Jedro

Toženka se neutemeljeno sklicuje na določbo zadnjega odstavka 15. člena ZDR (17. člena ZDR-1), po katerem ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona (31. člena ZDR-1). V obravnavanem primeru so bile namreč v pisni obliki že izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi in že pojmovno ne gre za situacijo iz 15. člena ZDR. Že pisno določene sestavine pogodbe o zaposlitvi se le z odredbo niso mogle spremeniti v smislu trajne spremembe pogodbe glede kraja opravljanja dela.

Glede na to, da je bila tožnica le napotena na delo v L., še vedno pa je imela kot kraj dela opredeljen K., ukinitev oziroma zaprtje poslovalnice v L. (kar je edini dejanski razlog odpovedi), ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 458,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 27. 10. 2014, ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženki, naložilo le-tej, da jo pozove na delo, prijavi v matično evidenco, ji obračuna vse zapadle plače v mesečnem bruto znesku 852,38 EUR z dodatki, od tega obračuna in vplača za tožnico prispevke za socialno varnost in dohodnino, neto zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrne stroške postopka.

Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi opravljala delo osebne bančnice III v poslovalnici K., nakar ji je toženka 11. 4. 2012 pisno odredila nov kraj opravljanja dela - poslovalnico v L., ki jo je zaprla 31. 10. 2014, tožnici pa dne 27. 10. 2014 odpovedala pogodbo o zaposlitvi prav zaradi zaprtja te poslovalnice.1 Ob tolmačenju določb v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi in odreditve dela v L.i veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in določbe 3. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi je presodilo, da bi toženka morala, če je hotela spremeniti kraj opravljanja dela, s tožnico skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, saj je bil v njeni pogodbi kot kraj dela določen K. Na ta način se z odredbo o napotitvi tožnice na delo v L. njen pravni položaj v primerjavi z delavci, ki so še naprej opravljali delo v K., ni v ničemer spremenil. Ukinitev poslovalnice v L. zato samo po sebi ni predstavljalo utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Poslovni razlog bi lahko v takšnem primeru predstavljalo dejstvo prevelikega števila osebnih bančnikov III v K., kar pa ni bila dejanska podlaga (razlog) za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Podobno kot sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da je eden izmed pogojev oziroma bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi navedba kraja opravljanja dela (4. alineja 31. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v primeru spremembe določenega kraja opravljanja dela pa je treba v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je imela v pogodbi kot glavni kraj opravljanja dela določen K., obenem pa možnost, da jo lahko delodajalec napoti na delo v drug kraj (razen izjemoma), kar je treba razlagati (ob upoštevanju pogodbe) v skladu s 33. členom oziroma 49. členom ZDR-1. Zaprtje poslovalnice v L. v primeru začasne odreditve dela in premestitve tožnice ne bi predstavljalo zakonitega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru trajne premestitve v drug kraj pa bi se zahtevala pisna sprememba pogodbe o zaposlitvi, do katere pa ni prišlo. Zato tudi po presoji sodišča druge stopnje zaprtje poslovalnice v L. sama po sebi ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

3. V pravočasni reviziji toženka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, revizijskemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

Izhaja iz tega, da delovni procesi zahtevajo prilagajanje razmeram na trgu, zaradi česar je za delodajalca pomembno, da lahko delavca razporeja iz ene poslovalnice v drug kraj brez vsakokratne nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi enostranske odredbe delodajalca. Neživljenjska bi bila razlaga določbe zakona, da tega ni mogoče storiti z enostransko odredbo delodajalca (npr. v primeru nepričakovanega izpada delovne sile ipd.). Meni tudi, da ni pomembno, ali gre za začasno ali trajno razporeditev, saj zakon in kolektivne pogodbe dejavnosti takšnega razlikovanja ne poznajo. Nato opozarja na določbi petega in šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice (glede možnosti napotitve na delo v drug kraj in tega, da sprememba organizacijske enote ne predstavlja spremembe pogodbe o zaposlitvi) in nato na razloge v sodbi (pravilno sklepu) v tej zadevi Pdp 477/2016 z dne 22. 6. 2016. Navaja, da se z argumentacijo v tem sklepu strinja, saj je dejstvo, da sta se stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da bo lahko tožnica razporejena na delo v katerokoli poslovalnico toženke na obali. Sedanja sodba naj bi zavzela nasprotnost stališča, pri čemer se pritožbeno sodišče tudi ni moglo odločiti, ali je šlo v tem primeru za začasno ali trajno razporeditev tožnice na delo v poslovalnico v L. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za trajno razporeditev tožnice za delo v L., s čimer se je strinjala tudi tožnica, saj ni izrazila želje, da bi se vrnila na delo v K. Revizija izraža tudi nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča v tej zadevi (v sklepu VIII Ips 297/2015 z dne 17. 5. 2016), in sicer da dejstvo, da se tožnica zoper odredbo o napotitvi v L. ni pritožila, še ne pomeni, da se je z razporeditvijo strinjala. Tožnici naj bi bilo jasno, da je s spremembo opravljanja dela dejansko pristala na novo pogodbo o zaposlitvi. Prejšnji ZDR in sedanji ZDR-1 sta v 47. oziroma v 49. členu določila, da je treba o spremembi kraja opravljanja dela skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, vendar je ZDR v 15. členu dopuščal tudi možnost ustne sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Nesklenitev pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ne vpliva na njeno veljavnost, zato se je pritožbeno sodišče, kot je prvič odločilo v tej zadevi, pravilno oprlo na to zakonsko določilo.

