Jedro

Tožnik pravice do izbire ni izčrpal pri drugem nosilcu zavarovanja že s tem, ko je od tujega nosilca neko obdobje dobival pokojninsko dajatev. Tožnik se ni mogel vnaprej odpovedati pokojnini pri toženki in v takšnem primeru ostati brez zagotovljene pravice do socialne varnosti, dokler mu toženka te pokojnine ni priznala oziroma mu je ni priznalo sodišče. Šele takrat je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja in šele takrat je lahko tudi opravil izbiro, katero bo užival. Šele ob takšnem tolmačenju 177. člena ZPIZ-1 ni poseženo v tožnikovo pravico do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil v spornem obdobju (ko je začel veljati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino) upravičen do izplačila starostne pokojnine, priznane z odločbama, na podlagi dobe, prebite v Sloveniji.

Izrek

Pritožba toženke zoper I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba toženke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo toženke št. ... z dne 22. 7. 2010 in tretji odstavek odločbe št. ... z dne 11. 3. 2010 (točka I izreka izpodbijane sodbe) naložilo toženki, da tožniku izplača zapadle neizplačane zneske pokojnine za čas od 15. 9. 2003 do 1. 9. 2008 v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko bi posamezni znesek pokojnine bil izplačan, do plačila (točka II izreka izpodbijane sodbe) in tožnika zavezalo, da je dolžan preveč izplačano pokojnino, priznano za pokojninsko dobo prebito v Sloveniji v trajanju 11 let in 25 dni, vrniti pristojnemu bosanskemu nosilcu zavarovanja (točka III izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče napačno zavzelo stališče, da je tožnik z vložitvijo zahteve z dne 6. 6. 2003 izbral pokojnino na podlagi zavarovanja v Republiki Sloveniji. Pritožba nadalje meni, da toženka ni nepravilno interpretirala določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Toženka je z izpodbijanima odločbama postopala v skladu s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1432/2004 z dne 23. 5. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 694/2009 z dne 21. 1. 2010 tako, da je tožniku le odmerila s prej navedeno sodbo že priznano pravico do starostne pokojnine od 6. 6. 2003 dalje. Pokojnino je odmerila glede na pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, to je od 24. 8. 1963 do 22. 5. 1974 in od 14. 9. 1978 do 8. 10. 1989, kot je to zahtevalo sodišče. Toženka je tožniku navedeno pokojnino izplačala do 15. 9. 2003 iz razloga, ker je tožnik na podlagi zahteve z dne 15. 9. 2003 znova pridobil pravico do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini na podlagi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja z dne 31. 3. 2004. Po tej odločbi se mu je pokojnina izplačevala od 15. 9. 2003 dalje. Pri tem mu je bil upoštevan tudi del pokojninske dobe, dopolnjen v Republiki Sloveniji (od 14. 9. 1978 do 8. 10. 1989). Tožnik na podlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 za isto pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, torej za obdobje od 14. 9. 1978 do 8. 10. 1989, ne more pridobiti izplačila starostne pokojnine še v Republiki Sloveniji, saj je že prejel izplačilo pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja. Brez upoštevanja prej navedene pokojninske dobe pa starostne pokojnine v Republiki Sloveniji ni mogoče izplačevati, saj ta pokojninska doba ne zadostuje za priznanje pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji, kot tudi ne za izplačevanje pokojnine v Republiki Sloveniji. Tožnik je 15. 9. 2003 izbral uživanje bosansko-hercegovske pokojnine, kar dokazuje tudi izplačevanje pokojnine s strani bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Z odločitvijo sodišča bi tožnik užival dve dajatvi na podlagi iste slovenske zavarovalne dobe, zato pogoji za izplačilo pokojnine v Republiki Sloveniji od 15. 9. 2003 do 31. 8. 2008 niso izpolnjeni. Posledično je nepravilna tudi odločitev v III. točki izreka sodbe, ki je tudi neizvršljiva, saj bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja ni udeleženec v tem postopku, niti ne upnik v tem postopku in je sodišče neupravičeno poseglo tudi v pravnomočno odločitev tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter tudi v takratno tožnikovo izbiro do pokojnine, kar pa pravno ni dopustno. Le tožniku je prepuščeno, ali bo naloženo obveznost izpolnil ali ne, medtem ko je toženki neposredno naloženo, da tožniku izplača dajatev, ki jo je pred tem za isto obdobje že izplačal bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja.

