Jedro

Izpodbijana določba 2. člena Koncesijskega akta, ki se glasi: „Koncesija iz 1. člena tega sklepa se podeli za dobo 1 leta.“, ne ureja posamičnih razmerij, niti ne posega v pravni položaj tožnice. Prav tako tudi ne gre za upravni akt v smislu določila 2. odstavka 2. člena ZUS-1, pač pa gre za splošni pravni akt, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi določil 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. To pomeni, da izpodbijani akt tožene stranke ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II.V saka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Župan Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: MOL) je v Uradnem listu RS, št. 59/2013 z dne 12. 7. 2013 objavil uvodoma navedeni Sklep o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije na podlagi vloge, št. 170-38/2009-57 z dne 8. 7. 2013 (v nadaljevanju: Koncesijski akt), ki ga je na podlagi 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 23/05 in nadaljnji) ter 27. člena Statuta Mestne občine Ljubljana (Statut MOL, Uradni list RS, št. 66/07 in nadaljnji) sprejel Mestni svet Mestne občine Ljubljana na svoji 27. seji dne 8. 7. 2013. Tožnica s tožbo izpodbija zgolj uvodoma navedeni 2. člen Koncesijskega akta ob sklicevanju na 2. odstavek 2. člena in 4. odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), češ da naj bi izpodbijani 2. člen Koncesijskega akta povsem arbitrarno, neobrazloženo in neutemeljeno določal, da se koncesija podeli le za določen čas enega leta. Takšno omejitev trajanja označuje kot nerazumno, češ da za to ni nobenega utemeljenega razloga, niti ni nobenega takšnega razloga najti v gradivu oziroma obrazložitvi predloga izpodbijanega sklepa, kakor tudi ne v razpravi mestnih svetnikov pred sprejemom izpodbijanega Koncesijskega akta. Tudi v nobenem primerljivem primeru podelitve koncesije na področju zdravstvene dejavnosti trajanje koncesije naj ne bi bilo omejeno na tako kratek čas, ki ga označuje kot nerazumen.

Četudi bi sprejela tezo, da je trajanje koncesije v diskreciji toženke, tožnica meni, da je ta diskrecija vsebinsko omejena na tak način, da se pri sprejemanju tovrstne odločitve odgovorno upošteva temeljna ustavna načela pravne države in enakosti pred zakonom ter da je potrebno primerljive pravne položaje obravnavati na pravno primerljiv način.

Glede na to, da se koncesije v zdravstveni dejavnosti praviloma že zaradi ekonomskih razlogov oziroma višine vložkov v potrebno opremo in prostore praviloma podeljujejo za desetletno obdobje, najmanj pa za 5 let, naj bi bila omejitev, ki jo toženka uvaja v izpodbijanem sklepu, po stališču tožnice očitno nerazumna in arbitrarna, češ da je namenjena nekakšni „reviziji stanja“ že po enem letu, kar povzroča pravno negotovost tako za tožnico, kot tudi za uporabnike njenih storitev.

Izpostavlja, da gre za desetkrat krajšo dobo od obdobja, za katero je tožnici v istem letu podelilo Ministrstvo za zdravje koncesijo za izvajanje zdravstvenih storitev na sekundarni specialistični ravni (z izrecno predvideno možnostjo podaljšanja), s čimer je bila seznanjena tudi toženka. Pa vendar toženka ni niti z besedo obrazložila razlogov, zaradi katerih je bila v tožničinem primeru koncesija za primarno raven zdravstvenih storitev, ki jo podeljuje občina, omejena na desetkrat krajši čas in niti ne predvideva možnosti podaljšanja.

Tožnica kot splošno znano izpostavlja, da svojo zdravstveno dejavnost opravlja že več kot 60 let. Toženi stranki pa je znano tudi to, da je pri tožnici na primarni ravni opredeljenih (ima izbranega osebnega zdravnika, zobozdravnika ali ginekologa) več kot 20.000 zavarovancev/pacientov, tako da je obseg tožničine dejavnosti primerljiv srednje velikim zdravstvenim domovom, kot je na primer ZD Kočevje. Zato meni, da je omejevanje trajanja koncesije na zgolj 1 leto še toliko bolj nerazumno in neskladno z obstoječim položajem in vlogo tožnice v zdravstvenem sistemu.

Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da razsodi, kot sledi:

1.Določilo 2. člena Sklepa o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije na podlagi vloge, št. 170-38/2009-57 z dne 8. 7. 2013 (Uradni list RS. št. 59/2013 z dne 12. 7. 2013) se odpravi.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo odgovarja na tožbene navedbe in posebej izpostavlja, da izpodbijani sklep ni posamični akt in se ne nanaša na posameznika ali organizacijo, kot tudi ne določa, da se podeli koncesija tožnici, ampak zgolj to, da se koncesija podeli na podlagi vloge. Dodatno še pojasnjuje, da je tožnica na podlagi izpodbijanega Koncesijskega akta dne 8. 7. 2013 že vložila vlogo za podelitev koncesije z naknadno dopolnitvijo z dne 30. 9. 2013, o izboru koncesionarja pa bo na prvi stopnji odločala občinska uprava (na drugi stopnji pa župan) MOL, vendar postopek še ni zaključen. Navaja še, da je tožnica že sprožila tudi upravni spor zoper odločbo tožene stranke št. 1700-12/2013-6 z dne 31. 5. 2013, ki se vodi pri Upravnem sodišču pod opravilno številko I U 1381/2013. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno zavrne oziroma zavrže. K točki1: Tožba ni dovoljena.

Po 4. odstavku 5. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

Po mnenju sodišča izpodbijana določba 2. člena Koncesijskega akta, ki se glasi: „Koncesija iz 1. člena tega sklepa se podeli za dobo 1 leta.“, ne ureja posamičnih razmerij, niti ne posega v pravni položaj tožnice. Prav tako tudi ne gre za upravni akt v smislu določila 2. odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku, saj je uvodoma navedeni izpodbijani akt splošni pravni akt in ne gre za posamični akt, s katerim bi bilo individualno odločeno o kakršnikoli pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, pač pa gre za splošni pravni akt, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi določil 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 27. člena Statuta MOL, sprejel pa ga je Mestni svet Mestne občine Ljubljana na svoji 27. seji dne 8. 7. 2013. To pomeni, da izpodbijani akt tožene stranke - Sklep o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije na podlagi vloge, št. 170-38/2009-57 z dne 8. 7. 2013 (Uradni list RS. št. 59/2013 z dne 12. 7. 2013) ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru niso podane procesne predpostavke za odločanje tega sodišča v upravnem sporu iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Kot rečeno glede na tožbeni zahtevek (pod točko 1) izpodbijani Koncesijski akt sam po sebi ne ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, ker ne gre za dokončni posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, niti ne ureja posamičnega razmerja v smislu 4. odstavka 5. člena ZUS-1, zato ne gre za pravni akt, ki bi bil dopusten predmet upravnega spora v smislu 2. odstavka 2. člena niti 4. odstavka 5. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1, K točki 2: Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.