Jedro

Izpodbijani sklep ni ne upravni akt po 2. členu ZUS-1 ne akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Po svoji vsebini je namreč splošen upravni akt, ki vsebuje splošna in abstraktna pravna pravila in je bil izdan kot predpis lokalne skupnosti, v okviru zagotavljanja javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti in ima značaj koncesijskega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. S sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnika) zoper 2. člen Sklepa o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije na podlagi vloge (Ur. l. RS, št. 59/2013). Navedeni sklep določa obseg (1. člen), čas (2. člen) in pogoje (3. člen) za podelitev koncesije, ki se podeli na podlagi vloge.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani sklep ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, niti ne ureja posamičnega razmerja v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč gre za splošni pravni akt, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi določil 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) ter 27. člena Statuta Mestne občine Ljubljana, sprejel pa ga je Mestni svet tožene stranke na svoji seji.

3. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo namen sprejetja izpodbijanega sklepa in se pri presoji omejilo le na 2. člen izpodbijanega sklepa, do ostalih okoliščin pa se sploh ni opredelilo. Meni, da že naziv sklepa („...na podlagi vloge“) kaže na to, da gre za sklep, sprejet v posamični zadevi, ki jo je sprožil pritožnik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožniku na podlagi izpodbijanega sklepa in njegove vloge za podelitev koncesije z dne 8. 7. 2013 z odločbo, št. 1700-22/2013-14 z dne 21. 11. 2013, podelila koncesijo za obdobje enega leta v tam navedenem obsegu. Zoper to odločitev naj bi pritožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki je bila s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 437/2014 z dne 20. 1. 2015 zavrnjena.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je Sklep o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju zobozdravstva odraslih, splošne medicine, fizioterapije in ginekologije na podlagi vloge, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7. Vrhovno sodišče se strinja s presojo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep tožene stranke ni ne upravni akt po 2. členu ZUS-1 ne akt, izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. 8. Izpodbijani sklep je po svoji vsebini namreč splošen pravni akt, ki vsebuje splošna in abstraktna pravna pravila in je bil izdan kot predpis lokalne skupnosti v okviru zagotavljanja javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti (prvi odstavek 5. člena in prvega odstavka 42. člena ZZDej) ter ima značaj koncesijskega akta. Na abstraktni ravni namreč določa obseg in trajanje koncesije ter pogoje za njeno podelitev, ki je mogoča na podlagi (nedoločenega števila) vloženih vlog. Tožena stranka ga je izdala na podlagi 3. člena ZZDej in 27. člena Statuta MOL, sprejel ga je Mestni svet tožene stranke na svoji seji, objavljen pa je bil v Uradnem listu RS. Ker gre za splošen akt, ne izpolnjuje pogojev po določbah prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerih se v upravnem sporu odloča o zakonitosti enostranskih, oblastvenih posamičnih aktov, izdanih v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

9. Glede na njegovo vsebino in obliko izpodbijani sklep tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o nobeni posamični pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ga ni mogoče šteti niti za akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Kot celota (kot tudi njegov 2. člen) pomeni (le) pravno podlago za podelitev koncesije na podlagi vloženih vlog. Pri tem na podlagi listin sodnega spisa in navedb tožene stranke ni mogoče spregledati, da je bila pritožniku na podlagi njegove posamične vloge ta koncesija podeljena z odločbo, št. 1700-22/2013-14 z dne 21. 11. 2013, zoper to odločbo pa je izkoristil možnost sodnega varstva v upravnem sporu.

10. Vrhovno sodišče meni, da je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča ustrezno obrazložen in ni obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka, kot mu to očita pritožba.

11. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pritožnikovo tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

12. Vrhovno sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1.