Jedro

Kolikor tožena stranka v reviziji izpostavlja vprašanje dvakratnega prejemanja pokojnine iz naslova iste zavarovalne dobe, sodišče ugotavlja, da to vprašanje med nosilcema zavarovanja v Sloveniji in v BiH v spornem obdobju na institucionalni ravni ni bilo rešeno, saj med Republiko Slovenijo in BiH ustrezen sporazum, ki bi reševal ta vprašanja, še ni bil sprejet. To pa ne vpliva na pravico tožnika do pokojnine pri toženi stranki glede na njegova zavarovalna obdobja pri njej in druge pogoje za izpolnitev pogojev za upokojitev.

Z odločitvijo v izpodbijanih odločbah, da se tožniku od 15. 9. 2003 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, je tožena stranka dejansko posegla v tožniku pravnomočno priznano pravico do pokojnine oziroma je to pravico tožniku dejansko ukinila. Takšne pravice pa tožena stranka na podlagi sodbe sodišča, da mora odločiti o višini in izplačevanju pokojnine, ni imela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Ob odpravi zavrnilnih odločb tožene stranke z dne 25. 8. 2003 in z dne 4. 5. 2004 je bila tožniku, državljanu BiH, s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča s sodbo Psp 694/2009 z dne 21. 1. 2010, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1432/2004 z dne 23. 5. 2006, v breme tožene stranke pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine od 6. 6. 2003 dalje iz naslova dopolnitve 21 let 9 mesecev in 25 dni pokojninske dobe pri toženi stranki. Hkrati je sodišče toženi stranki naložilo, da o višini starostne pokojnine in njenem izplačevanju odloča s posebno odločbo.

