilno oblikovana z višinami osnove, od katerih so bili plačani prispevki, ne pa z njegovimi dejanskimi deviznimi prejemki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do odmere pokojnine ob upoštevanju deviznega dela osebnega dohodka v skupnem znesku 7.950,99 klirinških dolarjev, preračunanega v dinarski znesek po veljavnem tečaju ... (I./1. tč. izreka); da je toženec dolžan novo odmero pokojnine opraviti v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe (I./2. tč. izreka); da tožniku pripada pokojnina, odmerjena z upoštevanjem tudi deviznega dela osebnega dohodka od 6. 12. 1970 dalje, že izplačani zneski pa se poračunajo (I./3. tč. izreka), in da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 9. 2005 in iste št. z dne 3. 11. 2005. V II. tč. izreka je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na Temeljni zakon o osebnem dohodku (Ur. list SFRJ, št. 29/66 – v nadaljevanju: TZOD), ki je predstavljal pravno podlago za oblikovanje pokojninske osnove v konkretnem primeru, ker ne zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 1972 in ne republiški zakon nista vsebovala določb glede ureditve pokojninske osnove za zavarovance, ki so bili v času delovnega razmerja poslani na delo v tujino. Šele od 1. 1. 1973 dalje je za take delavce pričel veljati Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 1-3/73; v nadaljevanju: Statut), ki je v 54. členu predpisal nov način oblikovanja pokojninske osnove, ki ni več delal razlike med zavarovanci, napotenimi na delo v tujino in zavarovanci, ki so bili zaposleni doma. Do ureditve v Statutu pa je bilo zaradi pravne praznine, nastale z uveljavitvijo zveznega zakona, pravna podlaga le v TZOD, v katerem je bilo določeno, da se pokojninska osnova izračuna ob upoštevanju dejanskega osebnega dohodka. Tak način izračuna pokojninske osnove je sprejela tudi sodna praksa, pa tudi v informaciji pravnega prednika toženca z dne 17. 3. 1986 je bilo poudarjeno, da se glede osnove za plačevanje prispevkov in odmere dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas pred 1. 1. 1973, upoštevajo določbe TZOD, kar pomeni, da je tožnik upravičen do vštevanja deviznega dela dohodka v pokojninsko osnovo. Sodišču prve stopnje, ki je odločitev oprlo na določbo 24. f člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 44/1990 – v nadaljevanju: ZTPPIZ/90), očita kršitev ustavnih pravic. Uveljavlja tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je bil z odmero predčasne pokojnine v letu 1990, brez upoštevanja deviznega dela dohodka, prejetega na podlagi dela v tujini, očitno kršen materialni zakon ali splošni akt toženca v škodo tožnika (3. alineja 1. odstavka 270 člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami, ZPIZ/92). Pri tem ni sporno, da je bil tožnik v času delovnega razmerja od leta 1966 do konca leta 1972 z vmesnimi prekinitvami večkrat napoten na delo v tujino, in je za takšno delo tudi prejel osebni dohodek v skupnem znesku 7.950,99 $. Prav tako ni sporno, da je tožnik v letu 1990 dopolnil 56 let starosti in 37 let, 1 mesec ter 11 dni pokojninske dobe in s tem izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine. Ob upoštevanju 79 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega desetletnega povprečja tožnikove plače (obdobje od 1976 do 1985), je bila tožniku z odločbo z dne 6. 12. 1990 tudi pravnomočno odmerjena predčasna pokojnina od 1. 12. 1990 dalje. Odmero pokojnine je toženec materialnopravno oprl na določbo 24. f člena ZTPPIZ/90, ki se je po prehodni določbi (44. člen ZTPPIZ/90) pričel uporabljati z 8. 8. 1990. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je uporaba citiranega člena pri odmeri predčasne pokojnine utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom v toliko, da v času dela v tujini do 31. 12. 