Pritožba v obsegu, ki se nanaša na I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena, v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane sodbe pa je nedovoljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 22. 7. 2010 pod št. ..., s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 11. 3. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da se tožniku odmeri starostna pokojnina v znesku 223,57 EUR na mesec in se izplačuje od 6. 6. 2003 dalje, da znaša starostna pokojnina od 1. 9. 2003 dalje 226,93 EUR in da se tožniku starostna pokojnina od 15. 9. 2003 dalje ne izplačuje (tretji odstavek izreka odločbe). Tako v predsodnem pritožbenem kot sodnem postopku se spor nanaša na to, ali se tožniku starostna pokojnina od 15. 9. 2003 dalje izplačuje ali ne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje, ki ga toženka v pritožbi tudi ne izpodbija. Tožnik rojen 24. 1. 1940 je pri toženki 6. 6. 2003 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, to je dobe, dopolnjene v obdobju od 24. 8. 1963 do 22. 5. 1974 in od 14. 9. 1978 do 8. 10. 1989, v trajanju 21 let, 9 mesecev in 25 dni. Toženec je tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine z odločbo št. ... z dne 25. 8. 2003, potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 4. 5. 2004 zavrnilo. V sodnem postopku je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 1432/2004 z dne 23. 5. 2006 tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je citirani odločbi toženca odpravilo in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 6. 6. 2003 dalje ter tožencu naložilo, da o višini in izplačevanju starostne pokojnine odloči s posebno odločbo. Prvostopenjsko sodbo je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 639/2006 z dne 6. 2. 2007 spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je bila potrjena v reviziji s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 255/2007 z dne 26. 1. 2009. Tožnik je uspel z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS, ki je z odločbo opr. št. Up-424/09 z dne 9. 12. 2009 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 6. 2. 2007 in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v ponovno odločanje. Slednje je s sodbo opr. št. Psp 694/2009 z dne 21. 1. 2010 zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča Ps 1432/2004 z dne 23. 5. 2006. Toženec je v nadaljevanju postopka izdal sedaj izpodbijani odločbi, to je dokončno odločbo toženca z dne 22. 7. 2010 ter tretji odstavek prvostopne odločbe z dne 11. 3. 2010, da se tožniku od 15. 9. 2003 starostna pokojnina ne izplačuje. Gre za vprašanje pravilne interpretacije določbe 177. člena ZPIZ-1. Pravilno sodišče prve stopnje zavzame stališče, da gre za situacijo, ko je tožnik postopek za priznanje pravice do pokojnine pri tožencu začel s 6. 6. 2003 in da je sporna dokončna odločba z dne 22. 7. 2010 nadaljevanje tako začetega postopka. Sodišče prve stopnje tudi pravilno razlaga določbo 177. člena ZPIZ-1 in tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da tožnik pravice do izbire ni izčrpal pri drugem nosilcu zavarovanja že s tem, ko je od tujega nosilca dobival neko obdobje pokojninsko dajatev. V kolikor bi se upoštevalo stališče toženke bi bil opravljen poseg v pravico do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 in tudi v pričakovano pravico, varovano s 33. členom Ustave RS. Tožnik se ni mogel vnaprej odpovedati pokojnini pri toženki in v takšnem primeru ostati brez zagotovljene pravice do socialne varnosti, dokler mu toženka te pokojnine tudi ni priznala oziroma mu je ni priznalo sodišče. Šele takrat je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja in šele takrat je lahko tudi opravil izbiro, katero bo užival. Šele ob takšnem tolmačenju 177. člena ZPIZ-1 ni poseženo v tožnikovo pravico do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil tožnik tudi v obdobju od 15. 9. 2003 do 1. 9. 2008 (ko je začel veljati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino) upravičen do izplačila starostne pokojnine, priznane z odločbama z dnem 11. 3. 2010, na podlagi dobe, prebite v Sloveniji v trajanju 21 let, 9 mesecev in 25 dni.

Toženka se pritožuje tudi zoper III. točko izreka prvostopenjske sodbe, s katero je sodišče tožniku naložilo, da preveč izplačano pokojnino, priznano za pokojninsko dobo, prebito v Sloveniji, v trajanju 11 let in 25 dni, vrne pristojnemu bosanskemu nosilcu zavarovanja. Z navedeno odločbo sodišče ni poseglo v nobeno od pravic tožene stranke, niti s tem delom toženka ni zavezana, da karkoli stori ali opusti. Ne gre za izvrševanje pravic, ki jih ima toženka po ZPIZ-1. Toženka se v tem delu torej pritožuje brez pravovarstvene potrebe, ki pa je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prenesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker ta s strani tožene stranke glede navedene III. točke izreka izpodbijane sodbe ne obstaja, jo je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo. V preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu s 353. členom ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.