2. Na podlagi navedene pravnomočne sodbe je tožena stranka dne 11. 3. 2010 tožniku izdala odločbo o odmeri starostne pokojnine od 6. 6. 2003 dalje v znesku 223,57 EUR ter od 1. 9. 2003 dalje v znesku 226,93 EUR, hkrati pa odločila, da se tožniku tako določena pokojnina od 15. 9. 2003 dalje ne izplačuje. Tožnikovo pritožbo zoper odločbo o neizplačevanju pokojnine je tožena stranka dne 22. 7. 2010 kot neutemeljeno zavrnila, ker naj bi tožnik od 15. 9. 2003 dalje v BiH ponovno pridobil pravico do starostne pokojnine, upoštevaje tudi del pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji v času od 14. 9. 1978 do 8. 10. 1989, s preostalo pokojninsko dobo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji v času od 24. 8. 1963 do 22. 5. 1974 pa tožnik pri toženi stranki ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega tožbenega zahtevka navedeni odločbi tožene stranke glede ustavitve izplačevanja starostne pokojnine odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača zapadle zneske pokojnine za čas od 15. 9. 2003 do 1. 9. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Hkrati pa je (v skladu s podrednim delom tožbenega zahtevka) tožniku naložilo, da pokojnino, izplačano s strani nosilca zavarovanja v BiH iz naslova pokojninske dobe v Sloveniji v trajanju 11 let in 25 dni, vrne navedenemu nosilcu zavarovanja. Ugotovilo je, da je z vložitvijo zahteve z dne 6. 6. 2003 za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi pokojninske dobe v Sloveniji, s katero je tožnik ob izpolnitvi pogojev iz 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) uspel, opravil izbiro pokojnine v smislu določb 177. člena ZPIZ-1 in vmesno prejemanje pokojnine v času odločanja o tožnikovi zahtevi z dne 6. 6. 2003 na tako izbiro pokojnine ne vpliva, tako da je bila tožnikova izbira pokojnine pravno upoštevna vse do uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino s 1. 9. 2008, ki je pravice iz zavarovanja pri nosilcih zavarovanj obeh držav na novo uredil. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje glede odprave odločb o neizplačevanju pokojnine in glede obveznosti tožene stranke, da tožniku izplača ugotovljene zneske starostne pokojnine za čas od 15. 9. 2003 do 1. 9. 2008 kot neutemeljeno zavrnilo in soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje, glede odločitve, da mora tožnik vrniti del v spornem obdobju plačane pokojnine s strani nosilca zavarovanja v BiH, pa pritožbo zavrglo, ker v tem delu sodba sodišča prve stopnje ne posega v pravno varovani interes tožene stranke.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik s 15. 9. 2003 pri nosilcu zavarovanja v BiH ponovno uveljavil pravico do starostne pokojnine tudi na podlagi dela pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji in potem na tej podlagi pri navedenem nosilcu zavarovanja tudi prejemal pokojnino. Na tak način je dejansko izbral pokojnino pri nosilcu zavarovanja v BiH, iz naslova preostalega dela pokojninske dobe v Sloveniji pa tožnik pred uveljavitvijo sporazuma z BiH ni pridobil pravice do starostne pokojnine. Tako je sodišče od 15. 9. 2003 dalje tožniku neutemeljeno priznalo pravico do izplačila starostne pokojnine v Sloveniji, saj bi na tak način tožnik užival dve dajatvi na podlagi iste zavarovalne dobe.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ob ugotovitvah sodišča, da je tožnik ob odpovedi starostni pokojnini v BiH iz naslova pokojninske dobe v Sloveniji že 6. 6. 2003 pri toženi stranki uveljavljal pravico do starostne pokojnine, da mu je tožena stranka na prvi stopnji že dne 25. 8. 2003 njegovo zahtevo zavrnila, da je tožnik nadaljeval z uveljavljanjem pravice do starostne pokojnine v Sloveniji vse do ugodilne pravnomočne sodbe sodišča Psp 694/2009 z dne 21. 1. 2010 in da je šele po izdaji prvostopne zavrnilne odločbe tožene stranke dne 15. 9. 2003 pri nosilcu zavarovanja v BiH ponovno uveljavljal pravico do starostne pokojnine, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da zaradi vmesnega uveljavljanja pravice do starostne pokojnine v BiH tožnik ni izgubil pravice do pokojnine pri toženi stranki, ki jo je utemeljeno uveljavljal že 6. 6. 2003 in pri tem utemeljeno vztrajal. Kolikor tožena stranka v reviziji izpostavlja vprašanje dvakratnega prejemanja pokojnine iz naslova iste zavarovalne dobe, sodišče ugotavlja, da to vprašanje med nosilcema zavarovanja v Sloveniji in v BiH v spornem obdobju na institucionalni ravni ni bilo rešeno, saj med Republiko Slovenijo in BiH ustrezen sporazum, ki bi reševal ta vprašanja, še ni bil sprejet. To pa ne vpliva na pravico tožnika do pokojnine pri toženi stranki glede na njegova zavarovalna obdobja pri njej in druge pogoje za izpolnitev pogojev za upokojitev. V zvezi s tem se nižji sodišči utemeljeno sklicujeta na stališča, ki jih je Ustavno sodišče RS sprejelo v svoji odločbi Up-424/09 z dne 9. 12. 2009. 8. S sodbo Psp 694/2009 z dne 21. 1. 2010, v zvezi s sodbo Ps 1432/2004 z dne 23. 5. 2006 je sodišče tožniku pravnomočno priznalo pravico do starostne pokojnine na podlagi pogojev, ki jih je izpolnjeval pri toženi stranki. Le odločitev o njeni višini in o načinu izplačila je naložilo toženi stranki.

9. Z odločitvijo v izpodbijanih odločbah, da se tožniku od 15. 9. 2003 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, je tožena stranka dejansko posegla v tožniku pravnomočno priznano pravico do pokojnine oziroma je to pravico tožniku dejansko ukinila. Takšne pravice pa tožena stranka na podlagi sodbe sodišča, da mora odločiti o višini in izplačevanju pokojnine, ni imela. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) za take primere v drugi alineji prvega odstavka 82. člena dejansko omogoča, da sodišče ob ugoditvi tožbenemu zahtevku po temelju toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta le o višini tožbenega zahtevka, ZPIZ-1 pa izplačevanje pokojninskih prejemkov tudi ne opredeljuje v smislu možnosti trajne ukinitve pravice do pokojnine. Če se je toženi stranki že postavilo vprašanje dvojnega prejemanja pokojnine, bi eventualno to vprašanje lahko poskušala rešiti v neposrednem sodelovanju z nosilcem zavarovanja v BiH ravno v okviru pooblastila sodišča, da odloči o izplačevanju tožnikove pokojnine, vendar tega ni storila. Za dejansko ukinitev pravice tožnika do starostne pokojnine pri toženi stranki pa je sodišče v navedenih sodbah ni pooblastilo. Tudi zato sta bili sporni odločbi tožene stranke v izpodbijanem delu nezakoniti.

10. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.