1972 glede oblikovanja pokojninske osnove detaširanim delavcem niti Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 35/1972 – v nadaljevanju: ZTPPIZ/72) niti tedanji republiški zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, nista vsebovala določb o oblikovanju pokojninske osnove in sta ureditev tega vprašanja prepustila urejanju samoupravnih organov pravnega prednika toženca. Le-ta je v Statutu, ki se je uporabljal od 1. 1. 1973 dalje predpisal nov način oblikovanja pokojninske osnove, po katerem dejanska izplačila plače za delo v tujini niso imela neposrednega vpliva na pokojninsko osnovo. Zaradi nastale pravne praznine glede oblikovanja pokojninske osnove bi se za čas do 31. 12. 1972 oziroma do pričetka veljavnosti navedene statutarne ureditve v primerih odločanja o pravicah iz pokojninskega zavarovanja uporabljale določbe 2. in 3. člena TZOD, ki pa je bil derogiran na podlagi določbe 82. člena ZTPPIZ/72, s katero so bili razveljavljeni vsi dotedanji zvezni predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v kolikor jih zvezni zakon ni izrecno obdržal v veljavi. Med temi pa ni že navedenega TZOD, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove in za plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje. Do uporabe določb TZOD bi po mnenju pritožbenega sodišča prišlo kvečjemu v primerih odmere pokojnine tistim zavarovancem, ki bi v času do 31. 12. 1972 oz. do spremenjene statutarne ureditve tudi uveljavljali pravico do (predčasne) pokojnine ob upoštevanju deviznega dela dohodka, prejetega za delo v tujini.

Tožnikov položaj pa je drugačen. Njemu pravica do pokojnine vse do leta 1990 ni bila priznana in tako ni postala pridobljena pravica, zato ne vzdrži pritožbeni očitek o kršitvi 155. člena Ustave RS. Ta namreč določa prepoved retroaktivne veljavnosti predpisov, vendar pa lahko zakon v izjemnih primerih predpiše, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Pravico do predčasne pokojnine je namreč tožnik uveljavil dne 27. 11. 1990, istega leta pa je pravico tudi pridobil. V času uveljavljanja predčasne pokojnine je že veljala novela ZTPPIZ/90, ki je v prehodni določbi (39. člen) določala, da se postopki, začeti na zahtevo ali po uradni dolžnosti do 7. 8. 1990, končajo po predpisih, veljavnih v času vložitve zahteve. To pa pomeni, da se je tudi za zahtevke, vložene po 8. 8. 1990, uporabljala določba 24. f člena novele ZTPPIZ/72, po kateri se za odmero pokojninske osnove detaširanim delavcem vzame osebni dohodek oziroma zavarovalna osnova, ki je bila podlaga za plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz te določbe povsem jasno izhaja, da se pri oblikovanju pokojninske osnove detaširanim delavcem upoštevajo le osebni dohodki oziroma osnove, od katerih je tožencu plačan prispevek, zaradi česar je sklicevanje na posamezne sodbe sodišč združenega dela in informacijo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji iz leta 1986 (priloga A/6 v sodnem spisu) pravno irelevantno, ker se te nanašajo na obdobje še pred uveljavljanjem predčasne pokojnine in pričetkom veljavnosti novele ZTPPIZ/90. Izračun pokojninske osnove brez upoštevanja deviznega dela dohodka za delo v tujini, je glede na ureditev v času vložitve zahtevka pravilen, kar pomeni, da z odločbama z dne 6. 12. 1990 in 26. 5. 1994 ni bilo očitno kršeno materialno pravo v škodo tožnika v smislu 270. člena ZPIZ/92. Po mnenju pritožbenega sodišča takšna odločitev tudi ni v nasprotju z določbo 50. člena Ustave RS, niti ni šlo pri njej za neustavno omejevanje tožnikove pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave RS.

Glede na povedano že toženec, kasneje pa sodišče prve stopnje nista imela pravne podlage, da bi pravnomočni in dokončni odločbi z dne 6. 12. 1990 in z dne 26. 5. 1994 o odmeri predčasne pokojnine razveljavila oziroma spremenila. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledica zavrnitve pritožbe je tudi odločitev pritožbenega sodišča, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe (1. odst. 165. v zvezi s 154. členom ZPP).