Jedro

Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določen kraj B. kot glavni kraj opravljanja dela. Možnost tožene stranke, da tožnico napoti na delo v drug kraj, ki ji jo daje določilo šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, je treba razlagati ob upoštevanju pogojev za začasno opravljanje dela v drugem kraju iz 33. člena ZDR-1 oziroma pogojev za (trajno) spremembo kraja opravljanja dela iz 49. člena ZDR-1. Če bi šlo v konkretnem primeru za začasno odreditev dela in premestitev tožnice iz poslovalnice B. v poslovalnico A. na podlagi 33. člena ZDR-1, zaprtje te poslovalnice ne bi bil zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V primeru trajne premestitve v drug kraj pa bi se v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 zahtevala pisna sprememba pogodbe o zaposlitvi, do sklenitve katere pa v konkretnem primeru ni prišlo. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zaprtje poslovalnice A. ni utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela opredeljen B., do (trajne) spremembe tega pogoja pa zaradi nesklenitve pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici iz poslovnih razlogov z dne 27. 10. 2014 in ugotovilo, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo ter še vedno traja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo, jo prijavi v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji obračuna vse zapadle plače v mesečnem bruto znesku 852,38 EUR z dodatkom za delovno dobo in drugimi z zakonom določenimi dodatki, od tega obračuna in za tožnico vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto mesečne zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici njene stroške postopka v višini 1.477,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožnica strinjala z razporeditvijo na delo v Poslovalnico A. in zoper njo ni nikdar ugovarjala. Zaradi zaprtja te poslovalnice je tožničino delo postalo nepotrebno. Razporeditev tožnice je bila vnaprej dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je tožnica vedela, da je razporeditev trajna in se je z njo tudi strinjala. Navaja, da Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije izrecno dovoljuje razporejanja delavcev iz kraja v kraj celo brez delavčeve privolitve. Tožena stranka je tožnico v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi lahko napotila na delo tudi drugam. V takšnih primerih pa ni šlo za spremembo tožničine pogodbe o zaposlitvi v smislu 47. člena ZDR, zato sodišče ni imelo utemeljenega razloga, da je izpodbijano sodbo oprlo na to določbo.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem sporu, ki se nanaša na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pritožbeno sodišče sedaj odloča že tretjič. Prvič je s sodbo opr. št. Pdp 468/2015 z dne 10. 9. 2015 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 250/2014 z dne 9. 3. 2015, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedeno sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 297/2015 z dne 17. 5. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Nato je pritožbeno sodišče o pritožbi ponovno odločalo, prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je v novem sojenju izdalo izpodbijano sodbo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2011; – da je v 3. členu pogodbe o zaposlitvi določeno: – da se pogodba sklepa za vrsto del "temeljne storitve občanom" (prvi odstavek), – da se ob sklenitvi pogodbe delavki odredi delo "osebni bančnik III" v Poslovalnici B. / OE Poslovna enota C. (drugi odstavek), – da so kraj dela poslovni prostori delodajalca v B., delo pa se opravlja tudi pri strankah delodajalca, če to zahteva narava dela (četrti odstavek), – da se sprememba organizacijske enote, v kateri delavka opravlja delo, ne šteje za spremembo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer bo delodajalec delavko pisno obvestil o spremembi organizacijske enote vsaj deset dni pred pričetkom dela v drugi organizacijski enoti, razen v izrednih primerih (npr. nenadna daljša odsotnost delavca v drugi organizacijski enoti) (peti odstavek) in – da delodajalec lahko napoti delavko na delo v drug kraj, razen če bi za prihod od doma do delovnega mesta in nazaj potrebovala dnevno več kot tri ure, ob uporabi javnih prevoznih sredstev v normalnih vremenskih razmerah (šesti odstavek); – da je bila tožnica na podlagi odredbe z dne 11. 4. 2012 napotena na delo v Poslovalnico A. brez pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi ter – da je tožnica v Poslovalnici A. delo opravljala vse do zaprtja poslovalnice 31. 10. 2014, kar je bil tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Presodilo je, da bi tožena stranka morala, če je hotela spremeniti kraj opravljanja dela, s tožnico skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, glede na to, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela izrecno določen B.. Odredba o napotitvi tožnice na delo v A. zato tožničinega pravnega položaja v primerjavi z delavci, ki so še naprej opravljali delo v B., ni v ničemer spremenila. Ukinitev poslovalnice v A. zato po presoji sodišča prve stopnje ne more biti utemeljen poslovni razlog za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi, v kateri je imela kot kraj opravljanja dela še vedno naveden B..

9. Navedeno stališče je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno.

10. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Eden izmed pogojev oziroma bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi je tudi navedba kraja opravljanja dela (4. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Če se spremeni v pogodbi določen kraj opravljanja dela, je treba v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec pa ima v skladu s 33. členom ZDR-1 možnost, da delavcu (v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon) pisno odredi in ga začasno napoti na ustrezno delo v drug kraj, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, če ta ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

11. V konkretnem primeru je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi (drugi in četrti odstavek 3. člena) določen B. kot glavni kraj opravljanja dela. Možnost tožene stranke, da tožnico napoti na delo v drug kraj, ki ji jo daje določilo šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, je tako treba razlagati ob upoštevanju pogojev za začasno opravljanje dela v drugem kraju iz 33. člena ZDR-1 oziroma pogojev za (trajno) spremembo kraja opravljanja dela iz 49. člena ZDR-1. Če bi šlo v konkretnem primeru za začasno odreditev dela in premestitev tožnice iz poslovalnice B. v poslovalnico A. na podlagi 33. člena ZDR-1, zaprtje te poslovalnice ne bi bil zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V primeru trajne premestitve v drug kraj pa bi se v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 zahtevala pisna sprememba pogodbe o zaposlitvi, do sklenitve katere pa v konkretnem primeru ni prišlo1. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zaprtje poslovalnice A. ni utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela opredeljen B., do (trajne) spremembe tega pogoja pa zaradi nesklenitve pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo.

12. Glede na zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Drugih pritožbenih navedb ni presojalo, ker glede na zavzeto stališče niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka pa stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).