4. V odgovoru na revizijo tožnica prereka navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da je bila vseskozi prepričana, da gre za začasno premestitev v poslovalnico L., da je v vmesnem času en mesec ponovno delala v K., ostali zaposleni, ki so opravljali delo v poslovalnici L., pa so imeli izrecno sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi s krajem opravljanja dela L. in ne K. Tudi določba šestega odstavka 3. člena njene pogodbe se ne nanaša na trajno premestitev za opravljaje dela v drugem kraju, temveč zgolj napotitev na delo v drug kraj. Prereka navedbe toženke, da kolektivne pogodbe omogočajo, da se lahko delavca samo z odredbo premešča iz kraja v kraj. Pri tem se sklicuje na 22. in 24. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (v nadaljevanju Kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 5/11 in nadalj). Pred odhodom v L. tudi ni pristala na karkoli, zlasti ne na spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

7. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi s tem iz dokaznih zaključkov (v nasprotju z navedbami v reviziji) ne izhaja, da je šlo za trajno razporeditev tožnice v L. oziroma, da se je tožnica s takšno razporeditvijo strinjala. Sodišče prve stopnje je prav obratno ugotovilo, da je šlo le za začasno odreditev del tožnici v L. in da ni prišlo do sklenitve nove pogodbe z novim krajem dela. Te razloge je sprejelo tudi sodišče druge stopnje (glej 5. točko obrazložitve) kljub nadaljnji obrazložitvi (11. točka obrazložitve), ki izhaja iz dveh možnih situacij (začasne odreditve dela in trajne razporeditve). Razlogi sodišča druge stopnje so kljub temu dovolj jasni, tudi sicer pa revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka.

8. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za vrsto del "temeljne storitve občanom", tožnici pa je bilo že s pogodbo odrejeno delo osebnega bančnika III v poslovalnici K./OE Poslovna enota P. (prvi in drugi odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice). V pogodbi je izrecno določeno, da vse nadaljnje napotitve na druga ustrezna dela v okviru opredeljene vrste del ne predstavljajo spremembe pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 3. člena pogodbe). Kot kraj opravljanja dela so bili določeni poslovni prostori delodajalca v K. in možnost, da se delo opravlja tudi pri strankah delodajalca, če to zahteva narava dela (četrti odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice), in da se sprememba organizacijske enote ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi, o tem pa je treba delavko sicer predhodno obvestiti (peti odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice). Določeno je bilo tudi, da delodajalec lahko napoti delavko na delo v drug kraj, razen če bi ob uporabi javnih prevoznih sredstev v normalnih vremenskih razmerah za prihod od doma do delovnega mesta in nazaj potrebovala dnevno več kot tri ure (šesti odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice).

9. Ob dejstvu, da je tožnica opravljala delo v K., nato pa ji je delodajalec 11. 4. 2012 odredil delo "osebnega bančnika III" v OE P. v poslovalnici v L.i in dejstvu, da je tožnica nadaljevala delo v L., nakar je toženka poslovalnico v L. ukinila, se je zastavilo vprašanje, ali je prav zaradi zaprtja poslovalnice v L. (le na tem dejstvu namreč temelji odpoved pogodbe o zaposlitvi) toženka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Sodišči sta pravilno izhajali iz tega, da je ZDR v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnice in odreditvi dela v poslovalnici v L. določal, da mora pogodba o zaposlitvi med drugim vsebovati tudi kraj opravljanja dela (če ni navedenega točnega kraja pa velja, da delavec opravlja dela na sedežu delodajalca - 29. člen ZDR) in da je ob spremembi kraja opravljanja dela zakon predvidel sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, razen v izjemnih primerih (ki pa v tem primeru niso podani - 47. člen ZDR). Enako izhaja tudi iz določb sedaj veljavnega 31. in 49. člena ZDR-1. Tudi Kolektivna pogodba ne določa drugače, saj v drugem odstavku 22. člena določa le, s čim delodajalec delavca seznani s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vrsto dela, v 24. členu pa, kaj vsebuje pogodba o zaposlitvi poleg sestavin, ki jih določa že zakon. Pri tem v 3. točki prvega odstavka ponavlja zakonsko določilo, da pogodba o zaposlitvi vsebuje tudi kraj opravljanja dela. V zvezi s spremembo kraja opravljanja dela v 25. členu določa, da delodajalec posebnim kategorijam delavcev (med katerimi ni tožnice) ne sme brez pisnega soglasja odrediti dela v drugem kraju, ki je od njihovih prebivališč oddaljeno več kot uro vožnje v eno smer z javnim prevoznim sredstvom v normalnih voznih razmerah. Nadalje iz 26. člena Kolektivne pogodbe (veljavne v času podpisa pogodbe in odreditve dela) izhaja tudi, da se postopek spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi začne s ponudbo, ki vsebuje kratko obrazložitev razlogov za ponudbo in predlog sprememb pogodbe o zaposlitvi oziroma besedilo nove pogodbe o zaposlitvi, da druga pogodbena stranka odgovori na prejeto ponudbo najkasneje v roku treh delovnih dni itd., če druga pogodbena stranka na ponudbo v roku iz prejšnjega odstavka ne odgovori ali ne podpiše predloga sprememb pogodbe oziroma besedila nove pogodbe, pa se šteje, da s ponudbo ne soglaša. 11. Upoštevajoč tožničino pogodbo o zaposlitvi, ki določa kraj opravljanja dela v K., in možnost, da toženka tožnico lahko napoti na delo v drug kraj, je ob upoštevanju ustreznih zakonskih podlag za odločitev v tej zadevi pomembno, da je toženka tožnico (zgolj) napotila na delo v L.. Pri tem (prav glede na navedene zakonske določbe in določbe Kolektivne pogodbe) ni prišlo do spremembe njene pogodbe in s tem trajne spremembe kraja dela. Ni namreč prišlo do spremembe njene pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 47. člena ZDR (49. člena ZDR-1) in Kolektivno pogodbo.

12. V tem primeru toženka tudi ni postopala po določbi 15. člena ZDR (sedaj 17. člena ZDR-1), ki določa obliko pogodbe o zaposlitvi, v povezavi z 50. členom ZDR (sedaj 52. členom ZDR-1), ki napotuje na prejšnjo določbo tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi, in po določbi 26. člena Kolektivne pogodbe. Tožnici namreč ni izročila pisnega predloga nove (spremenjene) pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZDR (17. člena ZDR-1) in ponudbo spremenjene pogodbe v skladu z prvim odstavkom 26. člena Kolektivne pogodbe.

13. Toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na določbo zadnjega odstavka 15. člena ZDR (17. člena ZDR-1), po katerem ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona (31. člena ZDR-1). V obravnavanem primeru so bile namreč v pisni obliki že izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi in že pojmovno ne gre za situacijo iz 15. člena ZDR. Že pisno določene sestavine pogodbe o zaposlitvi se le z odredbo niso mogle spremeniti v smislu trajne spremembe pogodbe glede kraja opravljanja dela. Zato se toženka ne more uspešno sklicevati na to, da je prišlo do ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delo v drugem kraju. Le odreditev drugega kraja dela ni pomenila trajne spremembe kraja dela in s tem omejitve tožnice le na poslovalnico v L., kjer z zaprtjem poslovalnice ni bilo več potreb po delu delavcev.

14. Glede na to, da je bila tožnica le napotena na delo v L., še vedno pa je imela kot kraja dela opredeljen K., ukinitev oziroma zaprtje poslovalnice v L. (kar je edini dejanski razlog odpovedi), ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Nepomembne so revizijske navedbe o tem, ali je toženka lahko odredila delo tožnici v drugem kraju ali ne, temveč predvsem ugotovitve, kakšne posledice je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici imela le odreditev dela. Nadalje se tudi ni mogoče strinjati z revizijskimi navedbami, ki zanemarjajo razlikovanje med odreditvijo del in razporeditvijo delavca, saj pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij onemogoča trajne enostranske posege v bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi.

15. Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniki tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.). Za odgovor na revizijo je bilo toženki priznano skupaj 438,00 EUR, 20,00 EUR pa iz naslova materialnih stroškov. Skupaj z DDV to znaša 458,76 EUR.

1 Tožnici je ob tem ponudila v podpis tudi pogodbo o zaposlitvi za delo v C.